Revija SRP 47/48

Marta Gregorchich
Petra Lesjak–Tushek
Mojca Pajnik

Chlovekov razvoj

 

UJETNIKI LASTNEGA ODHODA

 

Avtorice smo v aprilu in maju 2001 izvedle raziskavo "Prebezhniki, kdo ste?", iz katere je novembra 2001 nastala istoimenska monografska publikacija. Namen dela je bil predstaviti prebezhnike, ki jim je ves chas njihovega odhoda, poti in "obtichanja" v Sloveniji krshena svoboda govora in soodlochanja o njihovem nachinu zhivljenja in zhivljenju sploh. Medtem ko jih je dehumanizirala politika in nato she shirsha slovenska javnost in ko so bili prebezhniki prek medijskega, politichnega in javnega diskurza predstavljeni kot nekakshne druzhbene stenice, smo se avtorice odlochile za akcijo.

Raziskava1, ki smo jo izvedle v centrih, je temeljila na prepletanju kvantitatvnih rezultatov anketne analize z zhivljenjskimi zgodbami, izkushnjami in refleksijami na terenskem delu. Zhelele smo, da bi bralec, bralka prepoznal/a vechplastnost in prepletenost vsebin, ki smo jih preuchevale, in s shtudijo prispevati k odpravljanju nestrpnosti in rasizmov ter hkrati dati prosto pot razmishljanju o "marginaliziranih" skupinah in posameznikih, v tem primeru prebezhnikih.

Pokazale smo, zakaj so prebezhniki danes v razmerah, ki bi jih lahko oznachili kot "novi kolonializem", shirshe razumljeni kot grozhnja ne le Slovencem, ampak vsemu "razvitemu" svetu. To besedilo je predvsem odgovor na odnose neenakosti, neenakomerne razdelitve mochi, ki so se v zgodovini pojavljali kot posledica "diktata" vladajochih institucij oblasti bodisi na nacionalni bodisi na mednarodni ravni. Politika, ki jo izbrani vodijo iz centra politichne mochi, vedno stigmatizira nekatere posameznike oziroma posameznice in druzhbene skupine predvsem tiste, ki po takshnih ali drugachnih merilih ne ustrezajo tistemu, kar naj bi bilo dolocheno in prepoznavno kot "normalno". "Normalnost", katere prepoznavnost dolochajo centri politichne mochi, sprozhi diskurz o univerzalnosti. Posledica je: vse, kar ni "normalno", je slabshe in nerazvito, celo primitivno. Tako si nekdo prilashcha pravico, da dolocha pojem normalnega po svojih merilih in tako ideoloshko ustvarja common sense, ki postane nedvoumen in ki mu naj "preostali svet"2 sledi kot chreda. Prebezhniki, ki so se danes znashli v polozhaju izobchencev, v razmerah, ko se tako vzorci vedenja, navade, obichaji kakor razne politike, denimo, politika migracij, ustvarjajo in vodijo izkljuchno iz centrov mochi, niso pojmovani kot normalni. So predvsem razlichni in v svoji razlichnosti dojeti kot nekaj poshastnega ali sramotnega, nekaj, kar druge ogrozha in jim grozi.

Zakaj vechina verjame v grozljivost prebezhnikov? Kadar se znajdemo v neprichakovanih okolishchinah, zavrachamo moralne, verske, druzhbene, estetske norme, ki so tuje tistim, s katerimi se istovetimo. "Navade divjakov, pri nas tega ni, tega ne bi smeli dovoliti itn., vse te surove reakcije izdajajo vedno isti srh, isti odpor, ki ga obchutimo ob nam tujem nachinu zhivljenja, verovanja in mishljenja" (Lévi-Strauss 1994, 15). S to mislijo lahko pojasnimo razmere, v katerih so se znashli prebezhniki v Sloveniji. Zbezhali so iz drzhave, v kateri so se rodili, ker so jih v njej preganjali. Zheleli so se izmotati iz enoumja, v katero so jih znova in znova pehali, ko so se upali dvigniti in povedati, da mislijo drugache. V zhelji po boljshem zhivljenju, vchasih iz strahu pred vojno ali politichno represijo, so se odpravili na pot. Ko so po vechjem ali manjshem nakljuchju prishli v Slovenijo, so znova naleteli na barikade. Javnost jih je dojela predvsem kot drugachne. Razumevanje razlichnosti je v tem primeru dobilo negativen prizvok, kot je stigmatizacija, zaradi katere so se prebezhniki kazali predvsem kot nam neenaki in na skrajni stopnji kot neljudje.

Prepoznavnaje razlichnosti je pripeljalo do tistega, chemur Lévi-Strauss pravi "opazovanje, ki razkosava in je razkosano" (1994, 14). Mobilizacija tako slovenskega politichnega vrha, v katerem so nespretno iskali "ustrezno reshitev", kot shirshe javnosti, ki je chutila, da se mora od prebezhnikov ograditi, jih potisniti na rob zato, da bo lahko pred strashljivostjo nekoga ali bolje nechesa zavarovala sebe, je prebezhnike pahnila v polozhaj nemochne zhrtve. Razlika (differentia) med njimi in nami je postala tolikshna, da so se ob njej zachele lomiti velike zamisli o enakosti, o sposhtovanju drugega. Pomeni, ki jih pripisujemo razlikam, so v tem primeru, kot bi rekel McLaren (1994), odigrali tisti ideoloshki boj za prevlado, s katerim se skusha ustvariti poseben rezhim reprezentacije, ki sluzhi za to, da dolocheno realnost legitimira. Realnost prebezhnikov je v tem kontekstu prepoznana kot nerealnost, kot nekaj, kar obstaja oziroma kar za nas nima pomena. Gre za polozhaj, ki je znachilna posledica odnosa moch : nemoch, pri katerem "organizacije" posameznikov opozarjajo na razlichnost z namenom, da bi obdrzhale svojo moch in privilegije.

Tisti, ki so bodisi fizichno bodisi simbolichno oddaljeni od nas, so prepoznani kot homogena celota, v kateri izjemnost posamichnega ne obstaja. V primeru prebezhnikov se je zgodilo, da posameznik sploh ni bil vech viden, ni obstajal, prebezhniki so bili obravnavani kot med seboj enaki zato, da so jih lahko sprejeli predvsem kot drugachne. Drugi so se zdeli stacionarni, ne zato, ker bi res bili takshni, ampak zato, ker nam oni sami niso nich pomenili oziroma ker njihovega nachina mishljenja, njihovih navad nismo mogli meriti z izrazi referenchnega sistema, ki ga uporabljamo. Zhivimo v okvirih referenchnega sistema in realnosti, ki so zunaj njega, lahko opazimo zgolj skozi deformacije, ki jih ta sistem vsiljuje, ko gre celo tako dalech, da nam onemogochi, da bi karkoli sploh opazili.

Ko prebezhnike stereotipno oznachimo za tiste, ki nas ogrozhajo, ki nimajo ne "pravih" vrednot ne "pravih" namenov, bi se morali vprashati, ali inertnost, stacionarnost, ki jo pripisujemo drugim, ne izhaja iz nashega neznanja o zavednih ali nezavednih interesih posameznikov, katerih merila so lahko drugachna od nashih. Z drugimi besedami, drug drugemu bi se lahko zdeli nepomembni kratko malo zato, ker si nismo podobni.

In kaj je alternativa etnocentrichnemu odnosu, ki je hkrati nasprotna temu, da se ena skupina uveljavi kot edina prava in vredna, kot samozadostna entiteta, ki je drugi ne zanimajo oziroma jo zanimajo le toliko, da nje same ne ogrozhajo? To je predvsem razmishljanje, kaj nam predstavlja drug chlovek in kaj njegova razlichnost. Pri tem lahko uporabimo Lévi-Straussovo misel: "S tem ko kratimo chloveshkost tistim, ki se zdijo med predstavniki chloveshtva najbolj "divji" in "barbarski", si od njih zgolj sposojamo eno njihovih znachilnih lastnosti. Barbar je predvsem chlovek, ki verjame v barbarstvo" (Lévi-Strauss 1994, 16). Taylor (1992) zagovarja, da mora biti vsakdo priznan v svoji neenakosti na osnovi pravice do enakega dostojanstva. Gre za etichno drzho, ki izhaja iz "univerzalne chloveshkosti", v kateri najdemo idejo o razlichnosti v enakosti. Univerzalna chloveshkost pomeni to, da smo vsi ljudje chloveshka bitja v enaki meri in da imamo vsi enako bistvo, enako dostojanstvo ali vzvishenost ter s tem tudi enake temeljne pravice in dolzhnosti. Omenjeni potencial je lastnost, ki jo imajo vsi ljudje, in je temelj, zaradi katerega pripada sposhtovanje vsem, ne glede na to, kako in v katero smer so ta potencial razvili.

V odnosu do prebezhnikov bi torej prichakovali odprtost zhe zaradi preprostega etichnega nachela o sposhtovanju sochloveka. Drugega naj bi priznali in pri soochanju z njim naj bi bili odprti in torej pripravljeni spreminjati tudi lastna merila in stalishcha in se tako uchiti novih spoznanj. "Enaki smo v tem, da smo drugachni" (Lukshich-Hacin 1999, 35) ali, kot pravi Rex (1996, 90), razlika, skupaj z "enakimi" mozhnostmi ustvarja pogoje vzajemnega priznavanja ljudi. Ne govorimo torej o tem, da bi morali zanikati drugachnost, razlichnost prebezhnikov, nasprotno, govorimo o tem, da bi vzpostavili odnose sposhtovanja, v katerih bi ena skupina drugo potrjevala in dopolnjevala v svoji drugachnosti. Pomemben je torej dialog, ki lahko vpliva na transformacijo chloveshkega dojemanja stvarnosti.

McLaren govori o odnosih "solidarnosti", ki seveda ne bi producirali enako mislechih posameznikov. Nasprotno, zachnejo se takrat, ko si ljudje zaupajo v izrazhanju nasprotnih mnenj. Solidarnost naj bi se vzpostavljala kot posledica pogostih stikov, interakcij in bi implicirala odprtost oziroma pripravljenost posameznika, da razshiri lastno obzorje spoznanja. Taylorjev esej Politika priznavanja nas ne poziva le k temu, naj drugega natanchneje spoznamo in naj torej aktivno pristopimo k spoznavanju ljudi, ampak nas spodbuja tudi k blizhjemu in manj selektivnemu pogledu o tem, kdo z nami deli prostor, ki mu pravimo "nash". Gre za vech kakor za to, da drugega priznavamo tako, da sprejmemo dejstvo njegovega obstoja. Gre torej za vech kakor za strpnost do drugega, ki domneva zgolj to, da nekoga sprejmemo, da pach je, da obstaja, vech nas pri tem ne zanima. Gre za interkulturno kompetenco, za to, da drugega ne le priznavamo, ampak se mu priblizhamo in ga zhelimo spoznati. Zhe pri Dostojevskem tujec ne pomeni samo nekoga, ki nam ni domach, ampak nam hkrati razkriva skrivnostnost. Tujec nam razkriva bistvo vsakega drugega chloveka, ki bo za nas vedno ostalo tuje in skrivnostno. In sestavek, ki je pred vami, zheli razkriti del te skrivnosti.

 

PREBEZHNIKI, KDO STE?

V primeru prebezhnikov sta shele odlochitev za pot in sama pot prvi pogoj za mozhno reshitev morda "pot do uspeha" ali zgolj pot do prezhivetja. O reshitvi razmishljajo na zachetku poti, ko jih preganja policija, ko jim grozita vojna in nasilje ali nujna in neizogibna podreditev politichnemu enoumju. Takrat se odlochijo za pot na globalno opevani, domnevno demokratichni zahod, kjer se misel o reshitvi kmalu razblini v "nereshitev" oz. "zasuzhnjenje", "razchlovechenje", "razvrednotenje telesa in duha". Prehojena pot rodi zheljo po vrnitvi, razocharanje in anomijo. Vsakdo ima pravico vstopiti v katerokoli drzhavo, she posebej, che je v lastni ogrozhen ali mu grozijo s smrtjo ali ga maltretirajo, vendar, kot kazhe nasha raziskava, le za ceno dehumanizacije, razchlovechenja in pristajanja na "pokvarjeno" blago.

Najpogosteje na njihovo odlochitev za pot ne vpliva le en razlog, pach pa vech razlogov hkrati, zato smo vprashanje zastavile tako, da so jih lahko izbrali vech in jih razvrshchali po pomembnosti [prevladovali so politichni razlogi (56%), veliko je bilo tudi tistih, ki so odshli zaradi ekonomskih razlogov (55%). Chetrtina se je za pot odlochila iz osebnih razlogov, 15% pa zaradi verskih]. Najvech prebezhnikov (44%) je na prvo mesto med vsemi razlogi za svoj odhod postavilo politichne razloge, sledili so ekonomski (41%), manj kot desetina pa je navedla osebne. Med prebezhniki, ki so na prvo mesto postavili politichne razloge, je bilo vech tistih, ki so zaprosili za azil (59%), ter prebezhniki iz afrishkih drzhav (73%), med tistimi, ki so na prvo mesto postavili ekonomske razloge, pa vech prebezhnikov, ki chakajo na "odstranitev" (83%); to je veljalo predvsem za Romune, Makedonce in prebezhnike iz ZRJ, medtem ko sta bila za ostale prebezhnike iz nekdanje Jugoslavije in iz Azije obe vrsti razlogov tako politichni kot ekonomski enako pomembni. Politichni razlogi so statistichno znachilno prevladovali pri starejshih, zaradi ekonomskih razlogov so se na pot odpravili predvsem mlajshi (do trideset let).

Za shtevilne prebezhnike je bil odhod edina mozhnost za prezhivetje, zato se je tudi najvech prebezhnikov (33%) takoj odlochilo za prebeg.3 Najvech (skoraj 54%) prebezhnikov je za informacije o odhodu zvedelo od prijateljev, znancev, skoraj 35% v druzhini, 9% iz medijev in le nekaj odstotkov drugje (npr. na delovnem mestu, na univerzi). Nekateri prebezhniki so zhe vechkrat prebegli in so zhe imeli izkushnjo(e) prebega.

Prebezhnike so za "odhod na pot" najbolj zadrzhevali naslednji razlogi: denar (50%), pomembne so bile tudi razmere v drzhavi (vojne, zaprte meje, nedemokratichni ukrepi, nekateri zhe v matichni drzhavi niso imeli dokumentov itn.), kar je trdilo 26% prebezhnikov.4 Tako dolzhina poti kakor tudi chas, ki so ga prebezhniki prezhiveli na poti, sta razlichna. Nekateri so se v slovenskih centrih znashli zhe prvi dan (en dan je potovalo le 5% anketiranih), nekateri pa tudi po vech kot petih letih prebegov oz. bega. Povprechno so bili na poti skoraj mesec (27 dni).

Vech kakor 60% prebezhnikov je zhelelo v eno od zahodnoevropskih drzhav: najvech jih je zhelelo v Italijo (17%) in Nemchijo (17%), nato Francijo (8%), sledile so she Velika Britanija (5%), Shpanija (3%) in druge (Belgija, Danska, Shvedska, Shvica, Nizozemska) ali Kanada. Kar 76% prebezhnikov ciljne drzhave ni doseglo (Slovenija je predstavljala ciljno drzhavo 24% prebezhnikov), za 17% ciljna drzhava sploh ni bila pomembna.

Razlogi za pot so vechinoma tichali tudi v tem, "s kom so potovali". Najvech prebezhnikov se je na pot odpravilo samih (40%), nekoliko manj z druzhino (29%) ali s prijatelji (30%). Prebezhniki iz afrishkih drzhav, ki so najpogosteje prebezhali zaradi politichnih razlogov, so (takoj, ko so lahko) pobegnili sami; vechina jih je pobegnila, da jih ne bi zaprli, nekateri so zbezhali iz zaporov ali kaznilnic. Prebezhniki iz nekdanje Jugoslavije so prebegnili sami ali z druzhino (63%), mnogi so odshli na pot, da bi nashli druzhino, ki jo je od njih lochila vojna. Irachani so bili na poti najpogosteje s prijatelji (46%).

Prebezhniki, ki so bili mlajshi od 20 let, so prebegnili sami ali z druzhino, prebezhniki med 20. in 29. letom pa s prijatelji ali druzhino. Medtem ko so prebezhniki, ki so jih zaprli v center za tujce, potovali tako sami kakor tudi z druzhino ali prijatelji, pa so prebezhniki, ki so zaprosili za azil, kakor bi lahko prichakovali, najpogosteje prebegnili sami.

 

KRSHITVE KOT ZA STAVO

Prebezhniki na vprashanje, kdo so, posredno odgovorili takole: Prebezhniki so tisti ljudje, ki so jim pravno formalno priznane pravice, da se lahko v primeru lastne ogrozhenosti (grozhnje s smrtjo) ali (fizichnega ali psihichnega) maltretiranja s strani formalnih institucij v matichni drzhavi zatechejo v katerokoli drzhavo in zaprosijo za zatochishche, "prepovedane". Zakaj?

Policija bi morala vsakega prebezhnika pri "prijetju" seznaniti z njegovimi pravicami, vendar je kar 79% prebezhnikov odgovorilo, da jih slovenski policisti z njihovimi pravicami niso seznanili! Ostalih 21% pa nam ni moglo pokazati kakrshnihkoli broshur ali navesti, katere pravice imajo (kar pomeni, da z njimi sploh niso bili seznanjeni ali pa, da so jim pravice predstavili v nerazumljivem jeziku). Kar 69% prebezhnikov je ocenilo, da si Slovenija sploh ne ali premalo prizadeva za uveljavljanje njihovih pravic.

Velika vechina prebezhnikov (91%) si she vedno zheli v ciljno drzhavo (vechina od njih v eno od zahodnoevropskih drzhav, 24% v Slovenijo itn.), nekateri (9%) se zhelijo vrniti v matichno drzhavo, saj so jih izkushnje preprichale, da je "demokracija" tudi v razvitejshih drzhavah "antidemokratichna". Med prebezhniki, ki so kot ciljno drzhavo navajali eno od zahodnoevropskih drzhav (Italijo, Nemchijo, Francijo itn., takih je bilo 60 %), jih je 45% nameravalo nadaljevati pot iz Slovenije ali she enkrat poskusiti prebezhati v ciljno drzhavo.

Prebezhniki v Sloveniji so outsiderji za "avtohtone prebivalce", outsiderji za soujetnike in konchno outsiderji sami sebi. V gozdovih se odvija lov (hunting). Ko se "lov na plen" koncha, policija s kombiji prepelje prebezhnike v temnice v Sloveniji najverjetneje v kletne prostore shishenskega doma ali pa jih, che so v Shishki vsi prostori zasedeni, dan ali dlje zadrzhijo na kateri od policijskih postaj ... Le prebezhniki so lahko povedali, s kakshnimi obchutki napolnijo chloveka zhelezna jetnishka vrata, zatohli in prenatrpani prostori in opazovanje mirnega prenashanja razchlovechenja oziroma degradacije. Okorna zhelezna vrata vsakega centra so ponazarjala nepremagljivo komunikacijsko, civilizacijsko in fizichno pregrado. Ljudje za njimi niso bili "ljudje". Eden od zaposlenih v shishensem Azilnem domu je pravice prebezhnikov opisal takole: “Tukaj tako ali tako dobijo vse. Prav nich jim ne manjka. Oni iz zgornjih nadstropij niso obveshcheni in ne vedo, da lahko zaprosijo za azil ... Slovenija ni tako velikodushna drzhava, da bi vsakogar seznanjala z njegovimi pravicami.”5 , pred vrati, zunaj, na svobodi, pa se je "odvijala" demokracija – to so lahko le opazovali, vendar je niso videli.

Kaj se je s prebezhniki dogajalo v kleteh, zakaj otroci niso dobili oblek in igrach, ki smo ji zbrali v chasu manifestacij za prebezhnike (februarja 2001), zakaj matere z otroki niso vedele, na koga se lahko obrnejo, che njihovi otroci potrebujejo zdravnishko pomoch; zakaj je bil edini telefon na hodniku (poleg nas ali redkih nakljuchnih obiskov je bil edina povezava z zunanjim svetom) ves chas nashega raziskovanja v okvari? Ta vprashanja so ostala brez odgovorov. Z malo truda in dobre volje bi lahko pristojni brez vechjih tezhav izboljshali nemogoche razmere v centru. Potem bi lahko porochali o "znosnejshih" zhivljenjskih razmerah prebezhnikov v Sloveniji. Najverjetneje pa bodo vztrajali pri starem, ministrstvo pa se bo she naprej trudilo ustvarjati lazhno podobo nashih centrov in slikati tisto luch, ki v centrih nikdar ni sijala.

Veliki Otok pri Postojni (kjer je nastanjen Center za tujce) je nedvomno otok, ki prebezhnike lochuje od "civiliziranih" prebivalcev, oaza utopljenih sanj prebezhnikov na eni strani in "policistov na dopustu" na drugi strani zhelezne zavese. Tamkaj zaposleni policist nas je posvaril, naj se "pazimo stikov s prebezhniki," saj "nikoli ne vesh, kakshne bolezni imajo, mogoche celo take, ki jih pri nas niti ne poznamo". O njih je znal povedati naslednje: "Z njimi se nimam kaj pogovarjati, ... prihajajo iz juzhne Afrike in v Slovenijo nosijo chudne, eksotichne bolezni, ... seksajo non-stop ... Z vsemi govorim slovensko in me prav nich ne briga. Saj so oni prishli v Slovenijo in naj se nauchijo slovensko. Policisti, ki morajo varovati ambasade, ministrstva v Ljubljani, opravljajo veliko tezhje delo kakor mi!" Pohvalil se je, da "nabira barvo" (da se sonchi), "cheprav ni vedno prijetno, ker prevech piha".

Zaradi kaotichnih prizorov, ki so se odvijali v centrih, smo se obrnile na varuha chlovekovih pravic, ki je stanje na Velikem otoku pri Postojni ocenil kot izjemno slabo: "Presenetilo nas je, da nam kaj dosti o zhivljenju prebezhnikov na oddelku strozhjega policijskega nadzora nad tujci ni vedel povedati nihche od osebja. Vodja izmene se je skliceval na socialno delavko, ta na medicinsko sestro, ta na hishnika in chistilko (vzdrzhevalko). Slednja nam je razlagala predpisani red prhanja. V civilni obleki in s chevlji z visoko peto ni dajala vtisa, da bi takrat chistila objekt. Povedali so nam, da tekoche vode iz pip ni priporochljivo piti oz. da voda ni pitna. Prebezhniki dobijo enkrat na dan do petdeset litrov chaja v termichni posodi. Med nashim obiskom, okrog 15. ure, je bila posoda za chaj zhe prazna. Med prhami ni pregrad ali zaves; prebezhniki nimajo zasebnosti. Vsi se morajo hkrati prhati v enem prostoru kakor v kakshnem filmu, ki prikazuje zhivljenje v koncentracijskih taborishchih. Uravnavanje kolichine in temperature vode je prepushcheno vzdrzhevalcu. Po zatrjevanju osebja se lahko hkrati prha sedemnajst ljudi; na steni je le sedem kljuk za oblachila, kar je ochitno premalo. Ob steni "kopalnice" je pet umivalnikov z nastavki za pipe za toplo in mrzlo vodo. Pipe nimajo rochajev in so neuporabne. Socialna delavka in medicinska sestra nam nista znali pojasniti, zakaj je tako. Prebezhniki se lahko prhajo dvakrat na teden. Sogovornici sta sicer povedali, da se lahko prhajo celo vechkrat, vendar prebezhniki tega niso potrdili. Na dan nashega obiska je bila umivalnica suha in prazna. Tistega dne se v njej ochitno ni prhal nihche ... Presenetila nas je trditev osebja, da OSPN nima ne hishnega ne dnevnega reda. Edina chasovna usmeritev za osebje in za prebezhnike so obroki hrane. Zakaj hishni red centra za tujce, ki ga je izdelal generalni direktor policije, ne velja tudi za prebezhnike v Velikem Otoku pri Postojni? Na obisku smo dobili vtis, da ni jasno, kdo OSPN vodi in kdo v njem odlocha, kdo ima informacije o tem, kaj se sploh dogaja, in kdo bi moral skrbeti za urejeno bivanje in pochutje nastanjenih. Kar nekaj informacij, ki smo jih dobili med pogovori z usluzhbenci, se je pozneje pokazalo za netochne (npr. predpisani red prhanja in sprehodov, menjavanje posteljnega perila, dostop do chaja, preskrbljenost s higienskimi potrebshchinami – milo, toaletni papir, chistila)." 6

Prebezhnike bi morali obveshchati o njihovih pravicah in mozhnostih (socialnozdravstvenih, urejanje statusov itn.) na policijski postaji v blizhini kraja, kjer so jih "prijeli", nato pa she v centrih za tujce. MNZ zagotavlja, da vsakega prebezhnika individualno obravnavajo in da ga s pravicami seznanijo v njegovem maternem jeziku. Po trditvah enega od policijskih inshpektorjev naj bi za MNZ delalo vech prevajalcev, ki jih lahko poklichejo kadar zajamejo prebezhnika. Prevajalci naj bi bili navzochi pri vsakem zaslishanju.

Kljub temu je – excuse us! – realnost popolnoma drugachna, zato se tudi ne moremo podrediti Witgensteinovemu sklepu, da moramo o stvareh, o katerih ne moremo govoriti (v nashem primeru ne bi smeli govoriti), molchati.

Velike vechine prebezhnikov (79 %) ne pri prijetju ne pozneje niso seznanili z njihovimi pravicami. Prebezhniki niso vedeli, na koga in kam se lahko obrnejo po zdravstveno pomoch. Glede na izjave policistov, da imajo prebezhniki eksotichne, spolne in druge bolezni, bi vsekakor prichakovali strozhji zdravstveni nadzor. Vech kakor ochitno je bilo, da tudi med 21 % prebezhnikov, ki so sicer trdili, da so jih ob prijetju seznanili z njihovimi pravicami, ni bilo nobenega, ki bi nam o teh pravicah znal kaj povedati. Z njimi niso bili seznanjeni ali pa jim jih niso predstavili na razumljiv nachin. Z mozhnostmi in pravicami so bili seznanjeni le redki prebezhniki iz drzhav nekdanje Jugoslavije, ki pa so se v centrih znashli zhe nekajkrat zapored.

Na Radijski poroti na temo "Prebezhniki v Sloveniji"7 je vodja centra za tujce Darja Peharc zatrjevala, da obstaja broshura, s pomochjo katere se prebezhniki seznanijo, kako lahko zaprosijo za azil. Ta t. i. broshura je postala fenomen; na MNZ so zatrjevali, da je dostopna v vech jezikih. Zhal pa je tisti, ki naj bi jim bila namenjena, niso imeli prilozhnost videti, kaj shele prebrati. Nihche ni poznal broshure, nihche nam je ni mogel pokazati in nihche ni vedel, kaj naj bi bilo v njej zapisano! "V pogovorih s prebezhniki smo zaslutili, da vechina nima nobenih informacij ne o svojem polozhaju ne o postopkih, ki jih zadevajo, kakor tudi ne o drugih okolishchinah, ki jih zanimajo." 8

Nadalje je MNZ zatrjeval, da vrachajo prebezhnike v skladu z zhenevsko konvencijo, po kateri ne smejo vrachati tistih, katerih zhivljenje bi bilo v njihovih drzhavah lahko ogrozheno. V desetih letih so odobrili azil osemnajstim prebezhnikom. Sprashujemo se, ali zhivljenja vseh ostalih – nekaj deset tisoch prebezhnikov – v njihovih matichnih drzhavah (Sierra Leone, Afganistan, Sudan, Shri Lanka, Izrael idr.) niso ogrozhena? Nekateri se najbolj bojijo "odstranitve" iz Slovenije (Kurdi npr. zatrjujejo, da jih bodo tudi v matichni drzhavi "odstranili", che se vrnejo).

 

"JECHA NARODOV"

Prebezhniki so zaznamovani zato, ker so jih vechkrat zaprli, s hkratno in vechkratno marginaliziranostjo in z vsiljenimi identitetami, ki jim jih pripisujejo zakoni "demokratichnega" sistema. Shtevilni so se komaj izognili smrti v matichni drzhavi, s prestopom schengenskega praga pa vstopili v novo "jecho narodov", se soochili z odkrito prisilo (ne)demokratichnosti, svetohlinstvom in licemerstvom ljudi in z umiranjem na obroke na oceanih, v predorih, gozdovih ali kleteh centrov za tujce. "Nisem si mislil, da je lahko zhivljenje takshna beda," nam je, sprijaznjen z usodo, dejal Lia iz Pakistana. "V zaporu sem spoznal, kako pomembna je zame svoboda," je zhalostna misel Jurija iz Rusije, medtem ko je radovednost otrok s Kosova bistveno drugachna od za nas obichajne otroshke radovednosti. "Res mi je hudo, ker nimam odgovorov na sinova vprashanja: zakaj smo zaprti, zakaj ne moremo ven, zakaj dovolish, da sem lachen, kdaj bomo shli domov," je neki oche s Kosova ponovil vsakodnevna otrokova vprashanja. Kruto realnost v slovenskih centrih so morali spoznati tudi otroci, ki nikdar niso imeli pravice do otroshtva in jim ni preostalo drugega, kakor da sprejmejo igro zhivljenja.

Schengenski prag in trdnjava Evropa poskushata konstruirati identitete ljudi, ki jima "ne pripadajo", cheprav se prebezhniki v strahu pred sankcijami ne identificirajo niti z lastno drzhavo, ampak so ljudje medprostorov, so ujetniki prehoda ali ujetniki lastnega odhoda. Cheprav so identitete ustvarjeni konstrukti, popolnoma unificirana, dovrshena, varna in koherentna pa je, kot bi rekel Hall (1992), le fantazija, se za ("ilegalne") tujce na ozemlju Slovenije na vse pretege ishche skupna identiteta. Ta je prebezhnikom vklesana kot vechna instanca, kot migracijski, globalizacijski zhig, vtisnjen tudi formalno v zakonih, ki jih dolocha evropska migracijska politika. Prebezhniki so poimenovani z razlichnimi termini, ki determinirajo njihovo identiteto. Poimenovanja, s katerimi jih slovenska zakonodaja lochuje z namenom, da bi jih lazhe obvladali, obravnavamo tudi v tem sestavku. Opozorimo na absurdnost razporejanja ljudi v vnaprej dolochene kategorije z namenom razvrshchanja in dolochanja pravno-formalnih statusov. Pokazhemo na razlichnost identitet: che je identiteta "drzhavljanov" fleksibilna in si jo lahko nadenejo kot cesar nova oblachila, je identiteta "nedrzhavljanom", "tujcem", "ilegalcem" vrojena in jih zaznamuje povsod zunaj matichne drzhave, tako da jim dolochi zhivljenje.

Poskus izkristaliziranja identitet z obravnavo pojmov prebezhnik, pribezhnik, ilegalec, ilegalni (i)migrant, prosilec za azil, zachasni begunec, begunec pokazhe na terminoloshko zmeshnjavo, ki je rezultat politichnih poskusov "natanchnega" definiranja ljudi. Opozorilo na absurdnost terminologije ni poziv k novim razpravam o ustreznosti poimenovanj, ampak poziv h konkretnemu in korektnemu politichnemu delovanju. Namen nashega dela je bil razburkati tudi tisto politichno srenjo, ki za polozhaj prebezhnikov v Sloveniji nosi najvechjo odgovornost, a se hkrati zhe ves chas svojega delovanja izgovarja na lastno nemoch. Pouchil bi jih lahko Sardou, kot navaja Debord (1999, 206), ki pravi, da je "nekdo zaman delal, che ni bil za delo nagrajen ali che to delo ni dopustno; kajti v tem primeru je delavec izgubil svoj chas in trud, ne da bi vnaprej presodil vrednost svojega dela, ki je lahko she tako dobro opravljeno". Njihova tako imenovana nemoch je za ljudi, zaprte v kletko, ki kot Rilkejev panter ishchejo izhod, ne le ignorantski, pach pa popolnoma brezpredmetni izgovor, saj opravichuje krshenje chlovekovih pravic, dehumanizacijo in diskriminacijo. Vse troje se odvija na dveh ravneh: prvich, na ravni posameznika, kjer predstavlja vzorec iskanja razlik in kategorizacij, in, drugich, na institucionalni ravni, kjer pravo in druge drzhavne institucije (v nasprotju s posamezniki) formalno predpishejo razlichne kategorije in celo legalno ustvarjajo neenakosti. V Sloveniji so krshenje chlovekovih pravic, dehumanizacija in diskriminacija vechinoma odkriti, javni in niti ni nobene potrebe, da bi jih zavijali v celofan. EU skriva podobne, le nekoliko bolj prefinjene zakone in jih ovija v prednostne programe, kot so na primer programi za zagotavljanje nediskriminacije, enakosti na osnovi rase in podobne floskule.

V raziskavi pokazhemo na prevladujoche diskurze, ki marginalizirane skupine obravnavajo kot "druge" in sledijo medijskim, politichnim ali vsakdanjim javnim diskurzom ter skushamo spodbuditi obrat od prevladujochih diskurzov. Platformo prepustimo prebezhnikom, ki o sebi govorijo sami. Njihove resnice so vpete med drzhave, ki ne morejo biti njihove. So popotniki par exellence, ujetniki prehoda, ki nimajo prilozhnosti javno govoriti o sebi, saj so jim a priori odvzete mozhnosti odlochanja ali vsaj soodlochanja o njihovem zhivljenju. Diskriminacijska politika jih izkljuchuje, se zanje in v njihovem imenu opredeljuje ter odlocha o njihovi usodi. Pri tem politikov ne zanimajo posledice njihovih odlochitev niti v njih ne vidijo posameznika. "Dobil sem odlochbo, da moram domov. Ne morem se vrniti v Libanon, ker me bodo tam ubili. Poglejte brazgotino na mojem obrazu – to so mi naredili v Libanonu. Pa mi povejte, kako naj se vrnem tja?" je obupano sprasheval eden od prebezhnikov, na nas pa so se obrachali tudi shtevilni drugi s kanchkom upanja, da jim bodo odobrili proshnje za azil. Prisilna vrnitev v matichno drzhavo, ki je najpogosteje odrejena za vechino prebezhnikov, jim za vedno zapechati zhivljenje. Sklicevanje na chlovekove pravice ali pravice do azila naleti na gluha ushesa. Prebezhniki so zgolj ujetniki lastnega odhoda, ki ne morejo in ne smejo "imeti druge jeche kot prag sam". "Postavili so ga v notranjost zunanjosti in nasprotno. Zelo simbolni polozhaj, ki ga je nedvomno obdrzhal vse do danashnjih dni, che si le priznajo, da je to, kar je bilo nekoch vidna trdnjava reda, zdaj postalo grad nashe vesti" (Foucault 1998, 16).

Polozhaj prebezhnikov "na pragu" ni samo simbolen, ampak dejanski – potisnjeni so na prag pred "odstranitvijo", obravnavani kot "zhgocha problematika", ki jo je treba odpraviti, ker ogrozha vechino "nashih" drzhavljanov. Distanca vechine do prebezhnikov, napad na njihovo humanost in diskreditacija so zanje lahko she bolj bolechi od institucionalne diskriminacije. Ironija vseh predpostavk, ki zadevajo prebezhnike, je, da se sami sploh ne pritozhujejo v tolikshni meri in tako, kakor je to predstavljeno javnosti ali kot bi javnost zhelela verjeti. Vsak od njih po svojih mocheh poskusha prezhiveti za zheleznimi vrati v prenapolnjenih prostorih brez zraka. Ohranjajo neverjetno mero potrpezhljivosti in strpnosti kljub temu, da namesto demokracije dozhivljajo verbalno nasilje in so oznacheni kot "predelovalci hrane", "prenashalci eksotichnih bolezni", "kriminalci in lazhnivci", "lenuhi", "hinavci", "izkorishchevalci", ki "samo seksajo"... Kljub grobim opazkam, ki so jih delezhni, odgovarjajo povsem mirno. "Ne marajo nas. Nich ne moremo storiti. Moramo biti potrpezhljivi. Ne zhelijo, da bi bili svobodni. Ne zanima jih, zakaj smo pribezhali iz Afrike. Vseeno jim je, ali zhivimo ali umiramo. Nich jih ne prepricha," pravi B. Fine, ki prihaja z vojnega obmochja Sierre Leone. Tudi drugim prebezhnikom, ki so ubezhali vojnemu nasilju, zadostuje, da jim ni vech treba bezhati pred granatami in streli. Nekateri she vedno upajo, da bodo lahko zazhiveli nekje v Evropi, na Zahodu, kjer bodo otrokom omogochili drugachno, boljshe zhivljenje. Nasprotno od ljudi, ki jih vztrajno in vedno znova zavrachajo, so odprti in pripravljeni sprejemati druge. Prebezhnikom pri iskanju "boljshih mozhnosti" ne gre za neko ekonomsko korist, she manj za to, da bi komu "odzhirali delo" ali "ukradli sluzhbo". Prav s predstavitvijo zhivljenjskih zgodb skushamo razbiti tudi stereotipe o prevladujochih "ekonomskih" prebezhnikih, saj je njihova realnost povsem nasprotna od vechinsko prepoznane in utrjene. Pogosto je omejena zgolj na "... neshtevilna 3D dela v razvitih drzhavah (dirty, dangerous, degrading – umazana, nevarna, ponizhujocha)" 9. Prebezhniki tudi ne prosijo za financhno pomoch, ampak le za prehod drzhave, vstop v evropsko trdnjavo, kjer bodo sami poskrbeli zase in za svoje druzhine. Po ocenah razlichnih raziskav je od tri do sedem milijonov ljudi, ki se jim je uspelo prebiti na Zahod in se brez kakrshnekoli socialne podpore uspeshno prezhivljajo, ne umirajo od lakote in v nehumanih razmerah kot tisti, ki so jih zaprli v centre, kampe in jim "dajejo pomoch". "Ne potrebujem drzhavne pomochi. Zhelim si le, da bi mi omogochili, da se sam prezhivljam. Zaprt za reshetkami, se pochutim nemochnega, pochutim se kot zhrtev, s katero upravljajo drugi," nam je zaupal prebezhnik, ki so ga zaprli v center za tujce.

Kadar vstopimo vanje, razkrijejo centri za tujce in azilni domovi, v katere zapirajo prebezhnike iz dneva v dan, precej bolj temno plat, kot bi si jo lahko predstavljali na podlagi politichnega diskurza. Nadzorovalna druzhba deluje brezhibno: prebezhniki, ki jih vechinoma ne informirajo niti o formalno zagotovljenih pravicah, so povsem odvisni od volje nadzorovalcev. Zavedajo se svojega sizifovstva, a vendar vztrajajo, da se slovenska oblast odlochi, v kolikshni meri je njena politika pogojena z uspeshnostjo odstranjevanja chim vechjega shtevila ljudi. In zdi se, da je chakanje na pragu evropske trdnjave za Slovenijo privilegij, ki ga je treba odsluzhiti tudi z "ujetniki prehoda". Toda pri sledenju skupni politichni volji bi pristojni v slovenskem (in evropskem) politichnem vrhu lahko pomislili, da bi bilo vsaj kreativno, che ne celo koristno – dati besedo tudi prebezhnikom, ki bi na podlagi lastnih izkushenj prispevali k razvoju migracijske politike.

 

LITERATURA
 
Althusser, Louis. 2000. Izbrani spisi. Ljubljana: *cf.
Castles, Stephen in Mark J, Miller. 1993. The Age of Migration: International Populations Movements in the Modern World. London: Macmillan.
Debord, Guy. 1999. Druzhba spektakla. Komentarji k druzhbi spektakla. Panegirik. Ljubljana: ShOU, Shtudentska zalozhba.
Foucault, Michel. 1998. Zgodovina norosti v chasu klasicizma. Ljubljana: *cf.
Freud, Sigmund. 1930. Das Unbehagen in der Kultur. Dunaj: Internationaler Psychoanalitischer Verlag.
Gregorchich, Marta, Lesjak-Tushek, Petra, Pajnik, Mojca. 2001. Prebezhniki, kdo ste? Ljubljana: Mirovni inshtitut (Zbirka: Politike).
Hanzhek, Matjazh in Rajko Shushtarshich. 1999. Vrednote socialne stratifikacije, 784–787. Ljubljana: Revija SRP.
HDR (Human Development Report). United Nations Development Programme. 2000. New York: Oxford University Press.
Konvencija o statusu beguncev in protokol o statusu beguncev. Uradni list RS – MP, t. 9/92. Ljubljana: Uradni list.
Lé vi-Strauss, Claude. 1994. Rasa in zgodovina. Totemizem danes. Ljubljana: Shkuc, Znanstveni inshtitut filozofske fakultete.
Mochnik, Rastko. 1995. Extravagantia II: Koliko fashizma? Ljubljana: ISH.
Natek, Karel in Marjeta Natek. 2001. Drzhave sveta 2000. Ljubljana: Svet knjige.
Rex, John. 1996. Ethnic Minorities in the Modern Nation State. (Working Papers in the Theory of Multiculturalism and Political Integration). VB: Macmillan Press.
Schmitt, Carl. 1994. Tri razprave (Pojem politichnega). Ljubljana: Krt.
Sztompka, Piotr. 1999. Trust, A Sociological Theory. Cambridge: Cambridge University Press.
Taylor, Charles. 1992. The politics of recognition. V Multiculturalism and "The Politics of Recognition", ur. A. Gutmann, 25–73. Princeton: Princeton University Press.
Tomlinson, John. 1997. Internationalism, Globalization and Cultural Imperialism. V Media and Cultural Regulation, ur. K. Thompson, 118–159. London: Sage Publications.
Ule, Mirjana. 1993. Psihologija vsakdanjega zhivljenja. Ljubljana: Znanstveno in publicistichno sredishche.
Ustava RS. 1992. Ljubljana: Mladinska knjiga.
Virilio, Paul. 1996. Hitrost osvoboditve. Ljubljana: ShOU
Zakon o azilu. Uradni list RS, sht. 61–2911/99. Ljubljana: Uradni list.
Zakon o tujcih. Uradni list RS, sht. 61–2912/99. Ljubljana: Uradni list.
WB (World Bank). 1999. Social capital for Development. http://www.worldbank.org
Wallerstein, Immanuel. 1999. Utopistike. Dedishchina sociologije. Ljubljana: *cf.
Zakon o zachasnem zatochishchu. Uradni list RS, sht. 20-1139/97. Ljubljana: Uradni list.
 
 
 
OPOMBE
 
1Anketo "Prebezhniki, kdo ste?" / "Immigrants, who are you?" smo s pomochjo anketarjev izvedle v petih ustanovah v Sloveniji (center za tujce in azilni dom v Shishki na Celovshki 166 v Ljubljani, center za tujce v Velikem Otoku pri Postojni, prehodni dom za tujce v Postojni ter begunski zbirni center v Kozini) med 15. aprilom in 18. majem 2001. Vanjo smo vkljuchile 133 prebezhnikov. Najvech anketiranih (skupno 64%) je bilo iz Ljubljane (center za tujce in azilni dom). Vprashalnik zajema tri "chasovne preseke": prvi sklop vprashanj se nanasha na pot, drugi na dogajanje v njihovi matichni drzhavi in tretji na dogajanje v Sloveniji. Poleg ankete smo uporabile she biografsko metodo (analiza zhivljenjskih zgodb), ki je bila mogocha po vzpostavitvi zaupanja med raziskovalkami in prebezhniki. Uporabile smo jo shele po nekajkratnem vstopu v centre, ko smo zhe navezale tesnejshe stike, prijateljstvo; che je bilo mogoche (pri prosilcih za azil), smo jo izvajale tudi zunaj centrov. Prichevanja prebezhnikov so prepletena z interpretacijo odgovorov na anketna vprashanja. Tako so zhivljenjske zgodbe, ki so nam jih prebezhniki pripovedovali, vsebinsko povezane z odgovori na anketo.
2 Znani rek "west and the rest" ("zahod in ostali svet") Tomlinson (1997, 123) denimo uporablja, ko govori o kulturnem imperializmu kot eni od sodobnih oblik kolonializma.
3 Do enega meseca se jih je odlochalo 6%, od enega meseca do enega leta 19%, od enega do shtirih let 25%, pet let in vech pa 17,8%.
4 11% jih je pred odlochitvijo zadrzheval strah, 13% druzhina, nekaj vech kakor 15% je navedlo druge razloge, med njimi mladoletnost, ljubezen ali upanje, da se bodo razmere v drzhavi vendarle izboljshale.
5 Podrobno glej v Gregorchich, Lesjak-Tushek, Pajnik (2001).
6 Povzeto po: Butala, Alesh. 2001. Porochilo o obisku Centra za tujce v Velikem Otoku pri Postojni, 16. maj 2001. Porochilo namestnika varuha je v celoti objavljeno na spletnih straneh: http://www.varuh-rs.si.
7 Posnetek Radijske porote v Studiu 14, Arhiv Informativnega programa, Radio Slovenija (24. aprila 2001).
8 Butala, Alesh. 2001. Porochilo o obisku Centra za tujce v Velikem Otoku pri Postojni, 16. maj 2001.
9 Verlich-Christenses, Barbara. 2001. Migranti so zhiveli tudi boljshe chase. Delo (Sobotna priloga), 1. september 2001, 14–15.