Revija SRP 47/48

Lev Detela

 

OBSHIRNA ZGODOVINA SLOVENSKE KNJIZHEVNOSTI – V NEMSHCHINI

 

Pri Mohorjevi zalozhbi v Celovcu je izshel nemshki prevod leta 1995 v Novem Sadu v srbshchini izpod peresa Marije Mitrović izdanega Pregleda slovenachke knjizhevnosti. Avtorica, ki zdaj predava na trzhashki univerzi, ga je prvotno pripravila za svoje shtudente v Srbiji. Nova nemshka dopolnjena in delno spremenjena izdaja obsega z opombami in imenskim kazalom 617 strani in stane v prosti prodaji 495 avstrijskih shilingov (36 evrov). Zahtevno prevajalsko delo je opravila koroshka Slovenka in predavateljica slovenistike na dunajski Rudolfovi univerzi dr. Katja Sturm–Schnabl. V drobnem tisku je kot opombe “pod chrto” dodala she nad sto lastnih dopolnilnih zapisov s podrochja slovensko-avstrijske slavistike in v pregledu srbske avtorice neobdelanega manjshinskega slovstva. Informativna dopolnila z aktualnimi interkulturnimi posegi bodo uporabnikom knjige v dodatno podporo. Te opombe s kulturoloshkimi pojasnili o slovenskih dezhelah in etnogenezi slovenskega naroda, she posebej pa tudi z obshirnimi podatki o Franu Mikloshichu in zachetkih dunajske slavistike, lahko ovrednotimo kot dodatno shtudijo v kontekstu tega obshirnega pregleda slovenskega slovstva in kot prirochno informacijo za shtudente slovenistike v Avstriji, v nemshkem prostoru in v svetu.

Knjiga Geschichte der slowenischen Literatur (Zgodovina slovenske knjizhevnosti), s podnaslovom Von den Anfaengen bis zur Gegenwart (Od zachetkov do sedanjosti), je prvi obshirni nemshki pregled celotne zgodovine slovenske literature po v Berlinu pri zalozhbi Walter de Gruyter (naslednici nekdanje znamenite zalozhbe Goeschen) izdani Geschichte der slovenischen Literatur (Zgodovini slovenske knjizhevnosti) profesorja Antona Slodnjaka. Ta je po izidu v letu 1958 dvignila precej prahu in sprozhila ostre, proti Slodnjakovemu prikazu uperjene polemike v tedanjem osrednjem slovenskem tisku (Ljudska pravica, 31. januarja 1959; Slovenski porochevalec, 6. marca 1959; Nashi razgledi, 28. marca 1959 – in nadaljevanja), Slodnjak pa se je moral zaradi v ocheh tedanjega rezhima “nepravilne idejne usmerjenosti” umakniti z ljubljanske univerze.

Taka usoda iz ideoloshkih razlogov bo novi zgodovini slovenske knjizhevnosti v nemshchini gotovo prihranjena. Ta je vsekakor spretno napisana, s subtilnim chutom za glavna literarna dogajanja. Knjiga je razmeroma lahko berljiva, avtorica dokaj vidno uposhteva interpretacijsko metodo, cheprav ni nenaklonjena tudi nekaterim novejshim prijemom. Njen interes velja predvsem literarnosti tekstov posameznih avtorjev, katerim se vchasih priblizha kar z esejistichnim zanosom. Ne zanemarja sicer literarnozgodovinskih procesov, zlasti kar se tiche evolucije zhanrov in oblik, hkrati pa skusha vsaj v grobih obrisih podati zgodovinski in socioloshki okvir razvejenega literarnega dogajanja. Bralcem priblizha (raz)rast slovenske literature skozi chas in prostor tudi s pomochjo dialektichnega prikaza “pozicij” in “opozicij” med posameznimi strujami in njihovimi avtorji. Poezija Simona Jenka je na primer oznachena kot “dosledno nasprotje Preshernovih stvaritev” (str. 293), njegov Ognjeplamtich pa kot parodija na Preshernov Krst pri Savici. Dolocheno afirmacijo (v razmerju do Levstika in njegovega “ljudskega” literarnega programa) dozhivi Stritarjev bolj svetovljanski, cheprav tudi sentimentalni koncept, ki se sicer ni vidno uveljavil, a je vseeno dovolj uchinkovito vplival na vech avtorjev, med drugim na Simona Gregorchicha. Zanimive so tudi nekatere “transnacionalne” paralele in prikazi tujih vplivov na slovenske avtorje (nemshki idealizirajochi realist Theodor Storm in idealizacije literarne scenerije pri Ivanu Tavcharju), vechkrat so omenjene interliterarne navezave med slovenskim in hrvashko – srbskim kulturnim prostorom, poudarjene pa so tudi razlike.

Vidni so nekateri novi akcenti in prevrednotenja (Izidor Cankar in njegov formalnoestetski roman S poti, Ivan Pregelj kot avtor katolishke dekonstrukcije, Slavko Grum in Vladimir Bartol kot pomembna prenoviteljska outsiderja slovenske knjizhevnosti, France Bevk kot slovenski pisatelj najobsezhnejshega, v najboljshih primerih uchinkovitega, ob bok Prezhihovemu Vorancu postavljenega opusa). Mitrovićeva celo nakazhe, da pomeni uporaba simbolov v globinskem okviru, v katerem se odvija Cankarjev roman Na klancu, pomembno novost v univerzalnem kontekstu evropskega romana. Medtem ko so prva slovstvena obdobja predstavljena, kot pri vechini zgodovin slovenske knjizhevnosti, dokaj na kratko in je osnovna avtorichina pozornost usmerjena v obshirne zarise avtorjev romantike, realizma, moderne in v dogajanja do druge svetovne vojne, je povojni literarni razvoj obdelan bolj povrshno in le s pomochjo portretov nekaterih vidnejshih ustvarjalcev. Od zdaj zhivechih so uposhtevani le trije: Dane Zajc, Veno Taufer in Tomazh Shalamun, ostali (Edvard Kocbek, Ciril Kosmach, Jozhe Udovich, Beno Zupanchich, Andrej Hieng, Vitomil Zupan, Dominik Smole in Gregor Strnisha) so zhe mrtvi. Avtorica se sicer zaveda, da je tak izbor zelo subjektiven in selektiven, vendar je tezhko tolerirati dejstvo, da ni vsaj v skopih obrisih predstavljeno delo Lojzeta Kovachicha, Rudija Sheliga in she koga. Anton Slodnjak je svojo literarno zgodovino utemeljil z natanchno sinhronistichno (sochasnostno) metodo, ki je uposhtevala ustvarjalce velikih in manjshih zmozhnosti in vedno tezhila k utemeljeni sintezi, ki ni dopushchala povrshnosti. Mislim, da je taka “pozitivistichna” metoda za znanstveno vedo, ki hoche biti zgodovinska, she vedno aktualna. Ni namrech dovolj, da nashtejesh nekaj imen, tega ali onega, in izpustish vrsto drugih v kontekstu kompleksnega literarnega dogajanja. Toda prichujocha literarna zgodovina slovenske knjizhevnosti Marije Mitrović bistveno marginalizira nekatera “obrobna” dogajanja, tudi slovensko zamejstvo (zato so tu hvalevredni dodatki prevajalke Sturm–Schnabl), zdomske knjizhevnosti pa na vseh 617 straneh ne omeni niti z eno samo besedico. Je to zgolj nakljuchje ali posebni nazorski zorni kot, ki izkljuchuje “nepravilne” pojave? V literarni zgodovini, ki jo je izdala z zdomstvom ves chas povezana celovshka Mohorjeva zalozhba, bi si zheleli drugachnega prikaza kompleksnega literarnega dogajanja po zachetku vojne leta 1941. V obshirni novi Slovenski knjizhevnosti III (Ljubljana, 2001) je Jozhe Pogachnik zdomsko ustvarjanje predstavil vsaj na 12 straneh, cheprav je pravzaprav ponatisnil le stari tekst iz svoje leta 1972 pionirske predstavitve zamejskega in zdomskega slovstva in ga le dopolnil z navedbo nekaterih pozneje objavljenih knjig zdomskih avtorjev.

Zares obshiren pogled na izseljensko in zdomsko literarno dogajanje pa nudijo tri knjige v urednishtvu Janje Zhitnik, izdane v Ljubljani leta 1999. Zadevna literarna zgodovina tudi potrjuje staro ugotovitev, da je na Slovenskem literatura zgolj “moshka zadeva”. V knjigi Marije Mitrović avtorice tako rekoch ne nastopijo – z izjemo na kratko predstavljene Zofke Kveder ali skopo omenjene Mire Mihelich, kar morda sluzhi kot alibi pri standardni moshkocentrichnosti v slovenski literaturi, s chemer je vidneje prelomila le Silvija Borovnik pri analizi novejshe pripovedne proze v zhe omenjeni Slovenski knjizhevnosti III.

Nemshki prevod Katje Sturm–Schnabl je tekoch. Prevajalka je v razmeroma kratkem chasu nekaj mesecev opravila zahtevno delo. Ta naglica pa se zhal pozna predvsem pri, kot kazhe, slovenjenju v srbski knjigi le v srbshchini predstavljenih naslovov slovenskih del. Neverjetno veliko shtevilo teh naslovov je napachnih, kar vidno zmanjshuje reputacijo publikacije.

Naj nashtejem le nekaj cvetk iz tega zhalostnega in motechega cvetobera: Znana Preshernova kratka balada Orglar (nem. Der Spielmann) se v nemshki knjigi imenuje “Orgljash” (str. 164), njegova pretresljiva tozhba Pevcu je preimenovana v naslov “Pesniku” (str. 380), znamenita Levstikova balada Ubezhni kralj se je spremenila v “Kralja na begu” (str. 214), spis Napake slovenskega pisanja je na strani 215 predstavljen kot “Pomote...pisanja”, poleg tega je Levstik baje napisal “Tonine pesmE”, Stritar pa zbirko “PesmE”. Levstik je med drugim avtor pesmi “Na vseh svetih dan” (pravilno Na vseh svetnikov dan) in “Shtudentske zdravljice” (pravilno Shtudentovske zdravljice), tudi se ni rodil v “Spodnjih Retijah”, temvech v Dolnjih Retnjah. Napachna je navedba vsaj dveh Jurchichevih del, Kloshtrskega zholnirja (“Kloshtrni zholnir”) in romana Med dvema stoloma (“Med obema stoloma”, str. 235). Tavchar ni napisal teksta z naslovom “Sarovcheva sljiva” (str. 286) in Ivan Cankar ne drame “Sluge”, temvech znamenito dramo Hlapci (str. 332, 353, 360-362), nepravilne pa so tudi navedbe naslovov nekaterih drugih njegovih del (n.pr. “Pohujshanje v dolini Shentflorijanski”, “Povesti iz doline Shentflorijanske” ter “Pripovedke iz doline Shentflorijanske”). Napachno je poimenovana Kettejeva pesem Na otchevem grobu (“Na ochetovem...”), Murnova pesem Vlahi (“Vlasi”), Zhupanchichevi Nasha beseda (“Nasha rech”) ali Razgovor (“Pogovor”). Grumova proza Chakajochi je predstavljena pod naslovom “Tisti, ki chakajo”, proza Srechanje pa ima novi naslov “Sestanek” (str. 476, 477). Na str. 503 je zapisano, da se podnaslov Kranjchevega romana Strici so mi povedali glasi “Ljudi, viri, objasnitve”. Kajuh je avtor Pesmi talcev (nepravilno “talca”), Bor pa pesmi Kri v plamenih (ne “Krik” / “Schrei”...). V Slodnjakovi nemshki knjigi o slovenskem slovstvu sta Balantich in Kajuh prikazana enako obshirno, Mitrovićeva pa je Balantichu namenila kar dve tretjini manj kot partizanu Kajuhu. Poleg tega so skoraj vse navedbe naslovov Balantichevih pesmi napachne (“Usta polna zemlje” naj bi bil naslov njegovega pretresljivega teksta /S prstjo/Zasuta usta, “Strah pred praznino” je v resnici pesem Strah pred praznoto, “Poslednje sonce” je v resnici Zadnje sonce – in tako naprej). Mitrovićeva ne predstavi dovolj jasno polozhaja slovenske knjizhevnosti v drugi svetovni vojni ter pishe, kot v starih chasih, le o levih in partizanskih pesnikih, h katerim prishteje tudi Gradnika (str. 516), ki pa se ni drzhal levega kulturnega molka.

Marsikdo se ne bo strinjal s trditvijo (str. 536), da so Dushan Pirjevec, Taras Kermauner, Janko Kos, Marjan Rozhanc, Primozh Kozak, Veljko Rus in Marjan Kramberger predstavniki konservativne kritike, Josip Vidmar, Matej Bor, Mitja Mejak, Anton Ocvirk, Boris Ziherl ali Boris Majer pa zastopniki verjetno napredne “levice”. Tiskarski shkrat ali kaj pa je zagodel tudi literarnemu zgodovinarju Borisu Paternuju in njegov spis Struktura in funkcija Jenkove parodije v razvoju slovenske romantichne epike spremenil v “funkcijo...v razkroju” (str. 240).

Kosmachev Pomladni dan se nenadoma imenuje “Spomladni dan”, marginalno omenjena Lojze Kovachich in Drago Janchar sta avtorja romanov “Dechko in smrt” in “Galeot”, avtorica meni, da je Kovachich poleg tega leta 1972 objavil knjigo “Resnichnost in stvarnost” (v resnici Sporochila v spanju – Resnichnost). Na str. 585 beremo, da je Gr. Strnisha napisal cikel “Neolit” (pravilno Neolitik), na str. 586-587 pa, da je Taufer avtor zbirk “Tercine za potolcheno trobento” in “Vodoglavci” (pravilno Tercine za obtolcheno trobento, Vodenjaki). Che citiramo verze ali izjave avtorjev v slovenskem izvirniku, mora biti to korektno. Toda napake lahko najdemo celo pri citiranju Cankarjevega predavanja “Slovenci in Jugosloveni”-!, (str. 325, str. 366), kjer se njegova karakteristichna izjava “Po krvi smo si bratje, po jeziku vsaj bratranci, po kulturi, ki je sad vechstoletne separatne vzgoje, pa smo si med seboj veliko bolj tuji, nego je tuj nash gorenjski kmet tirolskemu, ali pa gorishki vinichar furlanskemu” spremeni v chudno "jugoslovansko" spakedranshchino: "Po krvi smo bratje, po jeziku bratranci – po kulturi, ki je plod vechvekovnega posebnega obrazovanja smo si med seboj bolj tuji, kakor morebiti gorenjski in tirolski kmet, ali gorishki in furlanski vinorejec". Ubogi Cankar! A mu ni le tu neprizanesheno!

Netochnosti se pojavljajo tudi pri imenih nekaterih avtorjev in tu in tam celo pri letnicah. Janez Vajkard “Valvazor” pishemo pravilno Valvasor, poleg tega ni bil grof (str. 64), temvech baron. Leopold “Folkmer” se v prirochnikih in publikacijah pojavlja pod imenom Volkmer. Jozha Lovrenchich je napachno zapisan kot “Lavrenchich”, Rudolf Golouh je predstavljen kot “Goluh”, mlajshi pisatelj in urednik Igor Bratozh se je spremenil v “Bartosha”, literarni zgodovinar Viktor Smolej pa je postal kar Preshernov prijatelj “Andrej Smole” (str. 537). Prava katastrofa pa je imensko kazalo (Namensregister, str. 607-617). Tu je avtorjem in lektorjem dokonchno odpovedala vsakrshna znanstvena natanchnost. V seznam oseb so se pritihotapili naslovi knjig, koroshki slovenski pesnik Jani Oswald se je spojil s srednjeveshkim trubadurjem Oswaldom von Wolkensteinom, srbskim in hrvashkim piscem so dosledno odpadli mehki ć-ji in se ob pomochi computerjevega shkrata pretvorili v zh (n.pr. Vuk Karadizh, Lazar Kostizh). V strokovnih knjigah je navada, da so osebna imena podana z imenom in priimkom, v prichujochi knjigi pa je tudi to le priblizhno. Nekateri avtorji so natisnjeni le s priimki (in morebiti s kratico imena), zato prihaja do nejasnosti in zamenjav, che gre za dve osebi z istim priimkom (n.pr.: Pirjevec, Pirjevec A., Pirjevec Dushan). V besedilu se poleg tega pojavljajo tudi stvarne napake. “Franjevcem” (str. 73) pravimo v slovenshchini franchishkani in niso identichni s kapucini, ki so se z reformo odcepili od franchishkanskega menishkega reda. Prekmurskih protestantskih piscev, vechinoma izsholanih teologov, ne moremo enachiti s koroshkimi (str. 110) ljudskimi bukovniki. Pri Preshernu je omenjeno, da je hodil v shole v Ribnici in v Ljubljani in potem shtudiral pravo, vendar ni naveden Dunaj. Sicer koristna opozorila na nemshke izdaje obravnavanih slovenskih avtorjev niso popolna. Poleg izdaj pesmi Franceta Presherna so v knjizhni obliki na primer v 19. stoletju kar dvakrat izshli nemshki prevodi Stritarjevih pesmi (1877, 1894), Jurchichev Deseti brat pa je prvich izshel v nemshchini zhe leta 1886. V obravnavani literarni zgodovini ni nikjer omenjenena Bibliografija literatur Jugoslavije v nemshkih prevodih med leti 1775 - 1977 Petra in Gunhild Kersche, po kateri bi bilo mogoche dopolniti seznam prevodov. Premalo natanchen je tudi na koncu knjige natisnjeni pregled antologij slovenske literature v nemshkih prevodih, kjer na primer med drugim manjkata dokaj zapazheni antologiji slovenske lirike in proze (1995, 1996), ki ju je uredil Janko Ferk. Razmeroma zelo obshirne pa so opombe o koroshki slovenski manjshinski knjizhevnosti s stalnimi istimi opozorili na antologije zalozhbe Wieser (Europa Erlesen), pri chemer pa je manj uposhtevan dokaj razvejeni kompleks slovenskega zamejstva v Italiji. Pri opozorilu na Slovence v Benechiji bi lahko omenili tamkajshnjega literarnega prebuditelja Ivana Trinka – Zamejskega.

Nova nemshka zgodovina slovenske knjizhevnosti bi morala biti po vseh merilih pomemben interkulturni povezovalni dogodek. Zhal jo kazi vrsta nepotrebnih na-pak, ki jih ni zakrivila avtorica, temvech prevajalka, lektorji in Mohorjeva zalozhba. Zato bi bilo nujno, da bi kmalu izshla nova, popravljena izdaja te sicer pomembne knjige o slovenskem narodu z avtentichno knjizhevnostjo v osrchju Evrope. Knjiga bi lahko postala koristna posrednica slovenske knjizhevnosti v mednarod-nem prostoru.