Revija SRP 49/50

Andrej Lutman

 

ZAPISI O KNJIGAH

 
 
PREUDARNO SPRELETAVANJE
Brane Mozetich: METULJI
Zalozhba SHKUC, Ljubljana, 2000, 104 strani

Shtevilo samostojnih knjig pesnika, pisatelja, prevajalca in urednika Braneta Mozeticha je pri ducatu. Po letih zanesenjashtva v obrobnih druzhbenih gibanjih z istim zharom shiri slovensko knjizhevnost v tujini.

Pesnishko zbirko Metulji na naslovnici krase metuljeva krilca, ki lahko le navzgor poletajo, le navzdol zletajo, saj shirjavo omejujejo navpichnice. Omejena je tudi oblika, v kateri pesni Brane Mozetich: tokrat soocha z shtirivrstichnicami. Po shtevilu jih je shtiri in devetdeset. Zbirko koncha s daljsho pesmijo, ki postavijo vsa pochetja v knjigi v prostor in chas: je Ljubljana te dni. Je mesto: Ljubljana, zatochishche psihopatov / ne moresh ga zgreshit na zemljevidu / na eni strani avstrijska chakalnica / na drugi italijanska hiralnica / spodaj so samo she zaprti oddelki. V tem stilu gre dalje, globlje, vishe, naprej. No, in shtiri in devetdeset metuljev?

Vsaka pesem je metulj, ki poletava skozi mesto, skozi beton, steklo, asfalt, hrup in dim, suhoto in pushchobo... Metulj je vez med primestnim, podezhelskim, obrobnim ter osrednjim, mestnim, mnozhichnim. Po drugih logikah ali kar nelogikah je v domeni pozornosti, cheprav ni v sredishchu. Shtirje verzi kot metulj v letu. Imam sliko, da gledash iz ozkega medhishnega dvorishcha navzgor v nebo, kjer se spreletava roj metuljev, se ti priblizhuje, in tedaj pomislish, da strmish v jato kril in likov, ki lebdijo. Velik oblak metuljev in pesmi nad Ljubljano.

Vsaka pesem se dotakne dolochenega in strogo omejenega: vtisa, dogodka, namiga, slutnje, spomina, primerjave, groteske. Vse te prvine se prepletajo kot svetloba po pesemskih krilih. In nato in zdaj pesnik kot nosilec zavedanja, kot tisti, ki kazhe na nekaj, ki opozarja, ki ponazori dolocheno mozhnost zaznave, osebek, ki je tudi pisar, ki v chrkah izrocha misli pozabi ali ponatisom.

In razgled metulja: sluchajno sem pogledal proti zemlji / grape so se premaknile, reke izgubile / roke se pogreznile v mochvirja / s sabo potegnile mesta za pristanek. Navedena pesem kazhe na stalno prisoten odmik pesnika osebka od svojega opazhanja, od vtisa, ki ga je naj napravil dolochen ali sluchajen pojav. Vseskozi se dogaja boj jaza z brezimnostjo, boj osebnosti z mnoshtvom. In boj za osvobojenost od predstav in predpostavk: ... in sprashujesh / kaj je zdaj, ne more se tako konchat / kje je smisel, kje je zgodovina. Ob tem sprashevanju in samozaslishevanju se dogaja vezava z okoljem, stik z drugotnim, s tistim, ki se nahaja tam, kjer tukaj prehaja v tjakaj, je na meji skratka. Prav mejenje in iz te lege izvirajocha omejenost je odlochilna pri postopkih, ki se jih pri pesnjenju drzhi Brane Mozetich. Ob silni obchutljivosti biti sposoben se omejiti, imeti pozornost na zgolj dolochenem podrochju, okraju, zvoku ali sliki, prispodobi ali podobi. Pritisk take poljubnosti, ko je lahko vse in s tem karkoli, ta pritisk je nalozhen pesniku in pisarju, da ga skozi besede raztrosi naokrog. Da v besede predelano silo deli med ostale udelezhence in udelezhenke istega pritiska, iste sile, istega prahu z metuljevih kril.

Kar je posebej zanimivo in zavidanja vredno, je dejstvo, da kljub tej omejenosti knjizhica ni kakorkoli dolgochasna, ni grajena na ponavljanju, ni samodolochujocha in je izvrsten primerek pesmarice, ki kazhe na dolocheno ustaljenost v pesnikovi zahtevnosti do lastnega dojemanja, kazhe na stalno klesanje tistega, kar je za izrazom in za stilom in za jezikom. Nekakshna vesoljska slina morda, v smislu razkrojevalke, pomagala, ki naredi hranilno snov prebavljivo. In prav to pochne pesnik: omogocha dojetje pra in po sile, pra in po napetosti, nihanja prej, zdaj in po tem.

Brane Mozetich natrosi tudi kup nochnih metuljev in veshch, ko se s pesmijo pase na druzhbenem obrobju, ponochi, med izgubami in silnimi hrepenenji, ki so le zhe predsmrtni hropi, cvilezh v bolechini ob dejstvu bivanja in borbe za prezhivetje, pa chetudi samo enega dne: je tishina, ko zbezhijo ptice, srne, ure / mesta puste rushevine, veter se ustrashi / in ni nich, s praznimi pogledi nimava kaj rechi / nimava za kaj zhiveti, ko je vse odshlo. Prisotnost odhoda in zapustitve kot mora lezhi na nebu. Tu ne pomagajo niti metulji niti pesmi. Skozi ustvarjanje Braneta Mozeticha na tem mestu vstopi tezhnja po uzhitku in hkrati preuzhitku kot nasledku bivanja. Tako vodi svoje bralstvo v svetove krvi, nasilja in ljubezni. In spet borba za jaz, bitka proti razosebljanju, vojna kot sprelet metuljev.

Pesnishka zbirka Metulji je branjedozhivetje, je pesnishki polet v vis.

 

 

SESTAVLJENKE
Jure Novak: 25
Oblikovanje: Marko Modic in Barbara Stupica
Center za slovensko knjizhevnost, Ljubljana, 2001, 56 strani

V knjizhici z belimi platnicami, na katerih sta poleg trgovske kode le drobni shtevilki dve in pet, sta se zdruzhila fotograf s sodelavko in pesnik. Takshen je prvi vtis ob prijetju knjizhice.

Najprej zalijejo pozornost chrnobele fotografije, ki silijo chez robove strani, saj niso zamejene s chrnim ali belim robom, kot je navada. Na njih so ujeti trenutki, ki jih zaznamujejo svetloba, senca in polsence, kakor so razporejene po razlichnih predmetih, slikanih od zelo blizu, ali pa so na fotografijah izseki znanih predmetov, a prav zaradi novega pogleda nanje delujejo podobno kot povechave. To pomeni, da ob pogledu nanje sprozhajo uchinek odtujenosti, ko hochemo prepoznavati tako znane nam oblike, a prepoznavanje kar traja in traja. Morda se pri nekaterih fotografijah sploh ne koncha. Se pravi, da jih ne prepoznamo, oziroma pripoznamo za znane.

Na desnem listu se ob fotografiji skromno kazhejo chrke, ki sestavljajo verze, kitice in pesmi. Pesmi so vechinoma kratke in skoraj stisnjene v levi zgornji rob, pa tako iz ostale strani bije belina, ki je zanimivo nasprotje fotografijam. Belina nekatere dopolnjuje z uchinkom odbleska, druge skorajda razvrednoti, ko ob njej prevech bijejo v ochi. In nato pesmi. Jure Novak pesni v slovenshchini in angleshchini, zapisala pa se mu je tudi ena v – po moji oceni she najblizhe – bivshi srbohrvashchini. Zbirko sestavlja petindvajset pesmi, kar nekako razlozhi naslov zbirke, in enostransko prozno besedilce, ki je opremljeno s popolno chrnino na levi strani. V knjizhici obstaja tudi bela leva stran, ki desno kazhe na pesem z naslovom Spechi lepotici, ki gre takole (nav.): Spi, sanjaj, sanjaj she zame - / nocoj bom bedel. V popolni belini, dodajam. Navedena dvovrstichnica dokaj nazorno kazhe na nachin, ki ga uveljavlja Jure Novak skozi svoje pesnjenje. Gradi na protislovjih, ki sta brega, med katera spusti nato svoj ustvarjalni tok. Snovi jemlje iz sveta pop ikon, politike, mnogo se ukvarja s sanjami, spanjem in budnostjo, na nivoju jezika in besedishcha duhovito razgrajuje odnose med spoloma, skorajda veseljashko zaide na podrochja, kjer je bivanje zadrega in v napoto, spogleduje se z verskimi vzorci. Nashteva slike, prispodobe in namige, ki se mu tako porajajo. Pesnik zapisuje nasprotja med raznimi temami in opazuje dogajanja med njimi. Sam o sebi pravi (nav.): In moja misel ni moja misel, / saj moje besede niso moje besede / in moji spomini niso moji spomini. // In moja pesem ni moja pesem in moj nasmeh - / sebi se ne smejim. Tu poudarja in nedvomno nakazhe na odtujenost, na mimobezhnost in skorajda odvechnost vsega, kar zapopada zapisovalchevo pozornost. Pesnik izreka znane obrazce, jih vzporeja, mesha, zamenjuje. Vse zelo poljubno, sebilastno, saj obchuje s tujostjo, z drugostjo; ampak: vsi smo prav s tem obkrozheni, prav to tuje in drugotno venomer sili v nas. Da povem morda malce zapleteno: ni nasha last, a se nas lasti.

Ta tok nasprotij je tok, ki se pretaka med bregovi pesnikovih izjav. Morda bi bil res pravilnejsha oznaka za Novakovo pisanje prav izjavljanje. Pesnik tako ni od bozhjega posvechen izbranec, ki pesni s hrepenenjem, pach pa skorajda stroj, ki izreka dolochene izjave, ki urekajo. Urochijo pa do te mere, kolikor je mochna nasha vez in obchutljivo spogledovanje z vsakdanom, s pomeni, ki to niso. In prav v toku brez pomenov, v toku, ki je obrezhen z izjavami in izreki, lahko zachutimo, chesar ne zmoremo razumeti. S tem je osmishljen tudi pesnik in njegovo tako imenovano izrekanje in izjavljanje. She drugache: Jure Novak iz izrekov in izjav sestavi pesem. In ko preberemo njegovo sestavljenko, lahko zachutimo pesem.

Na tak nachin je sobivanje pesmi in slike, se pravi fotografije, zelo primerno in vzpodbudno. Med seboj se doslikata in dorecheta. Poseg, ki je v osnovi naravnan na malenkosti, ki je osredotochen na drobce nashih odnosov do sebe in do predmetov, ki so nam blizu, ki nas obdajajo, ki pravzaprav proizvajajo svet, v katerem zhivimo, ta poseg je na nivoju umetnishkega docela izpeljan. Knjizhica je vshechna, preprosta, igriva in dosledna v svoji nameri. Morda se vchasih tehtnica, ki odlocha o tem, kje se nahaja pozornost, ko listamo po njej, nagne na stran fotografa. Toliko vechji izziv za Jurija Novaka, da nas naslednjich she ugodneje preseneti.

 

 

GOSPODARICI IN SUZHENJ
Slavko Grum: PISMA JOZHI
Zalozhba Obzorja, Maribor, 2001
Oprema: Matjazh Vipotnik, 192 strani

V knjigi Pisma Jozhi, ki jih je Zalozhba Obzorja iz Maribora objavila ob stoletnici praznovanj ustvarjalchevega rojstva, je zbranih osemindevetdeset pisem. V sedmih letih jih je Slavko Grum pisal svoji verjetno najpomembnejshi zhivljenski sopotnici Jozhi Debelak.

Prvo pismo ji je kot dvaindvajsetleten shtudent poslal s pomladnega Dunaja, zadnjega iz she zimskega Zagorja, kjer je kot zdravnik sluzhboval. Med tema dvema pismoma, ki omejujeta dobo sedmih let, je nastalo verjetno tisto najpomembnejshe, po chemer sodi Slavko Grum v vrh slovenske besedne umetnosti.

Jozha Debelak in Slavko Grum sta bila rojena v Shmartnem pri Litiji. Jozha je bila starejsha shtiri leta in pol. Bila je hchi shmarskega naduchitelja, Slavko pa sin usnjarskega mojstra. Vzljubila sta se na pochitnicah, ko sta se vrachala vsak s svojega shtudija v rodne kraje. Jozha je shtudirala elektrotehniko, kar je bilo za zhensko tistega chasa – kljub ochetovi podpori ali morda kar njegovi odlochitvi – zelo pogumno dejanje. Slavko jo je osvojil med ljubiteljsko postavitvijo Cankarjeve Lepe Vide v Shmartnem, ki jo je bil v chasu poletnih pochitnic pripravil ter dal Jozhi vlogo Vide. Tako je nastal stik dveh izrednih oseb: Jozhe Debelak, ki je bila primer osvobojene zhenske, ki lahko sama, se pravi brez moshkega, zhivi in deluje, ter Slavko, zagnan shtudent medicine, ki okusi dekadenco Dunaja in se okuzhi z nazori Freuda in psihoanalize. S chim je torej Jozha Debelak obsedala Slavka Gruma, da ji je posvetil tako rekoch svoje celotno ustvarjanje? Mislim, da predvsem pristna radovednost in skrajna obchutljivost za svet in sebe.

Oba sta bila pripravljena raziskovati sebe in svet brez omejitev, ki jih je narekovala takratna druzhba. Verjetno najpomembnejsha je bila vloga spolnosti in zhenske v druzhbi. Slavko Grum, ki v pismih Jozhi na primer odkrito priznava svoje druzhenje s pocestnicami in se kasneje kesa, zapishe tudi sledeche (nav.): Lexikon der Erotik vam bom prinesel, ko pridem prvich v Lj. Samo je zelo, zelo pohujshljiv. Nekaterih packarij namrech she ne veste in jih boste morali zvedeti, da boste lahko vchasih she bolj zhalostni. Tu bi opozoril na zadnji del stavka: da boste lahko vchasih she bolj zhalostni, in na to, da je navedek iz enega zadnjih pisem, ko mu je bilo zhe jasno, da je njuna zveza odmrla.

Sprasheval sem se, kaj ju je druzhilo. Lahko odgovorim tudi tako: druzhilo ju je pogumno razkrivanje vseh potlachitev, druzhilo ju je vzbujanje izrednih in chudnih stanj, chustev, zaznav. Ni namrech nepomembno, da je Slavko Grum redno uzhival morfij, imel izkushnje s kokainom, poleg seveda tobaka in alkohola. Vsaj za Gruma je znano iz njegovih spisov, da je predvsem obravnaval svoj in sploh odnos med materjo in sinom in se je v svojih dognanjih precej odmaknil od lika matere, ki stori vse za srecho svojega otroka, lik matere, ki jo predstavlja lik krshchanske Device Marije. V njegovih spisih se razkriva sovrashtvo do matere in kruti ochitki na njen rachun. Tudi Jozhi namrech potozhi, da ga mati niso pustili iz Zagorja v Ljubljano. In to sina pri skoraj tridesetih letih. She zanimivejshe pa je, da ji je popustil. Svoji materi namrech. In tu se mi zdi tisto najpomembnejshe, kar lahko razberemo iz pisem, ki niso namenjena nam, kot jih je oznachil Lado Kralj, pisec pronicljive spremne besede, in sicer lahko razberemo spoznanja o lastnem suzhenjstvu. Sin, ki bezhi od matere k drugi materi, zhenski, ki naj bi mu nudila she vech kot mati. In zastavljam morda najpomembnejshe vprashanje: do kod je lahko Jozha vzdrzhala Slavkove raziskovalne in drugachne nagibe? Do katere stopnje ji je bil she zanimiv, vreden morda tudi njene ljubezni, poroke, njenega telesa? Pravzaprav ji je nudil le bolechino in zhalost v najzhlahtnejshi obliki. Ji je bilo dovolj, da je pach zgolj njegova navdihovalka?

Po mestih v pismih, ki jih je Jozha Debelak cenzurirala, se da sklepati, da mu je dovolila marsikaj, dala marsikak obet oz. nakazala mozhnost, ki si jo je od ljubezni in kubichnih centimetrov morfija vrochichni Slavko Grum morda tudi napachno razlagal. Lado Kralj v spremnem besedilu izpostavi usodno razvratnico, ki je vechna navdihovalka ustvarjalcev takshne vrste, ki sebe razglashajo za sluzhabnike, samo da bi jih kdo pogledal, z njim spregovoril besedo, skratka nekdo, ki jih ne bi odrival, ponizheval, zapostavljal – bil kakor mati. Zadnje pismo se koncha takole (nav.): Sluzhil bi rad komu, za koga bi delal rad. Samo ta zhelja je she v meni, da bi smel sluzhiti komu in kakemu otrochku mogel nositi zvecher kaj domov. Pa nihche ne mara zame.

In Jozha? Samo domishljamo si lahko, s chim vse jo je Slavko Grum navdushil in odbil. Ohranili sta se zgolj dve njeni pismi: pismo z zachetka njunega odnosa in pismo, s katerim je dokonchno prekinila odnos in je zadnje v njunem dopisovanju, saj ni znano, da bi ji Slavko she odpisal. Ji je pa napisal najlepshe in najboljshe, kar je vedel in znal. In s tem je tudi izpolnil svoj nagib po sluzhenju: dal ji je svojo ustvarjalnost, ki se nam, bralcem in bralkam, kazhe kot pisma, ki prehajajo v krajshe pripovedi, ali kot igre, kjer uporablja besede in stavke, ki jih je sprva namenil svoji ljubljenki, a jih izgovarjajo zhiva trupla, ki sestavljajo zhalosten svet Slavka Gruma. Od silnega hrepenenja in koprnenja ostajata le bolezen in samotnost.

Kljub trpkosti in bridkosti, ki veje iz Slavkovih pisem Jozhi, naj poudarim, da so she vse kaj vech kot zgolj vznemirljivo branje. Ta pisma so branje, ki vztrajno prezhi na nas kot smrt in nas tako tudi ujame: ponavadi nepripravljene in nadvse presenechene, ko nas ubije tisto, za kar ves chas mislimo, da nas zhivi.

 

 

SKOZI VECH VHODOV
Andrej Medved: UROKI IN PREROKBE
Oblikovanje: Ranko Novak
Edicija Hyperion, Koper, 2001, 102 strani

Knjizhica je umazano bele barve. Shtiridelno pesnishko tkivo lochi in zamejuje pet zhivo oranzhnih listov. Na zadnji platnici stoji pesem iz zbirke Hyperion, ki je tik pred izidom, kjer pesnik zapishe (nav.): "...da vztrajash v zhiv izvir, / ki napolnjuje trebuh..." Prav vztrajanje omenja Andrej Medved, ko na koncu knjizhice v lastni spremni besedi zaupa, da je zbirka nastala pred tridesetimi leti, da je nanjo tako rekoch pozabil in jo zdaj brez posegov vanjo daje v objavo. Naslov pa je dobila po neki drugi knjigi pesmi, ki mu shele nastaja. Zvemo tudi, da je she vedno pod vplivom ali z navdihom Williama Blaka in da je pesnjenje v Urokih in prerokbah zelo blizu (nav.): "...mojim novim pesnishkim enotam, tj. premiku v moji poeziji..." Vsak izmed shtirih sklopov vsebuje po dvajset verzov, kar potemtakem tvori osemdeset verzov, ki ne presegajo pol ducata besed.

Pravkar sem nekako zmetal skupaj osnovne podatke o tej posebni pesnishki zbirki pesnika, ki je nekako znan in zashchiten z gostobesedjem, z verzi, ki kar pljuskajo prek lastnih robov, s spevnostjo, ki osuplja in urocha. No, pa je tu presenechenje. Pesmi, ki so pravzaprav le po verz dolge. Lahko pa opishem tudi drugache. Zbirka vsebuje shtiri pesmi s po dvajsetimi verzi, od katerih je vsak na eni strani. Kateri pogled je pravshnji?

Mislim, da je táko sprashevanje nujno za vstop v pesnishke dogodivshchine Andreja Medveda. Ne samo, da so to verzi, ki se spogledujejo s chasom in vechnostjo obenem, saj so iz preteklosti in naslovljeni z naslovom iz prihodnosti, nagovarjajo pa zdaj, pach pa so to tudi verzi, ki s svojo kratkostjo in jasnino izraza zavzamejo posebno vlogo. Ta vloga je v njihovi lastnosti, da so omejeni na dolocheno shtevilo kljuchnih besed, ki se skozi verze ponavljajo (nav.): "...Kacha v svileni vrechi iz ognja..., Kacha iz zemlje. (chutna ovratnica kozhe)..., ...odprta mishica kach)..., ...(rdeche chrede kach)..." S takim nizanjem sopomenov skozi razpomenjenje kljuchne besede, ki so poleg kache she levi, vzhod, angel, les, zhito in morda she nekatere, ustvarjajo vzdushje, kjer so zabrisane meje med dolochenim in poljubnim, znanim in tujim. Morda lahko vse skupaj ponazorim z odmevom, ki se ne neha, ki ne izzveni, ampak prehaja v druge odmeve, se v njih oplemeniti, dopolni ali zdruzhi z njimi. Na tem mestu se mi poraja hudomushna misel, da bi vse preshtel, zmeril, oznachil in zakolichil. In mislim, da bi tako napravil najvechjo napako. Menim, da je jedro in tudi polje Medvedovega pesnjenja prav v stalni nedorechenosti, stilni neopisljivosti ter odsotnosti znane mere. Prav prelivanje, stakanje vase in naokoli so poglavitne prvine postopka, ki ga uporablja pesnik, da ulovi sporochilo.

Naj povem she drugache: manj ko razmishljam o teh verzih, vech mi povedo; dajo mi vech misli in s tem vech pomena; vech ko mi pomenijo, bolj me osmislijo. To pa je tudi lastnost urokov in prerokb. Urok kot skupek besed brez smisla, a s pomenom, ki postane jasen kasneje, tedaj, ko urok urochi, in pa prerokba kot skupki besed s smislom, ki je jasen, a ima globlji ali daljni pomen. Tu dolocham pomen kot osnovo za smisel in odnose med njima, saj Andrej Medved s svojimi posegi v jezikovne sestave vzpostavlja odnose, ki zavezujejo bralstvo k novim presojam o ustaljeni rabi govora, izrekanja in s tem urekanja. Seveda je vzporejanje z nachinom oglashevanja v potroshnishki druzhbi vsekakor vzpodbudno. Prav ponavljanje kljuchnih besed ima uchinek, ko nam pozornost postane prozhnejsha, sproshchena in tako sposobna, da zapopade nekaj tistega, kar je onkraj izrekanja. V primeru oglasov je to vsekakor izdelek, v primeru pesmi pa pesnik in njegov svet. Ha, je potemtakem pesem pesnikov oglas? Glas vsekakor. Vsekakor tudi samoponudba, saj je pesnik konec koncev izdelek drugih so-pesnikov.

Pravkar domishljeno je le ena izmed poti, ki vodijo prek shirnih poljan, kjer Andrej Medved pochne svoj krch chrk, svoje glodanje zagledanosti v lepoto, ki ni nujno skladna in uravnoveshena, je pa stalno ishchocha. Ishche sebe in vse tiste, ki lahko kakorkoli pripomoremo, da je she lepsha, she vabljivejsha in privlachnejsha. Tako se namrech obnavlja in je vechna. Z njo pa vse tisto, kar jo ustvarja, ohranja, preoblikuje in se ji – vchasih – tudi odpove. Tedaj je morda najlepsha.

In sprashevanje ob lesku belih listov s skromnim shtevilom spetih besed je pravshen izziv za vse tiste, ki lahko dopustijo, da jim prav odmik od cilja dá moch za novo zblizhanje. Preprichan sem, da so takshni napotki podani v tej skromni in izostreni pisavi, ki nam jo nudi Andrej Medved na tako zhlahten nachin.

 

 

ZAPISI Z ROBA ZA VSAKRSHNO RABO
Jozhe Felc: ZAZNAVE Z GRICHA
Oblikovanje: Dushan Podgornik
Izdajatelj in zalozhnik: ChZD Primorske novice d.o.o.,
Koper, 2001, 224 strani

V Soboti, prilogi chasopisa Primorske novice, se je 8. novembra leta 1997 pojavil prvi chlanek znanega in priznanega slovenskega psihiatra ter pisatelja Jozheta Felca. 16. septembra leta 2000 pa zadnji. V obdobju treh let se je Jozhe Felc oglashal na vsakih shtirinajst dni in s svojimi chlanki razveseljeval, razsvetljeval in razburjal shtevilno bralstvo omenjene priloge s Primorske. Prek sedemdeset chlankov je objavil v knjigi, ki je svojevrsten pechat njegovega bogatega pisateljskega delovanja, saj je do sedaj objavil tudi osem romanov, zbirki novel ter zbirki dnevnishkih in esejistichnih zapiskov. Obsezhen in bogat je tudi njegov strokovni opus, napoveduje pa zhe zbirko kratke proze z obetavnim naslovom Enajsta bozhja zapoved.

V prvem chlanku, ki ima naslov kar Chlanek, se Jozhe Felc ukvarja predvsem z obliko, ki jo namerava uporabljati: se pravi s chlankom kot takim. Ko potegne vzporednico s Hermanom Hessejem in njegovim obdobjem, ki ga je poimenoval “chas chlankov”, pojasni she svoj pogled na zvrst, ki ni delezhna tako visokega vrednotenja kot druge knjizhevne oblike. Herman Hesse je bil namrech kasneje do svojega obdobja, ko je pisal chlanke, precej odklonilen, saj je menil, da je za to zvrst pisanja znachilna predvsem povrshnost oziroma povrshinskost. Jozhe Felc svoje tokratno pisanje opredeli takole: “V chlanku je moch biti zelo sporochilen, vendar ne poglobljen. Hitro si zavajajoch in zato do koga krivichen. Globljih pogledov na chloveka in svet, na zgodovino in dusho sveta, se s chlankom ne da izraziti. Chlanek je fragmentarna zvrst sporochanja, ki mnogokrat razburi domishljijo bralca, ne pomaga pa mu k poglobljeni obchutljivosti do tistega, kar je v chlanku sporocheno.” Ko tako dolochi svojo smer, kasneje doda she najpomembnejshe: “She nekaj: iskren bom. Zato pa provokativen in morda kdaj polemichen do tiste mere, ki bi pri katerem od bralcev lahko sprozhila spodbudo za kritichen odziv. Vesel ga bom. Sicer pa: zdravnik sem. Zadovoljen bom, che se bo kdo oglasil s pismom in tako posredno usmeril moje razmishljanje h kakshni prav konkretni chlovekovi 'martri'.” Mislim, da je iz teh dveh navedkov razvidno predvsem dvoje: popolna preprichanost o pravilnosti svojega pochetja in pa izredno jasno izrazhena obchutljivost do same snovi svojega pisanja kakor tudi odprtost do ciljnega obchestva. Kaj pa navsezadnje od “chlankarja” lahko she vech prichakujemo?

Tematika, ki se je loteva Jozhe Felc v knjigi Zaznave z gricha, je zelo pestra, saj sezhe od povsem vsakdanjih stvari, kot so norost, zapostavljenosti vseh vrst, nogomet, ljubezen, vera ali knjizhevnost, izpostavi pa tudi teme, s katerimi se srechamo redko ali sploh ne. Za primer naj navedem njegov odnos do sluzhenja vojashkega roka. V chasu Jugoslovanske ljudske armade je kot strokovnjak dajal mnenja o psihichni sposobnosti vpoklicanih. V zvezi s tem v chlanku Vojaki korenjaki zapishe: “V chasu, ko je razpadala zadnja Jugoslavija, sem prvich, upam pa, da zadnjich v svoji zdravnishki praksi, izdajal lazhna zdravnishka sprichevala mnogim slovenskim nabornikom.” V istem chlanku zapishe tudi presezhek te teme ter samega sebe: “Dozorel sem v zdravnika, ki je po vesti sposoben rechi samo she: 'Nesposoben za sluzhenje v katerikoli vojski'.”

Prevladujocha tematika v knjigi pa je vsekakor norost, ki jih je posvetil pravzaprav svoje zhivljenje. Zaposlen je pach v ustanovi, ki – stojecha na enem izmed idrijskih grichev – nudi zatochishche ljudem, ki so dozhiveli eno od skrajnosti chloveshkega bivanja. Tako je soochanje s posebnim stanjem duha in zavesti neizbezhno. Ob branju se lahko vzhivimo v tezhave teh ljudi, v nasprotja med posameznikom in druzhbo, obenem pa prisluhnemo tezhavam samega psihatra, ko sam sebe sprashuje o lastni normalnosti, o lastnem pochetju. Konec konce ta poklic zdruzhuje v sebi lastnost duhovnika, nudech tistim, ki so ostali prav brez vsega ali vsaj dodobra razrahljali svoj stik z ustaljenim vsakdanom, nekakshno tolazhbo, pa lastnost starsha, ki skrbi za svoj zarod in ga vzgaja ter neguje, pa lastnost sodnika, ki presoja o dolochenem pochetju s stalishcha druzhbenih zapovedi, pa tudi lastnost povsem vsakdanjega slehernika, kar je verjetno she najtezhje, saj vchasih podvomi tudi o sebi in svojem poslanstvu. V vseh nashtetih in tudi nenashtetih okolishchinah pa Jozhe Felc deluje predvsem kot chlovek, ki si ne lasti konchne sodbe ali obsodbe, saj poslusha glas srca. Menim, da je to zadnje tudi glavno sporochilo knjige.

Ta zapis, ki je pravzaprav tudi chlanek, tokrat o knjigi, sklepam z namigom in priporochilom k razbiranju besedil, ob katerih se misli ustavljajo, ishchejo sebe in svoj domet, hkrati pa opozarjajo na minljivost vsake trditve, pa naj bo she tako strokovna ali povsem poljudna. Naj omenim she, da je izvrstno dopolnilo Felcheve knjige Osamelci iz leta 1981 in da krepko presega zvrst, ki jo imenujemo chlanek.

 

 

SPOJ IN SPLET
Sonja Votolen: SONGAREI
Ilustracije: Angela Pajnkiher Prem
Zalozhba in tisk: Unigrafika d.o.o., Maribor, 2001,
150 neoshtevilchenih strani

Naj takoj na zachetku povem, da je chetrta pesnishka zbirka Sonje Votolen nekaj posebnega. Za to trditev je vech razlogov. Prvi je vsekakor ta, da je soustvarjalka zbirke Angela Pajnkiher Prem, ki jo je opremila s slikami. Svoje slike slika z grafitno ploshchico, tematika pa je dobila navdih v reikiju, v vedi, ki se ukvarja s posredovanjem mochi prek znakov. Najbolj razshirjena uporaba te vede je zdravljenje s polaganjem rok, obstaja pa she skritejshi, skrivnejshi vzvod, kar se kazhe pri Angeli kot rokovanje s podobami. Oblike, ki so mehke in polzeche, sestavljajo chrte s sencami na bledorumeni barvi papirja. Liki prehajajo v brezoblichja, sence skozi ostrejshe robove skachejo iz levih strani zbirke. Tako mislim, da je beseda ilustracija preskromna, saj njene slike ne le osvetljujejo pesmi, ampak z njimi vzpostavljajo stik, zaradi katerega so vsaj enakovredne po izpovedni mochi.

Naslednji razlog za posebnost zbirke Songarei so pesmi. Sonji Votolen je dovrsheno uspelo v chrke zakovati tisto, kar poezija pomeni: je ustvarjanje, je izumljanje nechesa novega, je podajanje snovi iz onkraj na tak nachin, ki ochara in zachara. In vse to Sonja pochne z maloshtevilnimi kratkimi verzi, njih shtevilo se giblje med trinajstimi in shtirimi, v korist slednjih. Pesni in poje predvsem o ljubezni do zhivljenja, do sebe, do drugega, do vsega, kar jo obdaja in sestavlja. Pomembno pri tem se mi zdi, da ne zapada v moshke vzorce, za katere je znachilna ostrina, poseganje, vtikanje, pach pa dosledno vzpostavlja svoje zhensko dojemanje in chutenje pochetja, ki predvsem pomeni pretakanje chloveshkih mochi. Ko razpira verze, razpira sebe, ko nudi svoj ritem, obogati ritem bralca ali bralke. Kaj pa lahko sploh she vech prichakujemo od besede kot take?

She en razlog za te pohvalne besede. Cheprav je zbirka razdeljena v tri sklope, ji prav dejstvi, da nima oznachenih strani in da vsaki pesmi pripada slika in obratno, dajeta poseben char. Par pesem-slika je ovit v brezchasnost. To pomeni, ne samo, da zbirko lahko odpremo kjerkoli, pach pa tudi sklad naslikanega in napisanega povzrochi dolocheno ugodje, ki vodi k lepoti. Vsak par slike in pesmi je edinstvena ljubezenska zdruzhitev dveh snovanj.

Zhal pa moram omeniti she nekaj stvari, zaradi katerih zbirka Songarei ne nudi popolnega vzora. Che sem prejle hvalil skromnost v izrazu obeh ustvarjalk, pa moram omeniti skromnost platnic, za kar pa je po mojem mnenju krivda na strani zalozhbe oziroma tiskarne. Mislim, da bi te strani zasluzhile vsaj debelejshi karton in boljsho vezavo. Naj v zvezi s tem omenim, da je zbirka izshla v nakladi tisoch izvodov. Morda bi skromnost glede naklade lahko prispevala k izboljshanju ohishja, ki mu pravimo platnice. Ob tem se mi ponuja reshitev v obliki pesnishko-slikarske mape.

In she ena stvar, ki malce znizhuje na zachetku povedane pohvale. V zbirki so tudi kar shtiri spremne besede. Mislim, da ne povedo kaj vech od pesmi in slik, pach pa na nachin preobilja znizhujejo njihovo vrednost. Ustvarjanje ne potrebuje botrov in boter na tak nachin. Spremne besede, ki so jih podpisali France Forstnerich, David Bedrach, Ivan Cimerman in Anamarija Stibilij – Shajn, so prav zanimive, a primernejshe za objavo drugje: morda v kakem chasopisu ali glasilu. Tistih nekaj podatkov, ki so del spremnih besed, bi morda lahko prishlo na zadnjo stran platnic ali zavihek.

Naj zakljuchim: stvaritev Sonje Votolen in Angele Pajnkiher – Prem je dobrodoshla zbirka, ki predstavlja iskrometen pojav v sicershnji slovenski knjizhni proizvodnji. S tem v zvezi naj posvetim pozornost tudi naslovu zbirke, Songarei, ki je vechpomenski. Vsekakor primer, ki kliche vsaj po she domiselnejshi ponovitvi. Nudi tudi vzorchni primer za morebitne presezhke v smislu stikanja in prepletanja v sluzhbi lepote.