Revija SRP 47/48

Miha Grum

 

SPRETNOST ZVONARJA

 

Ta prispevek govori o dedishchini in o koreninah Slovenca, o “zvonarski kulturi”, ki je po besedah pritrkovalca Jozheta Dresharja tesno povezana z zemljo. Vez med zemljo in chlovekom je primarna in iz nje izhaja kultura. Pozablja se vez, ki je ponekod she zhiva, se she razvija: npr. pri Jozhetu Dresharju, ki je doma iz Ljubljane in zhe 40 let pritrkava*, kakor se takshnemu zvonjenju reche. V svoji garazhi ima ogromno malih zvonov, od katerih ima vsak svojo barvo in svoj glas; nekateri so obesheni, drugi spet ne, a vsi pojejo, in s temi inshtrumenti Dreshar dela glasbo: lahko v molu, lahko v duru, kakor si zazheli. Njegova strast ga je pripeljala tako dalech, da je sam naredil prikolico in nanjo obesil shtiri zvonove iz Zhalca, ki imajo glasove po njegovem okusu. Nich ne pove, koliko ga je stalo in da se ne da zasluzhit s pritrkavanjem, saj vse to pochne iz ljubezni do zvonov, do pesmi in do zemlje. To je kultura chloveka, ki je zapisana v koreninah slovenstva, in pri njem se to slishi, ko s svojo ekipo pritrkava, bodisi za vajo, bodisi za slovesnost, praznik ali pa kar tako, za boljsho voljo.

Ta pogovor izvira iz dokumentarnega posnetka, ki se je odvil januarja leta 2001 in je tu podan brez sprememb ali cenzure.

Sprashevalec: S chim se ukvarjate?

Jozhe Dreshar: Ukvarjam se s kmetijstvom, poljedelstvom in zhivinorejo, ker to je hribovska kmetija. Marsikdo se ne bi mogel prezhivljati, to je veliko zemlje. Imamo skoraj maksimalno zemlje, 8 in pol He obdelovalne, te pa 30 hektarov, pa se skoraj ne da vech prezhivet. Tezhko je prezhiveti, ker nas je ta moderni chas povozil. No, che bo evropska skupnost, to mene nich ne skrbi, ker bomo isto zhivotarili kot prej, takrat bo she drazhja obdelava kot prej. Vsak zaveden Slovenec se mora zavedat, da mora obdelat zemljo sam. Zemljo naj ima tisti, ki jo obdela. To pa je vezano z vso kulturo, iz zemlje izhaja vse, zemlja je vezana na pesem, pesem naroda. Pesem povsod omenja zemljo, omenja ljubezen do zemlje ali do blizhnjega in iz tod izhaja zvonarska kultura. Tudi to izhaja iz povezave z zemljo, iz naroda, ker “primitiven” kmechki narod izhaja iz poljedelstva, iz zemlje. Narod se je naselil na tej zemlji in je moral trdo delat. Nashi predniki so imeli vechje sposhtovanje do dela in zemlje, sedaj se premalo zavedamo svojih korenin. Vsak zaveden Slovenec bi lahko pomislil na to, da nam ta nasha zemlja veliko pomeni, da moramo obdrzhati kulturo zemlje in da se ne smemo prodajat tujcem.

S.: Kaj je vchasih pomenil zvon?

J.D.: Zvonjenje je bilo vchasih zelo sposhtovano. Zvon je bil obveshchevalec, ljudje so tako vedeli, kaj se dogaja: che so vsi zvonovi zapeli, ko jih je mezhnar z vechjo vnemo pognal, so vedeli, da se blizha praznik, skozi to je tudi nastalo slovensko zvonjenje ali pritrkavanje. Ljudje so tochno vedeli, kaj se dogaja; che je zapel mali zvon in dvakrat premolknil, se dvakrat ustavil in potem spet zapel, so vedeli, da je nekdo umrl, da je mrlich v vasi. Pa tudi tako je bilo, da je mali zvon zapel za otroka, che je bil srednji zvon, je bila nekje zhenska, che je bil pa veliki zvon, potem pa moshki. Ko pa so vsi zvonovi zapeli, pa chim bolj skupaj, takrat so se s tem zvokom razbijale megle. To je dognano, da je to res, she danes imajo ta obichaj, da se ponekod na dezheli she zvoni proti hudi uri. V predmestju tega ni vech, na Gorenjskem pa to she delajo. Zhelezni zvon ima to posebnost, da je bolj prodoren za meglo, zato ker malo bolj hreshchi. Ima to posebnost, da je za meglo she hujshi kot pa bronast zvon, ker bronast zvon poje, je pojoch. Zhelezen zvon buchi, hreshchi, duchi in tisto buchenje vibrira meglo in oblake in tako se oblaki razkrajajo. To je dognano, da je to res, che ne stari ljudje tega ne bi uporabljali. Zvoni se tudi k mashi, najprej mali zvon, nato drugi zvon in she tretji in nazadnje chetrti, da vsi lepo po vrsti zvonijo. Potem pa spet mali neha, nato drugi in tako naprej. No, ker je sedaj na elektriko, se vse naenkrat ugasne, potem pa tisti, ki se prvi ustavi. To ni vech tako, kot je bilo vchasih, to se pozablja, ta kultura zvonjenja, ker ni zvonarjev. Kjer pa je zvonar ali kjer se zberejo pritrkovalci, tam pa je ta kultura she.

S.: Kaj je pritrkavanje?

J.D.: To je obveshchanje, da se blizha praznik, da se blizha slovesnost, da se blizha nekdo, ena osebnost: shkof ali pa drzhavnik, ki je za drzhavo pomemben; za shkofa, birmo, da se blizha kakshna slovesnost, blagoslov cerkve. Takrat se pospravlja, rihta, v vasi in v cerkvi. Vsi se pripravljajo, moshki, zhenske, vsi otroci, vsi stopijo skupaj, da se res naredi slovesnost. To so she kraji, kjer vsi skupaj delajo. V predmestju ne vech, ampak v osrchju Gorenjske ali Dolenjske. Tam stopijo skupaj in delajo kot eden.

S.: Kdaj ste vi zacheli pritrkavati?

J.D.: Devet let sem bil star, ko je bila na Skaruchni bozhja pot, pa me je mezhnar povabil. On ni imel nobenega, da bi ga povabil, tako je zachel mene nekje sabo jemat. Jaz sem pa tudi rad shel, ker sem chutil, da bi se to rad nauchil. Potem sem pa zachel in me je vedno bolj vlekel, da sem shel popolnoma v to, da sem shel vedno gor v romarsko cerkev na Skaruchni. Shtirikrat na leto je bilo to zelo slovesno, vechji del so bili domachi, trije pa smo prishli v goste, oni so nam nekje odstopili prednost. She danes naj bi bilo tako, da che pridejo gostje za slovesnost, da bi vsakemu nekaj odstopili, da od cerkve ali zvona ne odnashajo eno nepoteshenost, nezadovoljstvo, chesh mi nismo bili zazheleni. Da niso bili tako sprejeti, kot moramo sprejeti, che bi gosti radi kaj pokazali, pa jim morash dati prednost. Ponekod tega ne pustijo, ne pustijo zraven, lahko samo gledash. No, mene bi pustili zraven, ker se poznamo, zaradi dela, che ne drugega. Nekoga, ki je prishel trikrat v cerkev, ne bodo pustili zraven. No, najbolje pa je, da je cela ekipa, da zagrabi in nekaj pokazhe.

S.: Vi pritrkavate z eno tako skupino?

J.D.: Ja, fantje v Vodicah so ne nashtudiran, ampak izvezhban. Bom rekel, da je to ena ekipa, ki je vzgled na Gorenjskem. Ne morem trditi, da so najboljshi, ampak med mladimi pa so sigurno najbolj... tista tochnost, v tem so vodishki fantje zelo dobri. Pa tudi pogoje imajo take, da se lahko pokazhejo v svoji cerkvi. Imajo velik zvonik, mogochne zvonove. No, potem je pa she Shmarna gora, ki tudi spada pod Vodishko cerkev. Sicer ne hodijo gor, razen za veliki ponedeljek, ko je potresna masha; takrat pa vedno, tudi jaz z njimi. Takrat pa pokazhemo tisto svojo spretnost, da se vidi, kaj fantje skupaj spravijo. Vodishki fantje so zelo zagnani. Enotni so, to je najvech, enotna so mishljenja. Che se nekaj zmenijo, to drzhi, ni odstopanja.

S.: Kako vadite, da ne motite cele doline?

J.D.: To so pa ti mini zvonovi, ali pa se vadi tako, da nalijesh vodo v steklenice: nekje malo manj, nekje vech. Shtiri steklenice postavish, vsaka steklenica ima pach svoj zvok, kolikor je vode v steklenici. Che ima manj vode, je nizhji glas, najvishji glas pa ima najvech vode. Lahko pa se vadi tudi s cevmi, vsaka je krajsha. No, sedaj po ta novem so zhe mini zvonovi, kar je zhe psihichno drugache. Prispodoba zvona, fantje si mislijo: aha, to je pa zvon. Drugache se slishi, ker zvon je le zvon, chetudi je majhen. Lepshi glas dobish kot pa iz cevi ali pa steklenice in se tudi lazhje nauchish, ker delash s veseljem.

S.: Kakshen je vpliv zvona na chloveka?

J.D.: Za nekatere je to zelo blagodejno, veseli so. Veseli so, da slishijo eno melodijo, ker imajo posluh. Drugi, ki nimajo posluha, rechejo: praznik bo, aha zdaj se bo treba pripravit, zdaj prihaja recimo velika nedelja. Tretji jemljejo to bolj za hec, ampak vseeno jemljejo to za dobro. No, nekateri pa so tudi alergichni na to glasbo, kot da bi bil trushch, in tisti ne sprejemajo te glasbe. Alergichni so na hrup, tudi taki ljudje se pojavljajo ali pa je zhe miselnost taka, da che zvon samo zazvoni, je on zhe zhivchen. To je pa miselnost in ne vech zhelja po miru, ne sovrazhi samo glasbo, ampak ne sme videt, da se zvon gunca. To so ljudje, ki so politichno nastrojeni proti zvonu, cheprav zvon ni politichno dan v zvonik. Vsak zvon, vsaka cerkev ima svoj pomen, je posvechena svojemu svetniku, kakor jih imamo na koledarju. Tudi she danes nasha televizija, radio pove, kakshen pomen ima, zato mislim, da tisto sovrashtvo, ki ga imajo nekateri, je nepotrebno. Zvon je obveshchevalec, zvon ne dela slabega, zvon naj bi oznanjal mir. Zvon je bil dan samo za obveshchanje in zaradi miru, da bo oznanjal ljudem, da se blizha nekaj: nekje se je nekaj zgodilo, je smrt... vchasih je zvon zapel, che je gorelo ali che se je blizhala povodenj, to je bil obveshchevalec. Danes pa so to umetne stvari, da je zvon ostal samo she kot verski in kulturni pomen. Ponekod se she zgodi, da zvon prej zapoje kot sirena, vlogo ima she isto, ampak jo izgublja.

S.: Ali se da kaj zasluzhiti s tem?

J.D.: smeh. Tisti, ki misli, da bo kaj zasluzhil, je bolje, da kar takoj neha.

S.: Ali se danes pritrkava drugache kot vchasih?

J.D.: Ja, velika je razlika. Zdaj se ta glasba, melodija povezuje z umetnishko glasbo. Recimo, umetnishka glasba je vecherni zvon, Radetzky marsh, to so take, ki jih vchasih niso znali. Ampak to je zhe dalj chasa. Melodije gredo okrog na shpiralo, po vseh zvonovih gre gostenje, te melodije so zelo aktivne. Pritrkovalec mora dojemati, mora imeti posluh, trdnost, ne prevech obchutljiv na mraz ali vrochino. Marsikdo tega ne more.

 
 
______
Op.: Pritrkavanje, klenkanje ali nabijanje itd. je zvonjenje posebne vrste, pri katerem se udarja po dolochenemu ritmu na zvonove neposredno z kembljem (podolgovat, proti koncu odebeljen kovinski predmet, gibljivo pritrjen v zvon); ta umetnost naj bi obstajala zhe v 16 stol. in je razshirjena po vsej Sloveniji.