Revija SRP 49/50

Frane Goljevshchek

Dokument 1
Civilna druzhba Slovenije za mejo v Istri

 

POROCHILO
za razshirjeno sejo IO CDS ob zakljuchku triletnega delovanja
 

Bilo je pred natanko tremi leti, ko smo stopili v boj za pravichno juzhno mejo. Takrat nismo vedeli, kaj vse nas chaka na okopih in za okopi, predvsem pa smo bili preprichani, da je potreben samo korak do zmage. Bili smo neinformirani in idealisti. Preprichanje, da bo dovolj zhe to, da se kot civilna druzhba oglasimo in da bo nasha diplomacija izkoristila nash glas, ga sprejela in ga izpostavila v obrambo slovenskega nacionalnega interesa, se je kmalu pokazalo za zmotno. Kajti kmalu se je videlo, da je naloga slovenske diplomacije omogochiti Hrvashki miren prevzem dela Piranskega zaliva in Savudrije. To absurdno, nedrzhavotvorno in protinacionalno delovanje nas je pognalo v brezkompromisen “napad”.

V zagnanem delovanju smo se uspeshno povezovali z mnogimi osebnostmi pri nas, ki so nam bile v veliko oporo, zgresheno pa smo se zanashali na preprichanje, da so nekdanje pomladne stranke nasha opora in tudi porok za dosego pravichne meje. Trajalo je dve leti, da smo spoznali veliko prevaro nekdanjih pomladnih strank. Razprlo se je spoznanje, da celotna slovenska politichna struktura, ne glede na barvo, na tak ali drugachen nachin deluje v prid hrvashki nameri okupacije slovenskega nacionalnega ozemlja in morja.

Tako smo shli skozi zmote in premagovali tezhke ovire tam, kjer jih normalno ne bi smelo biti, in danes stojimo pred neznano praznino, ki pa je bolj optimistichna, kot je bila lazhna zarja pred tremi leti. Na nashi strani je vechinski del slovenskega naroda. To je optimizem. Na nashi strani je politichna zadrega obeh strani. Danes bi drzhavni zbor ne glasoval tako samozavestno za odpis Piranskega zaliva, kot bi pred tremi leti. To je optimizem. Na nashi strani je preglednost stanja v slovenskem politichnem prostoru glede vprashanja o juzhni meji. Na nashi strani je tragichna resnica, da LDS, ki vlada skoraj nad vsem v drzhavi, deluje skoraj na vseh podrochjih mimo slovenskih nacionalnih interesov. Drzhavljani ne bodo mogli tega dopushchati v nedogled. Vse to je optimizem za nadaljevanje nashega dela.

Danes v tem sistemu, to je v sistemu lazhne demokracije ali, natanchneje, v diktaturi oligarhije, volja slovenskega naroda, ki sem jo zgoraj omenil, nima skoraj nobene veljave. Oblast hodi arogantno mimo vsake civilne pobude, zahteve, oblast hodi arogantno celo mimo nacije. Podobno je z uchinkovitostjo civilne druzhbe. Prave civilne druzhbe pri nas uradno ni, che pritrdim Matevzhu Krivicu, ki pravi: “Vloga civilne druzhbe je kritika drzhave od zunaj”. Pri nas so tri oblike civilne druzhbe. Take, in teh je malo, ki ne nastopajo samo s kritichnim odnosom do oblasti, ampak tudi z zahtevo po drugachni naravi oblasti, in so civilne druzhbe, ki jim je poshel prvi zagon in zhivijo samo na papirju, in je she tretja vrsta civilnih druzhb, ki so provladne, ki jih je oblast umetno ustvarila ali pa jih je pokupila, kar ni tezhko storiti. Oblast, katerakoli zhe, ve, da so ljudje, ki nimajo oblasti, utrudljivi in da civilnim druzhbam hitro poide moch in jim kmalu ugasne plamen. Civilna druzhba pri nas nima statusa partnerja oblasti, je lahko samo na dosegu oblasti, v smislu potrjevanja pluralnosti pred javnostjo, ali pa je proti oblasti in zato odrinjena, da ne rechem shikanirana. Za potrditev tega je nazorno poskrbel minister Rupel, ko je na zheljo nekaterih posameznikov (v njegovem dosegu) povabil k sebi vse civilne druzhbe Slovenske Istre (Civilna druzhba Slovenije za mejo v Istri se te farse ni udelezhila), kamor so shli z radostjo in bili s to ministrovo potezo pochashcheni. Po prijaznem pogovoru, kjer so bile baje izrazhene tudi odlochne zahteve, po pozornem ministrovem poslushanju in obljubah so se prijateljsko poslovili. In minister je nadaljeval z delom, ki se v nichemer ni razlikovalo od prejshnjega. Pred javnostjo pa se je postavljal, da je z vsemi civilnimi druzhbami v Slovenski Istri nashel soglasje in podporo k svojemu delu.

Slovenska politika se je odlochila reshiti vprashanje juzhne meje na zadnjem odseku na najbolj lagoden nachin: prepustiti Hrvashki, kar bistvenega zahteva, in se otresti vseh neprijetnosti, ki predvsem zavirajo slovesno potovanje v Evropsko skupnost. “Krvavi” boji za tri zaselke so bili le slovensko-hrvashke viteshke igre. Poskus odpisa nacionalnega ozemlja je brez primere v svetovnem obsegu. Pri nas se ta poskus, potrjen s konsenzom, da se prepusti Hrvatom del slovenskega ozemlja in morja, lahko primerja samo she z dvema “dogodkoma”: preprechitev slovenske oblasti v Ljubljani, da bi Maister po uspeshnem manevru v Mariboru shel na slovensko Koroshko in jo prikljuchil Sloveniji, ter poklon slovenske oblasti ducheju, ko je okupiral del Slovenije in Ljubljano. V vseh treh primerih gre za izdajo slovenskega nacionalnega interesa.

O vprashanju meje v Istri in na morju je zhe dovolj vedeti to, da meja obchine Piran, ki se je po mednarodnih dogovorih ni smelo spreminjati, teche chez Savudrijo in je tudi zato she vedno legitimna, dovolj je spomniti se, da je bil Piranski zaliv vedno piranski, torej sedaj slovenski, dovolj je spomniti se, da je bila administrativna meja postavljena s strahovlado partijskega rezhima in da zato ne more biti argument pri pogajanjih o meji. Samo to vedeti in rechi, da je del Piranskega zaliva hrvashki, pomeni nacionalno izdajo. “Che ne danes, pa jutri” bo zgodovina slovenskega naroda to potrdila.

Izpostaviti moram posebno vprashanje, ki ga vsi, od politikov do medijev, ne izpostavljajo oziroma ga ne jemljejo resno. To je vprashanje nekdanjega jugoslovanskega morja. To skupno morje ni imelo nobenih notranjih meja in ni bilo nikoli razmejeno. Danes si ne more nobena od bivshih republik sama izmishljati, kje so njene meje na morju. Pa kljub temu Hrvashka, v posmeh Sloveniji in drugim, trdi, da je to nekdanje skupno morje njeno.

To vprashanje je nachel minister Rupel ob zadnjem obisku v Zagrebu. Takoj ko je zachel govoriti o tem, se je minister Picula brez obotavljanja odzval, chesh: “Tako je govoril tudi Miloshević.” Ker je bila sporna trditev, kot tudi reakcija nanjo, izrechena bolj ali manj v shaljivem tonu, je vse ostalo le pri shaljivi besedi. Tako smo lahko sklepali iz medijev.

She pred Ruplom je bil v Zagrebu predsednik Milan Kuchan in tudi on se je dotaknil vprashanja she nerazdeljenega morja. Nobenega porochila ni bilo, da bi zaradi tega Mesić ali Rachan dvigala prah. Se morda zavedata te resnice o she nerazdeljenem morju in nameravata taktichno molchati, dokler ne bodo Slovenci na to pozabili, ali pa je morda tudi Kuchan o tej zadevi govoril v shali, tako da sta se hrvashka predsednika lahko samo zabavala ob tej slovenski folklori? Vsekakor to nikoli razdeljeno morje nosi v svojih globinah skrivnost meddrzhavne uravnotezhenosti in nedotakljivosti, kar se dokazuje tudi z dejstvom, da med poslanci ni drzhavotvornega chloveka, ki bi si drznil misliti kako drugache.

O slovenski identiteti je bilo v javnosti zhe veliko povedanega. Nisem pa she slishal, da bi kdo od poznavalcev te snovi razkril in povedal, da je sestavina nashe identitete tudi nedrzhavotvornost in premajhna nacionalna zavest. Ob vprashanju o juzhni meji se to dejstvo kazhe v vsej tragichni pojavnosti. To najbolj dokazujejo vse nashe parlamentarne stranke, ki zrcalijo podobo slovenske nacije. Da so stranke kontinuitete naklonjene tezhnji nedotikanja Kardeljeve chrte na Dragonji, bi bilo mogoche she kako razumeti, da pa se strinjajo s Kardeljem tiste stranke, ki so, kot trdijo, rushile kardeljanizem, pa je chloveku zelo tezhko razumeti. To odkritje je prishlo za nas zelo pozno in za marsikaj tudi prepozno. Shokantno je bilo odkritje tako imenovanega “slovenskega trojnega pakta”, ki se nam je razkril shele proti koncu prejshnjega leta. Gre za trditev, da so sedanjo varianto juzhne meje dogovorno potrdili kontinuiteta, Demos in Cerkev. Takrat, leta 1992, so Peterletova vlada, Demos, danashnji veljaki Jansha, Peterle, Podobnik in zhe upokojeni politik Puchnik zachrtali táko mejo, kot jo sedaj ponuja Drnovshek. Temu je bilo v zachetku tezhko verjeti. Pisal sem Peterletu in mu postavil nekaj vprashanj. Po dolgem chakanju sem prejel odgovor, da naj o tem sprashujem Drnovshka. Na mojo ponovno zatrditev, da imam dokument njegove vlade o predlogu juzhne meje, ni odgovoril.

Na moj chlanek v Magu, v katerem sem razkril ta “trojni pakt”, se ni odzval nihche. To potrjuje, da je bil “trojni pakt” realnost, da je bila Demosova vlada res prvi izdajalec slovenskih nacionalnih interesov v novi drzhavi. Iz tega sledi, da so slovenski politiki, ki si ne upajo reagirati na tak chlanek in tako trditev, moralno pokvarjeni. To je temna stran te nashe mesecheve drzhave. Tukaj bi she posebej izpostavil vprashanje, zakaj Cerkev molchi ob vsem tem in zakaj ne napravi nichesar v slovensko korist ob vprashanju juzhne meje, nichesar v smeri nadaljevanja Slomshkovega delovanja na severni ali beneshkih duhovnikov na zahodni meji.

Sestava danashnje politichne elite je taka, da se najbrzh ne bo mogla vech v temelju spremeniti. Imel sem prilozhnost pogovarjati se z osebo, ki je bila v devetdesetih letih v politichnem vrhu in tudi v komisiji, ki je obravnavala vprashanje meja v chasu oblikovanja Temeljne ustavne listine. V pogovoru mi je rekel, da so bili takrat morda premalo informirani o problematiki juzhne meje, vendar se jim je zdelo, da je vse prav in so se s predlaganimi reshitvami strinjali. Tukaj tichi eden od odgovorov na vprashanje o “blokadi” politikov, ko gre za vprashanje o juzhni meji. Odlochili so se pach, mogochniki, in che bi sedaj spreminjali odlochitev, bi zanje to pomenilo hudo degradacijo, kajti politik je preprichan, da je nezmotljiv.

Ti politiki bi danes lahko najvech prispevali k slovenski drzhavi in k nacionalnemu interesu, che bi se odlochno zavzeli za odlozhitev razprave o juzhni meji in zahtevali, da se chimprej sprejme dokument za poznejsho diplomatsko dejavnost, dokument, ki bo postavil nova izhodishcha za razmejitev, in to taka, ki bodo temeljila na vseh dejstvih in argumentih, ki vplivajo na razmejitev, in ki bodo prispevala k vsaj relativni pravichnosti.

Kot sem rekel, dve tretjini drzhavljanov podpirata zahtevo po pravichni juzhni meji. Tak je bil odziv pri podpisovanju Peticije. Vendar je podoba te Slovenije nekoliko drugachna. Iz izkushenj se potrjuje, da je le tretjina pripravljena to zahtevo tudi glasno povedati in za to kaj storiti. V zachetku je bila volja ljudi visoka, chutila se je vnema za nacionalno stvar, kajti izzharevala je preprichanje, da se bo nekaj premaknilo. Danes je drugache. Ljudi je premagala utrujenost, nemoch, nevera. Kljub vsem poskusom civilne druzhbe, da bi od politikov dobili bistvene odgovore, Drnovshek in Rupel ponavljata pred slovenskim narodom, da je sporazum o meji parafiran in da bo sprejet. Govorita, kot da Slovencem nekaj dajeta, ne pa jemljeta. In tukaj naletimo na absurd: drzhavljani molchijo, ko jim shef drzhave svechano obljublja, da jih bo ogoljufal in okradel. Molchijo, ker so naucheni molchati ali ker se bojijo?

Zato so izkushnje v tej drzhavi resnichno take, da Civilna druzhba Slovenije za mejo v Istri priporocha tistim Slovencem, ki so brez hrbtenice, brez poguma, ki jim je hlapchevanje v krvi, naj se ne ukvarjajo s problematiko pravichne juzhne meje in naj sedijo v zapechku, tako kot se je to zhe dogajalo v nashi zgodovini.

Za nasho civilno druzhbo je najbolj vznemirljivo in pretresljivo to, da se vechina slovenske inteligence in razumnishtva vede tako, kot da vprashanje o juzhni meji ne obstoja in kot da je odtujevanje nacionalnega ozemlja samoumevno. Takshno vprashljivo vedenje velja predvsem za Drushtvo slovenskih pisateljev, ki naj bi bilo kvas nacionalnega zavedanja, luch slovenskega naroda, zashchitnik nacionalnih interesov.

Mediji so v sluzhbi oblasti in zaokrozhajo to slovensko podobo, vzdrzhujejo diktaturo oligarhije, in prav mediji bodo najvech pripomogli k morebitni izgubi celovitosti Piranskega zaliva in slovenskega dela Savudrije. Seveda tukaj ne gre toliko za novinarje kot za urednike. Chasopis Delo zhe vsa leta s tezhavo objavlja nashe chlanke. Kritichno mnenje o obisku predsednika Kuchana in ministra Rupla v Zagrebu, kljub urgencam, ne gre v objavo. Oba chlanka bomo prevedli in ju s potrebnimi pojasnili poslali v Evropo. Ravnanje chasopisa Delo rad primerjam s fenomenom Kac, ki je povezan s poboji v Slovenski Bistrici. Kac je opravljal narocheno opravilo. Oblast je chistila nezazheleno. Kac je po dolzhnosti sprejemal navodila in jih po nagnjenosti svoje narave tudi po svoje krojil. Zato pravimo, da se stvari v svojem bistvu pri nas she niso spremenile.

Televizija Slovenija, seveda vzporedno s Televizijo Koper, se zhe nekaj chasa vztrajno izogiba nashim tiskovnim konferencam in porochanju o nashih stalishchih in izjavah. Ochitno je, da je tak ukaz prishel od zgoraj. Oblast se ne pusti motiti od neke civilne druzhbe.

Novinarstvo predvsem ne izpolnjuje osnovnega poslanstva, to je raziskovanja. Tako se novinarstvo ni obregnilo niti ob obchutljivo vprashanje parishke mirovne pogodbe, ki nakazuje utemeljitev, da je stara obchina Piran she vedno legitimna. Danes se lahko slishi o vseh vidikih nacionalnega interesa, che pa zhelish napisati o nacionalnem interesu z vidika juzhne meje, naletish na blokado. Novinarstvo ni obchutljivo za ovadbo genocida v Shtrigovi, za etnocid, za strashno orodje strahovlade, s katerim so postavljali administrativne meje med Slovenijo in Hrvashko tam, kjer ni shlo drugache. Ne raziskovati resnico o tem pomeni biti novinar invalid. Vprashanje Shtrigove je najbrzh najvechji udarec danashnji obliki strahovlade, ker prav tukaj je najvechja nevarnost, da bi oblast spodneslo. Drzhavno tozhilstvo me je samo obvestilo, da je ovadbo prejelo; po vsej verjetnosti jo je odlozhilo globoko v predal. Mi bomo vztrajali, da bo ovadba na mizi, tudi s pomochjo zunajdrzhavnih institucij, che bo to potrebno.

Ob tej ovadbi je indikativno tudi to, da se nanjo ni odzvala ne javnost ne politika. Vsi molchijo. Le Okrozhno sodishche v Kopru je takoj reagiralo in me poklicalo na novo obravnavo, tako kot pred tremi leti, ob ustanovitvi Civilne druzhbe Slovenije za mejo v Istri. Najbrzh ta akcija represije sodishcha ne bo tako obsezhna kot pred tremi leti, toda jasno se potrjuje, da so metode strahovlade ostale v zhilah oblasti.

Vprashanje nacionalnega interesa nas je zalotilo nepripravljene. Zhivimo in ne vemo, kaj naj bi bilo bistvo nashega bivanja, nashega nacionalnega interesa. Pravijo, da politiki o tem she najmanj vedo. Zato pa nam ne morejo urediti normalnega zhivljenja. Politikom je nacionalni interes vstop v EU, tam vidijo predvsem svoj osebni interes, in upajo ter nas preprichujejo, da bo tam tudi nash interes, in seveda tudi nacionalni. V kolikshni meri bo ta EU zdesetkala to nacijo, v kolikshni meri jo bo uravnotezhila, v kolikshni meri obogatila (vse to je vprashanje nacionalnega interesa), pa ni izrachunal she nihche.

Da nas ne bi v EU zdesetkalo (kajti Evropa ni mati, ampak je sodobni valpet), moramo stopiti vanjo s trdno hrbtenico in z urejeno zavestjo o samem sebi. Da se bomo ohranili, nam bo potreben izrazito razvit obchutek drzhavotvornosti, zashchita, da se v loncu ne stalimo. Potrebna nam bo mochna nacionalna zavest, da bomo znali pokonchno hoditi po Zdruzheni Evropi, da nas ne bo kdorkoli toliko chasa trepljal po hrbtu, dokler se ne bomo tako globoko upognili, da nam bo stopil na hrbet. Torej ne gre samo za bojazen glede razprodaje slovenskih bank, podjetij in zapravljanja nacionalnih ozemelj, gre za veliko vech, gre za bojazen glede prodajanja slovenske dushe, ki bi morala biti temeljni nacionalni interes. Dokler ne bomo tega prepoznali, bi bilo dobro, da smo doma in molimo za razsvetljenje.

Tako stojimo danes pred praznino in chlovek bi moral obupati. Vendar tako dalech she ni. Jedro nashe civilne druzhbe je zhivo in dejavno in preprichani smo, da bomo to zaledenitev prebili, da bomo praznino premostili z vztrajnostjo, z vedno ponovnim samopobiranjem s tal, pa tudi s pomochjo spodbud, ki smo jih delezhni tudi od najvidnejshih slovenskih osebnosti.

V tem nashem boju, ki ima velikokrat prizvok brezupnosti, nas vseskozi spodbuja osebnost, in zhe skoraj mit, general Rudolf Maister. Lani smo zachrtali Maistrovo diagonalo po Sloveniji od spomenika do spomenika in tudi prvich v zgodovini organizirali na Vachah proslavo ob Maistrovem rojstnem dnevu. To bomo ponovili letos in vsa naslednja leta, dokler ne bo drzhava prevzela skrbi za ta pomembni spominski dan. Maister in njegovo izrochilo morata dobiti v Sloveniji trden zgodovinski spomin.

Kot se je Maister bojeval za severno mejo, tako se, cheprav na drugachen nachin, bojujemo za juzhno mejo chlani Civilne druzhbe Slovenije za mejo v Istri. Zato smo se zhe ves chas pochutili kot sestavni del njegovih borcev za slovenske meje. Njegov zadnji borec, Simon Sodja, je postal nash chlan pri svojih stotih letih. Podpisal je izjavo podpore prizadevanjem Civilne druzhbe Slovenije za mejo v Istri, izjavo, ki jo je, med drugimi slovenskimi osebnostmi, podpisal tudi olimpionik Leon Shtukelj. Simonu Sodji sem leta 2000 napisal: “Vi ste zadnji, mi pa poslednji Maistrovi borci.”

Zato je IO Civilne druzhbe Slovenije za mejo v Istri sprejel na svoji redni seji sklep, da se njeni chlani razglasimo tudi za “Poslednje Maistrove borce”.

In danashnji dan razshirjene seje velja za uradno razglasitev.

 

Predsednik
Civilne druzhbe Slovenije za mejo v Istri
prof. Frane Goljevshchek
 
Slovenska Istra,
Slovenija, 21. januar 2002