Revija SRP 47/48

Nelda Shtok–Vojska

 

JEZICHNA KRASHEVKA IN ISTRSKO NARECHJE

 

Hvala, draga Jolka, ker nam tako vztrajno (skozi vech let in v razlichnih medijih) polagash na srce, naj za bozhjo voljo vendarle prichnemo lepshe ravnati s svojim domachim jezikom. Tokrat si nas pisce, pa tudi druge, ki se ukvarjajo z narechjem, vkljuchno z dialektoloshko strokovnjakinjo Marijo Stanonik, temeljito okarala v predzadnji shtevilki Primorskih srechanj.

Lepo, da se zavzemash za chist jezik! Tudi v meni tichi nekaj puristke, kakor se temu reche, ne ravno po slovensko. Vesh, s kakshnim veseljem bi pometla z nepotrebnimi tujkami, kot destinacija, opcija, pa s popachenkami, prostashkimi izrazi, kopichenjem istopomenskih besed ali na kratko pleonazmom. Chist jezik je kot chista voda, chiste misli. In knjizhni jezik je lahko chist, oziroma bi lahko bil. Narechja pa ... Za nash "mishmash", kakor si nazvala istrsko narechje, pravish, da bi ga morali temeljito prechistiti. Toda kako?

Tebe najbolj motijo italijanizmi. Sorodnica s Shtajerskega je nestrpna do besed nemshkega izvora (shíntar, shpónta, patróna). Sosholka iz Ljubljane, do nedavnega porochena s Francozom, ochitno nesrechno, se zmrduje ob besedah péver, kokón. vitúra, kuæéta, kadí. Znancu iz Postojne gredo najbolj na zhivce hrvashke besede. (Mimogrede: Slovarju slovenskega knjizhnega jezika navkljub pravimo v Istri govedu debelo blágo.) Nasprotno je cheshki turist veselo prepoznal njihov zitra (jutri zjutraj), Furlan pa besedo æikara (skodelica). Gospa iz Milj, rojena Kranjchanka, pa se ne more nachuditi, kako spretno smo sposojenke ponashili z dodatkom slovenskih konchnic in predpon (razrábjat, se razæákolat – razjeziti, razklepetati se). "No, pa ochistimo nekaj stavkov!" sem si rekla in prichela istrska "skropucala" nadomeshchati s knjizhnimi izrazi. Rezultat: Prav chedne slovenske povedi. A neustrezne gradnje in ritma!

Je zhe tako, narechja ne prenesejo nasilnih posegov. Pri njih velja pravilo, da se jim ni treba ravnati po pravilih. Kakrshne jih zhivljenje izoblikuje, takshna so pravilna. In pristna.

Niveta Boberich je v popotnici h knjigi pregovorov Istrani pravijo zapisala stavek, ki si ga publicisti, ochitno ne brez razloga, radi sposodijo: "Istrsko narechje je kot jata razlichnih ptic, ki vsaka po svoje chivkajo..." A se imenitno razumejo!

Chemu je tako, je zapisano v narechni povedki Zakaj je nasha déshtra Istra tuzhna, ki jo pravkar dokonchujem, in v kateri novoustvarjenemu Istranu Bog takole govori:

"... roke bosh jemo trde vod zhuljov, vobraz vozhgan eno v shule bosh hodo sámo kashno leto ali dve. Ma, ne skrbi! V zameno zanje ti bon dav dve pisavi: latinico eno glagolico, tri jazike: slovenskega, hrvatskega eno taljanskega, za povrhe pa ti bon dovolo núcat besede tridaset eno sedmeh narodov: furlanske, latinske, angleshke, shpanske, portugalske, francoske, keltske, langobardske, hebrejske, grshke, madzharske, cheshke, ruske, turshke, arabske... prfín staroskandinavske."

Taku, moja déshtra Jolka, videsh, je nas Istrjane tokálo, da shrájamo an vero bogat eno miv domaæ jazek. Puno ga shtemamo, zatu v njame – prlózhen kur je – kashen bot spishemo ánka kashne bukve.

She naprej jih veselo in kritichno prebiraj in se spet kaj oglasi!

 

Tvoja Nelda Shtok–Vojska, Marezige

________
Primorske novice, Pisma z znamko in brez, 28. september 2001