Revija SRP 49/50

Aleksander Solzhenicin

 

SRAMOTA

 

Kakshno muchno chustvo: sramovati se svoje Domovine.

V chigavih rokah je Ona, ravnodushnih in spolzkih, ki brezmiselno in lakomno upravljajo z Njenim zhivljenjem. V kakshnih oshabnih ali verolomnih ali zabrisanih obrazih se Ona kazhe svetu. Kakshno nagnusno zhlamparijo vlivajo Njej namesto zdrave duhovne hrane. Do kakshnega razdejanja in bede je privedeno narodno zhivljenje, si ni moch predstavljati.

Ponizhujoch obchutek, ki se te trdovratno drzhi. Ki ni bezhen, se zlahka ne spodrine, kot se chustva osebna, vsakdanja, od smukajochih okolishchin. Ne, ta te stalno, neizprosno tlachi, z njim se zbujash, spremlja te vsako uro in vse ure, z njim se utopish v noch. In celo s smrtjo, ki te osvobaja od gorja osebnega, – se te Sramote ne znebish: she zmeraj bo visela nad glavami zhivih, ti pa si – del njih.

Listash in listash v globinah nashe zgodovine, ishchesh spodbude v likih. Poznash pa tudi neizprosno resnichnost: dogajalo se je, da so narodi zemeljski tudi scela izumrli. To se je – dogajalo.

Ne, druga globina, tistih chetrt stotine okrajev, ki sem jih obiskal, – ta diha name z upanjem: tam sem videl iskrene namere in neunicheno hrepenenje in zhive, velikodushne ljudi. Kaj se res ne bodo prebili skozi ta obroch pogube? Bodo se prebili! She so mochi.

Pa vendar, Sramota visi in visi nad nami, kot rumeno–rozhnat oblak plina, in izzhira nasha pljucha. In tudi che ga odpihnemo, ga nikoli ne odstranimo iz nashe zgodovine.

 

Iz rushchine prevedel Just Rugel

 
_______
Iz zbirke Trohice (1996–1997)