Revija SRP 47/48

Ivo Antich

 

FINI GOSPOD – "SAMOTNI VOLK"

 

Vsaka (nacionalna) knjizhevnost ima svoje "odpisane", nenavadno pa je, da se med takimi znajde prvi dobitnik Nobelove nagrade: pesnik s tremi imeni in dvema priimkoma – René Francois Armand Sully Prudhomme – je danes v glavnem izbrisan iz francoske zavesti, potlachen v obskurnost. Po prvi svetovni vojni se je she pojavil v kakshni antologiji, v drugi pol. XX. st. pa je "izhlapel"; npr. markantni antologiji francoske poezije – Gidova (1956) in Seghersova (1961) – ga ne poznata, cheprav uvrshchata tudi nekatera mnogo manjsha imena. Podelitev Nobelovih nagrad decembra 2001 je bila v znamenju stoletnice podeljevanja in primerno se zdi obuditi spomin na nagrajenca, ki s svojo (poznejsho) literarno usodo pomeni tudi v socioloshkem smislu pravi "fenomen".

Rojen v Parizu 16. 3. 1839 v druzhini bogatega trgovca (ki dve leti zatem umre); zhe v otroshtvu bolehen, v sholi tih, skoraj izgubljen, a moder in finega vedenja, resno zaljubljen v sestrichno, dober uchenec v gimnaziji, z vechjim zanimanjem za matematiko kot za leposlovje, odlochi se za shtudij naravoslovja in tehnike, zaradi tezhav z ochmi opusti shtudij; da bi z materjo in sestro lazhe prezhivel, se 1859. zaposli v pisarni zhelezarne v Creusotu, tu spozna "hrupni pekel" rochnega dela, naslednje leto se vrne v Pariz in vpishe na pravo, obenem dela pri notarju, pishe "intimni dnevnik" in se vse bolj zanima za poezijo, kateri se povsem posveti, ko podeduje dolocheno premozhenje in je reshen osnovnih eksistenchnih skrbi; sodeluje s t.im. parnasovci (pred/simbolisti, zavzeti za brezosebno, izbrusheno poezijo v povezavi z znanostjo, med njimi Baudelaire, Mallarmé, Verlaine), a s pridrzhkom samohodca z zbirko Samote (1869), konec tega leta mu v dveh tednih umrejo mati, teta in stric, iz depresije ga vrzhe nemshko-francoska vojna, avgusta 1870 vstopi med prostovoljce, za ta "poseg v zhivljenje", za to nenadno "krvolochnost", chetudi patriotichno, je "kaznovan" s tezhko boleznijo, zaradi katere ostane hrom v spodnji del telesa; izdaja zbirko za zbirko, kot pesnik je vse bolj slaven in chashchen, chlan Francoske akademije postane leta 1881, literati se zbirajo v njegovem parishkem stanovanju, zadnja leta prezhivi na svojem gradu v "Volchji dolini" (Valleaux Loups, Chatenay pri Parizu), umre za kapjo 7. 9. 1907.

"Sully Prudhomme je zaradi svoje izbrane ocharljive dikcije in dognane umetnosti eden najvechjih pesnikov nashega chasa in nekatere njegove pesmi so biseri neminljive vrednosti. /.../... pesnishko delo, ki pricha o silnem idealizmu, umetnishki popolnosti in izredni spojitvi srca in duha." (iz utemeljitve Nobelove, cit. Izbrano delo, Nobelovci, 56, Lj. 1980). Usoda Koseskega, seveda na vishjem nivoju? Vsekakor izjemna prilozhnost za vprashanje o vrednotenju literature, o njeni "mrtvosti" in "zhivosti" v menjavah chasa in mode, o smislu in vlogi nagrad/ priznanj ipd. V eminentno evropski Nobelovi nagradi je mozhno videti nazoren primer odlikovanja kot izbire "najprimernejshih", ne "najvechjih", in sicer v znani antropoloshki funkciji ritualno-pedagoshkih "pozitivnih sankcij", katerih konchni rezultat je lahko "mumifikacija" v statusu klasika (sposhtovan, nebran). Kljuchnih imen literature XX. st. ni med nobelovci (Joyce, Proust, Kafka, Borges). Glavni Prudhommov protikandidat je bil menda Tolstoj, toda izbira ni bila "napachna": jasno je zastavila Nobelovo v zahodnoevropski krog (naslednji nagrajenec za literaturo leta 1902 je nemshki zgodovinar in politik na levici Theodor Mommsen za Rimsko zgodovino; med nemshko-francosko vojno je bil Prudhommov "pendant" na drugi strani, zahteval je bombardiranje Pariza, v svoji pangermanski poslanici Nemcem v Avstriji je leta 1897 grobo napadel Slovane; vsekakor lep primer "krvolochnega idealizma", v smislu katerega je zgodovino videl kot boj dobro-zlo in najbrzh ni dvoma, na kateri strani so Nemci, na kateri pa Francozi in Slovani), prva nagrajena Slovana sta Poljaka Sienkiewicz (1905) in Reymont (1924), seveda v skladu s poljsko pripadnostjo zahodnemu krshchanstvu, shele za njima je kot prvi Rus emigrantski svetovljan Bunin (1933), tudi prvi Americhan pride dokaj pozno (S. Lewis, 1930). Med Prudhommom in Tolstojem je slikovita razlika: oba sta umetnishko-aristokratska "koristna parazita", vendar prvi kot tihi, fini, samotni, hromi, akademsko perfekcionistichno pesnikujochi parishki gospod, drugi kot grof v rubashki, "praslovanski divjak", moralist, "prakristjan" in "prakomunist", izobchen iz cerkve, pisec obsezhnih romanov, ki je tiraniziral zheno (prepisovala je njegovo "nemogocho" pisavo) in zjutraj jahal po svojem posestvu, zalezoval tlachanke in jih "blagoslavljal" (s "podobnezhi" med tlachansko otrochadjo).

Benn je menil, da je pesnik izpolnil svoje zhivljenje, che je napisal vsaj pet res dobrih pesmi. Prudhomme gotovo dosega to "minimalno normo". Che so njegove obsezhnejshe "filozofske" pesnitve danes morda res videti nekoliko chudashko staromodne, je med njegovimi krajshimi pesmimi, ki jih poudarja tudi nobelovska utemeljitev, nedvomno vech she zmeraj vrednih pozornosti, npr. Razbita vaza, Ochi, Labod... Kljuchna se zdi Razbita vaza: "simbol" ranjene lepote, popolnosti, prefinjena izpoved pesnika, ki je postal "deviant" prav s svojo vzornostjo. Shlo bi torej za poseben primer tako rekoch neizbezhne "deviantnosti" in "subverzivnosti" vsake (izrazitejshe) ustvarjalnosti.

Hrup XX. stoletja z raznimi modernizmi in avantgardizmi je preglasil Prudhomma, vendar je v danashnjem chasu t.im. postmodernizma, "new agea", etabliranih in retrogardiranih avantgard ter nove sonetofilije zhe tudi vech smisla za relativizem in vech posluha za nekatere stare vrednote. Ob Prudhommovi 150-letnici se je francoska kritika zhe nekoliko posipala s pepelom zaradi prevladujochega odnosa do njega. Jasno je pach, da je nobelovski odbor v skladu s svojim konceptom in kontekstom v bistvu chisto ustrezno nagradil pesnika, ki je vendarle markanten zastopnik parnasovstva in francoskega simbolizma kot temelja modernega evropskega (svetovnega) pesnishtva.

Na Slovenskem je bila pozornost do Prudhomma neznatna: prevodi nekaj krajshih pesmi v revijah in izbrano delo v zbirki Nobelovci (s pesmima Natrta vaza in Labod je tudi v antologiji Moderna francoska poezija Borisa A. Novaka, 2001). Ta izbor je sicer zanimiv, a enostranski; v glavnem gre za dnevnishke zapise, ki jih avtor ni pisal za javnost, medtem ko je poezija, za katero je dobil najvishje evropsko priznanje, predstavljena skromno, brez vsaj ene od znachilnih vechjih pesnitev.