Revija SRP 47/48

Sonja Votolen

 

MILA

 

Vselej je polovichno snela ochala. Jih podrzhala z desnico. Kot lisichka oplazila paciente. Desno obrv potegnila prek okvira ochal. Se rahlo nasmehnila in brzh povlekla nasmeshek k sebi. Si ga vzela nazaj.

Nato je vprashala oziroma odgovorila sochasno:

No, kako gre? Dobro, kaj? Ja, saj sem vedela.

Nekaj sekund monologa o zaupanju. Nakladanja, kako zunaj chaka sonchek. In vesele urice. In preden bi utegnil iztegniti jezik, so se vrata zaprla. Za en dan konec medsebojnega stika. Doktorji pach ne utegnejo. So prezaposleni. Tudi z zunajbolnishnichnimi dejavnostmi. V raznih organizacijah. Dobrodelnih. Politichnih. Medijskih. Jih zasipajo telefoni med delovnim chasom. Zdaj v pisarni, zdaj v ordinaciji. Zhe tudi kar na hodniku. Saj. Hodish. Pridesh do nje. Jo zhe skorajda ujamesh. Tako rekoch. Pa jo prav tedaj zabashe kakshna sestra. Ali cin-cin-cin. Ali gospod kolega. In tisti njen vedno-v-akciji pogled. Neustavljiv. Nechasen. Brezchasen. Hitech. Prenapolnjen, da se vse zdi tako zvodenelo. In raje pustish odtechi to zvodenelost, ki bi naj bila odnosi.

Roke. Izrazito njene. Rahlo zatechene. Nabuhle zhile. Rdechkasta kozha. Zhe starostne pege. Kot pri vseh zhenskah teh let. In nohti, joj, nohti vechno premalo chisti. Prevech zarovani. Kot po pletju v vrtu. Kot da bi bilo tik pred zdajci zmanjkalo vode in mila.

Sicer pa je bila po svoje mila. Le za paciente ni imela obmirovanja. Ker je hitela v politiko plavat.

 

 

ONA SE PISEM BOJI

 

Ji pisari. Vsak dan. Vsak dan eno pesem. Da jo ona prva prebere. Da se (le ona) prva dotakne verzov. Ne da se verzi nje prve dotaknejo. Naj se tega zaveda. Naj to ceni. Ji naj bo v chast.

Ona pa se zmrznjeno pochuti. Jo zebejo pesmi. Jo zebe neznanec v verzih. Verzi o konjih. Oslovskih ushesih na trti. Pijancu, ki mu moshki poljubljajo nohte. O njem, ki beroche zhenske hipnotizira. Pa klici k bogu. Ki mu naj pokloni njo. Ker jo zhe chaka. Prav njo. Pravzaprav si jo je zhe izbral. Je zapisal. Da jo je v vsemirju zhe videl. Si jo zaznamoval.

Jo je strah. Seveda jo je. Pa smeha konj. Jo je strah zhe trte. Ker je nanjo zapisal oslovska ushesa. Ki sama po sebi niso prav nich, a izpod njegovega peresa obroch okrog vratu.

Zdaj jo je strah pogleda v nebo. Seveda jo je lahko. Ker so tam gori, je pisal, zhugajochi klicaji. Ker mu ne odpishe. Torej lahko postaja nestrpen. Hud bo. Samo malo she, pa bo hudo hud. Zato so na nebu klicaji.

Vseeno je metulj. Ji pesni. Mu je metulj. Mu je izgubljene sanje. Mu je izgubljeno otroshtvo. Pelargonije na oknih mrtve matere.

Roka obtrepeta nad ovojnico. Spet she eno. Tokrat je ne bo odprla. Poslala jo bo na oni svet. In she vse ostale, ki she bodo. Potlej pa se bo shla dotaknit trte in v nebo zazret. In vedeti znova, da je svet lep, che ga vidish lepega.

 

 

UMETNOST

 

Je rekel, da bi mu bilo v chast. Spoznati jo. In jo je nekega popoldneva pochakal. Skoraj prevrnil mizo. Ko je vstopila. Je po nekaj pozhirkih pira dejal: Jaz, stari osel, sem skoraj dol padel... Mislil sem, da bom zagledal staro, izkusheno zhensko. Pa pridesh ti saj te lahko tikam, kaj? ... No, saj vesh, da sem tisku dejal, kakshen talent si. Res si. Kje si se vzelo, dete? Od kod ti fantastichne storitve? Sploh ne potrebujesh vech popravkov. Drzna si. Eksperimentalna. Med najboljshe sodish.

Shla sta chez mesto. Prijel jo je pod roko. Bil je kot dober kruh. Iz njega je dishalo nekaj toplega. Bil je zaupajoch. Da se je ovila ponujeni roki. Chrn klobuk mu je pristajal. Sive, ravne brchice so bile tako deshke.

Da je lachen, je rekel. Shla sta vecherjat. Neki mladenichi so se glasno norchevali. Pravzaprav so ves chas zbadali njega. Elegantno jih je preslishal. Njo je sicer motilo. A je tudi vljudno skrivala zbeganost. Saj menda ne mislijo, da... Saj mogoche pa mislijo, da je... oche... stric... Eh, tak nobel gospod... takshen umetnik... takshno ime... on zhe ne bi... Pod pazduho jo je oblilo. Gospod s slavnim imenom jo je ljubchknil na lice. Fantastichna si... Kot zhenska, kot ustvarjalka...

Oglasil se je, chez tedne, na njenem domu. Naj gre z njim na simpozij. Da ne zna ovinkariti. Da se je stari osel zatreskal. Da jo zheli ob sebi. Skupaj bosta ustvarjala. Se inspirirala. Rekla je, da ima nekoga. Sklonil je glavo z redkimi lasmi. Se chez dolgo chasa oglasil. Da bi jo samo bozhati smel? Naj te smem vsaj bozhati.

Zhal...

Naj te vsaj poljubljam...

Zhal... Ne...

Tresel se je. Drgetal. Tanka ustnichna chrta je siknila:

Napaka. Da sem te priznal svetu, preden sem te dobil.

Kadar ga vidi v chasopisu ali na TV, se vprasha: kaj je umetnost?

 

 

GARAZHA

 

Oba sta ustavila pred zapornico. Ona v garazho. On ven. On jo je zavlecheno gledal. Se rahlo smehljal. Se je smehljalo kot osvajanje. Prve stopnje. Ga je koketno oshvrknila. Pomislila: zakaj pa ne. Saj je kar cheden. Je vzela kartico za garazho. Zapeljala v minus drugo nadstropje. Pobasala torbico. Eno nogo potisnila na cementna tla. Druga je bila she v avtu. Je poleg svoje noge tam zunaj zagledala she dve. Moshke chevlje tudi. Je sledila chrti na hlachnici. Zagladala pas s shnolco. Kravato. Srajco. Smehljaj izza zapornic. Razprla je usta. Ni bilo chasa za nasmeh. Njegova desna noga je stisnila njeno nazaj v avto. Jo je by the way prelozhil na sosednji sedezh. Prisedel. Prilegel. Zmetal oblachila. S sebe. Z nje. Sredi belega dne. V temni podzemski garazhi. Sredi garazhe. V minus drugem nadstropju. Ko so se prehitro zarosile shipe. Ko je izrekel edini stavek: Tvoj pogled sem razvozlal, gospa. Ona pa je razvozlala, da je tako pach moralo biti. Da ji ga je morda Nekdo poslal. Ob nekem chasu na neko mesto.

Njegov hrbet je izginil za stebrom.

_______
Iz zbirke chrtic Mestne vashchanke vashke meshchanke