Revija SRP 47/48

Ivo Antich

 

MNOZHICHNOMEDIJSKE BELEZHKE:
MITOLOGIJA TERORIZMA
 
 
 
BREZ REZA (TVS l – 6. 8. 2001). Serija dokumentarnih oddaj, brez vsakih “ustvarjalnih posegov” zabelezheni referati razlichnih znanih osebnosti na aktualne teme; na prvi pogled ne posebno privlachno, statichno, tako rekoch netelevizichno, a kljub temu ima svojo vrednost, pach zaradi pomena tem in nastopajochih. Tokratna tema: desetletnica slovenske osamosvojitve. Govornika: Martin Shpegelj, Borut Shuklje. SHPEGELJ: hrvashki general, vojashki strokovnjak najvishjega ranga, intelektualec, preuchevalec vojashke zgodovine, sposoben tudi v vojashki in vojni praksi, z videzom chokatega, dobrodushnega, tudi rahlo hudomushnega slavonskega kmeta in s “preprostim”, nazornim govorjenjem; videz seveda “vara”, mozh je “namazan z vsemi zhavbami” in podlozhen z naturno kmechko bistroumnostjo, skromnostjo in vztrajnostjo, temeljito obveshchen o zadevah svoje stroke, tako da mu je “vse jasno”; kar pove o obveshchevalno-vojashkem ozadju slovenskega in hrvashkega osamosvajanja pred desetletjem, je stvarno, brez odvechnih poudarkov ali okraskov, ustrezno odmaknjeno, tehtno, zadrzhano informativno: SLO in HRV sta imeli vsaka svoj nachrt skupnega delovanja v obrambi proti JLA, ocenjena je bila sposobnost JLA za bojevanje, shlo je za vprashanje mozhnosti odpora proti njej, tj. odpora zahodnega dela YU proti Srbiji, Shpegelj je analiziral (vojashko zgodovino preuchuje zhe 45 let) vse srbske vojne in ugotovil, da jih je Srbija vse izgubila, razen tistih, pri katerih ji je kdo pomagal od zunaj; v bistvu bi ustrezala parafraza znane srbske ljudske pesmi “(Ne)rado Srbin ide u vojnike”; v vojni proti HRV in BiH se niso bojevali Srbi iz ozhje (“prave”) Srbije, ti so sicer podpirali predsednika Miloshevića kot voditelja, ki se zavzema za t.im. “veliko Srbijo”, stvarni boj zanjo jim ne dishi, v HRV in BiH so se bojevali lokalni uporniki in paravojashke formacije, ne regularne enote, kot je npr. gardijski korpus, Shpegelj je bil nekoch sam njegov poveljnik, ta korpus so poslali proti Hrvashki, v Srem, proti Shidu in Vinkovcem, pri Tovarniku je z vsemi tanki obtichal v blatu, spremljajocha “peshadija” se je razbezhala, pobegnila nazaj v Srbijo; Shpegljeva teza: SLO in HRV bi lahko v kratkem chasu popolnoma porazili srbsko vojsko in bi se skupaj napotili v smeri Zahodne Evrope, med SLO in HRV je bilo 28 (6 zaprtih) kanalov za zveze, Shpegelj je bil v stalnem tel. stiku s Kuchanom, potem je prishla sredina junija 1991 z vdorom JLA v SLO, ko je Tudjman ukazal Shpeglju (takrat v vrhu hrv. vojske), da mora hrv. vojska ostati popolnoma neaktivna, niti izhodov JLA iz kasarn ne sme ovirati; Shpegelj meni, da je bila skupna slov. – hrv. obramba bolj potrebna Hrvashki kot Sloveniji, slednja se je sama obranila, Srbija je v SLO dozhivela popoln poraz, slovenska strategija je bila: ne takoj udariti z vsemi mochmi po sovrazhniku, ampak pochakati kakshna dva dneva, pustiti, da se napadalec razgali s svojim nastopom, ko pa se v napadenih nabere bes, razviti odpor; Sloveniji je shlo predvsem za nadzorovanje celotnega lastnega ozemlja, ne pa toliko za male neposredne fronte; vojna v SLO nikakor ni bila “operetna” (po Shpeglju so si to oznako izmislili “operetni” novinarji, s pripombo, da sicer nadvse sposhtuje novinarje; oznako pripisujejo tudi Tudjmanu); po koncu vojne v SLO so Hrvati od Slovencev dobili “stotine tisochev” ton razlichnega orozhja za obrambo proti Srbiji; anekdotichni zakljuchek: Shpegelj pove, da je pred leti med tv pogovorom v SLO vprashal Kuchana, zakaj ni SLO, che je zhe dobro zajtrkovala in kosila, she dobro vecherjala, Kuchanov odgovor je bil, po Shpeglju, “genialen”: kdor se je dobro najedel za zajtrk in kosilo, bo brez vecherje bolje spal… SHUKLJE: mozh s shirokim krogom delovanja, humanistichno izobrazhen, komparativist, profesor literature, med drugim tudi “policijski” minister, sedanji slov. amb. v Beogradu; kot zhe dolgo aktiven v politiki osvetli slovenski plebiscit 1990: najprej je bila tedaj vladajocha (partijska) smer do ideje o plebiscitu rezervirana, menili so, da bi ga kazalo odlozhiti, a potem so ga sprejeli, nakar se je pokazala izredna enotnost naroda, visok odstotek je glasoval za samostojno SLO, ochitno je zgodovinski polozhaj dozorel, ta uspeh so zhe prej pripravljali javni mediji, kulturniki, revije (M, Nova), ustvarjeno je bilo ustrezno “javno mnenje”… (POMISEL GLEDALCA: pri osamosvajanju SLO se zdi kljuchno vprashanje “pretvorbe” JLA iz zakonite zvezne vojske, “pristojne” za vso Federacijo in vsaj nachelno vechnacionalne, v enonacionalno, srbsko, okupatorsko in konchno teroristichno, “vukovarsko” zlochinsko; to se je “uradno” zgodilo, ko je JLA sklenila ukrepati proti volji slovenskega naroda, izrazheni s plebiscitom; s tem so bili rezervisti in aktivni oficirji Nesrbi, ki so nekoch prisegli v tej “svoji” vojski, odvezani prisege in so lahko tako rekoch brez moralnih kompleksov bojno nastopili proti njej; radikalizacija tega vprashanja seveda ne more spregledati neizbezhne “razpoke” v vsaki “idealizaciji”: osamosvojitev pach ne dozori chez noch, gre za daljshe pripravljanje “javnega mnenja”, kot je poudaril tudi Shuklje, to pa pomeni, da so mnogi slovenski vojaki zhe dlje chasa, vech let ali celo desetletij ali sploh od zachetka, v JLA prisegali dejansko “s figo v zhepu”; taka “figa” naj bi bila po mnenju nekaterih tudi “moralna tolazhba” za domobransko prisego na nemshko orozhje; med znachajskimi potezami kolektivne zavesti takshno tragichno “figarojevstvo” ne more biti brez dolochenih posledic…)

LATINSHCHINA (TVS l - 24. 8. 2001). Pogovorna oddaja “Polnochni klub”, voditelj A. Cholnik, udelezhenci: klasichni filologi dr. Jozhe Kastelic, dr. Kajetan Gantar, prof. Sonja Capuder in romanist, knjizhevnik, diplomat Jasha Zlobec. Tema: (nova) aktualnost latinshchine. Seveda ne posebno “problematichen” pogovor, kramljanje o bolj ali manj znanih in za vse navzoche nespornih resnicah, ki imajo svojo trajno (samozadovoljno) veljavo: latinshchina (z grshchino) je temelj evropske, zahodne, pravzaprav univerzalne kulture, saj je celo v angleshchini tri chetrtine besed latinskega izvora. Tu pa tam kakshen zanimiv “ocvirek” iz nedavne preteklosti: npr. razni “napredni” poskusi onemogochanja “elitistichnih” klasichnih jezikov v sholskem sistemu. “Poanta”: tudi to je pach mimo, klasichna jezika se vrachata v shole in (kolektivno) zavest. Ko je dr. Kastelic izjavil, da bo povedal “nekaj negativnega” o latinshchini, se je “napetost” za hipec “dvignila”, seveda v prazno: rekel je, da gre za “mrtev jezik”. Odsotnost kakshne ostrejshe refleksije (mitizirane) latinshchine (z grshchino) kot nadvse koristnega, neovrgljivega dejstva pri neizbezhnem in po novem povsod chisto nesramezhljivem (“evrokratskem”, parvenijskem) selekcioniranju po tochkah odlichnosti in kot komponente v tradiciji natanchno dolochenega kulturnega imperializma. “Mrtva” jezika sta she (in znova) tu, zhiva v svoji distancirani funkciji “temeljnega” kulturnega zaklada. Biti mrtev in hkrati zhiv je po definiciji blizu “vampirizma”. Demokratichni lingvistichni “terorizem” velikih proti malim, kulturnih proti nekulturnim, vladajochih proti vladanim ne more nevtralizirati “mrtvih” jezikov niti do te mere, da bi postali mednarodni sporazumevalni jezik (prim. “latino sine flexione”). V poskusih odpora zoper “anglobalizem” se razlichne oblike obrobnosti, majhnosti, drugo- in tretjerazrednosti lahko namishljeno zatekajo le pod dezhnik kakshnega manjshega kulturno-jezikovnega imperializma: nemshchine, francoshchine, shpanshchine itd., lahko tudi z njihovim “mrtvo-zhivim” predhodnikom latinshchino, ki jo je antichni Rim z mechem shiril med barbari. (Ob asociaciji z vampirstvom je mozhno omeniti Drakulovo Romunijo: obstaja mnenje, da so domachini postali “Romani” potem, ko so Rimljani uchinkovito sesekljali dotedanje slovansko prebivalstvo: pobili naj bi namrech vechino moshkih…)

VINDISHARJI (TVS 1 – 10. 9. 2001). Informativna oddaja “Odmevi”, dopisnik s Koroshke Lojze Kos (suvereno kot zmeraj) predstavi “ozrachje” v Velikovcu ob odkritju spomenika t. im. Vindisharjem (prim. lashki poskus delitve Slovencev v IT na Slovence in nekakshne “Praslovane” ali “Ruse”), kar je nemshka (nacionalistichna) oznaka za Avstriji zveste in “nachelno” nemshko govoreche Slovence, ki so ob plebiscitu 1920 s svojimi glasovi ohranili celovito Koroshko, v nasprotju do tistih Slovencev, ki se imajo za Slovence in v ocheh avstrijskih nacionalistov veljajo za nekakshne manj zanesljive “jugofile” ali pa slovenske nacionaliste; koroshki Slovenci so bili namrech s plebiscitom postavljeni pred “peklensko” izbiro: izdati Evropo ali izdati (jugo)slovanstvo. Spomenik je iz rjastega zheleza (“simbolichna” zrelost tistih, ki jim je namenjen, za “dokonchno reshitev” na odpadu?). “Poslastica” oddaje so Kosovi kratki pogovori z domachini na mestu dogajanja, zlasti s starejshim moshkim, ki je povedal, da je “profesor latinshchine” (!), ki je razumel dopisnikovo slovenshchino in trdil, da ne zna slovensko, da zna le “vindish”, to pa da “ni slovensko”, chetudi je bil ta njegov “vindish” razlochnejsha slovenshchina kot pri kakshnem Slovencu v RS, in ko ga je Kos vprashal, ali ni tako gledanje absurdno, je “Vindishar” odvrnil, da ne, da je absurdno “vashe gledishche”, kajti oni, Vindisharji, so za Avstrijo, ne za Jugoslavijo… (POMISEL GLEDALCA: “hiba” ali “krivda” vindisharstva se kazhe v znanju slovenshchine, materinshchine, in v nepriznavanju tega znanja; “demonizem” tega polozhaja je v dejstvu, da pripadnik tako ali drugache omejene manjshine lahko dosezhe shirsho socialno veljavo in zunanjo chloveshko vrednost le prek “nachelnega” preloma s svojo primarno, “narojeno”, rodovno, krvno identiteto, se pravi, da gre za prevlado geobioloshkega dejavnika prostora in razmerja mochi v njem nad dejavnikom “plemenske resnice”, za izziv identifikacije s “terorizmom” mochnejshega; vztrajanje v tej resnici neizogibno pomeni dolocheno samoomejitev v “enakopravnem” sobivanju s pripadniki nadrejene vechine; nezaupljivost nemshkih nacionalistov do Slovencev z ochitkom “slovenskega nacionalizma” je po eni strani dnevnopolitichno pragmatichna, po drugi strani pa se zdi utemeljena tudi z izkushnjo vechjega naroda, ki je svoje dozorevanje v nacijo zhe opravil z vso njemu lastno doslednostjo, kajti narod, ki hoche biti nacija, mora na neki tochki “preboleti” tudi lastni nacionalizem kot poskus maksimalizacije kolektivne mochi; Slovenci so glede tega v zaostanku za Nemci, prvotno predvsem protilashka “velikoslovenska” kratica TIGR she chaka dopolnitev v TIGRC s “C” za Celovec; torej ima tudi nedavna Haiderjeva izjava, da Kuchan sanja o “Veliki Sloveniji”, dolocheno logiko…)

ENAJSTI SEPTEMBER 2001. Huntingtonovski (“hunting” toni) konec idile Zahod-Vzhod z “otroki cvetja” v ozadju? “Chrni september” z datumom, ki je kot hkratni (nakljuchni?) “mednarodni dan miru” tik pred judovskim novim letom (5762) postal nekakshen “uvodni simbol” za 21. stoletje, z dogodkom, ki je preplavil mnozhichne medije po svetu. (Para)islamski atentat v ZDA ponuja hipotezo: proti velikim silam, med katerimi je amerishka absolutno na prvem mestu in ki so “zabetonirale” medsebojna razmerja, ker vojne znotraj tega kroga ne bi koristile nobeni od njih, bo v novem stoletju verjetno skushal “ukrepati” le s takim ali drugachnim “privatnim fanatizmom” podlozheni terorizem. Upor revezhev pod ozkim vodstvom karizmatikov iz bogatejshih krogov: kolikor je videti novo, vendarle ni “nich novega” (prim. Marx, Engels, Lenin, Mao itd.). Tokrat je po amerishkih trditvah v ozadju saudski bogatash Osama bin Laden, ki je “arijsko pradomovino” Afganistan (odkoder naj bi po dolocheni mitologiji izvirali tudi Hrvati, zato je menda Tudjman tja poslal celo nekakshno ekipo “iskalcev korenin”) spremenil v protiarijsko-protijudovski bunker, iz katerega je tako rekoch po hollywoodskih receptih spektakularno usekal po ZDA kot centru sodobnega zahodnega, arijskega tehnoloshkega kapitalizma, katerega judovska izpostava je Izrael. Geslo: proti krizharjem in proti zhidom. Vsa mitologizirana gesla imajo seveda tudi nadvse stvarno, ekonomsko ozadje: o tem, da gre za globalistichno kontrolo nad saudsko-kaspijsko nafto, je bilo zhe veliko povedano. Da je talibanom (afganistanskim islamskim fundamentalistom) “udarila v glavo” zmaga nad sovjetskim okupatorjem, kateremu se je v posledicah razsula lastna drzhava, kazhejo njihove pompozne grozhnje, da bodo enako usodo dozhivele tudi ZDA. Tovrstni avtomatizem je zmeraj vprashljiv, ZDA so povsem nekaj drugega kot nekdanja SZ, tudi v chisto geografskem smislu (so od vsega sveta izolirane z dvema oceanoma, kar je izjemna pozicija “izvoljenih”, kot bi rekel Nixon). Prve reakcije nekaterih Slovencev na medijske vesti o teroristichnih kamikazah v ZDA so bile v smislu: to bo prishlo najbolj prav vladajochim krogov v ZDA, konzervativizem bo s tem adutom okrepil svoje z donedavnim liberalizmom omajane pozicije, Bush je tako rekoch “sam narochil” atentat, ki ga je postavil na chelo globalne protiteroristichne alianse in v mesecih predelovanja Afganistana v rushevine je do konca leta resnichno postal, kot porocha amerishka statistika, “najbolj priljubljen” predsednik v ZDA po drugi svetovni vojni (isti mediji so iz “Jaka Racmana” v hipu naredili “Supermana”, kot je bilo predvideno v predhodnem ciklu prichujochih mm belezhk). Omenjene “razlage” iz ust prostodushnejshih domorodcev so bile seveda zhaljive za Americhane, ki jih je zhivljenje naplavilo pod Alpe; ne morejo pach vsi imeti smisla za mitropsko-balkanski “chrni humor”, ki je v bistvu tradicionalna kompenzacija za obup v zatohli klavstrofobichni brezizhodnosti. Vsekakor mnogi podatki dajo misliti: amerishke zveze (pravzaprav gre za patronat) s talibani she iz chasa vojne proti SZ, Osama se je she nedavno sestajal z agenti CIA, med zhrtvami napadov v ZDA je sama “navadna raja”, nekatere pomembnejshe osebnosti naj bi dobile pravochasna opozorila, naj se dolochene dneve izogibajo dolochenih lokacij in poletov… Da so v zadevni aferi odpovedale amerishke obveshchevalne sluzhbe, se zdi medijska finta; popolnoma nemogoche je, da bi tem vrhunsko usposobljenim in opremljenim ter povsod navzochim sluzhbam ostale povsem neznane priprave na mega-akcijo, ki neizbezhno zahteva prej ali slej zaznavno obshirno pripravo. Ker se neposredno amerishko “narochilo” zdi malce prevech morbidno, je najbolj verjetno, da so obveshchevalci vedeli, da se nekaj pripravlja, le da ne povsem tochno, torej so lahko storili le to, da niso “nich storili”, che je bila kakshna mozhnost preprechitve. Podobnost s Pearl Harbourjem: Roosevelt je bil neposredno obveshchen (tudi od Sorgeja) o japonskem nachrtu za napad, vendar je pustil svoje, da so se dobesedno “sonchili na Havajih”; brez te havajske katastrofe najbrzh ne bi mogel dobiti soglasja amerishkega naroda za vstop v vojno (iz invalida pa je zrasel “Superman”).

VUKOVAR. – TVS je v nekaterih oddajah zabelezhila desetletnico ( 18.11. 1991 – 2001) t.im. padca Vukovarja v srbske roke. To naj bi bila edina srbska zmaga na hrvashkih bojishchih. Razmerje padlih: 2000 Hrvatov, 15.000 Srbov. Srbski mashchevalni bes: poboj ranjencev iz vukovarske bolnishnice. Konchni rezultat: danes je Vukovar spet hrvashki, v mestu je enako shtevilo Hrvatov in Srbov (11.000), mednacionalni odnosi in gospodarstvo na tleh. Tudi tu se, po Shpeglju, zastavlja vprashanje o srbskih vojashkih zmagah. Chemu to strahotno srbsko samozhrtvovanje pred Vukovarjem (ker so se rezervisti na vse nachine izogibali mobilizaciji, so jih lovili tudi z blokadami fakultet, chez nekaj ur so bili zhe mrtvi, kremirani in ponochi iz helikopterjev razsuti na “tajni lokaciji”)? She danes ni povsem zanesljivo, ali je na Kosovu 1389 shlo za srbski poraz ali zmago, vendar je bil praktichni rezultat porazen: konec srbske drzhavnosti, padec “v ilegalo” zgodovine za naslednjih 500 let. Slovenci in Hrvati se imajo za zmagovalce po nedavni desetletni balkanski vojni, vendar tudi marsikateri Srb konchni rezultat vidi kot vsaj relativno zmago, predvsem v smislu onemogochene kakshne “nove NDH” in na drugi strani vsaj zaenkrat tudi neuresnichene “Velike Albanije”, morda za naslednjih 500 let… Za “poslastico” she polilegalna teza, da je Tudjman (“rooseveltovsko”) prepustil Vukovar, da bi se srbska soldateska in politika razgalili pred svetom in da bi prishlo do odlochilnega preobrata v odnosu Zahoda do hrvashkega osamosvajanja. In za povrh, ne brez zveze s tem, she vprashanje, zakaj je Tudjman “prepustil” Srbom tudi Slovenijo, cheprav se je prej s slovenskim vodstvom dogovarjal o zaveznishtvu. Na to je Tudjman odgovarjal, da je bila vojna SLO-JLA “operetna”, zaigrana, vnaprej dogovorjena (kot nekakshen poskus obkoljevanja Hrvashke z dveh strani?), obstaja pa tudi razlaga, da je skushal pridobiti chas za boljsho opremljenost svoje vojske in morda tudi ustreznejshe izhodishche za mozhnost dogovarjanja s Srbi glede delitve Bosne; nekateri menijo, da je ta Tudjmanova “strategija chakanja” Hrvashko stala veliko vech, kot che bi takoj, hkrati s Slovenci, kakor je predlagal Shpegelj, udarila po JLA; to se vseeno zdi vprashljivo, kajti geostrateshki polozhaj SLO je izrazito ugodnejshi, medtem ko je HRV imela Srbijo tako rekoch “v trebuhu”.

POVOJNI POBOJI (TVS l – 10. 12. 2001). Dokumentarec “Zlochin, ki ne zastara” (mnozhichne likvidacije kapitalistov, kulakov, kolaborantov…), nato pogovor voditelja Jozheta Mozhine s strokovnjaki za novejsho zgodovino: Nećak, Repe, Pirjevec, Vodushkova, Mlakar. Tehtno, informativno, a ob vsem tudi ochitna nemoch postrefleksije najstrahotnejshih dejanj historichne histerije. Vodushkova: Slovenija je tako majhna, da se nekdanja zhrtev in njen nekdanji rabelj vsakodnevno srechujeta na ulici in da je bilo v OF od intelektualcev najvech pravnikov s predvojno evropsko izobrazbo (povojni rezultat pa je bila enopartijska drzhava s t.im. revolucionarnim pravom, po katerem je bil lahko sodnik tudi kakshen chevljar). Pirjevec: povojni poboji Slovence zadevajo v zhivo, iznichujejo iluzijo o “Slomshkovem znachaju” tega naroda, ki je torej tudi zmozhen mnozhichnega zlochinstva… (POMISEL GLEDALCA: usodna pomembnost t.im. mednarodne situacije: razredne “ochishchevalne” poboje do 1948 so verjetno zahtevali ruski svetovalci, poboj kolaborantskih vojsk gotovo ni brez zveze s tajno jaltsko razdelitvijo Jugoslavije na “fifty-fifty”, po kateri bi bile desnicharske enote primerne za morebitno realizacijo te delitve; element konstruktivnosti v razlichnih oblikah historichnega destruktivizma ali (psiho)terorizma: Americhani menijo, da so shele po drzhavljanski vojni, z vechjim shtevilom padlih kot v vseh drugih njihovih vojnah, postali nacija; zdi se, da mora vsaka nacija v procesu samoizgradnje skozi dolochen notranji obrachun, ki je politichno-ekonomsko pogojen, pod tem pa mitoloshko-arhetipsko utemeljen...)