Revija SRP 47/48

Lev Detela

 

LEGENDA O LJUBLJANSKEM ZMAJU

 

Gospe in gospodje, na tramvaju imamo velikega zmaja. Iz megle binglja zmajeva glava. Zmajeva glava je med nami, zmaj se vozi skozi nas.

Nihche ne more ujeti zmaja. Zmaj ima popadljive zobe; nihche mu ne more do zhivega.

Zmaj se prekopicuje po zraku, Lenart telovadi sredi ulice.

V Lenartovi glavi gnezdijo drobne mravljice.

Vode, vode, gospodu Lenartu je slabo.

Gospod Lenart bi se rad odpeljal s tramvajem na pogreb; zmaj mu preprechuje nachrte.

Zmaj je dvignil roko, zapiskal internacionalo. Internacionala grmi preko mesta, da pokajo shipe na oknih.

Mesec, velik zavaljen starec z rdechim monoklom, renchi po zraku, strmi v velikega zmaja. Zmajeva internacionala je vse preslepila, nikamor ji ne moremo zbezhati. Zdaj zdaj se bo odkrushil mesecu monokel in kot drobna kresnica poletel na megleno mesto, prizhgal ochi zmaju, zarenchal sredi teme.

Zmaj je odprl zhrela, sedem glav ima. Ognjeni zubelj je preslepil zmajev tramvaj, zmaj poskakuje sredi tramvaja, poje internacionalo.

Lenart si je kupil sladoled, zmaj si je kupil cigarete.

“Ste zhe slishali, mati mu je umrla!”

“Mati moja!”

“Tramvaj je iztiril... Sneg... Veste... Pogreb.”

Zmaj pleshe sredi tramvaja. Zmaj si je zapel suknjo, poravnal hlache.

Zmaj je pomezhiknil z levim ochesom, zakolobaril sredi mnozhice.

Lenart je prebledel sredi zasnezhene pokrajine. Sredi neba je zarisalo zhivi bich, tri zvezde so krona jeklenega vozla. A to se skozi meglo ne vidi. Lenartova lobanja poka od udarcev.

Zmaj je okamenel sredi otroshkega igrishcha. Droben pljusk. To pljuva zmaj. Shtrbunk. Sedaj se je potopil v ribniku. Samo sedem glav se vozi nad vodno gladino.

Internacionala je preplavila dushe otrok. Sedaj gre zmaj na Zhale.

Zmaj ima velik trebuh. Zmaj je gospod in druzhinski oche. Iz Lenartovih mravljic se rojevajo ob koncu poletja debeloglavi zmaji.

Zmaj bo obiskal svoje otrochiche. Lenart bo prebledel, zajecljal:

“Oprostite gospod, vozno karto sem zhe kupil. Na Zhale se peljem. Pogreb.”

Zmaj bo stresel glave, internacionala bo zadonela preko tramvaja. Shipe bodo popokale, zhenske bodo zatarnale, tramvaj bo iztiril sredi polja, pred Zhalami.

Zmaj bo pogledal vozno karto, se zazrl Lenartu v ochi, siknil:

“Zakaj si skril mravljice v glavo?”

“Oprostite, gospod!”

“Za ta prestopek hudo kaznujemo!”

Lenartove mravljice bodo poplesale: Lenartova notranjost se bo, velik svinjski mehur, napihnila in spet skrchila v nich. Lenart bo prebledel, klecnil sredi tramvaja.

“Vode...”

“Srchni napad...”

Zmaj se bo razkorachil sredi tramvaja, njegove policijske ochi bodo Lenartu prebodle srce.

“Vode...”

"Chlovek umira... Tramvaj je iztiril...”

Zmaj poje internacionalo. Vse shipe je razneslo.

Pogreba ni bilo. Zmaj je bil od sile jezen, mravljice nestrpne, Lenart zhalosten.

Ponochi so popokale cestne svetilke. Zmaj se peni sredi ulice.

Na tramvaju se vozi velika armada; vojak pri vojaku gleda mrko na ulico.

Snezhni metezh postane opolnochi zelo mochan: zmaj drsa s trebuhom po plochniku.

Zmaj si je nadel ochala: zelo je vesten. Z mastno krpo brishe prah s plochnika. Vse moramo ochistiti! Nikakrshnih smeti ne smemo pustiti za sabo!

Zmaj pozhvizhgava internacionalo. Zdaj se je dvignil s plochnika, zdaj je zazharel v polmraku.

To je svitanje! Zmajeva glava se je zablestela, veliko sonce, ob koncu nochne teme. Zmajev rep se je zabliskal na vetrovnem nebu. Zmajev trebuh je posvetil skozi temo. Zmajchki so presekali Lenartovo lobanjo, kriknili internacionalo, Lenart se je zgrudil mrtev po tleh.

Zmaj je planil na Lenartovo truplo, zakikirikal internacionalo, v zmajevih ocheh se je prizhgal zlati petelin.

Sonce je postalo zmajevo oko, prisvetlikalo se je izza nochi.

Srebrna internacionala je prebarvala rumenino nastajajochega dneva: to je bila budnica.

Armada na tramvaju je nabila top: elektrarna je eksplodirala, katedralo je razneslo. Vse zharnice mesta so pochile s chudnim pokom: to je bil zmajev glas.

Dan je postal krvav; nekaj se je sesulo na chloveka.

Armada na tramvaju je ponovno nabila top; tramvaj je strashno privozil izza ovinka; sredi tramvaja armada, sredi armade top, sredi topa zmajeva glava. Nekaj se je sesulo na chloveka; top je zagrmel, tramvaj je eksplodiral, zakikirikal internacionalo, izpod tramvaja se je prizibal veliki zmaj.

Zmaj je zatelovadil po zraku, sredi cerkvenega zvonika se je spochel droben zmajchek.

Zmaj je splezal na zvonik: zvonik se je zazibal pod zmajevo tezho. Zmaj je pobozhal zmajchke, odprl vseh sedmero gobcev, iz njih je shvignilo sedem ognjenih krogel, sedem vrochih sonc.

Snezni metezh je bil mimo; poletje se je pobliskalo iz snezhnega metezha, padlo na zmajevo glavo, ki je zazharela v jutranjem soncu.

Lenarta so pokopali: zmaj je zapel internacionalo, sedem sonc je poplesalo na nebu, udarilo proti starinskemu soncu. Starinsko sonce se je sesulo v sonchni prah, iz prahu je zrasla velika rozha, padla na zmajevo glavo.

Zmaj je zakrichal, armada je zgorela v iztirjenem in razbitem tramvaju, zmajchki so odshli na poletno potepanje, gojzarice in dokolenke po zadnji modi.

Zmaj ima velik trebuh, zmaj je dober druzhinski oche.

V pumparicah drsa po bozhjih poteh. Chutarica z zhganjem mu binglja na prsih. Zmaj poje internacionalo; velik krizh je z njim.

Zmaj bliska z ochmi, se meche chez travnik; zdaj je vrh gricha, zdaj utone v globoki dolini.

Zmaj koraka chez slovensko zemljo. Zmaj koraka s titovko na glavi po bozhjih poteh slovenske zemlje. Zmaj si je ogulil kolena na slovenski zemlji. Zmaj si je obrisal hlache na slovenski zemlji. Zmaj se je najedel makaronov na slovenski zemlji.

Zmaj je konchal s petjem internacionale na slovenski zemlji.

Sedaj je spet zima. Vsi zmajchki so umrli; zmaj je shtrbunknil v ribnik, utonil.

Sedaj nam je dolgchas. Sedaj nimamo niti zmaja. Sedaj nimamo nichesar.

Revezhi. In brez internacionale!

 

_____
Mladika, Trst 1966