Revija SRP 47/48

Taras Kermauner

 

SVET KOT NAGNETENA IN NEBLAGA MOCH

(O slikarstvu Cveta Zlateta)

 

Ljubljanska povojna lepotna slikarska shola ne razpada vech; razpadla je. Zamenjuje jo novi rod slovenskih likovnikov, ki ima v marsichem skoraj diametralno nasprotno videnje sveta. Ljubljanski esteticizem je sluzhil deloma prikrivanju surove psevdopolitichne realilete, deloma pa omogochal kultiviranim umik v lepoto kot intimni prostor, kjer je bil kulturnik lahko neodvisen, svoboden, eliten. Ker je po eni strani psevdopolitika pochila in se je kolichina in kvaliteta socialne svobode na Slovenskem v zadnjih letih bistveno povechala, beg v intimo ni vech tako zhivljenjsko nujen in zdravilen; po drugi strani pa so danes Slovenci bolje oborozheni za spopad z neposredno realiteto. Gledajo jo neposredneje; ne obupajo, cheprav odkrijejo, da je trda, razkrajajocha, neugodna. muchna, tezhka, grda.

Cveto Zlate je zhe od zachetka svoje poti odprt za nelepo plat tega sveta. Eksperimenti s fotografijo, s katero se je precej ukvarjal na zachetku svoje slikarske poti, kazhejo, da so ga zanimali zaprti prostori, v katerih je povsem odsotna vsakrshna kulturna lepota in elitna pozlata; da dozhivlja zhivljenje v njih kot jecho, kot prostor nesvobode, iz katerega ni mogoche pobegniti, pach pa ga je mogoche le deloma napolniti z alkoholom, z nasiljem, s samoto, s starostjo, z razpadanjem, s temo; in znotraj tega muchno nezhivljivega prostora enostavno izginjati; liki bledijo in so she komaj sence, raztapljajo se v nich — ne v nebo. To je opis socialne in psiholoshke izlochenosti, marginalnosti. Pred nami so taborishchne barake, niti ne barake za delo. Nich resnichnega se ne dogaja: svet izginja. Ni komunikacije med moshkim in zhensko; le nasilno surove moshke druzhbe, bleda telesa sveta, spremenjenega v Dachau ali Buchenwald.

V svojem slikarstvu se Zlate od chasov, ko je koncheval Akademijo in specialko, polagoma odpira; silno pochasi, a vztrajno se trga iz zavrtosti. Negibni ali k okamnelosti, zalepljenosti, zablokiranosti nagnjeni svet se dinamizira: zachenja pri Petkovshkovi skoraj ukletosti v zaprto sobo, natura — zelenje, rozhe, zhivali — pa ga schasoma vodi stran od druzhbene taborishchnosti v barvne in gmotne pokrajine, kjer se njena gola sila kazhe tudi kot omogochanje chloveka. Zlatetove slike delujejo predvsem zelo nasilno. Vse na njih je polno, gosto, nagneteno. Nobena rech ali barva ali gmota ne daje drugi prostora; tu se komaj diha, obenem pa je vse v povezavi z naturno silo; ta daje chloveku koren eksistence. Chlovekov obstoj je kar se da neskladen; od vsepovsod ga nekaj tishchi, pritiska, deformira; tu je koren Zlatetovega nagnjenja k ekspresionizmu, ki je v zadnjih letih tako uspeshno razbil lepotno glazuro navideznega, kvazimondenega sveta slovenske samozagledanosti. Antiharmonija kazhe, da se danes Slovenci gnetemo v pokritem loncu; kot da bo napetost, che se ne bo institucializirala, lonec — druzhbo raznesla.

Ko se Zlate polagoma zneblja vezanosti na akademske uchitelje, prevelikega uposhtevanja gladkega metiera — najvech pa je doma dolzhan Preglju — postaja svoj; njegov slikarski rokopis je zhe izviren, oseben, prepoznaven. Njegov in danashnji slovenski ekspresionizem ne razbija tradicije, ampak se vezhe na drugo tradicijo; ne kot esteticisti na Jamo, ampak na Pilona, ne na Sternena, ampak na brata Kralja. Ni nakljuchje, da je ekspresionizem v blizhini religioznosti, to je dojemanje sveta zunaj gole materialne lepote. Kam se bo tu obrnil Zlate, je danes tezhko rechi. Ochitno pa je, da se v zadnjih slikah ozemljuje — Kamnishke planine — cheprav groteskno. Vendar je to ozemljevanje, ki ni vech slovenska povojna esteticistichna samozadostnost, ampak stik z mochno naturo, izbruh te mochne nature, tako da ne ishche posvetitve v novi snobistichni psevdoreligioznosti, psevdosakralnem kulturnishkem sektashtvu, ampak je blizu senzibilnosti najmlajshega slovenskega rodu, kulturno umetnishki ideologiji barbarizma. Ta barbarizem ni niti toliko hotenje po razbitju sveta kot podoba tega razbijanja, ki je danes v Slovencih in v njihovem nezadrzhnem dekultiviranju. Zlate upodablja isti ali vsaj podobni svet kot njegovi kolegi v gledalishchu (Vito Taufer, Janez Pipan), v liriki (Babachić Car, Hlupić...), glasbi in intermedialnih dejavnostih (Laibach Kunst). Kot da je slovenstvo naenkrat izshlo iz nezhnega samomilovanja in preshlo trdno v sredo radikalno surovega, barbarskega sveta, kjer se ne boji in ne zateka v ideoloshko moralistichno psevdosakralna samoslepila, ampak odprto vztraja kot silovitost neuklonljivosti. Zlate je zachel z morbidnostjo, a je danes v jedru sveta kot gorecha lava ali temne okamenine, v katere se ta lava spreminja.

Tudi z Zlatetom se slovensko slikarstvo premika v novo obdobje, v drugachen in mochan svet.