Revija SRP 49/50

Andrej Lenarchich

 

KAKO NAS SLOVENCE PREDSTAVLJAJO V TUJINI NASHI URADNI PREDSTAVNIKI?

SAMOPONIZHEVANJE ALI POMANJKANJE NARODNE ZAVESTI?

 

Gospod Primozh Sark je v intervjuju, ki ga je objavil moskovski tednik Kultura (sht. 5, 8.-14. februar, 2001, str. 12), med drugim povedal: “Prvi spomeniki slovenske pismenosti so iz 16. stoletja”, in nekaj kasneje: “Slovenci so bili kmechko ljudstvo v Avstro-Ogrski, ki ni imela odnosa do slovenskega jezika.”

Slovenci in Rusi smo ljudstvo istega porekla in podobnega jezika in kulture. Imamo skupno zgodovino, na katero smo upravicheno ponosni. Dejstva, da so she ne tako davno v mnogih pokrajinah, ki so danes del Nemchije ali Avstrije ali Italije, govorili slovansko – ali vendsko, to je stvar poimenovanja – ne more zanikati nihche, kakor ne more nihche zanikati, da so slovanski narodi enakopravno sodelovali in prispevali svoj velik delezh k razvoju in napredku chloveshtva.

Ljudstvo, ki je od nekdaj zhivelo v dezhelah, katerih del predstavlja danashnja Republika Slovenija, je vedno govorilo in pisalo v jeziku, ki ga je mogoche prav razbrati in razumeti izkljuchno z jezikom, ki mu danes pravimo slovenshchina. Veliko jezikovnih spomenikov izvira iz chasov (10. - 6. stoletje pred nashim shtetjem), ko so prebivalce teh krajev imenovali Veneti. Razumljivo in smiselno jih je na podlagi slovenshchine raztolmachil pisatelj in pesnik, akademik Matej Bor. Mogoche najbolj nazoren primer je napis na majoliki – vrchu za vino: OSTI JAREJ, kar je she danes preprosto razumeti: Ostani mlad.

Ni torej prav nich chudno, da so prvi zapisi v postantichni zgodovini Evrope zapisani tudi v slovenshchini, in to ne shele v 16. stoletju, kakor napachno pove g. Sark, ampak zhe v 8. stoletju. To so besedila v slovenskem jeziku, zapisana v kodeksu shkofa Abrahama, ki je bil shkof v Freisingu (Bavarska) v 10. stoletju. Ta kodeks so nashli leta 1803 in ga prenesli v Nacionalno knjizhnico v München. Tam so v njem leta 1807 odkrili tri besedila v slovenshchini: dva spovedna obrazca in pridigo o pokori.

Analiza je pokazala, da so zapisi nastali, ko je leta 973 freisinshka (brizhinska) shkofija pod shkofom Abrahamom prejela v posest ozemlja v danashnji Sloveniji. Od teh treh besedil je bila pridiga ochitno prepisana iz dve stoletji starejshe predloge iz Chedada, kjer je bil takrat sedezh oglejskega patriarhata, h kateremu so cerkveno pripadale slovenske dezhele.

Ko so leta 1995 ti spomeniki prvich izshli v italijanshchini, so tam presenecheno in nejeverno ugotavljali, v kako izoblikovanem jeziku so zapisani. Niso mogli verjeti, da ima neki narod tako stare pisane dokumente, saj je njihov jezik, italijanski, dobil svojo obliko shele mnogo kasneje z Dantejem.

Slovenci so torej imeli svojo pismenost zhe v zgodnjem srednjem veku kot prvi v Evropi, ki je bila takrat vsa v znamenju latinshchine. Tudi v kasnejshih stoletjih se je slovenska pismenost ohranjala in razvijala. Ohranjeni so shtevilni rokopisi, zaprisege plemichev in tudi dokument, ki dolocha, da je slovenshchina jezik sodishch (Ferdinand I., 1555). Ne smemo pozabiti, da so ves ta chas, vse do 15. stoletja potekala ustolichevanja karantanskih knezov na Gosposvetskem polju v slovenskem jeziku. O tem natanchno govorijo mnogi dokumenti: Conversio Bagoariorum et Carantanorum (870), Schwabenspiegel, nemshka pravna knjiga (ok. 1275), Oesterreichische Reimchronik (1306-1308), Liber certarum historiarum (1340-1343), da nashtejemo le nekatere.

Med prvimi so Slovenci dobili tudi tiskano knjigo leta 1551 in le nekaj let kasneje popoln prevod Biblije, ko ga takrat she niso imeli niti Francozi niti Anglezhi, che omenimo le velike in na svojo kulturo ponosne narode.

Gospod Sark omenja tudi, da so bili Slovenci kmechki narod. Tu je treba povedati, da je bilo med Slovenci verjetno prav toliko kmetov kot pri drugih narodih. Mogoche nekoliko vech, ker Slovenci nikoli niso bili potepuhi. V svoji dezheli na obrobju Alp so se morali krepko spopadati z naravo za prezhivetje. Trajalo je dolga leta, da so zemlji iztrgali dovolj povrshin za poljedelstvo. Zato so kmetovanje cenili, svojo zemljo neradi zapushchali, in so jo znali braniti. She dolgo potem, ko je povsod v Evropi zhe zavladal fevdalni red, so med Slovenci morali knezi obljubiti zvestobo ljudstvu, che so hoteli, da jih ljudstvo prizna kot vladarje. To so morali storiti pred slovenskim kmetom, v kmechki opravi in v slovenskem jeziku vse do leta 1414, ko so obred z Gosposvetskega polja prenesli v blizhnje mesto Celovec. Kako zelo je bil slovenski jezik vkljuchen v javno zhivljenje, pove podatek, da so ga uporabljali chlani habsburshke cesarske hishe na lovu in da so ga znali govoriti visoki plemichi – ne nazadnje veliki diplomat Herberstein, ki je prav zaradi znanja slovenshchine lahko navezal plodne stike z ruskim dvorom in ruskim ljudstvom.

Che so bili izvoljeni knezi slovenskega ljudstva od fevdalizma naprej po narodnosti nemshki Habsburgi, to she ne pomeni, da je bila Karantanija nemshka drzhava. Tudi na ruskem prestolu je sedela nemshka princesa...

Iz vsega navedenega je ochitno, da gospod Sark ali ne ve nichesar o preteklosti svoje domovine ali o tem noche nich vedeti. No, mogocha je tudi tretja mozhnost, da znanega ne zmore prav uskladiti. To je mogoche nenazadnje sklepati iz ostalih izjav v pogovoru. Le kako je drugache mogoche nanizati toliko nesmislov in neskladij po vrsti: uspeshno delo DFP v Moskvi, razstave, odkritja spomenikov, izdaje knjig in druge uspeshne kulturne akcije tega dejavnega drushtva v Moskvi zamolchi ali pa pripishe nekemu drugemu drushtvu, ki ima chisto drug smoter in nachin dela. Ko mu zmanjka navdiha, preprosto ponovi, kar je zapisalo DFP, ne da bi omenil njegovo delo. Kot dosezhek tistega drugega drushtva omenja celo nogometno tekmo med Slovenijo in Rusijo – ali npr. poslovni obisk slovenske ministrice za gospodarstvo v Rusiji... Zdi se, da je pametnemu dovolj (sapienti sat!).

V imenu Drushtva Dr. Franceta Presherna za promocijo stikov med Slovenijo in Rusijo
Andrej Lenarchich

Ljubljana, 24. februar 2001

 
____________
Op. Just Rugel: Uradni predstavnik RS je ob lanskem slovenskem Kulturnem prazniku dal obsezhen intervju moskovskemu tedniku Kultura (sht. 5, 8.-14. februar 2001, str 12). Nashe drushtvo je bilo nad prebranim revoltirano in je tedniku poslalo polemichno pismo, ker je, po nashem trdnem preprichanju, nas Slovence intervju prikazal v zelo negativni luchi. Glavni urednik tednika je dvakrat izrecno obljubil objavo nashega pisma in na koncu snedel besedo. Po neformalnih kanalih smo izvedeli, da je bil na urednistvo tednika izvrshen dolochen pritisk s strani tistih, ki jim objava nashega pisma nikakor ni mogla biti po godu. Leto je naokoli in odlochili smo se, da objavimo teskt nashega odgovora. Intervju, ki med ostalim "obelodani", da so na slovenskem v XVI. stoletju zhiveli pretezhno kmetje, ne omeni brizhinskih spomenikov, povelichuje Tita in izpostavi polemiko med Kopitarjem in Preshernom ter posebej, da je en Slovenec cenzuriral drugega Slovenca, seveda ni mogel ostati brez nashe pozornosti in odziva.
Drushtvo Dr. Franceta Presherna za promocijo stikov med Slovenijo in Rusijo
Just Rugel.
26. februar 2001
______
Op. ur.: Zhelimo opozoriti na pomembno vprashanje, ki se tiche nas – nashe narodne zgodovine in tudi nashega narodnega ponosa, namrech kako nas Slovence predstavljajo v tujini nashi uradni predstavniki. Ogorchenje chlanov Drushtva Dr. Franceta Presherna za promocijo stikov med Slovenijo in Rusijo povsem razumemo, sprashujemo se: Botruje temu samoponizhevanju – samopomanjshevanju bolj nevednost ali pomanjkanje narodne samozavesti, ali kar oboje, ker – eno gre z drugim?