Revija SRP 47/48

Lucijan Vuga
 
 
KJER SCHASOMA BOMO SPET ISKALI NOV
IN NEOKRNJEN SVET
 
skozi vesoljni rov je mogoche priti v drugachen svet
kolumbovih indijancev
poshpanshchenih kolumbijcev
le na razdrapano pot chrnih lukenj se treba je pognati
 
nov svet eksoticnih dishavnic bleshchic in kristalov
topih moshkih in voljnih deklet
slastnih sadezhev in bistrih izvirov
kjer schasoma bomo spet iskali nov in neokrnjen svet
 
po vsakrshnih skoznih prehodih poti so na vse strani
kdo se bo od potomcev spomnil
davne sledi od kod in kdaj
ko umnezhe chrepinjice razveselile bodo v zvezdnem prahu

 

 
nepojmljivo dalech so nebeshka vrata
 
z vishine glej sama ravnina
vsepovsod barve ploshchate
najsilnejshih viharjev tishina
miren mir razpenjenega oceana
 
iz nizhine je v zvezdah char
she mehek zrak jih vztrepeta
oblachek prekrije sij davnin
zharechi obnebes ozvezdij
 
nepojmljivo dalech so nebeshka vrata
chrna od vse posrkane svetlobe
zvrtincheni peklenski ognji supernov
strashijo le tiste ki so slepi

 

poletje se je poslovilo
 
danes se gore hladijo
da jim puhti iz hrbtov
poletje se je poslovilo
cheprav she ni na vrsti
naokoli se jim blizham
kot ritajochemu vrancu
 
vznozhja hochejo prostor zase
iz zadnjega izvira se krstim
spotoma navzgor si zhe delimo
ozrachje ki na vrhu je le moje
 
so gmotasto vztrajne in toge
ne vdajo se poskakovanju
od veselja me pritegnejo spet
k sebi kakor ptico ki je she vishje

 

srechnici–nesrechnici
 
vzporednici se nikoli
ne srechata na tem svetu
srechnici-nesrechnici
ne moreta biti vzporednici
in je le eden samcat svet

 

si vrishejo svoji oglatosti krozhnico
 
vsak v svojem oglishchu chepi kot
v druga dva nestrpno bolshchi
natanko na pol razdeljeni
vrishejo svoji oglatosti krozhnico