Revija SRP 47/48

Jolka Milich
Rajko Shushtarshich

 

UTRINKI OB IZIDU ZBORNIKA BOHORICHICA

 

Ob uvedbi staro-novopisa – posodobljene bohorichice v Reviji SRP 33/34, oktobra 1999

Shus: Draga Jolka! V imenu urednishtva se ti zahvaljujem za razumevanje, in tudi za potrpljenje z nami. To pot je v ospredju problem chrkopisa: poenostavljene oz. posodobljene bohorichice. Obupno smo si prizadevali za "svoje" sichnike in shumnike, imeli smo jih za simbol ohranitve osebne in nacionalne identitete. Zakaj?! Che pa smo tri stoletja pisali bohorichico. Te nesrechne streshice so zamisel, dedishchina ilirizma. Tega nam je zdaj dovolj. Hochemo svojo bohorichico, slovenski chrkopis torej!

Prispevke bomo she naprej sprejemali tudi v ilirskem staropisu ("chrkopisu"). Objavili pa jih bomo v posodobljeni bohorichici. Seveda bomo prisluhnili tudi nasprotnim argumentom. (Iz dokumenta: Bohorichica, dragi bralci!, v katerem je Urednishtvo Revije SRP svojim bralcem, slovenski kulturni javnosti /she prej pa sodelavcem/pojasnilo glavne razloge za uvedbo bohorichice.)

Jolka: Dragi Rajko (priimek bom spustila, ker ne vem, kako naj ga napishem, po starem ali po novem!), pred dobro uro sem prejela tvojo poshto in prebrala vse priloge. Pri Cigoiu, na strani 24 predzadnja vrstica, se mi je po nemarnem napisalo mod namesto med. Preden bom oddala to pismo, bom she enkrat pregledala, che je she kje kak shkrat in te nanj opozorila, a mislim, da ga ni.

Eh, prvo branje posodobljene bohorichice je kar malce travmatichno za nas Primorce, ki smo dozhivljali prisilne zamenjave priimkov, tako rekoch z dekretom, ker nashim sosedom slovenski barbarski zven besed in domala neberljiva pisava ni (bil) vshech, zato so nas kar naprej prekrshchevali, s kraji vred, da bo le po njihovo pelo, to je dovolj blagoglasno. In vsaj na videz nich shtrleche. Drugo branje pa je kar steklo, ker sem v svojem zhivljenju prebrala kar precej starih knjig in mi ne povzrochajo posebnih tezhav razlichne pisave, kar pa zhal ne velja za vechino, vsaj ne tisto, ki jo jaz poznam. Poznam ljudi, ki se niti ne potrudijo prebrati kaj malce neobichajnega, pa che je she tako preprosto. Vse je navsezadnje stvar dogovora. Radovedna sem, kako bodo eksperiment sprejeli odlochujuchi faktorji. Kakshna bo reakcija, recimo jezikoslovcev, chasnikarjev, sholstva etc. Pravzaprav che bi bili Anglezhi, Nemci, Francozi, tudi Italijani itd. dovolj prozhni – niso! – bi lahko oni volili nachin ene chrke magari s streshico za njihov neekonomichni nachin vech chrk za isti zvok: ch(o), sc(io), sc(ho) namesto kratkega in jedrnatega š(o).

(Recimo: Chateaubriand, Chapman, Chaucer, Schiller, Schubert, Shakespeare, Schlegel, Sciascia, Schulz, Shapiro, Shelley, Shaw itd., da se omejimo na chrko š. Vokali se lahko menjavajo.) Bojim se, da bo projekt pogorel na celi chrti in morda sprozhil celo nekaj ogorchenja. Kar firbec me martra.

Ponovim, vse je stvar dogovora. Jaz tu pripravljam dvojezichno zbirko pesmi in integralov Srechka Kosovela in sem kar trikrat menjala njegov mramor v marmor, chisto samovoljno, Ocvirk, ki si je dovolil she vech svobode, je marmorju dovolil to starinsko obliko mramor, ki je vsaj na nashem koncu zhe davno izumrla, niti metuzalemi je ne rabijo vech. Prichakujem pa vseeno, da se bo kdo oglasil in protestiral.

Leto kasneje

Shus: Veselilo me je, da sva se, cheprav za hip, videla na Premu. V sosednji vasi Chelje sem imel opravke – najnujnejsha opravila na Jadrankini (zhenini) domachiji, pretakanje kisa ipd. Med temi opravili pa sem za hip skochil she na Prem. Nisem te hotel obremenjevati she s problemi Revije SRP, she posebej, ker to lahko storim po poshti (che ta dela oz. funkcionira).

Z revijo ni tako hudo, da bi lahko rekli, da jo jemlje hudich. Na robu ali od danes do jutri pa smo itak zhe osem let, t.j. ves chas izhajanja. Ostrih pogojev, kot npr. jamstva za celotno uresnichenje projekta (za mal' denar), in natanchnih rokov izhajanja pa seveda ne morem vech jamchiti. Naslednja shtevilka pa mora she iziti natanko 1. oktobra 2000, ali kak dan prej. (Tako sem se zavezal v pogodbi, shkodljivi za zavod.) Moja polemika z Ministrstvom za kulturo (Jozhefom Shkolchem, Majdo Shirca, Rudijem Sheligo) in drugimi botri mochi, ki odlochajo o zalozhnishvu, je morda obchasno prevech zaostrena. Vsem sodelavcem ni vshech, a ker ni druge, je vseeno dobra taka, kot je, da "kljuchni dejavniki" ne pozabijo, da revija she obstaja. Vchasih pa ta neplazecha komunikacija le pomaga. Na intervencijo svetnika DS RS Poldeta Bibicha smo pred tremi leti dobili prvi denar od Ministrstva za kulturo, cheprav je bil in je she vedno po tezhi le simbolichne velichine, ga vseeno ne moremo zavrechi.

Pred kratkim sem konchal poletno dokumentno ofenzivo na kljuchne institucije. Nekaj papirjev, iz katerih lahko razberesh, za kaj oz. bolj, kako to delam, Ti poshiljam. Projekt “Bohorichica” pa se mi zdi tudi sicer pomemben, in ne le kot mogoche sredstvo za utemeljevanje pridobivanja denarja za zavod s t.im. "kulturnimi projekti".

She vedno ishchemo direktorja zavoda, sedaj sem v.d. in koncentracija funkcij pri reviji mi ne dene dobro, prevech jih imam.

Prichakujem Tvoj pesnishki prispevek – prevod pesnice, pesnika ... za naslednjo shtevilko Revije SRP 39/40.

Che pa bosh poslala she kak svoj prispevek, polemiko, ali kaj drugega po svojem okusu, ga bomo z veseljem objavili.

Poshiljam Ti she kup dokumentov. Seveda ni potrebno, da dokumente preuchish, a seznaniti z njimi Te vseeno moram. (V Ljubljani, 3. julija 2000.)

Ob otvoritvi Kosovelove domachije, avgusta 2000

Shus: Prisrchna hvala za povabilo na otvoritev Kosovelove domachije. Upam, da bova z Jadranko lahko prishla, t.j., da ne bo prishlo kaj vmes, susha nam namrech v Brkinih pobira pridelek, pa she nas po malem. Nadvse pa sem bil vesel Tvojega prispevka “OTVORITEV KOSOVELOVE DOMACHIJE...” in tvojega izbora MISLI IN UTRINKOV S. K., upam, da ga bodo veseli tudi nekateri bralci SRPa. Prav gotovo pa si ne bo vshech: “Topoumna slovenska javnost in slovenstvo. Slovenci she nikoli niso bili tako brez misli kakor sedaj, nikoli bolj omejeni kakor sedaj, nikoli bolj kratkovidni.” Vse se mi tako zdi, da velja ta misel ... danes she bolj kot takrat, ko jo je Srechko mislil. Kam to pelje?

Pri tejle misli: “Obraz tvoje dushe je kakor slika, ki se neprestano izpreminja. Njeno bistvo ni slika, marvech izpreminjanje.” pa je she posebej vidno (po drugih seveda tudi), da je nedvomno sorodna dusha Henriju Bergsonu, ki ga v tej shtevilki predstavljam z izborom njegovih misli iz “Eseja o neposrednih dejstvih zavesti”. (“...neskonchno prezhemanje tisochev raznih vtisov, ki jih, zhe ko jih imenujemo, ni vech, ...”).

Tvoj prispevek sem she lahko vkljuchil, tudi Anno Santoliquido. Mimma Morino pa sem le moral prikrajshati, dasiravno mi je njegova poezija vshech. A le za “PET SKUSHNJAV”. Cheprav menim, da poezije v SRPu ni nikoli dovolj, pa to pot po obsegu le nekoliko odstopa. Takega obsega in take razsezhnosti avtorjev (tudi meddrzhavne) prav gotovo ne bomo vzdrzhali v naslednjih shtevilkah. Vracham ti “Pet skushnjav”, kot si mi narochila, cheprav ne ravno za skushnjave.

Res hvala, da me bodrish, to pochne obchasno samo she Lev Detela. Seveda se bo izteklo najbrzh tako, kot pravish. Gural bom, ker sicer bi crknil od dolgochasja, natanchneje oz. kunshtneje zaradi pomanjkanja utemeljenosti smisla bivanja samemu sebi. Jezi me samo to, oziroma najbolj to, da se ne morem znebiti administrativnega managerskega dela. Da bom moral biti urednik, da mi je tako sojeno, pa kazhe tudi dosedanja praksa, tudi ko to nisem bil poimensko. Kdo drug je she tak ce(te)pec?

Ja, che bi imel potrpljenje in vsaj delchek tvojega daru, potem bi morda skushal polemizirati z dotichnima, ki ju omenjash (Zoltanom Janom, Miranom Hladnikom), in sploh v dnevnikih – medijih za mnozhice. Tako pa je bolje, da tega jabolka ne grizem. Poskushal pa bom izdati propagandno knjizhico “Bohorichica”, tudi v primeru, da ne minister Ministrstva za kulturo Republike Slovenije (Rudi Sheligo), ne zhupanja Mesta Ljubljana (Viktorija Potochnik), ne njena nachelnica oddelka za kulturo Nelida Nemec, ne mestni svetnik Peter Bozhich ne bodo financirali projekta. To je osnutek, ki sem ti ga poslal kot “VPRASHALNIK O BOHORICHICI za Slovence, she posebej slovenske zamejce”. Tega bi dopolnili s she kakim tekstom. Tvojega prispevka bi bil nadvse vesel. In urednishkih sugestij tudi. Vendar ne gori voda, bomo zhe.

Jolka: Poshiljam ti Delo, Knjizhevni listi, 4/5/2000, prispevek Toma Lozharja – oceno knjige – Simon Winchester: The Fracture Zone: A return to the Balkans (Polje preloma: Vrnitev na Balkan) z naslovom “Grdi Slovenci v lepi knjigi; Z Dunaja prek Slovenije do Istanbula” – podchrtala sem: “Ne vem, kaj ne bi bila boljsha reshitev nekakshna bohorichica, ki bi jo vsak anglofoni bralec takoj razumel?”, morda si spregledal?

Shus: Hvala za “Grde Slovence”, vendar jih Ivo kot vesten bralec KL Dela ni spregledal. Tako kot ti mi je podchrtal “kaj ne bi bila boljsha reshitev nekakshna bohorichica”. Tomu Lozharju je poslal prijazno pismo in kar tri zadnje revije v bohorichici. Poshtnina nas je stala precej vech, kot so vredne revije (kot stanejo v tolarjih). Pa smo vse lepo dobili (zapakirano) iz Kanade nazaj. Nepopoln naslov: Vanier College, Montreal (imena ulice nismo vedeli, tudi na Delu ne, ali pa ga Ivu niso smeli ali hoteli dati). Potrudil sem se in mu poslal isto pismo she po elektronski poshti: na ...@vaniercollege... (ta naslov je bil pravi), pa tudi nich. Potem smo seveda odnehali.

Malo kasneje, v zachetku leta 2001

Shus: Draga Jolka! Pogreshamo te. Upam, da se ti nisem ali nismo po nerodnosti zamerili. Pisno nerad moledujem za prispevke, posebej pri ozhjih sodelavcih. Vem, da si zelo obremenjena, pa she zdravje nam pesha, ko ne nam pa svojcem. Upam, da bo tvoj prispevek za naslednjo shtevilko zopet vsaj po stari meri. Tudi Lev je prezaseden, stalno je v stresu, vseeno je nekako uspel poslati dva prispevka za to shtevilko. Od obeh namrech (zelo) prichakujem prispevek za Zbornik Bohorichica 2001. Zaradi tvoje abstinence te nisem upal imenovati kot sodelavko zhe v prijavi na razpis Mestne obchine Ljubljana, vendar vseeno upam na tvoje sodelovanje v zborniku. Izshel naj bi do novembra 2001, na internetu pa je zhe (http://www.revijasrp.si), in to v zasnovi, tako kot nastaja.

Utemeljitev prijave na javni razpis, iz katere lahko vidish bistvo in namen Zbornika, ker vem, da ne marash interneta, je razvidna tudi v dokumentih 2.1 in 2.2 v tej shtevilki revije. Prilagam pa ti she pregled dosedanje vsebine zbornika, ki je le zachasen in nikakor ni obvezujoch program, ki bi sodelavce omejeval v njihovi ustvarjalni domiselnosti. Birokratizacija institucionalnega dela zavoda Revija SRP se vidno stopnjuje. She nikoli nisem moral tako in toliko utemeljevati neke prijave na razpis, pa sem kot nekdanji raziskovalec skusil zhe kar precej razpisov. Pripominjam, da ne rachunam prevech na mestni denar, in na prispevke omenjenih in neomenjenih strokovnjakov in drugih pristojnih za reshevanje problema ali zagate sodobnega slovenskega chrkopisa. Najverjetneje se bomo lahko oprli zopet le nase, zato pa bomo lahko svobodneje razshirili tematiko po nashem okusu, tudi chez ozhji problem samo chrkopisa. Morda se ne bom mogel izogniti skushnjavi, da se she malo pozabavam bodisi z zgodovinskim bodisi aktualnim odporom Slovencev zoper svojo narodno oz. narodovo identiteto. Ne tisto deklarirano, pach pa dejansko, konkretno, aktualno. S tem mislim na mnogotere manifestacije vcepljene evforije ob poti v novo obljubljeno dezhelo Evropo in ochitno odsotnost jasne presoje te nove svobode – ki bi ji Étienne de La Boétie rekel "prostovoljno suzhenjstvo". (V Ljubljani, 1. februarja 2001)

Jolka: Predragi Rajko, da si najbolj prijazna oseba, ki jo poznam, sem ti he povedala. Zdaj bi se morala zacheti opravichevati zaradi svojega neodpustljivega molka. Morda bo zadostovalo to. Letos smo praznovali (na pol, drugi del bo avgusta, ko pride sestra in njeni najblizhji) 95 let moje mame. V zachetku junija sem zvedela od Ministrstva, da sem dobila subvencijo za prevod neke pesnishke zbirke (1000 verzov!), za katero sem bila preprichana, da je sploh ne bom dobila in me je prevajalsko delo praktichno she chakalo, kar naprej pa so se mi najavljali znanci in sorodniki za chez poletje, kar pomeni: adijo literatura, predpasnik in kuhalnico v roke in non stop druzhabnost, zato sem zachela kot nora prevajati in piliti in tipkati, da se mi she zdaj mesha. She to: Dobim od Ministrstva denar le, che dobim tudi italijanskega zalozhnika, ki bo pesnishko zbirko tiskal. Jaz vem o italijanskih zalozhnikih samo to, zlasti v zvezi z nich rentabilno, da ne rechem zgubashko poezijo: plachaj tisk in zalozhnishke usluge, che nisi svetovno znana velichina, in knjigo dobish v doglednem chasu. Drugache nich. Povedano po domache. Levji delezh subvencije bo shel za tisk, meni bo najbrzh ostala le (posmrtna) glorija, pa she tista menda ne. Se bo zhe nashel kdo, ki bo, recimo, postavljal pod vprashaj moj nachin prevajanja in se delal na moj rachun bolj kunshtnega, kot je. In zbogom slava! Fant moj, che ni nebes, sem zhe zdaj in za vselej potegnila ta kratko. Med tem – sredi julija – je imela moja vnuchka 18 let in tudi take gostije in slavja so veliki tatovi chasa. Moja hcherka, z izgovorom, da gredo meni bolj od rok slavnostni govori in omizja, je zhe od rojstva vnuchke delegirala mene (in mojo denarnico) za mojstrico ceremoniala, tako da hochesh nochesh morem chuvati te svetle tradicije, ni kaj. Gostija za shirshe sorodstvo bo chez osem dni. Prav danes mi je vnuchka sporochila, naj bom pripravljena, jaz pa se komaj drzhim pokonci zaradi neznosne vrochine, da ob besedi pripravljena dobim vrtoglavico, cheprav se tako vnuchke kot njene gostije iz srca veselim. Morda bo med tem padla kakshna rosica, da ne bo... stati ino obstati tako naporno.

Upam, da sem te preprichala. In da mi odpustish. Prej ali slej bom zlezla na kakshno zeleno vejo in imela zase toliko chasa, da ne bom vedela kam z njim. Upam. A za enkrat ga ne vidim. Poslala ti bom tudi neko pesnico. Gabriello Musetti. Je zhe davno prevedena, le chakam njo ali njeno poshto, kjer naj mi pove kaj vech o sebi, ker imam o njej le zelo nepopolne podatke. Pa she tu in tam ne vem, che sem prav prevedla, ker so pasusi dvoumni. Jaz bom vseeno vtaknila gradivo v kuverto, da rezervirash nekaj prostora, poiskala njeno telefonsko shtevilko in jo vprashala za podatke in pojasnila in ko mi bosh ti poslal krtachne odtise, ti bom vse manjkajoche pripisala.

Shus: Res je, da mi je odleglo, ko sem prejel tvoje pismo, bal sem se namrech, da se nam je "primerila" izguba sodelavke in chlanice urednishtva, skratka, da si se nas dokonchno navelichala.

Kar pa se tiche mojega odnehanja, nisi edina, ki me je razumela dobesedno. Odneham lahko samo zachasno ali le malo predahnem, potem pa spet meljem, gonim lajno, dokler se mi zdi zadeva smiselna ali pomembna. V primeru bohorichice smo, tako mislim, shele na zachetku obdelave kljuchnih institucij. Na javno mnenje neposredno pa lahko revija bore malo vpliva, tega kreirajo nashi mnozhichni mediji – mediji mochi. Posebej najmochnejshega med njimi sem dodobra obdelal. Ne bodo pozabili, she manj odpustili.

Na razpisu za zbornik pri ljubljanski zhupanji smo na srecho propadli. Komisija je odlochila, da nash zbornik ne sodi med publikacije, ki so vredne podpore. (Cit. Sklepa: “Komisija je pri predlogu izbora uposhtevala prijave za sofinanciranje tistih publikacij, ki so dobile najvech podpore v pogledu aktualnosti in pomena za Ljubljano oziroma shirshe uporabnosti za Ljubljanchane.”) Zakaj na srecho, bosh videla v obvestilu v tej shtevilki, tako rekoch zhe pripravljeni za tisk, je pa zhe na internetu v zborniku Bohorichica 2001. Bo pach malo bolj skromen ali "jedrnat", namesto bahavo reprezentativen za promocijo Mestne obchine Ljubljana oz. njenega zhupanstva.

Torej, vseeno prichakujem tudi tvoj prispevek za Zbornik Bohorichica 2001. Ko bo natisnjen, nekoch zagotovo bo, bosh kot sodelavka dobila zheleno sht. izvodov – skromno nadomestilo sodelavcem za zastonjske ali brezplachne oz. nehonorirane prispevke.

Tiskarskih shkratov, ki si jih nashla v zadnjem SRP-u, na internetu ni vech, sem jih takoj popravil. To je prednost elektronskega medija pred tiskanim. Ko bi le bilo vech takih avtorjev, ki bi poiskali shktate v svojih prispevkih in mi to sporochili.

Jan Zoltan nas kot pomemben predstavnik kulture v Drzhavnem svetu Republike Slovenije (za zdaj) nespodobno ignorira. Nekoch prej pa sta npr. prejshnji predsednik drzhavnega sveta Ivan Kristan in svetnik za kulturo Polde Bibich dala dragoceno podporo Reviji SP v nashi polemiki s kulturnim ministrstvom. (V Ljubljani, 24.april 2001)

 

Pred izidom zbornika Bohorichica 2001, v Lublani, od junija 2001 do januarja 2002

Jolka: Odgovor na pismo z dne 8. 6. 2001 – Prebrala sem zelo natanchno zhe ob prejemu junija in ta hip tudi, od zachetka do konca pismo Slovenskemu parlamentu. POPOLNOMA SE STRINJAM Z VAMI. She enkrat hvala za revije in za pisemca.

Mimogrede: Jaz sem v reviji Primorska srechanja (sht. 241-242) napisala chlanek O mishmash narechju, kjer se “jezim” na nashe sholnike, da niso naredili prav nich v teh petdesetih letih od prikljuchitve, da bi dopovedali uchencem, naj iz primorskih narechij – vsaj pisno – zmechejo ven vso tujo navlako, vse italijanske odvechne besede in kalke, ki zhe prevladujejo nad slovenshchino in si po nemarnem tudi utirajo pot v nashe chasopisje, saj zhe na debelo izpodrivajo lepe slovenske (in narechne) izraze. Rajko, nam Slovencem manjka narodni ponos. Ne lochimo tega lepega obchutka pokonchnosti od nacional(istich)ne nadutosti in zadrtosti. Nacionalisti in she kaj hujshega, to se ve, so lahko le pripadniki velikih drzhav, nisi opazil?

Shus: Sicer pa tudi Italijani niso tako zelo dosti na boljshem od nas Slovencev, kot jih vechina misli. Vechkrat se spomnim grenkobe v pesmi PESNITEV ZA VSE Carla Marcella Contija, prevedla si jo za Revijo SRP 29/30, izshla je februarja 1999, kot predzadnja v staropisu. (Naslov pesmi se mi je zdel posebej pomenljiv, v njej je Marcellov sonarodnjak zatajil mater brzh, ko je odmaknil pete domu. V pesmi je bilo to v Berlinu.) Lep pozdrav, Rajko Shus.

Vendar si izrekala strashno pogumne besede in povedala Primorcem zopet tisto resnico o malichenju jezika, narechja, ki je nikakor nochejo slishati. Saj si zahrumela o kvaru jezika kakor nekdaj Janez Vesel Koseski: “Kar je najetega v njem, dajte sosedu nazaj!”* Sicer pa to velja za vsa slovenska narechja in ravno zato mislim, da bi morali prispevek ponatisniti v Reviji SRP. Knjizhna slovenshchina se ne samo oplaja z zhivim jezikom, t.j iz narechij, ampak jo ravno narechja in slengi po drugi plati grdo nachenjajo, malichijo. In ko temu dodadajo svoje she veliki jezikovni in narodni reformaterji, ki jo duhovno onesnazhijo (z lj-kanjem npr.) do mere, da jo skoraj dotolchejo, vsekakor pa priskutijo Slovencem, she najbolj pa sholarjem. *(Glej: Marijan Mauko: Slovenske kulturne dobe).

Jolka: V zvezi z bohorichico, ne bi ti – che she imash tisto moje prvo pismo z dvomi - iz njega nanizal nekaj mojih najbolj znachilnih dvomov-stavkov, ki so najbrzh precej sploshni za vechino Primorcev, pa tudi za druge neprimorske Slovence, ki so se samogibno in brez premisleka tako privadili na streshice, da mislijo (ali s(m)o mislili), da so del njihove slovenske biti? (Iz stavka je razvidno, da sem prebrala Ivo(to)v chlanek v zadnji shtevilki, kajne?). Ker je malokdo tako na Primorskem kot po vsej Sloveniji jezikoslovec, sploh ne ve natanchno, za kaj gre. Kot ste meni dopovedali in me preprichali, da bi bilo edino pametno, da uberemo (za zachetek vsaj internetsko) bohorichico in se nato postopoma ali kar chez noch dogovorimo zanjo, tako boste najbrzh preprichali tudi druge. Tiste, ki odlochajo, saj brez njih ne bo shlo. Ker zares je vse skupaj stvar dogovora. Che se pa pristojni iz inercije ali drugih vzgibov upirajo in obirajo, je upanja bolj malo.

Shus: Upamo lahko, da bo tako, kot pravish, ne more shkoditi. Morda pa bi skupaj nanizala teh nekaj stavkov v zbornik. Za poljudnejshe branje bi morda bili primerni kar utrinki iz najinega dopisovanja o zadevi. Tudi sicer sem, kot si videla, kako misel iz pisma kmalu uporabil v kakem kochljivem dokumentu, naslovljenem kulturnim in drugim instuticijam oziroma kljuchnim dejavnikom v njih.

Upam tudi, da programa zavoda za leto 2002 – variacije na temo iz preteklih let – nisi razumela kot ponovno pripravo za (samo)ukinitev ali samomor Revije SRP. Te zgodbe, upam Oni ne bodo videli she tako kmalu, pa cheprav ves chas visi nad nasho glavo, natanchneje, sedaj zhe devet let. Vesel sem najinega sodelovanja, takega, kot je, in bom zelo vesel, che bosh poslala svoja prevedena pesnika / pesnico, kot po navadi oz. kot doslej. In posebej sem vesel, che smo te vsaj malo vneli za bohorichico.

Jolka: V zvezi z bohorichico ste mene popolnoma preprichali. O svojih nekdanjih pomislekih sem ti izchrpno pisala, vse te meshane in kaotichne pisave po intemetu – vsak rabi svoj shifrarij, je kot da bi bral nerazberljiva sporochila s fronte' A ker si laik, ne pa Etrushchan Berlot ali Venet Matej Bor, kar preskochish – pa prav klichejo h kakshni koreniti intervenciji, ki naj z odlokom naredi vsaj na internetu red, potem pa se bomo dalje pogovarjali itd. In naj zmaga najboljshi! Zhal pa ne vidim nobene prave avtoritete ali karizmatichne osebnosti, ki bi ugriznila v to malce kislo, a sochno jabolko in preprichala vse druge dvomljivce ali omahljivce ali brezbrizhnike. Morda delno tudi zato, ker niso sami prishli na to idejo; prestizh pa je prestizh. Poznam svoje sorojake.

Z zhe omenjenim chlankom v Primorskih srechanjih (O mishmash narechju) sem se zapletla v polemiko, da se ne vidim iz nje. Pishejo mi namrech tudi na dom in se gremo pogosto chrkarsko pravdo na shtiri ochi.

Shus: Draga Jolka, tudi ti se potemtakem kdaj pa kdaj gresh "chrkarsko pravdo" na shtiri ochi. To zabavo prav dobro poznam. Vsakich sem jezen nase in se vprasham, ali mi je bilo treba? Boj za staro pravdo? Premlevam iste argumente, celo z istimi ljudmi, ki jih ne slishijo, dejstva jih ne zanimajo. Npr.: – da jih nihche ne sili, naj opuste kljuke na “shumevcih, ki se nam rogajo”*, che tega nochejo, – pa da so na internetu lahko zatajili svoja imena, vsi po vrsti, ki se pishejo s kako kljuko – da je chrkopis, ki ga poimenujemo posodobljena bohorichica, v resnici latinica, le simbolichno jo poimenujemo po A. Bohorichu, – itn., do onemoglosti. Da bi sogovorci kaj prebrali, kje pa, vsaj v SRPu, she manj. Iz nas – pravdarjev seva samo she energija zoprvanja, shumno sikamo "pish me v rit"!

Potem se pochasi spametujem. Teme ustno ne nachenjam vech. Kdaj pa kdaj pa le she nasedem provokaciji. Ko bo zbornik Bohorichica 2001 izshel, bo moj pogoj za debato, da ga sogovornik vsaj bezhno preleti, che zhe nima chasa za branje. Ne bom te vech silil k pisanju prispevka za zbornik. Kar zdi se mi, da je pri vas na Primorskem lahko debata she bolj temperamentna. Revija SRP ni ne mnozhichni ne pokrajinski medij, kratkorochno nima vpliva, in polemike ne prichakujemo tako kmalu. V tem pogledu se ti skoraj ne more primeriti podobna nevshechnost kot s chlankom v Primorskih srechanjih. O bohorichici bodo v medijih mochi polemizirali, ko bodo primorani, ko bodo le-ti dobili namig. Namig ali zahteva pa bo prishla od zunaj, takrat morda zhe od znotraj, in jo bodo Oni morali dati. Bojim se, da bo ta spontana minireforma nashe pisave bore malo pomagala slovenshchini, zhe zdaj z njo prevech kasnimo.

Vidim pa, da je tudi tebe vsaj malo pojezil moj stavek (opazka): “Namrech, che bi Slovenci imeli svojo pisavo, pisali v bohorichici (ne v ilirshchini – gajici), bi lahko vztrajali le na pravilni izgovorjavi svojih imen.”

*(Andrej Orel: Shumevci se nam Rogajo, Revija SRP 43/44.)

Jolka: Tvoja opazka, kaj bi bilo, che bi bilo – oz. che bi Primorci imeli bohorichico, ne pa gajice, ne bi jim bilo treba etc.

– Nagajiv odgovor: zakaj pa nam je prestolnichani niste dali oz. pustili? Bohorichice namrech. Saj ste vi tam gor vedrili in oblachili in odlochali zhe pod rajnko Avstrijo. Mi smo vam le pomagali drzhati zhakelj, in pisali recimo solnce, dokler ni prishel ukaz z vrha, da je l (el) odvech. A ne vem, che bi bila za Italijane pisava š-jev, č-jev in ž-jev brez streshice in z uvedbo h-ja dovolj. Vse tisto slove(a)nsko shumenje in chebljanje in zhuzhljanje jih (je) moti(lo), ko pa zveni... tako barbarsko. Pa toliko soglasnikov!!! Pa so Miliči postali Emili, Milli in she kaj; Gregorčiči Gregoretti, Gregorini, Gregori; Čehi Cecchi, Cechet (izgovori Čeket); Čehovini Cecovini; Grbci Gobet, Gerbelli Gherbez in she kaj; Vodopivci Bevilacqua; Kovači Covacci, Cova in tudi Fabbro in Kovačiči Covaccini in Favretto itd., da se je zhe od dalech slishalo in videlo, da gre za italianissime, ne pa za rovtarsko gmajno.

Shus: Ne huduj se name, stavek oz. odstavek z opazko je bil mishljen pogojno, ali sanjsko, kakor hochesh. Seveda tudi to ne bi zadoshchalo Italijanom, kot pravijo, "je tako barbarsko". Pa tudi nam samo slovenska pisava v boju zoper raznarodovanje ni kaj dosti pomagala, kakor tudi v prihodnje ne bo, che bo nekaj vech Slovencev pisalo v bohorichici (latinici) kot nekoch. A naj nas, peshchice svobodomiselnih, ne silijo vech, da vztrajamo v ilirski in panslovanski zablodi nashih chastitljivih, a ne prevech jasnovidnih prednikov. Streshice hvalezhno vrachamo, z isposojenkami vred! Naj se kar sprijaznijo z dejstvom, da sposhtujemo tiste, ki so praktichno mislili pred nami, in tiste, ki so svobodno mislili zhe davno pred nami v meri, ki jim po resnici gre. Prestolnichani nam ne bodo nichesar dali, kar ni v njihovem interesu. Ohranjanje narodove identitete ni! Tudi v pretekli slovenski zgodovini le-ta ni visoko kotirala, razen v izjemnih obdobjih. Ko sem na dushek prebral nadvse pouchen prispevek Marijana Mauka Slovenske kulturne dobe, me je prevzela prava slovenska otozhnost. Pa sem se vprashal, zakaj? Mislim, da zato, ker se je Mauko resnichno, pogumno lotil nashega narodnega znachaja, razkril je nasho hipokrizijo. Tudi v primerih sijochih obdobij nashe kulturne zgodovine povsem izgubimo mero ali pa nam zhe v sholah vzamejo obchutek zanjo. Ne bi nam shkodilo, che bi priznali velichinam le-to, kar jim v resnici gre. Povelichevanje enega pesnika ali pisatelja na rachun drugih, mitologizacija etabliranih kulturnikov je natanko po podobi vladavine enega, sluzhi ritualu sistemske elite. Ideoloshko statusno prestizhno vrednotenje in razvrshchanje pa kulturi, resnichni umetnosti in dojemanju konkretnih umetnin mochno shkodi, malichi jih. To se nam dogaja, kot recheno chez mero okusa skozi vse nashe kulturne dobe. Mauko je to razgalil: resnichno, svobodno in pogumno.

Resnici na ljubo, tudi Adamu Bohorichu so Oni dali "ukaz, nasvet, vechkrat zhe kar zahtevo" za pripravo slovenskega chrkopisa. To fineso takratne lozhe sem diskretno izpostavil v izboru njegovih misli iz predgovora knjige Arcticae horulae.

Adam: – “Da bi pri vsem tem tudi jaz za svojo osebo malce pripomogel k pospeshevanju slovanskega [Slavicam] jezika, sem izkoristil tole prilozhnost. Ko so se namrech lani bogoslovci in drugi izbrani mozhje slavnih plemenitashev Shtajerske, Koroshke in Kranjske posvetovali o prevodu in izdaji kranjskega svetega pisma ter odlochali med drugim tudi o nekem dolochnem, poslej veljavnem latinskokranjskem chrkopisu, za kar sem bil tem mozhem po ukazu kranjskih prvakov, svojih milostljivih gospodov, prishtet tudi jaz: mi je bila zaupana – ne bom prikrival – naloga, naj nekatere svoje opombe k latinskokranjskemu pravopisu, ki sem jih tedaj prvich predlozhil in jih niso zavrnili, smiselno uredim in zapishem, da se bo poslej (ker je pach raba tistega starega chrkopisa, namrech cirilice in glagolice, v nashi ljubi Kranjski zhe skoraj izginila) lahko po njihovem navodilu narechje Kranjcev in njim blizhnje in sorodno, po vsej Kranjski in vechjem delu Shtajerske in Koroshke udomacheno narechje pisalo z latinskimi chrkami. Ustregel sem rodoljubnemu in chastnemu nasvetu in vechkrat zhe kar zahtevi teh mozh in se lotil tega dela.”

Adam: – “Saj se zatrdno nadejam, da bo vechji del dobro mislechih – che rech le nekoliko marljiveje pretresejo – rad priznal, da sem kolikor toliko pripomogel k pravilnejshemu govorjenju in pisanju kranjskega jezika.” (...)

Shus: Ne le kolikor toliko, pach pa veliko, a zhal samo v svoji dobi – dobi protesta. Meni seveda niso dali ukaza, tudi nisem bi prishtet mednje, natanchneje, mene javno sploh ni, tajno pa se ne udejstvujem iz nachelnih razlogov. In jasno, da tako iz te moke ne bo kruha, vsaj za zdaj ne. Pa se vseeno ne dam ... A slej ali prej se bo nashel pravi, s pravo pobudo, ki Jim bo ustregel, "njihovemu rodoljubnemu in chastnemu nasvetu". A nekaj malega smo jim le "predlozhili" v premislek, in tozadevno nalozhili na njihovo vest.

Adam: – “Glejte, prosim Vas, da se ta dedishchina tudi pri Vas ohrani z enako hvalo in vsem na korist!”

Jolka: Z zheljo, da bi se dedishchina tudi pri nas ohranila, te prav prisrchno pozdravljam.

 

V Lublani, 10. novembra 2001