Revija SRP 47/48

Lev Detela

 

POMISLEK O STANJU V SLOVENSKI LITERATURI

 

V razmishljanjih o slovenski literaturi, she posebej pa v razpravah o slovenskem pesnishtvu, se vedno znova pojavlja sintagma "preshernovska struktura". Ochitno se nanasha na literarni opus Franceta Presherna, ki je ovrednoten kot "kljuchni pojav slovenskega pesnishtva", povezan z doktrino o "slovenskem nacionalnem pesnishkem modelu". Pri tem apologeti takega modela ponavadi zdruzhijo nacionalne eksistencialije z avtoritativnim prikazom Preshernove poetike, ki jo raztolmachijo v svojih idejnih zozhitvah shirshega poetichnega prostora kot program intimistichnega izpovednega principa z osnovnimi pozicijami "strah", "up", "obup", "trpljenje", "vztrajanje", "resignacija". Toda takemu poenotenju literarnega programa se je zhe kmalu po Preshernovi smrti uprl Simon Jenko, med drugim s parodijo na "romantichni ep" Krst pri Savici, ki ji je dal naslov Ognjeplamtich. Pri tem je jasno, da je utemeljevanje (kake) "nacionalne" knjizhevnosti z enim samim, chetudi morda estetsko in vsebinsko visokim modelom, privlecheno za lase in vech kot vprashljivo. Vendar je potrebno zapisati, da se kljub blokadam, ki jih na razmeroma majhnem jezikovno-kulturnem slovenskem prostoru lahko povzrochijo pretirane idealizacije in ideologizacije enega samega literarnega pojava, vedno znova pojavijo pisci - outsiderji, ki prebijajo zacementirane vedenjske nachine in enosmerne zamejitve.

Kakor koli zhe. Kljub vsemu obstoji tu, kot celo pri vechjih ali velikih skupnostih, nevarnost, da bi manj nadarjeni adepti izrabili uchinkovito sporochilnost Mojstrovega opusa za svoje post-variante zhe afirmirane in kanonizirane literature. Sicer je mozhno, da se bodo pri teh naporih lastnega uveljavljenja izdali s cenenimi imitacijami zhe zdavnaj znanega in svoje dni pri Mojstru bolje oblikovanega nachina, vendar javnost tega primanjkljaja morda sploh ne bo opazila. Zakaj kritiki in esejistiki bo vsech otrdelost poetichnega nachina, ki temelji na ponavljanju in variiranju znanih tem in modelov. Bralno obchinstvo pa itak vech ali manj a priori zhe iz oportunizma, danes pa tudi vedno bolj zaradi nevednosti in neizobrazhenosti na humanistichnem podrochju, nagiba k sprejemanju "priporochenega"... Toda za kaj sploh gre? O kakshni kritiki govorimo? Mozhno ali celo verjetno je namrech, da so omenjeni kritiki v resnici slabi imitatorji neke zhe znane kritike od prej, ki je tabu in jo je prepovedano kritizirati ali celo postaviti pod vprashaj. Zgodovina in literarna zgodovina poznata obilico mogochnih avtoritativnih figur, ki znajo sicer navdushiti ali zapelj(ev)ati, vendar komaj pustijo dihati drugemu ali drugachnemu. Pach pa se kaj kmalu v senci teh figur sonchijo v vechkratni odvisnosti njihovi literarni asistenti. Literarne genealogije opozarjajo na najrazlichnejshe variante odvisnosti manjshih, a koristnih, od Velikega, a za normalni, odprti in demokratichni razvoj literarnega utripa zhal marsikdaj Nekoristnega.

Soochenje s sedanjo strukturo slovenskih leposlovnih dejavnosti hitro razkrije shibkosti in pomanjkljivosti literarnega utripa, ki je, hote ali nehote, tudi zaradi zgornjih ugotovitev izpostavljen pretiranemu in hitremu reproduciranju vedno istega ali vsaj dokaj podobnega. V bistvu gre za inflacijsko produkcijo, ki marsikdaj nashkodi kvaliteti kot taki, a zmanjshuje tudi kreativno silo oziroma ustvarjalni potencial avtorjev kot takih. Literarni modeli, dikcija, vsebinska ali idejna sporochilnost sedanjih "glavnih" slovenskih avtorjev, pesnikov ali pisateljev, se le redko vidneje razlikuje med seboj. V glavnem gre za zelo velike izpovedne in izrazne sorodnosti in za simuliranje zhe znanih literarnih pristopov v zgolj novih preoblekah, kar bi hitro potrdila natanchnejsha primerjalna analiza poljubno izbranih tekstov iz sedanjih revij, zbornikov in drugih podobnih publikacij.

Tisti, ki iz dolochenih razlogov ne zmorejo vzpostaviti distance med sabo in literarnim kompleksom, v katerega so ujeti, zdrsijo ob povechani naglici sodobnega literarnega podjetja kaj hitro v banalnost in sterilnost. Predvsem pa svoj lastni talent izpostavijo obrabi reproduciranja morda nekoch zanimivih in privlachnih modelov. Ti zachno, izdelovani v serijskem nachinu, postopoma utrujati in dolgochasiti. Zgodi se, da postajajo "vzorci brez vrednosti", cheprav je spremljajocha "serijska kritika" ob tem pojavu mogoche navdushena, a prav to je nevarno! Razlike dolochajo posebnosti, odkloni in "napake" utemeljujejo pestrost literarnih prijemov. Toda na to dejstvo smo zhe pozabili.

Pravzaprav bi se zdaj morali vprashati o "chasu primerni zavesti" in o tem, kdaj in kako so avtorji chasu primerno ozaveshcheni. Postmodernizem v svojem bistvu nakazuje premik k predmodernim literarnim nachinom, k realistichni deskriptivni pripovedi, h klasichnim pesnishkim oblikam, na primer k sonetu, ki dozhivlja tudi kot "preshernovska struktura" v sodobni slovenski knjizhevnosti pravo konjunkturo, pri chemer nekateri avtorji klasichno obliko sicer vsebinsko ironizirajo. She vechkrat pa se odlochijo za intimistichno ponotranjeno varianto. V glavnem vsi ti poskusi v najrazlichnejshih oblikah ne presegajo estetsko-sporochilnega loka zdaj zhe vech desetletij starih tekstov Udovicha ali Vipotnika. Pri vsem tem gre pravzaprav za ustvarjanje nekakshnega "videza" ali "navideznosti", za slikanje osebnih razpolozhenj in stanj, za sporochila z intimnega in zasebnega podrochja, ki se vech ali manj odlochno izogibajo dejanskemu spopadu z verjetno ne posebno prijazno resnichnostjo.

V nasprotju z avantgardo in modernizmom, ki je vedno oblikovanje novega ob prelomu in zlomu starih oblikovnih in miselno-sporochilnih nachinov, postmodernizem in tisto, kar bi bilo zdaj tudi na Slovenskem merilo aktualnega literarnega utripa, nima vizije ali kakrshne koli vere v utopijo drugachnih mozhnosti (pri chemer skusha to nevizionarnost povezati z zlomom politichno-utopistichnih totalitarizmov, kot da bi shlo za isto stvar), temvech se zadovoljuje z rekapituliranjem multiplikacij starega. Edina vizija pri tem je ponavadi dobro nameshchena objava, morebitna primerna nagrada in prevod(i) v mednarodno uveljavljeni jezik.

Vpogled v karakteristichne literarne revije tudi pokazhe, da se tu vse prevechkrat poljubno kultivirajo podobni vzorci in obrazci. Literatura tega ali onega v teh revijah objavljenega avtorja je hitro zamenljiva s podobno literaturo v reviji objavljenega avtorja ali avtorice. Kot da bi se hotelo ustvariti videz nekakshne homogenizacije v kontekstu internacionalne globalizacije, ob izklopu individualizacij in diferenciacij. Takshne postopke legitimira tudi urednishki nachin: pristajanje na vedno iste, po mozhnosti "kanonizirane"(?) "hishne" avtorje, kar omogocha manjsho diferenciacijo, shibko izmenjavo in zamenjavo vsebin in oblik, manj "tveganja" - in koristi kontroliranemu utrjevanju monopolne monokulture. V danashnjih slovenskih literarnih revijah je pretok mnenj in idej velikokrat - zachuda! manjshi kot v chasu totalitarizma pred osamosvojitvijo Slovenije, poleg tega nastopajo dolocheni avtorji v teh revijah kot zvezde-stalnice oziroma, bolje recheno, kot blagovne znamke v resnici zhal skoraj vedno enega in istega sporochila. To pa pravzaprav ni nich novega. Je, kot da bi bili v sodobni veleblagovnici, kjer je "izredna" ponudba razlichnosti v resnici le navidezna, ker gre v bistvu za podobne izdelke v razlichnih preoblekah in bi vso to razlichnost lahko prej odkrili zhe v nekdanji vashki stari shtacuni, she prej in uchinkoviteje pa na orientalskem bazarju. Zato pa je danes zavita v imeniten papir, ki se razkazuje v umetni svetlobi!

Sochasno izpodriva nekdanji leposlovno-idealistichni narodnopotrjujochi zalozhnishki program tudi na Slovenskem zahodni, amerishki koncept komercialno uspeshne bestsellerliterature. Pri tem se slovenski zalozhniki premalo zavedajo, da tudi najvechja in morda edina preostala monopolna slovenska zalozhnishka hisha ne bo mogla nikoli producirati dejanskih komercialnih uspeshnic v izredno visokih mega-nakladah, kot so znachilne za trg v Zdruzhenih drzhavah Amerike in delno she pri velikih evropskih narodih, Francozih, Shpancih, Nemcih. Pomislimo le, v kolikih izvodih izidejo slovenske "uspeshnice"? Zalozhnishtvo, ki se podredi na podrochju leposlovja prevladi komercialnega, pa izpodrezhe ustvarjalno dejavnost in jo iznichi v sterilnem sistemu banalnih klishejskih produkcij. Slovenski politiki se morajo zavedati, da bo slovensko kulturo in z njo - literaturo potrebno vedno in stalno izdatno podpirati, che hochemo (pre)zhiveti kot kulturni narod. V chasu "globalizacije" jo bo treba v resnici she izdatneje podpirati, ker so sedaj na delu mochne tendence usaha duhovnega, kar je v dialektichni povezavi z upadom klasichnih veshchin in z vzponom praktichno-tehnichnega mishljenja, ki ne koristi dvigu bralnih navad in zanimanju za "tezhje umljive" literarne nachine.

Inovaciji se v slovenski literaturi ni nikoli dobro pisalo. Dejanskih modernistov in eksperimentatorjev je v njej malo. V primeri s polozhajem v svetovni in v domachi likovni umetnosti ali glasbi, ki sta danes v nasprotju z literaturo vedno znova presenetljivo inovativni, je prenova tu za mnoge hitro vprashljiva. Znana je usoda Integralov Srechka Kosovela, ki so se zdeli chuvarju pesnikove zapushchine A. Ocvirku nekvalitetni, in je ta samosvoj izraz slovenskega konstruktivizma desetletja zakrival javnosti. A. Podbevshek je sicer na zachetku svojega iskanja novih literarnih nachinov, s katerimi je hotel izraziti kaos chasa, nashel nekaj pristashev, vendar je naletel na odpor shtevilnih nasprotnikov. Njegovi futuristichni poskusi z odprtimi, asociativnimi besednimi sklopi, uperjeni proti tradicionalizmu, so kaj hitro zamrli, kot mnogi avantgardistichni podvigi po drugi svetovni vojni. Mnenja o enem najznachilnejshih predstavnikov povojne slovenske literarne avantgarde Franciju Zagorichniku so deljena, po njegovi smrti bi njegova prizadevanja marsikdaj radi odrinili v pozabo, sicer pa je bil udarec proti avantgardizmu kot poskusu "anarhistichnega liberalizma" konec sedemdesetih let tudi politichno dejanje tedanjih slovensko-jugoslovanskih komunistichnih oblasti, ki je prishlo prav uveljavljanju retrogradnih, iluzionistichnih in nekritichnih tendenc in she pospeshilo poznejsho navezavo na tradicionalne literarne shablone po svetu (Ameriki) in doma.

Kako torej naprej? Zavedam se, da ima ta kratka lamentacija predvsem subjektivno vrednost, kot izraz moje privrzhenosti novim literarnim perspektivam v literaturi in sploh v umetnosti, kot so se pojavile na zachetku dvajsetega stoletja ob spremenjenem pogledu na svetovno realnost. In cheprav so prichujoche belezhke le osebni zapis nekega outsiderja, so vendarle tudi simbolichni izraz shirshega nelagodja ob sedanjem poteku literarnega dogajanja. Che zhe ni mogoche dosechi kaj odlochilnejshega, je potrebno premisliti vsaj nash osebni in skupinski odnos do literarnega podjetja in mu v chasu slovenske drzhavne demokracije zagotoviti dejanski pluralistichni koncept (uposhtevanja tokov in protitokov) in vechjo transparenco pri javni podpori literarnih projektov, ki zdaj, taka, kot je na primer pri subvencioniranju zalozhnishke produkcije in podpore avtorskih del, sluzhi in koristi le tistim, ki so zhe avtoritativno etablirani - ob izmiku dejanskemu uposhtevanju razvejene literarne kulture, subkulture in alternative.