Revija SRP 47/48

Lev Detela

 

VIZIJE DAVNE PRIHODNOSTI

 

 

OPOROKA VISOKEGA PTICHA
Jaz, zadnji ptich iz roda Karazoki,
jaz, ptich neurij, blazni ptich visoki,
oznanjam vsem plastem osamljenih nochi:
Prihaja doba s slepimi ochmi.
 
Mrtvi gozdovi nam bodo shli naproti.
Usahla reka bo goníla zadnji mlin,
jaz, ptich neurij, blazni ptich visoki,
bom na gorechi cerkvi srepi petelín.
 
Ugasle zvezde bodo sled v pesku
in strte kache bodo plen zveri,
sedeli bomo v sivem blesku
blaznega pticha s slepimi ochmi.

 

NE CHLOVEK NE ZHIVAL

Glava pred nami je rentgenska slika.
Vrata nad ochmi so odprta na stezhaj.
Visokega chela se ostro dotika
gora mozhganov, nevidna kot mlaj.
 
Star je. Ponizhno sedi pod lestenci.
V lobanji se svetijo sonca velika,
lasje se mu pletejo chez glavo kot venci,
svetloba v dvorani nevarno utripa.
 
Vchasih ne vesh, je chlovek, je zhival.
Njegova notranjost se zvija v temó,
njegove misli so neznanski vprashaj,
njegovo zhivljenje je slepo nebo.