Revija SRP 47/48

Giorgio Depangher

 

NAD TRSTOM

 
Nad Trstom
nekega jutra
moje nenehno sprashevanje medli,
da bi zvedel,
da bi dojel,
zakaj mineva poletje.
Spodaj, morje
obudi moje jesenske prikazni,
sonce brez rezervnega kolesa
teche nagajivo
po avtocesti.
 
 
V BARKOVLJAH
 
Gledam cholne
v malem pristanu
in med chakanjem
si rechem, kako je tezhko
govoriti v verzih
sredi vsakdanjih tezhav.
Da sem ves potolchen
kot od butanja plovil
ob vedrem vechernem plimovanju.
Vshech so mi mirne vode
in pljujem, sebi navkljub,
v hudi chustveni razdrazhenosti.
 
 
POLETNI PEVSKI ZBORI
 
Sijochi obrazi
in bleshcheche steklenice
med neskonchno dolgimi mizami
poletja.
V mnozhici pesmi
je moj pogled
solistichno pobegnil
k nekemu drugemu glasu.
 
 
VECHER
 
Chrni oblaki
temna laguna
ledeno morje
dushecha tesnoba
po ugaslem dnevu.
Mora nochi
in drugih vedno enakih
dnevov
brez zharka upanja.
 
 
SLEDI
 
Besede, ki jih bosh morda
izgubil,
ki pa si jih slishal
nekoch,
sled,
ki spet vznikne v chasu
in naznanja
chrichkove nochi,
nochi ljubezni
in znoja,
drugachne pristne podobe
o nas,
ki – da smo –
se igramo zhivljenje.
 
 
PREGRADE
 
Si predstavljash
med mano in tabo
pregrado?
Da se vidiva progasto
ali se sploh ne vidiva,
da slutiva nemara nema usta,
da se pa med sabo ne dotipava s chustvi.
To niso strahovi,
ki me ponochi obidejo:
che se poglobish v to mesto,
so stvari, ki so prav otipljive,
pregrade,
pa she kako trdne,
da ti srce zledeni,
ko se jih dotaknesh.

 

EKOLOGIJA
 
O tem raskavem bregu
za mestnim hrbtom
bo prav gotovo pomembno
poznati stezice, strme obronke
in polozhne doline.
Hoditi tiho, tudi po prstih,
se komaj dotakniti zhlahtnih in redkih
vonjav med bodechim brinjem,
dihati chisto ozrachje, prepihano
od razposajenega severnega vetra,
in vsi razigrani, z zardelimi lici
hiteti tja do najblizhjega kozarca.
A o tistih, ki jih ne imenujemo?

 

DOSTOJANSTVO
 
Belih krashkih portalov,
grobo in pravokotno sklesanih,
se drzhi isto dostojanstvo
kot svezhih patricijskih polmrakov
v mestnih atrijih.
Dostojanstvo
redkih
chrnih zgubanih stark
je enako
dostojanstvu stare dame,
ki gre po marini
in drzhi za roko otroka.
Velichastni zbor, ki zalezuje
veter po dolinah
v spomin na priborjene svoboshchine
narodov “brez zgodovine”
in muzike, ki v gledalishchu
zdruzhujejo obchutljivost s kulturo:
eno in isto dostojanstvo.
Ne zapravimo si
teh lepih pomladanskih nochi,
polnih Krasa in morja!
 
 
SRECHANJE V TOMAJU
 
Nekega dne bom ubral
kamnite steze,
da bi se srechal z znamenji
osuplih in bridkih
izrazov, ki so ostali
v skalnih ustih
in v dobrih ocheh
vecherov v kuhinji.
Pogovarjal se bom s tvojim vetrom
o poti, ki sem jo do sem prehodil,
pa o besedah, ki so legle
po dolinah
in zrasle v ponosnih pogledih
mojega dekleta,
da bi te srechal v Tomaju.
Tistega dne, Srechko,
ko bo za hip zapihala burja,
bo tvoj jezik postal
tudi moj. (novembra 1984)
 
 
DLJE OD VCHERAJ
 
Diham rahlo, vesh?
nisem se obremenil z
vcherajshnjimi sencami in krivdami,
temni oblaki tam zgoraj
so tudi zate,
in moje imetje
je iz svezhih nasmehov
med nami.
Zabavajmo se
do jutra
in si pripovedujmo zgodbe,
bolj oddaljene od vcheraj
z razlichnimi, chudovito
slozhnimi besedami
na nashih ustih. Kdo
bo zarezal v nedolzhnost
mladega gabra
in ga slekel mahu
nezaupljivosti? (maja 1986)
 
 
IGRA O CHE-jih
 
Vchasih se igram z zgodovinskimi che-ji,
s che-ji
premaganih ljudi,
ki sanjajo skromne rechi,
da bi spet nashli stare
kraje, izumrle
glasove, kotichke
smehljaja.
Tekam za chasom
in v igri odkrivam tvojo
dezhelo, pijem vino
tvoje zhlahtnosti,
s svojimi besedami
me klichesh in se smehljash.
Chrta che-jev
je nedolzhnost igre,
izrisuje steklene
namene, reshuje
na soncu pogled
iz lepljivih vcherajshnjih
niti, iz nichevih
in trmastih gotovosti,
da razkrije strahove
chrne prividne ladje,
da bi uzhivala,
draga,
toplo radost
predvechera.
Che te ne bi srechal,
bi sploh kdaj zaupal
svoj dvom beli
kamnati tishini? (maja 1986)
 
 
MARINE
 
Najin teren je marina -
sprejemnica zachetka in konca
za kakshen tete a tete.
V tvojem svetu ne zaznavam
strogih pogledov o negibnosti
sonca, marvech spreminjasti
lesket nepredvidljivosti.
O sebi vem za mnenje o neki zgodbi,
ki je postala kot skorja, z rahlo
zarezo dveh ubogih src.
Uboga srca!*
Nisva sama
v tem peshchenem viharju,
saj so z nama slane rozhe. (maja 1986)
 
* v izvirniku v slovenshchini
 
 
KAKO DALECH JE LJUBLJANA
 
Kako dalech je Ljubljana
od zamolchevanj in hrupnosti
tega narcisistichnega mesta.
Saj, ko zresh s pomola,
jo preskochish tja do zverizhenih
mitov Josepha K.
ali do dunajskega gozda
podzavestnega klica.
Che pa dihash tam gor na Krasu
– kdove zakaj? – s pogledom
poletish do beneshkega morja
in za seboj pushchash Vzhod.
Tako Ljubljana in njena reka
se razblinita v kompleksih
tvoje druge strani,
ki je kulturno raztresena
in she prevech nagnjena, da
obide ta evropski kot,
ki se razteza kot z roba
na rob enega samega robca.
 
Pripravi se, po vecherji
skochiva na Rozhnik,
na trpki brinjevec
v usedline
njihove vesti. (decembra 1986)

Prevedla Jolka Milich

 

NOTICA O AVTORJU

Giorgio Depangher se je rodil v Kopru leta 1941. Leta 1954, ko je bil star shele trinajst let, se je preselil v Trst z druzhino in shtevilnimi istrskimi begunci, ob znanem povojnem eksodusu. V Trstu je dokonchal srednjo sholo in nato tudi diplomiral na trzhashki univerzi. Po diplomi pa se je posvetil profesuri. Zhivel je v Sesljanu, tik zraven morja, ob vznozhju trzhashkega Krasa, kot je izrecno napisal v vseh treh zbirkah, ki jih je izdal za zhivljenja, zato lahko sklepamo - srechno razpet med obema - do svoje prerane smrti. Umrl je za rakom 4. februarja 2001. Izdal je shtiri pesnishke zbirke, in sicer tri v italijanshchini: Il ginepro e il vento (Brinje in veter), 1983, I silenzi nella citta (Zamolchevanja v mestu), 1984, in Con l'altra parte di me (S svojo drugo stranjo),1987 in eno v istrskem narechju Sbrindoli (Krpice), ki pa je izshla shele po pesnikovi smrti, novembra 2001. Ukvarjal se je tudi s prevajanjem, saj je ob asistenci slavistke dr. Marije Pirjevec prevedel Preshernove pesmi, knjiga je izshla dvojezichno leta 1998, in nato she Krst pri Savici, ki je izshel prav tako dvojezichno leta 2000. V sodelovanju z Vero Tuta Ban pa je prevedel izbor pesmi Iga Grudna, zbirka je izshla pri zamejski reviji Pretoki leta 1999 ob petdeseti obletnici Grudnove smrti z naslovom Balada nashih dni – Ballata dei nostri giorni. Pri vseh treh zvezkih je spremno besedo napisala dr. Marija Pirjevec. Tukaj prevedene pesmi so iz vseh treh zbirk.

Jolka Milich