Revija SRP 49/50

Boris Vishnovec

 

BUKOVNIK
(Andrej Shuster Drabosnjak)

 

Temne sence so zagrnile izbo. Komaj je slutil, kje so skromni leseni predmeti, mizica in stol, skrinja in polica ob postelji, kjer so postavljeni chaji in zdravila. Vedel je, da trenutne zameglitve ne pomenijo nich dobrega, da ga obliva vrochica in da v bolechini pridejo temne sanje kot odziv bolechine, da se tedaj lahko ves poglobi vase in zachuti odhajanje, da je to slovo in da ne pomagajo ne zagovori, ne reki, ne dobra misel in ne zhalost domachih. V jasnih prebliskih duha je razmishljal o svojem zhivljenju, lahko je pretehtal dobro in zlo in she sam ni vedel, chesa je bilo vech. Nekaj sem postoril, si je govoril, v prebliskih so se utrinjale podobe iz zhivljenja, pa o delu in o ljudeh, ali jim ni bil morda kdaj krivichen, ko je zabavljal vsevprek, pa saj je hotel samo to, da bi spregledali svoje napake, da bi delali v skupno dobro, da ne bi skushali pretentati drug drugega.

Onkraj majhnega okna so se menjavali presojni odbleski, kadar je oblake pregnalo sonce, nato pa je prostor zagrnil mrak, da ni vedel, ali se vse to dogaja v njegovih mislih in v glavi, da se tako menjavata svetloba in sonce. Za hip se je zavedel, da ni vech na svojem domu, na sonchnih Drabosinjah, komaj je prepoznal prostor. Premaknil se je. S tezhavo je pogledal proti vratom. Zabolelo ga je v telesu, bolechina se je prelevila in udarila zdaj tu zdaj tam. Vedel je, da je ne bo nikoli vech pregnal. Postelja je bila ozka in potisnjena k zidu, da je od nje prihajal hlad. Zazdelo se mu je, da zunaj naletavajo snezhinke. Da. Vedel je, da je december, da prihaja bozhichni chas, da se bo kmalu rodilo mlado sonce, on sam pa bo ostal za vedno v mraku, onkraj sonchnega obrata, in samo sled njegovih del bo ostala na svetlobi, v srcih ljudi. Za hip je pomislil, da vendar ni zhivel zaman. Bolechina pa je prihajala od drugod, zaradi domachije, zaradi otrok in zhene. Bil je spomin na skupne trenutke. Zaslishal je zven bozhichne pesmi, zvonke otroshke glasove.

V sobo stopi visok mozh in se skloni nad bolnishko posteljo:

– Oche, kako se pochutite?

– Odhajam, sin! Tja, kamor je odshla tvoja mati.

– Krepki ste she. Zima bo kmalu minila. Sonce in toplota vas bosta pozdravila.

– Vem, kdaj pride ura! Gregor, sin, posloviti se morava.

– Oche, malo zaspite. Zhena bo pripravila topel chaj. Skupaj bomo praznovali bozhichne praznike.

– Vedel sem, da smo o Bozhichu, – je dejal Drabosnjak in potonil v spanec. Zazdelo se mu je, da slishi drdranje tezhkega voza in konjsko rezgetanje. Hrup mlinskih koles se je polagoma prichel oddaljevati.

Drabosnjak se je obrnil k sinu, ki je sedel spredaj na vozu in drzhal vajeti v rokah.

– Lahko bi she ostal v mlinu!

GREGOR Oche, zboleli ste. Pri nas doma bomo poskrbeli za vas. Toplo izbo boste imeli.
DRABOSNJAK V mlinu sem pisal svoj Pasijon. Tu ga imam, vedno pri sebi. Nekoch ga bodo igrali na Kostanjah.

Peljala sta se od mlina proti Umbarju pri Domachalah, kamor se je sin Gregor prizhenil. Drabosnjaka je preshinila ostra bolechina, ko se je obrnil k sinu:

DRABOSNJAK Najprej so nas spravili iz domachije. Sedaj pa moram tudi iz mlina. Lepo sobo sem imel v mlinu.
GREGOR Toda mlinar vas ni vech prenashal.
DRABOSNJAK Zaradi mojih pesmi.
GREGOR Norchevali ste se iz mlinarjev.
DRABOSNJAK Samo iz tistih, ki so goljufali pri tehtanju.
GREGOR Potem pa ne prichakujte, da vas bodo lepo gledali.
DRABOSNJAK Ampak ljudem so bili moji verzi vshech.
GREGOR Verzi, rajmi in kmetija ne gredo vkup! – je odrezavo dejal sin in pognal konje.

Po telesu se sprehodi prijetna toplota. Bolnik se nekoliko dvigne na blazini in se skusha zazreti skozi okno. Vidi svetlobo. Vidi luch. Vidi odbleske sonca na mladih listih dreves. Zazveni ptichje petje. Ozre se okoli sebe. Pomlad je! Chas mineva od vesele fantovshchine. Leto! Morda dve leti! Mlad je. Zopet prerojen, poln mochi in upanja. Zdelo se mu je, da je komaj pred nekaj trenutki prevzel kmetijo, v tisti pomladi pred koncem stoletja, ki se je naglo blizhalo. Vse je bilo njegovo, polja, gozd, hisha, gospodarsko poslopje, zhivina... Za zheno je vzel Nezho. Rada ste se imela. Bila ste srechna. Svobodna... Tudi svet se je zdel z vsakim trenutkom svetlejshi. Prihajale so spremembe. Prihajal je nov chas, ko bodo ljudje svobodni. Lahko si bodo izbirali svojo pot v zhivljenje. In tudi narodi. Tudi narodi se bodo izvili izpod bremen hlapchevstva in tegob.

Razposajeno stopa za plugom.

Tezhka zemlja se obrne, kot bi silila k soncu. Zdi se, da se z vsem zhivim veseli pomladi. Na osojnih pobochjih so ponekod she zaplate snega. Tu zgoraj nad Vrbskim jezerom, med Drabosinjami in Kostanjami pa zhe poganja nezhno zelenje. Chlovekov pogled je razprostrt kot let ptice. Sega do oblakov. Spodaj, v dolini, pa se razprostre od jezerskih bregov Vrbskega jezera do Celovca, do struge Drave in vseh drobnih jezerskih biserov v Rozhu in Podjuni. Dotik preorane zemlje se pretaka skozi dlani. Vprezhna zhival stopa enakomerno, pochaka ob koncu brazde, da se potem vrachata z orachem proti nasprotnemu koncu njive.

Drabosnjak komaj chuti dotik zemlje. Stopa za plugom, kot bi bil brez tezhe. Vse je v enem hipu. Mladost, poroka, prvi otrok. Zhena spet v prichakovanju. In vse se preliva v zven podob in chustev, ki ga preshinejo, da zavriska, da vpija vse te podobe, kot bi se v tistem hipu she enkrat rodil in je vse sanjsko, odmaknjeno, pa vendar v dosegu roke. Prevzel je kmetijo. Gospodar te prelepe zemlje. Mlad je in srechen. Pa kaj, che se po svetu vojskujejo! Che prihaja iz Francije glas o vojskah, o uporih, o novem chasu, ki bo spremenil svet. Enakost in svoboda! Svoboda pa je tu, v vsakem utripu mladosti. Svoboden kot ptica. Kmet svobodnjak, kot so bili koroshki vojvode.

– Hijo! – she zakliche in stopi v novo brazdo.

Potem pa iz njega spregovori notranji glas. Glas, ki mu govori, naj zapishe te enkratne trenutke. Ustavi se. Konju zrahlja uzdo. Vzame iz torbe papir in pisalo. Ves ta opoj. Vse v enem hipu. To vrachanje pomladi. Vsak pogled. Vsak utrip srca. Vsak zagon misli, ki poletijo dalech, dalech!

Sedi pod drevesom ob robu njive.

Spet se ozre k jezeru pod seboj. Zdi se mu, da se jezerska gladina dviga, sega do oblakov. Zdi se, da slishi plivkanje valov in trsje. Tihe stopinje. Korake in shepet.

Samo she chrke drse po papirju.

Toliko je vsega. Ti drzni obchutki in nachrti. To oddaljeno priblizhevanje nechesa, kar lahko prinese nemir. Vsa ta prichakovanja, ki prihajajo iz daljnega sveta. Sezhejo tudi na pobochje nad jezerom, kot bi jih prinesel topel veter. Lahko, da je kot pozdrav z juga. Vse od Triglava, vse do vrhov onkraj Karavank, ki se zlijejo z Jadranskim morjem. Sezhejo od morske obale do Gospe svete, kjer so ustolichevali slovenske vojvode. Pod njim pa Vrba, Klopinj... Lahko poslusha odmeve glasov, ki segajo dalech. Lahko se zamisli v druge chase. V daljno preteklost. In spregleda, predvidi dogodke, ki bodo sledili.

Zemlja pa je vechna! Bogata!

Gozd! Polje! Vode!

Ej, konjichek! Samo she nekaj verzov zapishem!

Zdrami se kot po dolgi odsotnosti. Koraki. Glas. Konj se pase v mladem zhitu. Plug zalozhen ob robu njive. Sonce visoko na nebu. Zhena odlozhi jerbas s kosilom. Dechek priteche in strmi v popisane liste.

DRABOSNJAK Nezha, Nezhka! Glej koliko sem napisal!
NEZHA Zadnji hip sem prishla. Kmalu bi bili ob konja.
DRABOSNJAK Chisto pri robu se je pasel. Pametna zhival!
NEZHA Ne vem, ali se lahko zanesem nate?
DRABOSNJAK Oj, zhenichka! Vesh, da vas imam vse rad. Tebe in sinka. In she tistega, ki ga nosish in bo kmalu prishel na svet. Kaj skrbi? Glej! Vse cvete! Vse poje! Tako kot tistega dne, ko sva se vzela.
NEZHA Samo she delo poznam! Na polju! V hlevu! In v kuhinji!
DRABOSNJAK
Vse bova postorila skupaj. In sinko! Kako si zrasel.
Najstarejshi, Gregor. Ti bosh nekoch gospodaril na Drabosinjah. Ti bosh oral te brazde. In tvoji otroci!

Zavriska, da se odmev dolgo vracha. Odbija so od vrhov in se zdi, da potuje po shirni koroshki zemlji ter se dotakne jezerske gladine.

Nenadoma pa se pogled prevesi, kot bi se ga dotaknila neznana roka. Spet potuje s pogledom po shirni koroshki zemlji. Spet je chas prinesel spremembe. Spet je sin Gregor ob njem. Samo, da je iz dechka postal mozh. In da se on, Drabosnjak, pochuti mnogo starejshega. In ni vech tistega veselja v dushi, ki ga je prevevalo ob pogledu na zemljo in sonce... Res, da so spodaj polja in jezera Koroshke. Res, da je v srcu odblesk daljnih veselih dni... Toda zhivljenje je prineslo trpke priokuse, zablodele misli. In tako se bolechina vracha vedno pogosteje. V njem je zasidran trenutek, ko se je moral posloviti od domachije. Sin Gregor je pripravil konja in voz. Nalozhila sta stvari in se odpravila po gozdni stezi, med vejami dreves. V njem pa ostajajo glasovi. Ob njem stoji uradnik in orozhnika. Nato pa glas sina Gregorja in znova glasovi poslavljanja od kmetije in tudi zhenin glas, pa pogledi zvedavih ljudi, ki se zberejo ob takih trenutkih.

OROZHNIK V imenu cesarja.
NEZHA Jezhesh, kaj bo sedaj?
URADNIK Opraviti moramo svoje delo.
OROZHNIK Odkrijte se, che govorite z uradno osebo!
DRABOSNJAK Svoboden kmet sem! Potomec koroshkih vojvod.
URADNIK Ali ste vi gospodar na Zgornjih Drabosinjah?
DRABOSNJAK Tako kot pred tem moj oche! In ochetov oche!
URADNIK Vse bomo pregledali in popisali!
NEZHA Otrok je zbolel, zato nismo plachali davkov.
URADNIK Pa tudi chez cesarja ste govorili v gostilni. In Drabosnjak je po sejmih prodajal knjige.
OROZHNIK Vse je potrebno popisati. In zijala naj gredo proch.
URADNIK Vse bomo popisali. Tudi orodje. In stroj za tiskanje.
NEZHA Nekdo te je naznanil. Vedno sem ti govorila, da ne govori vsevprek.
DRABOSNJAK Slaba letina je bila. In bolezen v hishi.
URADNIK Tiskali pa ste! In prodajali! Knjige!
DRABOSNJAK Saj to ni prepovedano. Pod Francozi...
OROZHNIK Kaj pod Francozi?!
URADNIK Pod Francozi ste chez nashega cesarja govorili.
DRABOSNJAK Saj Francozov pri nas ni bilo. Spodaj v dolini so bili.
URADNIK Vse vemo!
NEZHA Oni, saj vesh, oni te je naznanil! Doma bi bil! Pa prijatelja sta bila.
DRABOSNJAK Sina imam, ki cesarja sluzhi!
URADNIK Za knjige mora oblast izdati dovoljenje. Zaradi davkov, pri tem nobena oblast ne popusti.
DRABOSNJAK Vem, kdo je Judezh!
NEZHA Ne bi se smeli zadolzhiti! Joj, proch bomo morali s kmetije. Pa tudi jaz sem zhe bolehna.
DRABOSNJAK Vem, kdo je Judezh!

Pa prav mimo njive se peljeta z Gregorjem. Tam, na tej njivi, sta nekoch skupaj orala. V tistem hipu se je zavedel, da lezhi pri sinu. Zdelo se mu je, da ga je Gregor pred nekaj trenutki pripeljal z vozom iz mlina, kjer je zhivel kot gostach potem, ko so na drazhbi prodali posestvo. Ampak zdelo se mu je, da je tisti trenutek she vedno prisoten. Zdelo se mu je, da se dogodki ponavljajo in vrachajo. She vedno slishi iste besede in stavke. Vidi iste obraze, ki so se mu za vedno vtisnili v spomin. Ponavlja besede, ki vodijo v obup. She vedno se vozita z Gregorjem iz mlina. She vedno se v mislih vracha v domachijo, kamor sta prishla orozhnika in cesarjev uradnik. Togi so bili in nedostopni. S pechati in papirji, s kruto vestjo, da bo moral s kmetije, che ne placha davkov in dolgov.

Mnogo zijal se je nabralo od vsepovsod. Takih, ki nimajo kaj pocheti v zhivljenju in se naslajajo ob trenutkih, ko gre z nekom navzdol. Pa tudi takih, ki prisluhnejo njegovi bolechini, molche in zaskrbljeno opazujejo dogodke, ki jih ni mogoche ustaviti. Kar je bilo mogoche, prinese k vozu, povezano v nekakshne cule, in slishi glas uradnika:

URADNIK Konchali smo!
OROZHNIK Gosposka nichesar ne odpusti!
URADNIK Da! Ceho je treba plachat!
DRABOSNJAK Ostal sem brez vsega... Tiskarna. Knjige! Chebelnjak. Slikarski pripomochki. Orodje!
GREGOR Oche! Posloviti se morava!
DRABOSNJAK Od kmetije! Od dedishchine nashih dedov! Ampak moj Pasijon! Ponj grem! Po zapiske!
GREGOR Oche! Proch bo treba!
DRABOSNJAK Tu je! Moj Pasijon! Tega jim ne pustim!
GREGOR Stopite na voz, oche!
DRABOSNJAK Tega jim ne pustim!
GREGOR Hijo!
DRABOSNJAK Proch. Od zijal! Sedaj bo drug gospodar na nashih Drabosinjah. Tudi od njiv se morava posloviti. Glej, kolikokrat sva tu orala! In v hishi. Ko smo bili zbrani. Tvoja mati. In bratje in sestre!

Vrochichne sanje so se vrnile. In z njimi prizori iz preteklosti. Da se je vchasih vzpel na blazini. Se skushal dvigniti. Pa je spet onemoglo oblezhal in nemochno pogledoval skozi medlo svetlobo k oknu.

Poskusha se izmakniti objemu tesnobe. Zaslishi napev. Nezhno zvonchkanje. To je napev Bozhicha. Morda napev iz njegove Bozhichne igre. Kdaj je zhe to pisal? Kdaj so zhe to igrali? Nezhni otroshki glasovi se priblizhajo in se nato utrnejo kot zvezdni utrinki v nochi. Prav tako se razblinjajo drobci svetlobe, razpadajo v kosme teme, v praobliko nochi. Nasloni se na posteljno stranico. Spet se poskusha dvigniti. Rad bi krenil za otroshkimi glasovi, se pridruzhil trenutku, ki slavi rojstvo upanja in rojstvo zhivljenja. Sonce, sonce se prichenja vzpenjati v novo obdobje svetlobe, v ciklus, ki prinasha nadaljevanje. Svet teme je premagan, kot v njegovi igri. Prepozna obraz. Sin Gregor stopi v sobo. Se priblizha. Obraz zhene, to je Gregorjeva zhena, ki vzame skodelico in se oddalji k vratom. Spet je ob njem sin. Spet neki pogovori o selitvi. Oddaljeni glasovi. Spet slishi svoj glas:

DRABOSNJAK Gregor, sin, vesh, to je bil najbolj zhalosten dan v mojem zhivljenju.
GREGOR Vem, oche! Vem!
DRABOSNJAK Ko smo morali proch z nashe kmetije na Zvrhnjih Drabosinjah. Tvoj ded in praded sta se tam rodila.
GREGOR Oche, minilo je!
DRABOSNJAK Ti bi moral tam gospodariti, na nashi kmetiji.
GREGOR Oche, saj sem se dobro porochil.
DRABOSNJAK Nich ne rechem. Ampak drugi moji otroci, tvoji bratje in sestre. Enajst vas je bilo. Kot listje v vetru ste se razkropili po svetu.
GREGOR Pa se vedno she kdo oglasi.
DRABOSNJAK Danes ni nikogar.
GREGOR Kdo bi hodil v takem mrazu?
ZHENA Oche, mirno lezhite. In malo chaja popijte.
GREGOR Kar naprej snezhi.
DRABOSNJAK Zavist – in chloveshka hudobija sta nas pognali po svetu. Razkropili so se. In nekateri so zhe kmalu umrli, she kot otroci.
ZHENA Vrochichen je!
GREGOR Pa prav za Bozhich je zbolel.
ZHENA Po gospoda bo treba!
DRABOSNJAK Judezh se vedno najde... Tega pa jim ne pustim. Moj Pasijon. Igra od trpljenja nashega gospoda Jezusa Kristusa in njegove zhalostne matere Marije.

Vrochica se povrne kot nekakshen sunek z nozhem. Glasovi so naenkrat skrivencheni, kot bi prihajali iz globine. To ni vech odmev, to je prizvok grozhnje. To je zhalost slovesa in je vse kot privid. Le pogled po shirni Koroshki, ta pogled z vrha pobochja, ki je kot let ptice, ta pogled ga spodbudi, povrne zadovoljstvo. She na tej vozhnji, ki se venomer ponavlja in ga potaplja v bolechino, she na tej vozhnji, ki je kot slovo od sveta in mladosti, she tu bolechina za hip popusti. Vozita se ob skupini hish. Pred njim se sestavi pogled na koroshko vasico. Pomisli na dolge zimske vechere, na pripovedi in besede, pa tudi na obiske sosedov in na praznike. Res je, mnogo je bilo praznovanj, trenutkov po nedeljski mashi. Pa tudi rojstev in porok in umiranja. V toplini domache izbe pa sijejo kot privid znani, ljubi obrazi. Les prinese toplino. Domach je in pomeni objem, topel dotik. Vse, vse, kar je vrednega, je iz dobrega domachega lesa, ki so ga ljubkovale zhuljave roke. Lesena obloga v izbi, bohkov kot, klopi in mize, skrinje in postelja, pa tudi polkna in balkoni, kashcha in kozolec, hlev, vse je les, pa tudi orodje in vozovi. Toda on, Drabosnjak, ni samo kmet. Tudi tiskar je, pa tudi pesmi pishe in chara in zdravi in ishche zaklade. Tudi poslikane dilce, panjske konchnice rishe, pa prevaja iz nemshkega. Zakladi pa so vsepovsod. She iz chasov, ko so vladali grashchaki, ko so Turki ropali in se vrachali s plenom. Pa tudi iz njegovega chasa, saj so si vojske kar podajale roke, saj je po dolini korakal tudi Rus, pa Francoz, pa spet Rus in spet Francoz, pa she enkrat Francoz, dokler se ni vrnil nash cesar, ta, ki vlada she sedaj. Ta bo ostal, pa bodo spet vojske in spet bo revezh placheval in spet bodo shle kmetije na kant, na drazhbo. Toda tega jim ne smemo pustiti. Teh kmetij, ki so nashe kraljestvo, nash spomin na Gospo sveto, na izbiranje nashih vojvod. To smo, potomci koroshkih vojvod, ko je kmet imel svojo pravico, svoj glas, ki je veljal toliko kot glas gospoda grashchaka. Prebudil se bo kralj Matjazh, ki sem ga slikal na panjske konchnice. Imeli bomo staro pravdo. Samo svoj rod, svoj jezik, svoje obichaje moramo ohraniti. Francoz jo prinesel mnogo hudega, pa tudi mnogo dobrega. Vrnil nam je shole, vrnil nam je nash jezik. Vse od Gospe svete pa do morja, do sinjega Jadrana. Zato pa moram pisati knjige, slikati. Pa tudi med ljudi grem. Tedaj, po mashi, ko mozhje stopimo v krchmo, ko slishi pozdrave prijateljev: O, pozdravljen, Drabosnjak – in pristopi h gruchi mozh.

MOZHJE Na zdravje!
KRCHMAR Kot obichajno?
DRABOSNJAK Kot obichajno!
MOZHJE Kaj je novega, gospodar?
DRABOSNJAK Kar smo sejali, to bomo zheli!
SOSED Nekaj si zhe pridelal!
DRABOSNJAK Tisto, kar samo zrase.
SOSED Ampak se morash prej pomujat.
SOSED 2 Mochan dechko je!
SOSED Kot njegov oche!
DRABOSNJAK Nekaj mora ostati za menoj na Drabosinjah.
SOSED 1 Tud zhena je morala pomagat!
SOSED 2 To mormo zalit.
JUDEZH Na zdravje, mozhje!
KMETJE
Na Drabosnjakovo zdravje! /pogovor vsevprek/
A vesh, kolk sem dobil za les?
Vojska je bla. Ampak Francoz nam je pustil dihat.
DRABOSNJAK Nekaj novega je prinesel veter s Francoskega.
JUDEZH Tako, kot je prishel, tako ga bo veter odpihnil.
DRABOSNJAK Nam je shole dal, dol na Kranjskem. In knjige lahko pishemo po slovensko.
JUDEZH Se slabo pishe Francozu, na Ruskem.
DRABOSNJAK Knjige bomo she tiskal. Pa tudi svoje kneze bomo she volil. Kot nekoch, pri Gospe sveti. Francoz je narodom pravico prinesel.
KMETJE Vsak kaj odnese, prej, kot prinese.

Che gresh na Dunaj, pusti trebuh zunaj.

JUDEZH Kaj bi chez gosposko shimfali!
DRABOSNJAK Saj vemo, kdo besede naprej nosi.
JUDEZH Tega si ne dovolim! Ti, Drabosnjak, pa glej, da ne bodo otroci stradali. Placham!
KMETJE Zaradi njega si ne belimo glave.
SOSED 1 Kar slishi, vse naprej nese.
SOSED 2 Pri delu se bolj hitro utrudi.
SOSED 1 Njegovim she nikoli ni nichesar manjkalo.
KMETJE
Glej, glej.
Pozdravljen, Andreash!
ANDREASH Pozdravljeni, mozhje!
KMETJE Pozdravljen, nash pesnik!
ANDREASH Saj imate med vami pesnika!
SOSED 1 Da. Drabosnjak kar med oranjem pesmi pishe.
KMETJE Ampak potem mu gre zhivina v shkodo.
DRABOSNJAK Andreash se kar v rajmih pogovarja.
KMETJE Pa tudi dober malar je!
DRABOSNJAK Bosh ostal pri nas, Andreash?
ANDREASH Bom, bom kaj naslikal, che bo kdo potreboval. Pa tudi zashpilam vam lahko.
KRCHMAR Che bosh zashpilal, pa jaz placham!
SOSED 1 Boljshe na citre shpilat, kot zarad politke v arest.
KMETJE
Francoz al pa nash cesar?
Za kmeta so vedno tezhki chasi.
Zato pa zashpilaj, Andreash!
ANDREASH Mal se moram podpreti.
KMETJE Kar dusho privezhi, Andreash!
ANDREASH Da. Na shtero sem prishel. Bom skrinje in balkone pomalal, pa dilce na chebelnjakih.
DRABOSNJAK Se bosh tud pri nas oglasil?
ANDREASH Che nimash hude zhene.
KMETJE Saj so zhe chebele dovolj hude. Te pa znajo pichit.
DRABOSNJAK Pa tud sejem bo kmalu, dol v Brnici.
ANDREASH Pri svetem Jobu, nashem svetniku.
DRABOSNJAK Ki je ves v ranah, pa she hudo zheno ima.
KMETJE
Ti imash angelchka. Moja je zmaj.
Bosh naslikal, Andreash, kako hudir zheni jezik brusi!
Tudi pri meni se oglasi.
Tudi k meni pridi.
Drabosnjak tako vse sam zna. She shloga, pa zaklade ishche, pa ure popravlja, pa zdravi.
Ampak naj zdaj pove ono svojo pesem od hudih zhen.
Daj, Drabosnjak! Potem bo pa Andreash na citre zashpilal.
KMETJE
Utihnite!
Prichni, Drabosnjak!
Litanije od hudih zhen.
Pol pa od mlinarjev!
DRABOSNJAK
Ve, hude zhene, poslushajte,
Ve, hude zhene, se poboljshajte,
Ve, hude zhene, se spreobrnite.
Ti nevredni pridigar, mi prosmo tebe
spreobrni se!
Ti regiment teh bouh
prosmo tebe, spreobrn se!
Ti shac zhlaht besedi,
mi prosmo te, spreobrn se!
Ti nesrecha cele hishe,
mi prosmo, spreobrn se!
Ti shpregu vse jeze,
mi prosmo te, spreobrn se!
Ti giftna kacha,
mi prosmo te, spreobrn se!
Ti na kafe navajen trap,
mi prosmo te, preobrn se,
Ti teshchi hishni krizh,
mi prosmo te, spreobrni se.
Ti meh vsega nepokoja,
mi prosmo te, spreobrni se.
Skoz brumnost tvojga mozha
spreobrn se, o zhena.
Skoz zvestost tvojga mozha
spreobrni se, o zhena.
Skoz lubezen tvojga mozha
spreobrn se, o zhena.
Skoz tezhko delo tvojga mozha
spreobrn se, o zhena.
Skoz prjaznost tvojga mozha
spreobrn se, o zhena.

She vedno odmeva v njem prekipevajoch smeh. Chuti dotik mladosti, moch, ki se pretaka po telesu. Chuti zagon, da bi premaknil goro, nachrte, ki privrejo iz globin dushe... Lahko se povzpne na najvishje vrhove. Lahko odide v daljne kraje. Vse, vse je mogoche. Vse je v njegovi mochi. Potem pa se nachrti v hipu sesujejo kot hishica iz kart. Ne more se vech premakniti. Preznojen je in vrochichen... Skusha nekaj dopovedati. Skusha preprechiti odhajanje. Pa se vedno znova vrne k tistemu dogodku, ki ga je zaznamoval, odtrgal od doma, od dela, od zagona, prekinil nachrte. Glas se vracha in izginja. Leden srh gre po kozhi. Ne ve vech, kje se v tistem hipu nahaja. Ne ve, ali je vse resnichno. Samo glas, notranji glas ostaja, ki mu govori, naj ne odide, naj ne prepusti zemlje in dela svojih prednikov.

Spet tisto rahlo pozibavanje. Tezhko sopenje zhivali, ki vleche voz vkreber. Vajeti v rokah sina Gregorja. Gregor pa je molchech, samo vchasih reche: – “Oche, pospravite svoje stvari!” –Tam pa ostaja hisha s hlevom in zhivino, pa kashcha z orodjem, s katerim je tiskal knjige. Ostaja orodje in chebelnjak. Ostaja polje in gozd. Ostaja sadno drevje. Otrok pa ni blizu. Pomrli so. Odshli so po svetu. Le redko se kateri vrne. Dninarji in dekle. Sedaj ne bo nikogar vech. Tudi zhena je odshla. Da, vchasih se vrne. Njena senca se vrne. Slishi njen glas. She vedno slishi tisti razposajeni smeh na porochni dan. Pa ples in vesele glasove svatov. Pa poti, ki sta jih skupaj prehodila. Bila je skrbna gospodinja. On pa je pisal. Tiskal. Res, vchasih je predolgo ostal v krchmi. Toda tam je marsikaj poslushal, kar so mu pripovedovali ljudje, prijatelji. Pa je bil tudi judezh med njimi. Ovadil ga je. Zaradi knjig, ki jih je prodajal. Na sejmih je prodajal. Ljudje so radi kupovali o vrazhah in o zdravilstvu. Kolomonov zhegen, pa njegove verze o mlinarjih in o hudih zhenah. Potem pa je natisnil igro o izgubljenem sinu. In potem je pisal svoj Pasijon. Res, da je marsikaj priredil po nemshkem izvirniku. Toda tako v izgubljenem sinu kot v Pasijonu so dogodki in obchutki ljudi, ki jih je sam poznal, dogodki, ki jih je sam dozhivel. Pasijon je igra o trpljenju, ki ga je sam prestal. O trpljenju vseh mater, zhena in deklet iz soseshchine. O trpljenju ljudi, ki jih je zhivljenje zaznamovalo, o trpljenju, ki ga je on poznal in skushal razumeti.

Vrochica ga za hip izpusti. She vedno je ves preznojen, kot bi se utapljal v jezeru. Pa spet tisto rahlo pozibavanje. Trd dotik voza, ki pelje chez grude zemlje. Spet hrzanje konja, uslochen konjski hrbet in njegov, Drabosnjakov glas, ki prihaja iz nekakshne daljave.

DRABOSNJAK Gregor, se spomnish, kako radi so ljudje prihajali k nam?
GREGOR Zaradi vas, oche, so prihajali!
DRABOSNJAK Znal sem jim svetovati, za kmetijo, za bolezen pri zhivini.
GREGOR Tudi razveseljevali ste ljudi s svojimi shalami.
DRABOSNJAK Se spomnish, kako sva se pogovarjala z Andreashem?
GREGOR Vse v verzih, v rajmih, da smo vsi kar strmeli.
DRABOSNJAK Vsaj nekaj knjig sem reshil. Moje tiske, pa Kolomanov zhegn, od zagovorov in vrazh.
GREGOR Zaradi davkov so vas privili!
DRABOSNJAK Uspelo jim je! Kaj mi she lahko vzamejo?
GREGOR Prevech ste zaupali ljudem!
DRABOSNJAK Vem, kdo me je prijavil! Za prijatelja se je izdajal! Sam svoj gospodar sem bil. Potem pa gostach v mlinu. Potem pa bogve kam...
GREGOR Lahko k nam pridete. Z zheno sva govorila o tem. Rada vas sprejmeva.
DRABOSNJAK V mlinu bom imel svojo sobo. Bom Pasijon skup spravil. Zgodbo o trpljenju nashega gospoda in njegove zhalostne matere Marije. In pa moje pesmi bom moral zbrati. Sedaj sem to napisal:
 
Jest sm se na ta vechji prjatla zanesu,
pa glih ta, je na mene roche trdu zvezu,
to veste, da sem mu dobr kruh brez shkode vseh ludi,
 
zdaj veste vsi, kaj se meni godi,
da je v tej vazi velko dnarja bvu,
jest seve si pomagati ne mogu,
 
vinu pije moj sovrazhnik, noj gre prate jest,
jest mam pa glih enu tako dobro,
da mam glih eno dobro vest.

Zvoki glasov, odmev v chasu in oddaljeni pogled. Vse je kot shum vetra, ki se razblinja. In potem spet tisto zavijanje koles, tista tezhka napetost pri vozhnji skozi gozd, pa spet chez travnike, in vidi vse hkrati in vsako podrobnost in v chasu, kar je bilo prej in pozneje, in so drobci glasu in nazadnje razigran smeh. Spet je tu mladost, spet je zavzetost in pogum, in tudi moch, moch v vsaki mishici, moch v mislih, ki spodbujajo dejanja in nachrte... Ob njem sede prijatelji. Za hip obmolknejo, ko prvi zharki sonca obsijejo jezersko gladino spodaj pod njimi. Pogled, ki ochara, pogled, ki prichara sanje in pesem.

Zachudeno zro na oddaljeno gladino jezera. Zdi se, da se prvich vidijo v njenih odsevih. Za njimi je vesela, prechuta noch, ko njihov prijatelj Drabosnjak zapushcha samski stan. Po veseljachenju obsede ob bregu, vendar ostaja v njih she vedno neka pregretost. Andreash zavriska, da se odmev poda do gora in se vracha in obnavlja. Andreash, Drabosnjakov tihi zgled, ko je treba zstaviti pero, pesem ali risbo. Ob njem chuti nekakshno nelagodnost, ko tudi njega zhene, da bi hodil od vasi do vasi, risal, igral, recitiral svojo verze, pa se zaveda, da mu kmetija in delo na njej, pa konchno tudi poroka odplavlja ta zgled nekam v daljavo, v neskonchnost. Zave se, da bo tako zhivljenje ostalo samo neizpolnjena zhelja. Zave se, da sta samo dva nachina za prezhivetje: ustvariti si druzhino in biti skrben gospodar ali pa oditi za vselej in zhiveti sam s svojo zheljo po slikanju, pesnjenju, morda risanju. Toda tako, brez shol, samo pestovati svojo zheljo in se ji predati, to je nekakshna norost, ki se je tisti, ki je trdno zasidran v vsakdanjosti, zaveda. Do tega trenutka, ko se zheni, se je morda she lahko slepil, toda odlochitev, da si ustvari druzhino, je nekaj prelomnega. Ve, da tudi mnogim skrbnim gospodarjem kmetija propade, ve, da ga chakajo skrbi, neutrudno delo, in konchno njegova Nezha, ki bo sedaj vedno ob njem, in bo tudi to lahko nekaj lepega, che bosta gospodarila z ljubeznijo in che bo ona prisluhnila tej njegovi zaznamovanosti, s tem darom, ki te zanese nekam v oblake, da lahko samo she lebdish nad zemljo.

 

 
_________
Bukovnik – scenarij o Andreju Shustarju Drabosnjaku, prvi del

 

Bukovnik – drugi del