Revija SRP 49/50

Boris Vishnovec

 

PRODAJALKA SVILE

I

Za trenutek je she okleval. Bilo je sobotno dopoldne in dogovorjena ura je zhe minila. Sosholci so se zhe zbrali za obletnico, ki je postala tradicionalna, tako brez obveznosti in brez predpriprav. Preprosto se je zgodilo, da so se srechali pri enem izmed njih, ki je prebival zunaj mesta, sredi mochvirnih travnikov. She je pogledoval v nebo, kjer so se prerivali nemirni oblaki, tako razcefrani so se lahko vsak hip zgostili in se je iz njih ulila ploha. Tam zunaj, na odprtem pa ga lahko zajame nevihta. V sredishchu mesta se lahko zateche pod napushch, pod pokrite prehode ali pa zavije v lokal. Na postajalishchu avtobusnega prometa je vrvezh, da bi ga lahko opisoval, se potopil med ljudi, se zastrmel v obraze, v potovalke, v vrechke z nakupi, v roke, ki drzhe mobilne telefone. Vse je ujeto v vrvezh, v trushch besed, ustnic, korakov, odpiranje in zapiranje vhodov v trgovine, pristankov avtobusov in njihovo odhajanje, da je vse kot v kakshnem pristanishchu, kjer se ustavljajo ladje. Ko pa se po dolgem chakanju ustavi pred njim zazhelena shtevilka avtobusa, skoraj brez oklevanja potone v mnozhico in obstane na sedezhu ob oknu.

Tudi to vozhnjo med predmestnimi hishami, vse do obrachalishcha sredi travnikov, bi lahko opisoval, ker so potniki na sedezhih drugachni kot na drugih progah. V oguljenih bundah, z dezhniki in vrechkami, brez leska in negovanosti. Takoj prepozna, da se po konchani sluzhbi ali opravkih v mestu lotijo tega polkmechkega zhivljenja in jim edino okno v svet predstavlja sedenje pred tv ekranom, kjer pa buljijo vsevprek, brez razlik, tako nakljuchno, in jih pritegne le kakshen shportni prenos ali pa vecherni dnevnik. Zato pa imajo paleto okrog hishe, vrsto motivov, ki zhive brez ekrana. She vedno so velike druzhine, mnogo sorodnikov in njihovih zgodb, so tudi ljubezni in shtevilni vnuki, pa izleti in delo na polju in pa skrb za shtevilne hishne ljubljence, od machk in psov do ptichjih jat in divjadi, ki se mnogokrat prikrade do domov. She je nekaj, kar bi lahko imenovali idila, so konji in plugi, pa priprava drv in ozimnic. Zato mu je ta kraj blizu in to vse plane dodatno vanj, tam na konchnem obrachalishchu, kjer je bil nekoch zadruzhni dom, pa je she vedno bife in trgovina s kmetijskimi pridelki in z gradbenim materialom.

Tako je ta izhod iz mesta, tam, kjer je stopil iz avtobusa, vedno dozhivljal kot prelom med dvema svetovoma, nekaj med divjino in samoto in tudi vznemirjenostjo neznanega. Bila je drugachna shirina in drugachen vonj in drugachen pogled ter morda tudi drugachni ljudje, kot jih je poznal. Pa vendar so bili mnogi izmed njih tudi njegovi sosholci in so prezhiveli skupaj mnogo mladostnih let. In so potem izginili, kot bi poniknili, pa je ob srechanju znova vzniknila stara vez, ki ochitno ni bila nikoli prekinjena. Samo da so se sedaj lahko drugache pogovarjali, tudi o dogodkih, ki jih v mladosti niso razumeli, tudi o stvareh, ki jih tedaj niso znali izraziti. Vedno pa si je zhelel kratkega predaha, te poti mimo dolge vrste hish, ki so stale ravno, pritlehno in skoraj brez domishljije nekam v nedogled. To pomanjkanje domishljije pa je zapolnjevalo bogato travnato ozadje, neka prvinskost, neki obchutek, da vsega ne moresh izrechi, da pa je kljub vsemu prijetno, vsi ti odcepi chez mostichke, pod katerimi se pretaka zelenkasta prozorna gladina z mochvirnimi ovijalkami, globljimi grabni, ki so vsi usmerjeni proti reki za vrsto hish in tam na drugo stran, pa neka odprtost travnikov in njiv, da si dobil obchutek neskonchnosti in v trenutku, ko je zasijalo sonce, so barve ozhivele, se zalesketale, kot tudi zgodbe, ki jih je zhe slishal, pa o navadah in dogodkih, o naseljencih in o vztrajanju, pa o goltajochih, z vodo prepojenih tleh, kjer v trenutkih razcveta pozheno najbolj nenavadne cvetlice, vijolichastih, lilijastih in zvenechih sonchnih barv. Ti spolzki ribji hrbti, njihovi odsevi in sence ter ta spreminjajoch utrip, vse potopljeno, ne samo v zven povrshine, temvech v globlje plasti presevanja, ta dehtechi vonj po razcveteli belini bezgovih cvetov – med vsem tem stopa ob robu cestishcha, ko mimo brze avtomobili, tam med asfaltom in zelenilom, ki se prevali v obcestni graben, ob ljubkih procheljih, ki so she ostanki preteklih zgradb, dotik lesenih delov prezidkov, ko je zgradbe she nosila plast plavajochih rastlin, predelanih skozi stoletja v rjavkasto shoto, in pod njimi v prhko chrnico, pa morda she globlje v plast ilovice, pod katero je konchna sled jezerskega dna, droben belkast pesek, in v plasteh odtisnjeni ostanki tisochletij, praprebivalcev, ki se vchasih vrnejo ali pa samo puste odkriti neko davno sled, del bivalishcha, ostanke ognja, dele zhivalskih kosti, da she vedno burijo domishljijo.

Konchno obstane pred nizko zgradbo, ki je odmaknjena od glavne ceste, potisnjena za nasad visokih topolov. Do hishe vodi makadamska pot, ki se razshiri kot dvorishche, na katerem stoji vrsta avtomobilov. Potisnjeni so na travnat rob, umaknjeni pod zelenilo grmov. Tudi v dolgi vezhi je hlad, rahlo zamrachen pogled starejshe zhenske, ki mu reche, naj odlozhi vetrovko. Zhenska ga nato vodi skozi dnevno sobo, kjer se zhe razsvetli pogled, in nato vstopi na vrt za hisho, pravzaprav na nekakshno teraso, v vishini ravnice, da daje videz sploshchenosti in umaknjenosti. Hkrati pa pogled v daljavo odkrije char ravnice, nezhnega zelenila in dolgih vrst topolov, ki potujejo kot vertikale v daljavo, da sta dvorishche in miza, za katero sede sosholci, sploshchena in stisnjena v primeri z odprtostjo pogleda, ki je nekakshen char zblizhanja in nagovor, da komaj slishi besede.

– Pojedli smo zhe, – slishi glasove, ko sega v dlani in hiti od obraza do obraza, nekatere takoj prepozna, za druge komaj sluti, da so si bili nekoch blizu, o nekaterih pa po obredu pozdravljanja in seganja v dlani povprasha soseda pri mizi, saj so razporejeni po dva in tri, po znanstvih, ki so segala she izven sholskih chasov.

Opravichi se zaradi zamude, opozori na vreme in na dolgo pot. Zazdi se mu kot preizkus samega sebe, da je vso dolgo pot od avtobusnega obrachalishcha pa do sosholchevega domovanja opravil pesh, she tekel je vmes, in si moral tako pricharati tisto igrivost, ki ga je prevevala v mladosti.

– Telefoniral bi, pa bi prishli pote.

To je bil test, si misli, to potovanje skozi predmestje, vse do mochvirnih travnikov, kamor so se nekoch izmikali pred sholskimi obveznostmi ali pa iskali izvire blizhine rechnih skrivnosti, ptichjih letov in zhvrgolenja ptic. Pa she reche, da v teh letih ni dobro prevech jesti, morda samo prigrizniti, zaradi pritiska, mashchob v krvi. In mu po tej dolgi hoji tudi nich ne tekne, kot nekoch po tekmovanjih v teku, vendar chuti lahkotnost v sebi, razigranost, ko si ogleduje sosholke in sosholce. Pogresha pa nekatere, ki so zaradi bolezni zhe odpovedali prihod na obletnico, in posebno tiste, ki so zhe zapustili te sonchne zemeljske livade. A imeli so srecho, vsi skupaj, da so prebili mladost ob reki, v sonchnih dneh razigranosti, da so zajeli prgishche chiste lepote in jo nosili s seboj. Tako so ta srechanja postala kot nekakshna romanja in tudi prepoznavanja iz daljave chasa, saj so tudi dekleta, sedaj zhene in babice, she vedno cvetela v polnosti. V nekaterih, ki so tedaj neopazno zhdele v sholskih klopeh in tudi tiste evforije s polnostjo v njih she ni bilo, je shele sedaj zacvetela polna zhenskost, da so se sosholci z zachudenjem sklanjali drug k drugemu in shepetali, kako je ta in ta she vedno fejst. In nekatere delajo she s polnim delavnikom, nekateri pa si poleg pokojnin she vedno sluzhijo dodatni zasluzhek ali pa vrtnarijo na vikendih in v podedovanih vinogradih. Pravzaprav tako iz daljave chasa ne silijo v ospredje razredcheni lasje, sklenjena hoja, skrhan, zamolkel glas, povesheni trebuhi, morda pri kom izpitost po tezhki bolezni, temvech se bolj kazhejo pretekli trenutki iz davnih chasov, kot bi za vsakim gledal njegovega ali njegovo dvojnico, ki se sklanja ob njem, da je charobnost in tudi presenechenje in da se tudi sam povrne za nekaj desetletij nazaj.

Zazdelo se mu je, da v tistem hipu vse dojame in marsikaj razume, tudi od prejshnjih chasov, ko so bili she dechki in deklice. Tedaj marsichesa ni bilo mogoche razumeti, ker jih ni pouchil sam tok zhivljenja, in pravzaprav tudi ni bilo potrebno, da bi vse dojeli, saj jih je nosila razigranost otroshtva, morda so bili kdaj zaskrbljeni zaradi sholskih nalog in ocen, pa morda potem, ko se je bilo potrebno odlochiti za poklic. Sedaj pa govore predvsem o vnukih, medtem ko je on sam she ves zabubljen v prejshnji chas in skusha nadoknaditi, chesar mu ni uspelo ustvariti v teku let, ki jih je prezhivel. V resnici se je shel ustvarjalca, prichel nekaj na novo, nekaj chasa so ga imenovali "prosti strelec", kar je tedaj zvenelo nekoliko nevarno. Zazdelo se mu je, da je ozhigosan zhe s svojim izvorom, z izvorom starshev, ki so prishli od drugod. Sedaj pa bi lahko dejal, da je v sebi she vedno nenachet in mladosten, ne samo zaradi poti, ki jo je prehodil in pretekel, medtem ko so se ostali pripeljali z avtomobilom. Dokler sem ustvarjalen, sem she vedno mlad, nisem zabubljen in ne zdim se samemu sebi uspeshen, in tudi nisem nevoshchljiv, che vidim boljshe od sebe. Chutil je, da je bila njegova zhivljenjska pot odlochena zhe z rojstvom, ne da bi on sam mogel pozneje na to vplivati. In zato je she vedno videl pred seboj mnogo poti, ki so ga notranje zadovoljevale in bogatile.

Vseeno pa nekaj ostane tudi od tistih chasov otroshtva, prvih pisemc in spogledljivosti, iger z zhogo in nagajivosti, pa je presenechen, ko spregovori s sosholko, ki mu je bila nekoch vshech, a ga je zadrzhevala lastna nesproshchenost, da se je chutil nebogljen in zavrt, in mu ona pove, da je bila tudi sama zavrta in zakompleksana, in to priznanje se mu je zdelo kot pomembno odkritje. Zaradi te zavrtosti in nesproshchenosti je zhelel nekje izstopati, pri shportu, pri uchenju, pri pogovoru, prebiti obroch, ki ga je lochil od okolice. In to se mu je posrechilo shele tedaj, v tistem hipu, ko se je pogovarjal, shele tedaj, zdaj z enim, zdaj z drugim ali drugo.

Potem se odpravijo do blizhnjega balinarskega igrishcha, se postavijo v igro za vlechenje vrvi, nato pa stopijo do blizhnjega prizidka, kjer ima lastnik doma svojo majhno galerijo. Ti odtisi v lesu, skrivencheni in svetlechi, vtisnjeni v barvne kombinacije, so kot simbol minevanja in hkrati lepote, kot izziv, ki ga je odkril v poznih letih zhivljenja, ko je nenadoma postal kipar.

Stopijo do bazena, kjer na enem koncu kraljuje zhenski kip, poleg ob skakalnici pa dve veliki zeleni zhabi. In malo dalje majhen barjanski ribnik. Ko so ga kopali, so nashli v globini velik hrastov shtor, iz davnih chasov, ki so ga prekrile poplave in nanosi zemlje ter mochvirnih rastlin. In ob shtoru so v globini zemlje pogledali k soncu shtevilni zhelodki. Iz shtora jo oblikoval fantastichne figure, iz odpadlih vej, ki jih je nizhe odlozhila reka, so prichele nastajati nenavadne figure, iz dodane zamisli je nastala podoba kraja in njegovih posebnosti zunaj chasa. In dan mineva v takih prepoznavanjih, in se zadrzhujejo tako po gruchah, kot so tedaj v sholi postajali na hodniku med odmori, potem pa zopet kramljajo o boleznih chasa, ki ga zhive. Voda v bazenu in v ribniku, kjer kraljuje velik krap, ki pride v dolochenem trenutku dneva po obrok, je vedno nekoliko kalna, sredi zhivih barv, pod kupolo neba, tokrat razprostrtega in gladkega po kratki nevihti, da je chlovek hkrati tu in tam, sredi skrivnosti, ki jih skriva zemlja, in sredi presenechenj, ki pridejo od drugod.

Potovanje oblakov, belih sredi modrega neba, in nihanje topolov v vetru, odhajanje proti neskonchnosti in samotnosti. In dalje k reki, ki preseva chas in lepoto barv in je ponotranjena in sama sebi zadostna, da chlovek lahko najde ob njej notranje ravnotezhje kot glasbo, ki navdihuje; in so obchutja, ki se pretakajo skozi vse enako; potem se spomnijo skupnih izletov in letovanj, si ogledujejo stare fotografije, kjer vsakdo najprej poishche sebe in morda she koga, ki je v tistem hipu ob njem. Izleti s kolesi po makadamski poti, kopanje pod jezom spodaj ob reki, vse se odmakne, okameni v chasu, preden so se razprshili kot ptice v vetru. Skupni izleti in taborjenja, kamnite, razzharjene skale nad mediteranskimi obalami, prvi poljub v razzharjenem vecheru, morda pod mesechino, in vchasih sanjarjenje v jesenskih meglah ob reki. Pa she pogovor o blizhnji Kozlarjevi goshchi, kjer so z zachudenimi ochmi uzrli mrtve sosede in znance, ko so deli njihovih teles komaj zasuti, rahlo prekriti gledali izpod zamrznjenih prevlek. Spomin na vojno je opredelil vsakega izmed njih. To je ostalo za vedno, neizbrisno in v temnih podtonih zhivljenja, kot udarci kladiva v osrchje bivanja.

Potem prichno polagoma odhajati, najprej zhene in babice. Prostor za mizo se prazni, nekateri pa nadaljujejo pogovore v nedogled. Nekajkrat vstopi zamudnik, se opravichi, dobi prigrizek, zvrne kozarec in se prikljuchi k pogovoru. Vecheri se, tudi on se odpravlja k odhodu. Zhe se dogovarja, kdo ga bo potegnil do mesta, ko vstopi zamudnica, sosholka, ki se je komaj spominja.

Pa mu v hipu vzbudi pozornost. Med nekoliko utrujenimi pogledi deluje kot pozhivilo. Kako vstopi, kako vrzhe shal okoli vratu in zhe hiti od enega do drugega, spregovori po malem, se ustavi pri sosholkah. Neka uglajenost, neka priuchena ali prirojena kretnja, ki hoche nekaj povedati, pa pravilnost potez na obrazu, kmalu se opravichi, da ima obveznosti, she postanek s prijateljicami ob robu parkirishcha, ko se tudi on nameni k vozilu, da jo vprasha, ali se ji lahko pridruzhi.

– Seveda, – reche sosholka.

– Komaj za kratek ogled srechanja? – je radoveden.

– Zaradi mame, ne morem je pustiti same. In she vaja v gledalishchu.

– Potem me lahko odlozhish v mestu, – reche on.

– Za trenutek se ustavim doma, potem greva dalje, – reche ona in prestopi v vishjo prestavo.

 

 

II

Te dolge vozhnje po reki so kot umik iz sochasnosti. Potovanje po reki je kot velika skrivnost, prehod v novo videnje, odmik od vsakdanjosti. Zhe tedaj, ko odpira lopo, v kateri zhde vitki trupi cholnov, do tistega hipa, ko kot po charovniji zaniha na gladini. Prestopi in prichne postavljati oporo za noge, pregleda spoje, pripravi veslo in se s prvim, odlochilnim zamahom oddalji od brega. Naenkrat vidi svet iz druge dimenzije, saj je breg, od katerega se je pravkar odmaknil, povsem spremenjen, da ne ve, ali se oddaljuje muljnati previs, obrashchen z mochvirskimi rastlinami pod sencami vrb, ali pa se v resnici oddaljuje on sam. Trdno se skloni k opori, choln rahlo zavija, kot bi imel svojo lastno voljo; dokler ga z naslednjimi kratkimi zavesljaji skusha usmeriti proti sredini reke, she zadrzhi zamah, da popravi smer, nato pa gre mnogo lahkotneje, kot bi choln gnal nevidni pogon in mu z zamahi samo nekoliko priskochi na pomoch. Pa tudi vsi pogledi na mesto in pritoke, na oddaljeno grajsko poslopje, ki se vzpenja nad starim mestom, vse do stolpnic v daljavi, se sedaj prikazhejo kot iz nekakshne druge resnichnosti, kot bi se postavili v luch in so bili do tedaj v neprepoznavnosti.

Breg, od katerega se je lochil, se pochasi izgublja v daljavi, da potem vsak zamah prinese nov pogled, udrte poti, z ribishkimi stojishchi, vsekanimi v mulj, obrashcheni bregovi, da se znajde kot v nekakshni pregradi onkraj katere se pno travnata prostranstva. She so v vejevju ostanki trav in vej, do koder je segala voda ob zadnjih poplavah, she so presledki med vodnimi rastlinami ob bregu, kjer prehaja snop svetlobe v temino dna, ki se zdi neskonchno, neoprijemljivo in temachno. Zastori ovijalk se vzpenjajo kot nekakshni zidovi k vrhovom redkih dreves ob robu brega, skrivnostni, sivo modrikasti, ter vsi ti preleti ptic, ki se s trushchem dvigajo ali pa zaveslajo v temino obrashchenih predelov. Obstaja prelivanje svetlobe s prelivi barv, kamor choln drsi kot po skrivnosti, da privro na dan podobe iz davnine, podobe davnih cholnarjev, davnih obchudovalcev reke in iskalcev lepote, da je vse kot slika, ki pa se ves chas spreminja.

Choln drsi mimo zadnjih novejshih bivalishch, ki so pognala na planjavi ob reki, tako na skrivnem, brez kakshnega nachrta, da je breg zatrpan z odpadki nashega chasa, zhimnice, stroji, cunje in papir, zato hitreje zaokrozhi z veslom in pade v presledek tishine, med pochitnishke hishice ob bregu, ki s pomoli komaj pogledujejo iz zelenja, in potem pritok, ki se zliva v reko, in nato odprtost sredi planjave, kjer ni nichesar vech, samo pogled na mesto v daljavi. In lahko je pomlad ali jeseni, lahko je zima ali poletje, tu je konchno prostor za samogovore in razmishljanja, za prepoznavanje samote in daljav. V poletni pripeki sikajo drobni jeziki mrchesa, ki domuje v blizhnji vasici, komaj opazni v daljavi, vasici, ki ima ime po zemlji, po chrnici, po temnih preoranih poljih. Pa je tako oddaljena, tudi vas je potopljena v preteklost, da ni ob bregu nich kopalcev, nich cholnarjev, nich zhivahnih otrochajev, ki poznajo zhivljenje reke iz pripovedi starih domachinov in vedo za njene pasti, za utopljence in za vechne kotanje globin in vrtincev, pa njihove misli bolj kot pri reki obstanejo na poljih in travnikih, in morda so she zgodbe o ribichih, o lovu v pritokih, in je ta reka tudi vez s sosholci, ki od nekdaj prebivajo ob njej, on sam pa se je zblizhal z reko in skozi njen obraz se dotakne tudi misli teh znancev iz sholskih klopi.

Pomisli, da imajo vsi v sebi podobe otroshkih iger, spodaj, kjer je bilo pod jezom nekoch pristanishche. Rechne vode so bile prozorne, osvezhilne. Pa je tudi spomin na bodecho zhico, ki je med drugo vojno lochila mesto od okolice, zato je po koncu vojne toliko bolj zheljno planil ven iz mosta. Tako pa je tu spomin na prehode, na nochne strazhe in zasede, na strele, ki so sikali v mochvirju, spomin na pobite in na hitro pokopane. Povsod najde sledove, ob pregradah in prehodih, kjer so bili bunkerji, v utopljencih, ki so pripluli od nekod, v orozhju, o katerem pripovedujejo potapljachi in ga med obchasnimi akcijami potegnejo na povrshje, ob nihajochem okostju vojaka, ki je strazhil mesto in po strelu omahnil v globino ter ostal tam nekaj desetletij. Skrivnost reke in skrivnost brega, kjer pochasi drsi, kjer je v daljavi vas, in samo mrches neizprosno napada v pripeki, da se mora ves chas otepati z rokama, tolchi po licu in vratu. Potem pa kot skrivnost, da se sprashuje, chemu ni nikogar od vashchanov ob bregu, kot bi bila vas zacharana, pa je tam morda vendar kdo, ki ga prichakuje, saj odhaja k reki zato, da bi pozabil na samoto.

Ves chas se zaveda, vendar tega ne zna izrechi, da si zheli nekoga ob sebi, da mu je reka in vas v daljavi she vedno skrivnost in da so ti pogledi samo izgovor, da bi se z nekom srechal. Tako pa se pogovarja z bregovi in skusha iztrgati besede onkraj teh glasov, in se potem zazre vase, ko je dolg odcep, skoraj kot bi ga potegnil z ravnilom, ki vodi do oddaljenega roba kotline, kjer je bilo nekoch veliko pristanishche, od koder so tovorili kamenje in les, opeko in zhivino v mesto. Hishe so nad bregom, she betonski most, in potem znova pas prvinske shirine, ki se odpira vse do planin v daljavi, ko se chudi nasipu, ki iznenada objame breg, gladko nasut, zaobljen, se dviga visoko nad ravnico kot del nekakshnega nachrtovanega kanala, morda poskus, da bi ukrotili visoke vode, morda z drugim namenom postavljen v samoto, da je kot nenavadna skulptura, koliko dela je bilo vlozhenega in chemu, njemu pa rabi kot nekakshna orientacijska tochka, ko se nad bregom, na nasprotni strani od planin dvigajo cerkvice, razporejene z dolochenim preudarkom, da se ob praznikih dotaknejo skritih zhelja in upanj, da so she vedno namenjene romarjem, in so del chasa, ki se izmika.

Tako ga za vselej zaznamujeta dve skrivnosti, skrivnost vasi, mimo katere se je peljal in se imenuje po chrni zemlji, da je zhe to nenavadno, in da se sprashuje, chemu je umaknjena vase in sama sebi zadostna, ko vendar ve, da je v njej zhivljenje, in potem naprej ob bregu, zgoraj za mostom, proti izviru reke, tisti chudni nasip, ki kot ovratnik objame breg, da od tam potuje samo she malo naprej, proti brezovim gajem ob reki, na mehkih shotnih podlagah, da se tla zibljejo kot na vodni gladini, proti temnim tolmunom, kjer poleg nekaj samotnih kmetij ni chloveshkih bivalishch in se skoraj v resnici prichne samota reke. In tako se mu po srechanju s sosholci vracha spomin v ta davna romanja po reki, in tudi tedaj, ko ga sosholka odlozhi v mestu, se nekaj povrne, vse te davne poti, pa spomin na sosholko kot drobno senco onkraj chrte, ki lochi dve nasprotni skupini ob igranju z zhogo, ko se preliva kot obris, preskakuje iz kota v kot, se izmika tezhki zhogi in preskakuje kot pri nekakshnem plesu.

Tedaj pa postane sosholka nekaj dokonchnega, tedaj po tistem srechanju s sosholci, saj se velikokrat poklicheta po telefonu, se dogovarjata za zmenek, ga vchasih prestavita, in tako med pogovori, ko kliche v vas ob reki, kjer prebiva ona, se mu zdi, da se mu je razshiril pogled, da vidi v chasu nekaj novega, saj ona zhivi prav v vasi, kjer se je tolikokrat prepeljeval mimo s cholnom. In premishljuje o tem, kar mu ona pripoveduje, kot da bi tudi sam prezhivel vsa desetletja sredi polj in mochvirnih travnikov. Saj se je selila, uchila v drugem kraju, zhivela z mozhem in otrokoma v mestu, pa so se potem preselili v vas ob reki, odkoder je bil doma njen oche. In je she vsa pod tezho smrti, ocheta, mozha, tete, mozhevega brata, da je kot zakopana v nekakshno bolechino, iz katere se skusha izkopati, pa se on sprashuje, ali je to sploh mogoche.

In on reche, da se je mnogokrat peljal s cholnom mimo njene vasi, in ona odvrne, vidish, pa bi se tedaj potrudil. In se mu zdi, da sta si blizu, ko chuti njeno zhalost in je zakopan sredi dela, ki priteguje tudi njo, saj ona sedaj po upokojitvi igra v znani amaterski skupini. Potem pa nashteva obveznosti, z vajami, z nastopi, s pripravami na novo uprizoritev, prisluhne zgodbi o cholnu in kako on dozhivlja mochvirje, kjer poganjajo redke rozhe in je rado tudi pravljichno in odmaknjeno od danashnjega sveta.

Razlochno obchuti, da je nekaj zamudil v zhivljenju, pa she vedno verjame, da je lepota prepoznavna skozi vsa obdobja, da je lepota v nashih mozhnostih prepoznavanja pojavnosti in v nashih sposobnostih priblizhevanju drug drugemu. Drugache je pekel in je vojna. Tako pa so ti ljubki prizori, ki jih pripoveduje, ko gleda skozi okno, medtem ko se pogovarja z njim, o pticah, o psih in machkah, o svetlobi, o pogledu na mesto, pa o tem, kaj v tistem hipu pochne njena mati, ki se vchasih vsega zaveda, mnogokrat pa zatava v blodnjakih neznanih podob in misli. In jo ta skrb za bolno mater vedno spremlja, kamorkoli so odpravi. Pa ji misel na gledalishche, na igro zvecher, na pogovor z njim olajsha trenutke, ko se njeni otroci chudijo, chemu sedaj, po upokojitvi, chemu she igrati, nastopati, se spoprijemati s tremo in odgovornostjo.

Zachuti, da je to v njej, ta zhelja po igranju, po nastopanju, ko mu pripoveduje o vajah za novo predstavo. Ni samo videz z gibi, nachin, kako hodi, je zven glasu, ki izdaja toplino, mehkobo in zaokrozhenost, nekakshno ljubkost, kot pravijo primernost za pristop k mikrofonu, kot pravijo, in se ne chudi, da so jo zhe v sholi vabili k radiju. In od tedaj se je zvrstilo mnogo predstav, nastopov na prireditvah, pa tudi skrb za druzhino, sluzhbo v sholi, ko je bila v precepu med igralstvom in rednim delom v sholi. Tudi tam je vodila zborchek in se ukvarjala s slikanjem. Toliko talentov na kupu, da se mu zvrti v glavi, potem pa reche, da je bila ona amortizer, tista v druzhini, ki se je ves chas prilagajala, skrbela za vzdushje in se izogibala konfliktov. Nekaj lepega, staromodnega je v njej, je pomislil, nekaj neverjetnega po vseh tistih emancipirankah, po karieristkah, ki so ob druzhini prevzele borbo za polozhaje. Nekaj staromodnosti je v skrbi za mamo, ki je nekoliko prizadeta, malce prehaja iz chasa v chas in se le redko znajde v danashnjosti, ko spregleda imena in ljudi, se spominja mrtvih in venomer pozablja, kaj je pred nekaj trenutki pochela.

Pomisli, da je rojena igralka in da ima poleg tega she vrsto talentov, ko zaslishi, kako zapoje odlomek iz znane popevke, ko pripoveduje, da si je zhelela postati baletka, morda si vsako mlado dekle zheli vse to, potem pa pripoveduje o manjshih vlogah pri filmu, da je ves zachuden, nekje pa chuti, da jo priteguje njegovo delo, ko je vse zhivljenje prebil pri prav takem delu, o katerem je sanjarila. Pomisli, da bi ona lahko brala odlomke iz njegove knjige, ko je ravno pripravljal predstavitev, pa se je tedaj pojavila predstava in she vaja za novo gledalishko igro.

– Za staro mamo si prekleto v redu, – vechkrat ponovi.

– Oh, kaj bi, ko sem vsa iz sebe pri tej vrochini, – mu odgovori in she potozhi, da je vedno utrujena.

– Pa je poletje kar drugachno, che sva skupaj, da sem ves prenovljen, – odgovarja.

– Mislish resno? – je vedno nekoliko v dvomu, ker pozna njegovo neobichajno zhivljenjsko pot, saj on vechkrat ponovi, da je pravzaprav otrok beguncev in da ga je to zaznamovalo, hkrati pa usmerilo v umetnost. She nashteje, koliko njegovih sorodnikov se je ukvarjalo z umetnostjo, vse do slavnih opernih pevcev, na katere je she posebno ponosen, ter doda, da se iskrenosti pach ne dá hliniti.

Se pa tudi zave mochi umetnosti, ko pripoveduje, kako mu je v nekaterih prelomnih trenutkih pomagala iz krize, vse to pisanje, pa delo pri filmu, ko te potegne tok dela, ko chutish, da v resnici zhivish.

Tako se pogovarjata na sprehodih po obronkih grichev nad mestom, med nedeljskimi izleti ali tedaj, ko ga obishche in mu priskochi na pomoch pri odpravljanju nereda v stanovanju. She sam se ni zavedel, kako globoko je zabredel v to samoto, pri opushchanju stikov z ljudmi, pri zanemarjanju sorodnikov, ko ima pred seboj samo novo knjigo, dogovore z zalozhbami, skrb za prevode in objave v revijah, obenem pa se mu kazhe vizija novega scenarija.

Ti pogovori so kot spodbuda, te poti po mochvirnih travnikih, ob zavojih reke, v pomladnih nevihtah, pod razcvetelimi kostanji na Cankarjevem vrhu, na poti k pisateljevi rojstni hishi na Vrhniki, ob poletnem vecheru v predmestni gostilni, ko on spet pripoveduje o svojih mladostnih obchutkih, o starshih, ki so prishli od morske obale, in tudi ona spregovori o rojstni hishi pod obronki blizhnjega grichevja, o kmechki hishi, kjer je zachutila vonj travnikov in jo mami gozd, delo na polju, na vrtichku s cvetjem zadaj, in je zopet v dvomu, ali naj nadaljuje z igranjem, ko ji je rezhiser dejal, kako kaj lepotichka, lepotichka zhe, lepotichka, odvrne ona. Kaj pa vloge? In se pritozhuje nad vlogo, ki jo igra, ko mora nastopati kot hudobnica v otroshki igri, ki jo igrajo vecher za vecherom, pa se nekaj upira v njeni notranjosti, boji se, da bi hudobija postala del nje, mora se premagovati pred nastopom, na odru je lazhe.

– Sem prodajalka svile, pa se ne strinjam z konceptom, da mora biti prodajalka lakomna in tezhavna, zavistna in hudobna.

– Saj imash prav, – ji odgovarja. – Svila je nekaj finega, predstavlja odzven lepote, miline in nezhnosti.

She pomisli, da naj ostane taka, kot je v resnici, nezhna in razumevajocha.

– Pa je tudi prenaporno, vecher za vecherom na odru, in vse obveznosti doma.

Toda, pomisli, igranje pomaga prelisichiti tegobe zhivljenja, pomaga razumeti, pomaga vzgajati; che tako vzamesh, se pach sprijaznish z nastopom.

She nekaj reche o novi direktorici gledalishcha, pa kako se nekatere slinijo rezhiserjem. Razume, da se ji ta del upira, to prevzemanje vlog, pa ji reche, da se je tudi koncept gledalishcha spremenil, da sedaj oblikuje celoto rezhiser, da ni vech velikih igralcev, ki so ocharali z glasom, z nastopom, ki so z videzom izrazhali bistvo vloge, sedaj je gledalishche vse, od cirkusa do sabljanja in krichanja, pa she nekaj muzike, ki jo nalepljena bolj ali manj primerno. Nich vech sanj, nich vech lepote, samo she secirnica zhivljenja, ki je vse prej kot nezhnost in razumevanje.

Tako se umakneta v pogovore o preteklosti, in pove mu zgodbo, kako je oche od starega ocheta odshel v sirotishnico v Trst in se vrnil z deklico, ki jo bila povita v najfinejshe blago z grofovskim grbom na robu, in pomisli, da je na njej nekaj finega, nekaj, kar ni iz tega razvrednotenega sveta, ki se venomer nekam peha, in she pomisli, da je bilo morda tedaj, ko je v mladosti veslal po reki in je za obrezhnim grmichevjem gledal strehe vasi in se chudil tej tishini, prisotno she nekaj, nekaj, kar je bilo v zvezi z morjem, nekaj slutenega in nenavadnega, kot pridih lepote, nekaj, kar je prichakoval vse zhivljenje in je v tistem trenutku razkril kot to davno skrivnost in del prichakovanja.

 

III

Chuti njen pogled skozi pritlichno okno, ko gleda po barjanski pokrajini. Chuti skrivnostnost meglenih zastorov, skozi katere preseva luch dneva s prvimi zharki sonca in od zemlje puhti hlad. Jate ptic posedajo na blizhnjih grmih chudovitih mavrichnih barv, z drobnimi dragulji, ki se naenkrat preleve v prvo cvetje, v prve poganjke pomladi, drobni beli shopki zvonchkov in teloha ob starih jablanah, in potem po tednih nalivov, ki jih prekinjajo snezhinke, do razlitih voda chez travnike, she tako, iz mlakuzh, kot po chudezhu pozhenejo ti vijolichasti kvadratki kot chashe, ki so nekako sklonjene in pomenijo presenechenje v neobljudeni divjini, pomenijo skrivnost in zheljo po razkritju starih pripovedi, po zblizhanju in umirjanju, ko spodbujajo slutnje, da se ti vijolichasti cvetovi zdruzhijo z meglicami, s starimi zgodbami, da je nekaj magichnega, da je kot vez med izbranimi, ki poznajo trenutek, ko ti chudezhni cvetovi pozhenejo iz zamochvirjenih, z vodo prepojenih tal, in bo ostala skrivnost mochvirja, dokler bodo zhiveli ti cvetovi.

In ti pogledi in ta slutnja globine, ki jo prichara mochvirje, vzbujajo tudi slutnjo izginevanja. Sedaj kreneta proti drugemu delu mochvirja, tja, kjer privre reka na dan izpod krashkih razjedenih tal. In se prepleta zamegljeno popoldne z nekakshnimi prividi in se ona spomni, kako sta se po tej poti vozila z mozhem k neki znani zelishcharki, o kateri je shel glas, da ima posebno sposobnost zdravljenja, pa morda samo z vzbujanjem upanja vchasih dosezhe preobrat pri poteku bolezni. On pomisli na de Fallovo uglasbitev baleta Ljubezen charovnica in ji omeni, da se vrachajo izginuli, vrachajo v nocheh, se ne prepuste izginjanju in morda tavajo v nemochi, vchasih pa tudi prevladajo, in da ve, da je she nekdo med njima, ko mu ona pripoveduje o mozhevem umiranju. Hkrati pa po prebujenju klichejo te cvetlice, ki poganjajo iz barjanskih tal, to je privid ozhivljanja, ko iznenada, po navdihu, po zamahu vetra, ki pridrvi od morja, da ima she vonj po soli in ga spremljajo galebi in je kot klic po prezhivetju, ta obchutek kliche zhive po zblizhanju in je hkrati daljni klic otroshtva, skupnih spominov in brisanja presledkov v chasu. Obchuti, da je tu, koder hodita, prostor kot del njunega skupnega bivalishcha. In so vezi, ki ju nepreklicno vezhejo. Tudi tedaj, ko govorita o izgubljenem in davnem, pa tudi tedaj, ko govorita o svojih nachrtih, se ujemata in dopolnjujeta tako, da che eden chesa ni uspel uresnichiti v zhivljenju, najde svoje dopolnilo v drugem, in da ona vzklikne, koliko imata vendar skupnega.

In che je uchila v sholi in je imela to za svoj poklic, je v njej tudi obchudovanje do vsakega, ki poskusha ustvarjati z besedo, glasbo ali s chopichem. In tako je tudi tedaj, ko se odlochita za izlet k izvirom reke, ki preseka mochvirje, tam pri Cankarjevi Vrhniki. In che ona spotoma obuja spomine, ki se jim ne more izneveriti, sezhe on she dlje v globino chasa, ko ji pripoveduje o mogochnih skladih nekdanjega kamnoloma, kjer kiparji ustvarjajo v kamnu in se trudijo ujeti smisel svojega pochetja, saj je kamen bolj obstojen za sporochila, ki pa so zhe vsa prepoznavna, tudi odtisi davnih morskih bitij, velikih morskih zvezd, ribjega okostja in okrushkov shkoljk in rakcev, ki so sedaj strmo na pobochju hriba nad njima, pa so pred mnogimi leti bili vsi ti bregovi kot globina morskih shirjav in je pod modrino sijalo mavrichno zhivljenje, alge, koralo, ribje jate, vse v enem trenutku in potem, ko kotlina postane mochvirje in je na drugi strani ceste ostanek prav tega pradavnega vodnega zbiralnika zhivljenja in so potem postaje na poti do poselitve in umirjanja in divjih spopadov in brezen v zhivem blatu, kjer izginjajo naselja, jezdeci in skupine vojakov, divji vrtinci, ki niso samo legenda in je vse pod lesketom sonchnih dni po pomladnih nalivih.

In sta srkala ta lesket tedaj v sholskih chasih in se on vracha po sledeh pisatelja, ki je dozhivljal svojo mladost pri istih izvirih lepote in je tako pesnishko prikazal svoj rojstni kraj. Iz revshchine in bede je ustvarjal poezijo, navdih pa je chrpal prav iz teh prebliskov pod gladino reke, pod nanosi mulja, v pripovedih in v tegobah chasa, ko je zastavil svoje zhivljenje, da bi svoji okolici pokazal zrcalo. O tem razmishlja, medtem ko gre ona s skupino na ogled pisateljeve rojstne hishe. Pravzaprav se je rodil na drugem koncu, toda v tej hishi je prezhivel del otroshtva in vse postaja legenda, pa se zbirajo sholski otroci in uchiteljice in popotniki, se ustavijo ob opremi sob in kuhinje in mize, kjer je pisateljev oche krojil obleke, pa je nato vse zapravil, zaradi krize, zaradi vsega, kar prinese zhivljenje ob kupu otrok in zavrtih prichakovanjih, in je mali dechek sanjal o mestu, o pripovedih, o videnjih in o poti, ki postaja temeljni kamen za prezhivetje marsikoga, saj kjer je zhivel ustvarjalec, tam je sredishche sveta, je nekdo zapisal, morda she vedno velja to sporochilo ali pa so redki, ki z notranjim glasom prisluhnejo zvenu poezije in lepote besed, ki postanejo pomoch pri prezhivetju.

– Rada bi zachela slikati, – reche ona, ko se vrachata proti mestu. – Toda ne gre mi. Prichnem, in potem odlozhim.

– Saj si sredi vaj za novo predstavo.

– Ne gre mi od rok, tako kot hoche rezhiser. Mlad je, z akademijo, pravi, sedaj bosh pokazala, ali si igralka. To skakanje po odru, s kosharami, prodajalke smo, tri, rib, rizha in svile. Zheli, da bi bila hudobna, da bi se nam gledalci, otroci, smejali.

In ponovi, da je prodajanje svile fin posel, da je lepota tkanine povezana s sanjami, z lepimi obchutki, s prazniki, poroko, z rojstvom, in kako naj se zraste z vlogo, ki ji ni pisana na kozho. In on odgovarja, da je v njej v resnici nekaj finega in da bi se morda v resnici nashla vloga zanjo. Potem pa pomisli, da taki ljudje v resnici nastopajo na odru, da so vloge po meri chasa, zhive, in da je pesnishko pisanje kot pogled v daljavo, zdruzhitev in upanje, ne pa kaos in unichevanje.

– Zbada me, da hodim kot baletka, – she potozhi. – In sploh, tudi sin, tudi mozh sta mi dejala, kaj se gresh sedaj, hotela sta rechi, na stara leta.

In on odgovarja, da ni starosti, da chlovek odmira, che ni ustvarjalen.

– Leta vseeno pridejo, – reche ona trpko.

– Samo za nekatere. Nekaterim pa uspe ostati vechno mlad.

Misli na velike glasbenike, dirigente, tudi pisatelje, ki ustvarjajo she po sedemdesetem letu.

– Bila sem samo amortizer, – reche. – Trudila sem se, da bi bila razumevajocha in dobra. Tudi v sholi, tudi doma, smejali so se mi, che sem bila kdaj besna, chesh saj ti se ne moresh skregati.

In potem o krstu vnukinje, v nedeljo, tam v Plechnikovi cerkvici, ki je kot kraljica barja. In da je mala obchutljiva. Njo pa je strah, zaradi materine bolezni, saj ni vech od tega sveta, pa tudi ona je obchutljiva in zasanjana.

In reche on:

– Mar ni mogoche izboljshati tega sveta, da ne bi bilo samo nasilje in smrt. Izboljshati tako po koshchkih, tudi v igri, v kateri igrash. In morda tudi v pisanju.

Pomisli na pisatelja, ki je obrnil tok stvari, pokazal obraz ljudem, drzhal zrcalo in vplival na vsakega izmed njih, da lahko potuje z njim v vechnost in da pusti sled na zemeljskih stvareh.

In potem je odigrala tisto sezono, morda je zdravje nekoliko nacheto, toda ima obchutek, da je dala nekaj, kar je zmogla. In potem se dokonchno odlochi, da bo zachela slikati, tam, kjer je nekoch v mladosti prenehala.

– Kmalu bo zopet srechanje sosholcev, – reche on. – Dobimo se kot preteklo leto.

– Treba bo spet med ljudi, na kakshen izlet, do ribnikov za nasho sholo, k morju.

Znova se zavrtijo meseci, od zimskih dni do zvonchkov in telohov, do vijolichastih mochvirnih tulipanov, ko razmishljata, kaj bosta posejala na vrtichkih, in ona poleg barjanskega motiva razmishlja, da bi narisala teloh, in potem pove, da je sosholec, pri katerem se vsako leto dobe, takrat, ko je izkopal hrast, zachel slikati svoje chudne podobe, in da je iz zemlje, ki je obdajala hrastovo deblo, iz zhelodov zachela poganjati mnozhica malih hrastov. Rasli so, poganjali so vedno novi in novi majhni hrasti, je zamishljeno govorila, in she dodala, da govore, da je sosholec od tedaj postal nekoliko chuden.

On pa odvrne, da kadarkoli pogleda v nebo, tudi tedaj, kadar nista skupaj, opazi na njem barjanske ptice, shtorklje, chaplje, vchasih celo galebe.