Revija SRP 47/48

Jolka Milich
Rajko Shushtarshich

 

ODGOVOR ISTRSKI PRETEZHNO NARECHNI PISATELJICI NELDI SHTOK–VOJSKA

 

Ljuba Nelda,

ker rubrika Pisma z znamko in brez bolj poredko tiska odmeve, ki presegajo dolocheno shtevilo vrstic, bom morala poslati celotni odgovor na tvoj zapis v PN z dne 28/9/2001 Primorskim srechanjem, to je reviji, kjer se je polemika sploh zachela – urednishtvo Primorskih novic pa bom vseeno prosila, naj objavi moj komentar na tvojo srchkano povedko, ker sodi (komentar) v zvrst... hladnih prh, te pa navadno pomagajo ljudem tudi logichno misliti in sklepati, ne se samo prepushchati nekritichno vechjezichnemu (mishmash!) sentimentu in lirichni vznesenosti.

Saj vesh, da so argumenti pa najrazlichnejsha dokazovanja veliko bolj zamudna zadeva od improviziranih trditev. Dokaz: Pishesh, da sem vas pisce pa tudi druge, ki se ukvarjajo z narechjem, vkljuchno z dialektoloshko strokovnjakinjo Marijo Stanonik, temeljito okarala... Pri nashtevanju pa si kot zelo spretna balerina preskochila shole, ki so po mojem mnenju najvechje krivke. Kar navsezadnje so, pa che se bodo she tako otepale te obdolzhitve. Slishi se tudi kar bogokletno, da se laik (!) mojega kalibra ruva z nich manj kot z dialektoloshkimi strokovnjaki (!). Kolikor je meni znano, je dr. Stanonikova zelo zasluzhna etnologinja, folkloristka, literama zgodovinarka in she marsikaj (pokukaj v kakshen leksikon!), ni pa dialektologinja. Vsaj ne za narechja na nashem koncu, saj je sama priznala pred leti v Sezhani, zelo prostodushno in simpatichno celo, da po jezikovni plati ne more presoditi o kvaliteti predlozhenih nalog. Che pa bi bila zares dialektoloska strokovnjakinja, kot trdish ti, potem, ljuba Nelda, je stanje she hujshe, kot sem si ga predstavljala. Potem prav kazhe biti plat zvona, sklicati vkup na pomagajte vse modre glave in vse ljudi dobre volje, preden nas chrna noch ne zagrne.

Dovoli mi tudi, da te popravim: Jezichna Krashevka (jaz) se ni razpisala v Primorskih srechanjih le o istrskem narechju, marvech tudi in v nich manjshi oz. omiljeni meri o primorskih narechjih. Sebe in svoje si svojevoljno (ali samoljubno?) potisnila v ospredje, vse druge Primorchke (nas) pa kar prezrla.

Ne, Nelda, mene ne motijo najbolj italianizmi. Ko bi se razpisala o kakshnem gorenjskem ali koroshkem ali shtajerskem narechju, bi se najbrzh zaganjala proti nemshkim spakedrankam, che... bi jih bilo toliko in tako na gosto posejanih kot je v nashih govorih samo italijanskih, jezikovno she neprezhvechenih kalkov: koredo-corredo; kontrat-contratto; koleto-colletto; kolpo-colpo; kavelada-cavelada); brushtolin-brustolin; bira-bir(r)a; armaron-armaron ali armeron; amolo-amolo; njampolo-niampolo; punjo-pugno; krepelina-crepelina; pjat-piatto; pjan-piano; pitura-pit(t)ura; marka-marca, shtupideca-stupidesa; verdura-verdura; maj-mai; vicjo-vizio; puntina-puntina; mashma-massima; ladro-ladro; maco-mazzo; makako-macaco itd itn v... nedogled. Ko sem se uchila kot dekle francoshchine pri neki Lyonchanki v Trstu, me je vedno nadvse shegavo drazhila, da znam naravnost chudovito pritikati francoske konchnice italijanskim izrazom, a zhal s to sicer dokaj domiselno in zabavno metodo ne bom koristila ne italijanshchini ne francoshchini in vse tako kazhe, da se bom le morala (na)uchiti francoskih besed, che bom hotela govoriti po francosko, ne pa goltati naravnost neprebavljivo besedno solato.

Strinjam se le deloma s tabo, da narechja ne prenesejo nasilnih posegov. In she kako pogosto jih morajo prenashati. To velja tudi za jezike in she za marsikaj, celo za ljudi. Mar nismo bili Slovenci skozi zgodovino kar prevechkrat predmet nasilnih posegov? Skupaj z nashim jezikom in shtevilnimi narechji vred, in to nasilje konec koncev deloma she traja. Samo predstavljaj si, da bi se po kakshnem italijanskem chudezhnem (!) dekretu, morali avtomatichno spremeniti vsi tisti priimki v zamejstvu (ne samo slovenski, tudi Oberdankov in drugi!), ki so jih ital. oblasti za chasa fashizma z dekretom poitalijanchili. Na ta nekdanji jezikovni etnocid nad nami sem se spomnila ob prebiranju danashnjega Primorskega dnevnika (28. sept.), kjer Primorski pes predlaga bralcem, naj vlozhijo proshnjo za pridobitev starega priimka. Slutim, da bo bolj malo odziva, ker je v kosteh zdesetkanih ljudi she precej davnega prastrahu, pa tudi postopek je prebirokratsko kompliciran. Zaradi ljubega miru in neljubega strahu ali strahopetnosti pa se marsikaj ne... stori. A ti si vseeno zhivo predstavljaj, kako bi izgledala Trst in Gorica in njun telefonski imenik. Naravnost... eksotichno! Neprepoznavno! Ko da bi zashel na pravljichni otok... Niga. Stara bajka o prevladujochi italijanskosti obeh mest (tista na issimo, saj jo poznash) bi se v trenu razpochila kot pisan balonchek ali milni mehurchek.

Zelo lepa in jako ganljiva (tragichno ganljiva) je tudi tvoja nova povedka, s katero si konchala svoj zapis... o kar neverjetni radodarnosti gospoda boga do novoustvarjenega Istrana, seveda slovenskega porekla, in morda v manjshi meri tudi hrvashkega, vsekakor ne italijanskega. Do Italijanov je bil ta isti bog – kolikor nima vsaka narodnost svojega! – machehovsko trd in stiskashki, da bolj ne bi mogel biti. Chudim se, da ga nashi sosedi niso she nikoli javno obtozhili grobe nacionalistichne pristranosti in rasne diskriminacije. No, ta bozhji ljubitelj slovenskih Istranov jih sicer ni prikrajshal niti za en zhulj, za navrh jim je tudi ozhgal in razoral lica – pa upognil plecha, domnevam, – pri trdem garanju pod (ne)milim soncem, a zategadelj jim ni kradel chasa in jih odvechno obremenjeval s kakshno... pet ali osemletno obvezno sholo, en razred ali dva sta bila zanje chisto dovolj in she prevech, ko pa jim je v svoji neskonchni milosti kar iz lufta, tako rekoch izvensholsko, recimo kar magichno, pricharal dve pisavi, latinico in glagolico; slednjo so, se zdi, po nemarnem (ali ker jim je kdo mochnejshi od njih delal silo?) opustili. A nich zato, ko pa jim je istochasno velikodushno podaril – gospod bog seveda, kdo drug, anti ne hudich!? – tudi jezikovno trobojnico: slovenshchino, hrvashchino in italijanshchino. Umni, kot so (bili) – drugache jih ljubi bogec ne bi niti izbral! Vrh tega: kdor ne zna, naj ostane doma! – so vse tri jezike dodobra pomeshali med sabo in shæuhali na malem ognju v she bolj okusno... brbonto (strochno ali zelenjavno gostljato juho z zaseko), kot jo je moja tashcha rada pripravljala v sploshno veselje nas vseh. In nastalo je znamenito istrsko narechje, ochitno po bozhji intervenciji in nareku. Seveda po Neldinem evangeliju sodech. Naj mi potemtakem nihche ne reche, da ni tudi zanj she najbolj primerno ime mishmash. A ni dovolj, mi maha Nelda z rokami. Saj, saj, drzhimo se torej njene povedke. Da bo vechjezichna juhica ali obarica she bolj zhmahtna, jim je bog v svoji neizmerni ljubezni in velikodushnosti namignil, naj jo kar pridno zachinijo z izrazjem sedemintridesetih dodatnih narodov (Nelda, med njimi krvavo pogresham Ilire, Venete in Etrushchane!), a ker so njihove droge in arome, sicer brez izrecnih namigov od zgoraj in bozhjih zapovedi, bolj ali manj delezhni tudi drugi narodi, jih ne bom nashtevala, saj niso specifika le slovenskega jezika.

Jaz se vseeno sprashujem, notranje naravnost razdvojena in prizadeta, imam namrech zelo mochno razvit smisel za pravichnost, zakaj je... gromozansko velikodushni bog tvoje pripovedke videl samo slovenske Istrane in le njim navrgel toliko nezaslishanih dobrot, popolnoma pa je prezrl in spregledal istrske Italijane, ki se mi zdijo ravno tako v redu ljudje kot so nashi, da bi si prav zasluzhili enake pozornosti kot mi. Povej mi, deshtra Neldica, zakaj je bil bog do tebe, marezhganske Slovenke, tako zelo naklonjen in ljubezniv,... do, recimo, koprske italijanske in narechne pesnice Isabelle Flego pa ne, saj je tebi, buh te plenti!, dovolo nucat na 107 verzov kar 29 italijanskih besed, da o spakedrankah iz drugih jezikov niti ne govorimo, njej pa skrajno ekonomichno, da ne rechem blazno ozkosrchno eno samo (robida) na enako shtevilo stihov? Pa she robido so koprski Italijani posvojili, kot berem v italijanskem frazeoloshko etimoloshkem slovarju koprskega narechja, ker gre baje za latinski izraz rubetum, ki smo ga mi pach sfizhili v robido. Upam, da mi bosh izchrpno odgovorila na to vprashanje, ki me naravnost pekli. (Omenjam ti gospo Flego, ker sem ravno pred dnevi dobila zadnjo, 141. shtevilko reshke revije La battana s tremi njenimi narechnimi pesmimi notri in mi ni treba brskati po policah, da privlechem na dan kakshnega drugega, enako zgovornega pesnika kot primer. Nashla bi jih sicer na ducate, povedano mimogrede, a ti bom priklicala v spomin samo she enega, tokrat naravnost eksemplarichnega, – druge si sama poishchi! – in sicer tenkochutnega rovinjskega narechnega pesnika Eligia Zaninija, o katerem se je zelo lepo razpisal Roberto Dobran v isti reviji lani (shtev. 135) in kjer je med drugim z ochitnim dopadenjem pisca spremne besede recheno, da je rabil v vsem njegovem obshirnem opusu (napni ushesca, Neldka!) le dve slovanski (hrvashki) besedi. Vse druge, od prve do zadnje, so le narechno italijanske! Jezheshna! Le zakaj ga je gospod bog tako grozotno udaril po jeziku in pameti in ga prikrajshal za vse tiste blagre (dve pisavi, tri jezike, kar preogromno besed iz zakladnice sedemintridesetih narodov pa she kaj za namechek najbrzh), ki smo jih mi delezhni? Kaj naj rechem tvojemu bogu? Troppa grazia, padreterno! In seveda: Protestiram! Vzemi si, zanikrni in zadrti rasist, vsaj polovico tega... srachjega gnezda z nekurantnim in grozno neprebavljivim blagom nazaj in pusti tudi nashim pristnim domachim govorom, ne samo italijanskim et co. do besede. Ne strizhi nam, usmiljeni gospod bog, jezika z jezikovnimi trikolorami in mishmashi, pozabi na nas, kot si na Italijane, ki lahko mirne dushe chebljajo in chenchajo in brenchijo in govorijo – po lashko, saj jim – cheprav svojega ne dajo in tujega nochejo – nihche ne ochita, da ne storjo prav. Niti ti, Nelda, ki se pa gresh z nami, tvojimi sorojaki, veliko pridigarico pa zagovornico in posrednico bozhjih mishmashastih hotenj. Eh, bella mia, dokazhi mi, da ni tako, kot pravim, dokazhi mi, da nismo predmet diskriminacije. Ne bozhje, Nelda, bog nima v tem prekvashenem in zhe kiselkastem testu rok, on se na sploshno bolj redko vmeshava v chloveshke marnje in zadevshchine, pusti nas she najrajshi stat. Sami se, lub' moja, diskriminiramo in si mechemo polena pod noge pa kratimo domache besede. Sami si strizhemo jezik in zeleno vejo, na kateri sedimo. Vsi presrechni, se zdi, da bomo slej ko prej zleteli na tla in padli na rit. In zvezde nas z vishav mirno in neprizadeto motrijo pri teh samomorilskih prizadevanjih. Pa kaj! Prav nam bodi!

Prejmi prav prisrchne pozdrave od tvoje jezichne in nepomirljive Jolke.

 
________
Primorske novice, Pisma z znamko in brez, 16. oktober 2001
(Op. ur.: Odgovor objavljamo v celoti. V Primorskih novicah so objavili uvodni odstavek in drugi del odgovora.)