Revija SRP 47/48

Simon A. Skywalker

 

SIN BO!

 

Pozna pomlad, skoraj poletje, me je zvabila na cesto, z nahrbtnikom na rami in berglami v rokah. Stara poshkodba se je oglashala, napovedujoch poslabshanje vremena. Kaj zato!

Potepushko kri v meni so klicale daljave, neznani kraji, neznani ljudje. Tokrat me je vodila k prijateljem v tezhavah, zato je bil nahrbtnik tezhji kot obichajno. Nosil sem dobrote, ki jih sam lahko pogresham, njim pa bodo prishle she kako prav.

Shtopal sem v Ljubljano, namenjen k druzhini z ochetom kot edinim hraniteljem. Mati, bolehna dobrichina, in dva zhe skoraj odrasla fanta kot fanta: kot vsi otroci na svetu ne vprashata "odkod". Mami, daj, Ati, daj chivkajo negodni mladichki v gnezdu. In Ati se pretrga, Mami se pretrga dvakrat - trikrat.

Zdaj mora v okrevalishche za dalj chasa, che hoche prezhiveti, in Ati mora v sluzhbo! Pretrgan!

Prav, chas imam. Nekaj dni bom "glumil" hishno pomochnico. Prijateljem. Kuhati znam, kaj je metla, tudi vem, sinova plenichk ne potrebujeta vech, prijatelj (Shtefan mu je ime, dobrichina brez primera) pa itak pride takoj iz sluzhbe domov.

Saj bo shlo, si mislim, ko v Logatcu pri "Valkartonu" s palcem mimovozechim kazhem v nebo, kamor pogleda vsak. Mene ne vidijo. Ali proch obrnejo glave! Posameznik mi pokazhe sredinec. Hja! Ljudje pach! In "ljudje"! Tudi ob cestah nismo same rozhice.

Prijazen tovornjakar iz "Valkartona" je zhe odprashil v tovarno. Sonce je prijazno grelo, ko sem krevsljal proti krizhishchu. Bergle predenem v levo roko, da z desnico lahko izrazham svojo zheljo po nadaljevanju potovanja v prestolnico.

Naramnice tezhkega nahrbtnika me rezhejo v ramena.

Prizhgem cigareto in tishchim revmatichni palec kvishku.

Rostfrei vijaki pleshejo kan-kan v glezhnju, da mi potne srage stopijo na chelo. Nich!

Beli mercedes je shvistnil mimo. Katrca je pospeshila, ko sem zhe mislil, da bo ustavila. Nalishpana voznica hyundaia mi pokazhe z gibom negovanega zapestja, naj se obrijem.

"Bom, che ti potem lahko zlezem v mednozhje, afna!" jezno zakrichim za njo. Kaj jo pa briga moja brada? Je vsaj naravna in ne tako napudrana kot njena domishljava rit. V navadni korejski kishti, kupljeni na "lizing". Saj edino tako je lahko dobila ikebano - enoletnico, me potolazhi zlobna misel.

Starejshi, neobrit kmechki ochanec z obzhalujochim skomigom ramen pokazhe na polno notranjost preperelega opla.

"Je zhe v redu, ocha! Pa drugich! In kravc'e naj ti dajo veliko mleka, skotijo veliko telet!" se mu nasmehnem.

Resno sem mislil, saj je cena teletini rasla.

"Pa kure naj ti nosijo zlata jajca, dobrichina!" si mislim za njim, prestavim bergli v drugo roko, da spochijem nogo brez "shraufov". Kan-kan v desni je ponehal. No, skoraj! Chaka na nov napor, nepreviden korak, novo "glasbo", da znova ozhivi. Porkachon dosmrtni.

Prizhgem novo smotko, dim se mi zaleti, zakashljam, od napora prdnem, solznih ochi odvrzhem hudicha smrdechega na tla in mu pohodim, zmechkam hyundaiski ksiht.

Zadovoljstvo, popolnejshe od seksa!

Nekaj minut se ne zmenim za vozila. Opazujem voznike in njih zachudene obraze. Zakaj vendar stojim ob cesti, che ne dvignem "potnishke karte"? Kaj je dedcu smotanemu s tisto partizansko cajno na hrbtu? Gotovo se ga je nachikal, da ne more naprej, she manj nazaj, ker bi ga zvalilo po tleh!? Kaj pa, che je pobegnil iz norishnice? Pametno bi bilo poklicati policaje!

Pa na tako pustem koncu ceste stoji! Nekaj tu ne shtima zmajuje brihtna glava z najnovejsho, prelakirano trajno, nedolocheno rdeche barve, ki je trenutno "te narbel shiik". In she tiste "ta sive" tako dobro skrije: saj smo she mladi! Samo nashim mladoletnim pankrtom se lahko zahvalimo zanje. Pa takooo skrbim za njihovo dobro, a ne ochka, miiishek moj? pocukrano zaprede matrona na sovoznikovem sedezhu avtomobila, stokajochega pod tezho ondulirane brezoblichne gmote sala.

Miiishek pa nich!

Varnost je prvi zakon na cesti! In potem doma! Za njima ostane sladkoben vonj gnijochega trupla.

Vendar... ni tako hudo! Samo chisto navaden chlovek stoji ob cesti. Z nahrbtnikom, zhe res! S poshtenostjo v njem! A kaj bi vam govoril! Besed ne boste slishali in ne cloveka videli! Tako neznansko se vam mudi pred TV. Nikakor ne zamudite limonadaste nadaljevanke! Potem je zhivljenje takooo pusto!

A ne, miiishek?

Postane mi jasno, zakaj nochem TV shkatle v svojem domu, veliko raje odidem v divjino, si naberem regrat za solato in njegove cvetove za sok. Posushim korenine za chaje. Gledam ptice, kako se igrajo v vetru, in jim zavidam krila. Strashim postrvi v zhe redko chistem potoku in pochakam, da metulj sede na vlazhno dlan. Vendar vem, da so she pravi ljudje na svetu.

Imel sem in she imam chast poznati jih.

Iz sanjarjenja me zdrami znani zvok zaviranja avta. Nisem opazil, kdaj sem dvignil "shtoparsko izkaznico". Od blizu ni bilo opaziti shoferja za volanom. Oker opel-kadet pochasi, previdno zapelje, obrne in ustavi. Tako, na prvi pogled, mora biti letnik '80 ali tam nekje. Moj letnik bi lahko rekel. Z dobro podlago, kar mene zadeva, shure.

Nekaj adrenalinskega veselja mi razvleche usta v shkrbast nasmeh, prijazno pozdravim v notranjost, zaslepljen od svetlobe zunaj. Nahrbtnik snamem z ramen.

"Dober dan zhelim. Proti Ljubljani sem namenjen..." Sedem na sedezh, ki so mu zhe zdavnaj "popustili zhivci" in se zagledam v lepe ochi rosno mlade voznice, ki "ni bila sama". Lepo napet trebushchek mi je povedal, da bo kmalu mamica. Nosechnice so bile zame vedno najlepshe, chetudi je bila zhenska grda kot smrtni greh. Voznica ni sodila v to "greshno" zvrst.

Narobe! Prav michna se mi je zdela, ko so se ochi privadile na svetlobo v avtu. Nezhna in krhka je gospodovala volanu, kot bi upravljala svetu. Saj je! Novemu svetu, ki je rasel v njej!

Beseda je stekla kot med starima znancema. Za Petro je bila krshchena, ljubka dvajsetletnica, s Krasa doma. V Ljubljano da se pelje po opravkih. Povem svoje podatke, kaj vse sem she govoril, pa danes ne vem. V meni se je utrgal plaz besed, spominov, izkushenj ... chim dlje bi rad bil ob njej! Tople, prijazne besede so se iskrile v tkanju novega prijateljstva, frdamana Ljubljana pa je hotela trchiti v naju. Zakaj ne pochi stara pnevmatika, da bi zamenjal kolo? Pol ure bi pridobil! Che bi zmanjkalo bencina, bi shel v London ponj. Pesh, z berglami!

In s prekipevajocho dusho, che bi jo sluchajno nashel!

Barvo njenih ochi je zabrisal chas. Nikoli pa ne pozabim jasnine v njih. Predirne jasnine shiroko odprtih ochi, v katerih je odsevalo spoznanje trpljenja in zhalosti.

Ubil bi ga, kdor jo je ranil! Zadavil! Zmechkal

... a sem le sedel in zhlobudral.

"Shest mesecev bo, kajne, Petra?" sem, izkushen, modroval. Jasnino zamenja zachudenje, rdechico (se mi je zdelo? ) zakrije blestech nasmeh:

"Res je! Potem bo joj!"

"Se bojish?" bi najraje namesto nje rodil.

"M-hm! Malo!"

"Nich se ne boj! Ko bosh otroka prvich objela, bosh vse hudo pozabila! Bil sem zraven, ko sta se rodila moja najmlajsha. Zhena je bila sicer izmuchena in vsa prech, ampak ko so ji v narochje polozhili vreshchecho shtruchko, je zasijala s tako lepoto, da sem se she bolj zaljubil vanjo!

"Vsi tako pravijo!"

"No, vidish! Potem bo najbrzh res, a ne!?"

"Bom videla!" se zaskrbljeno nasmehne v cesto.

Vrhnika je ostala za nama. Ljubljansko ravnico s kopico hish so kolesa kadeta spregledala. Ljubljanski smog je zamenjal cigaretni dim v mojih pljuchih. Vsak v svojih mislih letiva v spomine. Prichakovanja. Strahove in zhelje.

"Zhe vesta z mozhem, kaj bosta dobila!?" mi firbec nagaja.

"Ne! Naj bo presenechenje!" se nasmehne.

"Naj napovem!?" se delam Nostradamusa.

"Pa daj!" se zabliska nejevera v jasnini.

"Sin bo! "

"Kako pa vesh?"

"Vem!"

Prispela sva v Ljubljano. Stisk rok v slovo. Izmenjava naslova in telefonski shtevilki. Za vsak primer!

Shtefan je bil zhe doma. Objem starih medvedov, ki se zhe dolgo nista videla, je povedal, da sem dobrodoshel v brlogu, ki ga poznam zhe desetletja.

Na mizi skromno kosilo in prazen krozhnik z zhlico, ki chakata name. Sinova, vesela, da se spet vidimo, vsevprek govorita o svojih dozhivetjih, sholi in sosholkah, ribichiji, kosharki. Na mizi eno samo pivo. Ob mojem krozhniku. Razdeliva si ga s prijateljem, ki ni nikoli zatajil. Ne kot oche in mozh ne kot prijatelj in chlovek. Shtefan je bil enostaven in... popoln. Bil sem doma.

Dnevi so bliskali mimo. Shtefova zhena Djurdja je okrevala in se vrnila domov izgoret za svoje "dete" she stokrat, che je taka bozhja volja. Che je taka njena usoda.

Vrnil sem se v svoj brlog.

Chas je brisal spomine.

Vsak dan enako...

V blizhnji dobravi naberem regrat za solato in nekaj cvetov za dekoracijo. Pri Fishu kupim krvavice, ki jih chislam, in liter mleka. Za jutranjo kavo. Kruha ne, ker ga pechem sam. Zhe dolgo nimam druzhine, za katero bi skrbel. Zame bo dovolj!

Ob vrnitvi domov vzamem iz nabiralnika polozhnice (kaj pa drugega!), razglednico in pismo, pisano s pisavo, ki je ne poznam. Sedem za mizo in odprem neznano pismo...

"Imel si prav! Rodil se nama je sinek. Ime mu je Jasha. Veselo kobaca po vsej hishi. Chakamo - da pridesh na obisk..."

Pogledam skozi okno. Grichi. Sama jasnina jih je... ...

Solata iz regrata ni bila she nikoli tako okusna!

 

Idrija, 19. 02. 2001