Revija SRP 47/48

Boris Vishnovec

 

PRICHETI ZNOVA

 

Vsepovsod je neslishna belina. Stene, hodniki, okenski okviri, zastori na stenah, plastichna pregrinjala, neskonchna, neslishna, odmaknjena belina.

Mojci se zdi, da so minila leta, odkar se je odlochila za plastichno operacijo. Izbrala sl je chas ob zachetku poletja, ko so v sluzhbi konchali z vechjim projektom, pri katerem je sodelovala.

I.

Znanci in sodelavci so se podali na dopuste. Zdelo se je samo po sebi razumljivo, da pojde tudi ona na morje, tako kot vsako leto. Odgovarjala je, da gre malo na morje, malo v hribe. Nich dolochenega ni hotela rechi. Pa tudi niso prevech vrtali vanjo, po vseh pretresih, ki jih je dozhivela. Sinchka je peljala k materi, rekla je, da mora na pregled v klinichni center in da bo ostala tam nekaj dni. Samo prijateljici Meti je zaupala svojo odlochitev.

Vozichek na mehkih gumijastih kolesih se dotakne operacijske mize. Roke v plastichnih rokavicah jo prestavijo pod zrkla velikih luchi. Nema steklena ochesa so tik nad njo. Negibna in nekoliko strashljiva. Tudi v njej so drobci strahu, mrki, neizrekljivi, prisotni, kot poviti s povoji. Neme sence v belih haljah z zastrtimi obrazi se sklanjajo nad njo. Modre ochi vishje sestre. Resne ochi asistentke. Stroge ochi doktorja, ki bo zarezal s skalpelom v gube njenega obraza.

Nekoliko se izmakne, ko ji asistentka pri aparatu za narkozo natakne masko. Nato ji mehka roka priblizha nekaj gazi podobnega.

Slishi enakomerno shtetje.

Besede glavnega operaterja pridejo do nje kot iz neskonchne daljave.

“Eter,” reche glavna sestra.

Neme postave se zgrnejo okoli nje. Sporazumevajo se z gibi. Obraze imajo zastrte z maskami. Nato se polagoma stapljajo z belim ozadjem.

Samo zvoki postajajo dolochnejshi.

Zvoki kovinskih predmetov, ki se dotikajo njenega obraza. Zvoki besed, ki jih izmenjuje kirurshka ekipa.

Zvoki besed, ki prihajajo iz neskonchne daljave, da se zdi, kot bi ozhivele davne sanje.

In tudi v resnici, kot bi zaplula v velikem prostoru, zaslishi povsem iz blizhine svoj glas, le da je chudno spremenjen. Govori z glasom majhne deklice.

Sedi v otroshki sobi. Pred njo so predmeti, igrache, pogled na dvorishche. Iz sosednjega prostora slishi glas matere, ki se pogovarja z ochetom. In vsi predmeti so tako zhivi, barve so sijoche.

Tudi njen obraz je odet v nezhno rdechico. Povsem brez gub je. Ochi sijejo v zrcalu. Polne so otroshkega sijaja. V sijaju mladosti je v njih lepota, da strmi kot zacharana.

Do nje pride materin glas.

Znova in znova je zhelela slishati pravljico o kraljichni. Kraljichna strmi v zrcalo in vprashuje:

“Zrcalce, zrcalce, povej! Katera najlepsha v dezheli je tej?!”

Nato se materin glas izgublja. Namesto materinega slishi svoj glas. Govori deklici, ki je ona sama, samo mnogo starejsha, govori deklici, ki strmi v zrcalo:

“To je moj obraz. Na mojem obrazu ni nobene gube. Gube so nastale pozneje, mnogo pozneje. Zajedle so se kot drobne pore ob ocheh. Povsem neznatne, so se ukoreninile ob robu ustnic. Prichele so se plaziti chez lica.

Druga chez drugo so prepredale obraz.

Postala sem preprichana, da so gube krive moje nesreche.

Nisem si drznila pogledati v zrcalo. Gube sem prikrivala s pudrom. Utirala sem si obraz z vitaminskimi kremami.

Pa je kozha vseeno izgubljala lesk. Tudi masazha obraza ni pomagala. Ne obsevanje in sonchenje.

Kozha je prichela izgubljati lesk. Postajala je siva. Pikchasta.

Mazila so bila vedno bolj brez mochi. Kozha podbradka se je razpotegnila.

Nochem zreti v svoj obraz!

Nochem! Nochem!”

Zazveni odmev glasu, da ne ve vech, ali se pogovarja s samo seboj. Morda z deklico, ki je nekoch strmela v ogledalo. Ali pa se slishi samo odmev mochnega doktorjevega glasu?

“She malo, in zaspala bo!”

Mojca se skusha premakniti. Roke ima povezane in kljub naporu ostane negibna. Napenja se. Izmika.

Skusha premakniti ustnice. V njej tli vprashanje, ki bi ga zhelela izrechi na ves glas.

“Ali je prishlo kakshno sporochilo zame!”

“Pomirila se bo. She malo!” reche doktor.

Rada bi zakrichala na ves glas:

“Ali je kdo sprasheval po meni? Me je morda kdo poklical po telefonu?”

“Shtejte! Shtejte!” se nad Mojco nagne asistentka.

She enkrat bi rada vprashala, ali jo je kdo poklical, pa se kovinski udarci v nekakshni praznini oddaljujejo in izgubljajo in ob vsakem dotiku, ob vsaki besedi kirurshke ekipe so bolj potisnjeni v vato, kot bi se utapljali v njej.

Mojco je bilo vedno strah bolnice, strah skalpelov in aparatov, ki kazhejo utripe in merijo pulz in gledajo v notranjost telesa. Sedaj pa trepeta v dotiku mehke sivine, v katero se polagoma zaziblje.

Sovrazhila je rezki vonj po zdravilih.

Zheli vprashati: Kaj se dogaja z mojim obrazom? Kaj se dogaja z mojim obrazom?!

“Shtejte! Shtejte!” ukazujoche reche asistentka.

Mojca prislushkuje otroshkemu glasu, ki prihaja povsem iz blizhine.

To je njen glas!

Povsem razlochno prepozna svoj glas!

“Tako! Namazala si bom lichka. Imela bom tako lepa lichka kot moja sestrichna.”

Povsem iz blizhine se razlega njen otroshki smeh.

“Sestrichno vedno hvalijo, ker ima lepa rdecha lichka. Namazala se bom z rdechilom in imela bom tako lepa lichka kot moja sestrichna.”

“Mojca! Mojcaa!” Nekje od dalech, morda iz sosednje sobe se oglasi materin glas. Od kod tako iznenada?

“Mene nikoli nihche ne pohvali.” reche Mojca.

“Mojca!” znova zakliche mati.

“Uh! Zhe grem,” se Mojca konchno oglasi. Plane kvishku, sune z roko v zrcalo, ki se v hipu dotakne tal in raztreshchi.

“Kaj si zopet razbila?” plane mati iz sobe. “In mazala si se z mojim rdechilom!”

“Smrklja! Zhe sedaj se lishpa,” se prerine oche do vrat.

“Dekleta v tvojih letih se lepshe obnashajo,” ji vedno znova ponavlja mati.

“Raje bi pomagala mami,” reche oche.

“Vcheraj sem pomila posodo. In naredila sem vse domache naloge,” se brani Mojca.

“Ne zmorem vsega sama. Doma in v sluzhbi,” reche mati. “Drugache bi bilo, che bi bila jaz lahko doma! Tako bo punca chisto zdivjala.”

“Seveda!” takoj vskochi oche. “Hochesh rechi, da jaz premalo zasluzhim.”

“Zhe spet pogrevash. Nikoli nisem rekla chesa takega.”

“Naj bom she za pestunjo? Sem jaz razvajal otroka?” se vedno bolj zadirchno oglasha oche.

“Ti. Da, najbolj ti!” je mati zhe chisto iz sebe. “In vesh chemu? Dobro vesh chemu. Zhelel si se odkupiti. Zhe vesh, zakaj!”

Chemu se vedno prepirata, se vprashuje Mojca in komaj chaka, da zgine iz stanovanja. Na cesto. Kamorkoli.

Stopa po hodniku. Pripre vrata na stopnishchu in she vedno slishi zholchno obtozhevanje.

“Dovolj mi bo! Enkrat mi bo dovolj!” krichi oche.

“Tudi meni bo dovolj!” je mati vsa zaripla. She tresk z vrati. Oche jezno odide v svojo sobo. Mama je objokana. Mojca pa teche po stopnishchu na dvorishche.

Tako je minevalo otroshtvo. Ob poslushanju prepirov. Ob stalnem obtozhevanju med materjo in ochetom. Ko je bila Mojca zhe na fakulteti in je spoznala Toneta, sta se kmalu porochila. Sprva je mislila, da je zaljubljena v Toneta. Morda je tudi bila. Pozneje je vchasih pomislila, da se je porochila samo zato, ker so ji presedali domachi prepiri. In Tone jo je znal preprichati, da bo odslej vse dobro.

Bilo je, kot da bi se prizor iz otroshtva v hipu prelil v chas, ko sta bila s Tonetom zhe nekaj let skupaj. Samo mochan ochetov glas, ki je krichal na mater, se je naenkrat prelil v nekoliko hripav Tonetov glas.

Kadar je bil Tone jezen, je vedno govoril z hripavim glasom. Cheprav je njegov glas prihajal iz nekakshne daljave, kot da bi stal za zastorom ali za priprtimi vrati, ga je razlochno prepoznala.

“Kaj bi zopet rada?” se je obrnil k njej z nekoliko osornim glasom.

“Tone, razumi vendar! Utrujena sem. Prevech delam v sluzhbi.”

“Ja. Kar spat se spravi. Kadar je doma vse narobe, ti vsak izgovor prav pride.”

“Ali naj se samo jaz dajem z gospodinjstvom? Dogovorila sva se, da si bova razdelila domache delo.”

“Najraje bi videla, da bi vse sam opravil.”

“Vsaj sedaj mi prizanesi. Ko vesh, kako napeto je v sluzhbi.”

“Sedaj imate kar naenkrat toliko dela v sluzhbi. She popoldan in ob vecherih. Pa vse prijateljice od osnovne shole dalje.”

“Saj vesh, da moramo konchati projekt. Prevzeli smo obvezo. Pogodbo imamo. Zaradi prijateljic mi pa kar mir daj!”

“Delaj kar hochesh, se je Tone namrgodil. Kadar je postal tak, je Mojco spreletel srh. Vse je prenesla, samo tega ne, da bi mu bilo vseeno. To je bilo nekaj novega v njegovem obnashanju.

She vedno mu je skushala dopovedati:

“Ti gresh lahko ven z prijatelji. Jaz bi morala sedeti doma. Kar naenkrat imash cel kup pripomb. Saj ne moreva zhiveti samo od tvoje plache.”

Spomnila se je, kako sta se dobro razumela, ko je Tone she shtudiral in je samo ona hodila v sluzhbo. Bil je prijazen in razumevajoch. Spodbujal jo je. Prigovarjal ji je, kako bosta lepo zhivela, ko bo tudi on zasluzhil.

“Koliko sem ti dolzhan? Za tisto, kar si storila zame, preden sem doshtudiral?”

“Nikoli ti nisem tega ochitala.”

“Prej sem moral molchati.”

“Vsaj na otroka misli! Ne bodi tako krivichen!”

“Vse ti bom vrnil. Vse do dinarja. Samo prej mi she povej, kaj imash za bregom!”

Mojca je chutila, kako ji popushchajo zhivci. Sedaj se je jasno zavedala, kaj pomeni, che te kdo napne do kraja. Samo she malo in pochiti mora.

Mojca je prichela histerichno krichati:

“Da! Da! Vse ti bom povedala! Toliko ti moram priznati! Samo dedce preganjam, kadar sem zdoma! Vsi ste tako super! Sami supermani!”

“Saj se poznava,” jo je Tone osuplo gledal.

“Da, poznava se. In she bolj se morava spoznati. Sedaj, ko sva se prichela pogovarjati.”

“Raje se poglej v zrcalo. Kakshna si! Za arhitektko se nosish prekleto poklapano. Chisto brez okusa. Vse zanikrno, kamor pogledash. Baba in stanovanje. Da o kuhi sploh ne komentiram.”

“Sploh nimam pojma o nichemer. Samo to vem, da pri vashem podjetju kar mrgoli smrkelj, ki znajo samo z ritjo migati. Ves zasluzhek jim gre samo za barve in kikle. Da si mazhejo goflje. Da imajo taki dedci, kot si ti, kaj videti. Kar za zgled si jih vzemi. Kar one naj ti pridejo pospravit, in she skuhajo naj ti.”

“Vsaj oblechi se zanjo. Ne nosijo se kot stare mame. In tudi kadar se namazhesh si bolj podobna odsluzheni baletki.”

“Sedaj je blazno pomembno, kako se oblachim. Si pozabil, govoril si, da obleka sploh ni pomembna. Pri meni si cenil moj znachaj. Govoril si, da nisem gos kot vse ostale. Sedaj se ti je stozhilo po njih. Dobro vem, koliko bab si imel, preden sva se vzela. Smeshno je, da sedaj zganjash ljubosumnost. Samo navadna zakompleksana reva si. Sedaj si se prichel repenchiti, ko imash dobro sluzhbo. Che sem tako nemogocha, kot se ti zdim, se dedci sploh ne morejo zanimati zame!”

“Za tiste stvari si bila vedno dobra, in znash se narediti tako globoko, tako chutecho in razumevajocho. Tako si razumna. Kakshen osel, kot sem bil jaz, ti bo she vedno nasedel.”

“Povedala ti bom, kaj je narobe z nama! Ne morem te vech sposhtovati. Nikoli vech te ne bom mogla sposhtovati. Grob si in cinichen. Na zaupash mi, ker si sam pokvarjen. Vedno si bil tak! Samo bil si moj prvi in te do sedaj nisem prechitala. Shtudirala sem, potem sem delala, potem sem se ukvarjala z otrokom. Nikoli si nisem vzela dovolj chasa, da bi ugotovila, kako je pravzaprav z nama. Sedaj si me k temu prisilil. Trudish se, da bi te do dna spoznala. Sedaj vem, da si pezde! Ne prenesesh, da v sluzhbi napredujem. Ne prenesesh moje enakopravnosti. Ne prenesesh, da zasluzhim vech kot ti.”

Tone je konchno zajel sapo in Mojco prekinil.

“Ne prenesem, da si stalno okoli! Saj vem, kako gredo te stvari!”

“Che si dva ne zaupata, je konec. Povem pa ti, da pred teboj nisem imela nobenega. Niti malo me ne mika, da bi sedaj prichela znova.”

“Kar dobro vem, kako hitro prichnesh, in che sem katero imel, je bilo, preden sem te spoznal.”

“Nikoli ti nisem teh stvari metala naprej, cheprav mi ni bilo vseeno, ko sem zvedela, da si lazil za vsemi kiklami. Tisto sploh ne bi bilo pomembno, che bi bil sedaj dober z menoj. Ko sem te spoznala, si znal biti ljubech in prijazen. Imel si me rad! Sedaj se vprashujem, ali lahko nekdo pochne tako s teboj, che te ima rad. Samo zhresh me she zaradi sluzhbe, zaradi kuhinje, zaradi domachih. Zaradi otroka, predvsem pa zaradi stvari, ki si jih storil sam. Nisem ti vech dovolj dobra. In nisi vech tak z menoj, kot si bil nekoch. Morda si se tedaj samo pretvarjal!”

“Seveda. Prava zverina sem! Ti si nedolzhni angel!”

Tone se je hladno zasmejal, da je Mojco znova zazeblo.

“Kar smej se! Kot kakshen shizofrenik! Saj je zhena vedno za vse kriva. Tudi ljudje she vedno obsojajo predvsem zheno.”

“Ti, ti si ljubosumna. Ne prenesesh, da sem doshtudiral. Ne prenesesh, ker me ne moresh vech voditi okoli kot cucka. Samostojnost ti samo shkodi. Sploh se ne zavedash, kako si se spremenila. Kakshna ambiciozna mrha si postala.”

Mojca je komaj zadrzhevala solze. Ta ochitek jo je zadel v zhivo.

“Ne potrudish se vech, niti malo ne, da bi me razumel. Vseeno ti je, kaj obchutim, kar zhelim. Hladen si. Neprizadet. Niti malo mi ni vseeno, kaj si mislish o meni!” je Mojca s tezhavo zlogovala besede. “Vse dni se zhrem. Ponochi ne spim. Delo mi ne gre od rok. Sprashujem se, ali sem resnichno kriva za najine nesporazume. Ti pa se ob tem cinichno rezhish. Zbadash me. Uzhivash, ko vidish, da se ubijam. Muchish me. Muchish. Vesh, takih prepirov sem imela dovolj zhe v otroshtvu. Kadar sta se oche in mati prepirala, sta me poslala v mojo sobo. Ti pa se mnogokrat prepirash tudi pred otrokom. Kolikokrat sem zbezhala od doma! Tudi skozi zaprta vrata nisem prenesla prepirov. Potem me je oche naklestil, chesh, da se potepam. Kako sem bila ob nedeljah nesrechna, ko smo shli na izlet. Ljudje so nas pozdravljali. Veljali smo za srechno druzhino. Sama sem komaj chakala, da se vrnemo domov, da odidem v svojo sobo ali na dvorishche. Sprashevala sem se, ali smo res druzhina. In sedaj se dogaja podobno z menoj! Samo, da si ti she bolj grob kot oche. Ne prenesem vech! Razumesh! Zaradi vsega, kar se dogaja z nama. In zaradi vsega, kar se je zgodilo pred tem.”

“Zmeshana si. Tako kot tvoje prijateljice. Vse po vrsti se lochujejo. Potem pa jih dobish, che jim samo pomignesh. Mame jim vzgajajo otroke. Vzdrzhujejo jim gospodinjstvo. Same fine hcherke. Z diplomami. Zhehtajo ga tako kot dedci. Samo, da dedci ne pochnejo takshnih oslarij, kadar so nasekani. Vse se gredo amaterske psihiatre. Potem pa tablete in skupinska psihoterapija. To je sedaj moderno! Pod firmo napredka. Morda te pa premalo. Naj ti kupim vibrator?”

Znova se je sarkastichno nasmejal in odvihral skozi vrata. She toliko bi mu zhelela povedati. Da bi se konchno sporazumela. Da bi mu mogla dopovedati.

 

 

II.

Dopoldne je Mojci v sluzhbo telefonirala prijateljica Meta. Cheprav je bila na tesnem s chasom, sta se domenili, da se dobita na kratek klepet ob kavi v blizhnjem bifeju.

Mojca je prishla nekoliko trenutkov prej kot Meta. Izbrala je prostor ob oknu. Komaj si je lahko ogledala mimoidoche in nekaj znanih obrazov ob tochilni mizi, se je zhe vsa nasmejana prikazala Meta.

“Chao, Meta!” ji je pomahala Mojca.

“Chao, Mojca!” je prijateljica pohitela proti mizici. Narochili sta kavo.

“Vechkrat sem ti telefonirala,” je dejala Meta. “Mislila sem, da si zhe na dopustu.”

“Bila sem na simpoziju.”

“She vedno delash pri projektu?” jo je mimogrede vprashala Meta.

“Delo mi je v veliko spodbudo. Vsaj na tem podrochju sem dozhivela priznanje. In dejstvo, da so me povabili k sodelovanju!”

“Gotovo je naporno. Ob vsem rednem delu she te dodatne obveznosti.”

“Vesh, nisem prevech rada doma. Delo mi pomeni vech, kot si mislish.”

“Se she kar dajeta s Tonetom?” je bila Meta presenechena.

“Vsak dan je huje. Cinichen postaja in stalno me nazhira.”

“Ko sem se jaz lochevala, sem si vedno zhelela, da bi se jaz razumela z mozhem tako kot vidva s Tonetom,” je zamishljeno dejala Meta.

“Leden je in nedostopen. Stalno poslusham ochitke.”

“In starshi?”

“S Tonetom drzhijo. Moja mati in njegovi starshi.”

“Morda se bosta pobotala. Vzemi si malo chasa. Pojdita na potovanje.”

“Najprej moram konchati delo pri projektu. Ne razume, noche razumeti, da mi delo v poklicu veliko pomeni.”

“Che bi bila na tvojem mestu, bi raje popustila,” je delala Meta. “Pri meni je bila stvar jasna. Moj je javno zhivel z drugo.”

“Tonetu ne morem nichesar ochitati. Vsaj nich direktnega. Toda vem, da se pretvarja. Vse skusha zvrniti name.”

“Schasoma se bo vse pojasnilo.”

“Tudi mama me noche poslushati. Noche me razumeti, cheprav se z ochetom nista razumela najbolje. Pravi, da se bo vse uredilo. Naj malo potrpim.”

Meti se je razvezal jezik:

“Mati izhaja iz svojih izkushenj. Nekoch je sama storila kompromis. Vdala se je v usodo. Nesposobna je bila zazhiveti sama. Tudi pri nas je bilo tako. Odvisna je bila najprej od starshev. In potem od mozha. Sama je iskala argumente in dokaze, da bi opravichevala mozhevo nezvestobo. In sedaj skusha svoje nereshene probleme reshevati prek tebe. Ne dopusti tega.”

“Ko sva se porochila, sem si zhelela, da ne bi ponovila usode svojih starshev. Jaz tega ne znam znanstveno utemeljiti. Vem pa, da se muchim.”

“Vem, kaj si obchutila kot otrok. Tudi jaz sem si zhelela. da bi oche odshel za vedno. Kadar je shel na potovanje, je napetost v druzhini popustila. In kako so zoprna nedeljska kosila, che se starsha ne razumeta. Onadva pa sta ponavljala, da sta skupaj zaradi mene. Potem je delo pri hishici na videz zgladilo spore. In kakshna povishica prvega.”

“Tudi meni mati svetuje, naj pochakam, da bova spravila hisho pod streho. Saj, ne rechem, Tone se trudi.”

“Morda ni babjak, kot je bil moj,” se je Meta z resnim glasom sklonila proti Mojci, “ampak che ti ne prizna pravice, da si tudi v poklicnem oziru samostojna tako kot on. Najbrzh je to pri tebi poglavitni vzrok?”

“To je tudi problem sodobne zhene. Ko je prisiljena, da se izkazhe v poklicu. Gotovo, gotovo je to pri meni vzrok. Ampak tu ne moremo izbirati. Ali naj pustim sluzhbo?”

“To je nemogoche. In che bosh chakala, bosh she na slabshem. Imash samo dve izbiri. Lahko ostanesh v formalnem zakonu z obchutkom trajne prikrajshanosti. Saj vesh, ugled, okolica, urejena druzhina. Znotraj pa vse trhlo. Mozh bo skochil chez plot na prvem sluzhbenem potovanju. Ti se bosh delala, da je vse v redu. Zaigrala bosh svojo shanso v poklicu in svojo mozhnost, da se resnichno osamosvojish. Ali pa skushash Tonetu she enkrat dopovedati, da imash tako kot on vso pravico, da se uveljavish pri delu, za katero imash vechji talent kot marsikateri moshki.”

“To sem zhe poskusila. Bilo je popolnoma nemogoche, da bi sprejel moje stalishche,” je postalo Mojci jasno, da ji ostaja samo ena pot. Samo Meta je imela starshe za seboj. Lahko se je odselila k njim. Pazili so na otroka.

“V takem svetu zhivimo. Odvisni smo samo od svojih odlochitev. In tudi posledice moramo znati prenesti,” je dejala Meta z resnim glasom.

“Ti si imela prijatelja. Lahko si se pogovorila z njim. Tudi sedaj se razumeta.”

“Razumi, da je za otroka bolje, che zhivita sama, kot da vse zhivljenje poslusha prepire. Ne razumi me napak, ne zhelim vplivati na tvoje odlochitve.”

“Ne morem se vrniti k starshem. Za vse bom jaz kriva. Tone se javno sploh ne izpostavlja. Na zunaj je vse v najlepshem redu.”

“To ni bistveno. Poglavitno je, da chlovek ne zdrzhi vse zhivljenje v razklanosti, ki ga pochasi unichi. Pritiski in napetosti te pripeljejo v slepo ulico. Razklanost ti bo vzela moch, ki jo potrebujesh za zhivljenje in delo. Skrbeti morash za sina. V poklicu morash tekmovati s kolegi. Tudi che zhelish uspeti v poklicu, morash imeti nekoga, ki te razume, spodbuja! In morash imeti dom, v katerem se sprostish, odpochijesh, kotichek, kamor se rada vrachash.”

“Zhelish rechi, da bi morala pricheti znova!”

“Sama se bosh morala odlochiti. In kako je s tistim kolegom, ki si ga omenjala? Nekaj si mi govorila o njem!”

“On me edini spodbuja, da nadaljujem z delom. Drugache bi zhe vse pustila.”

“Omenjala si ga z nekakshno simpatijo,” je dejala Meta.

“Ve, kako je z menoj. Vse sem mu povedala. Vshech sem mu. Ceni moje delo. Odlichno sodelujeva pri projektu. V meni je obudil marsikaj tistega, kar mi je nekoch mnogo pomenilo.”

“Torej nisi sama. Ali se lahko zanesesh na njega?”

“Mislim, da lahko. Toda, ne morem pricheti kar tako. Vchasih se sprashujem, ali nisem prepirov s Tonetom sama zakrivila. Se vedno upam, da se bova pobotala. Ne morem se odlochiti. Po cele ure sedim in strmim v zrak. Razmishljam. Tako grozno se pochutim. Vse vidim chrno.”

“Tudi z menoj je bilo podobno. Toda sedaj vesh za vzrok, vesh, kaj te muchi. In vesh, kako bi rada zhivela!”

“Ne verjamem! Ne verjamem! Tako rada bi vse razumela. Chemu ne zdrzhiva skupaj? Sedaj, ko imava vse, kar sva si nekoch zhelela. In tudi, che prichnesh znova? Kdo ti jamchi, da bo potem bolje? Ali bodo te stiske pustile kakshne posledice? Ali so me zhe prichele razkrajati? Gledam svoj obraz. Gledam te gube, vidim, da sem iz trenutka v trenutek starejsha. Zdi se mi, da bom vsak hip stara sto let!”

“Skushaj se pogovoriti z domachimi! Skushaj jih preprichati, da nista za skupaj.”

“Samo zaradi otrok vztrajam. Drugache mi bo kmalu vse eno figo mar. Chlovek se naje tablet. In konec!”

“Misli na poklic. Misli na ljudi, ki te potrebujejo. Tako zhivahna si bila. Iskriva. Polna idej. Rada si imela svoje delo. Rada si imela zhivljenje. Ne smesh! Ne smesh obupati! Poklichi me, kadar me bosh potrebovala! Kadarkoli!” se je Meta prichela poslavljati. Gledala je na uro. “Hiteti moram. V sluzhbo. She se bova pogovorili.”

“Vse je brez smisla. Brez pomena vse naprezanje,” je odmevalo v Mojci. Zdelo se ji je, da se Meta razblinja, spreminja v belo meglo. Izginila je kot v sanjah.

Nato pa je v hladnih zvokih operacijske dvorane zaslishala materin glas.

“Mojca, potrpeti morash!”

“Tako, kot si ti potrpela z ochetom!”

“Vem, da je oche rad kakshno pogledal. Toda Tonetu ne moresh ochitati nich takega.”

“Mama. Sploh ne vem, ali sem ga imela kdaj rada. Porochila sva se, ker sem zanosila. Tedaj sem poslushala tebe. Ne vem, ali sem ravnala prav.”

“Zhenske moramo znati potrpeti!”

“Razumi, da nisem odvisna od njega. Delam in zasluzhim. Zhelim, da me ceni kot chloveka, da ne ravna podlo z menoj.”

“Si bila vselej idealna zhena?”

“Sama se vprashujem o tem. Che bi bila o tem preprichana, sploh ne bi oklevala.”

“Dolgo sta vztrajala skupaj. Lahko bi lepo zhiveli. Lahko si marsikaj privoshchite. Poklic imata. Sluzhbo. Hisha bo kmalu gotova.”

“Nichesar mu ne pomenim! Trd je in nedostopen. Samo sebe vidi!”

“Vedno se bo vrnil k tebi. Vedno bosh imela nekoga. Koga pa mislish, da bosh dobila sedaj? Tistega pri podjetju, mlajshega od tebe. Mlade se ponujajo na vsakem koraku. In che se ti potem vse podre. Bosh prichenjala tretjich, chetrtich.”

“S tem, pri podjetju, z Zvonkom sva samo prijatelja. Lochila bi se, tudi che Zvonka ne bi poznala.”

“Ko je imel tvoj oche drugo, sem poslushala mamo. Ni mi zhal. Sedaj bi bila sama. Sedaj vem, da se nesporazumi poravnajo.”

“Ali si predstavljash, kako sem se pochutila tedaj, ko sta se vidva z ochetom prepirala? Chemu sem begala od doma? Zaradi vajinih prepirov sem odshla od doma. Zato sem se porochila s Tonetom. Toda upala sem, da se bo s poroko, da se bo z otrokom vse uredilo.”

“V vsaki druzhini se zgodi kaj neprijetnega.”

Besede plavajo v velikem praznem prostoru. Njihov odmev je hladen. Kovinski zven imajo. Prihajajo od dalech. Spremlja jih bolechina. Bolechina je prisotna povsod. In vonj po jedkih tekochinah.

Neznan glas sezhe do Mojce. Neznan zhenski glas. Chudno odmeva, ves je nejasen. Potem se pojavi bolj dolochen pomen besede.

Postava v beli halji se sklanja nad Mojchin obraz:

“Kaj zhelite? Vam je slabo?”

“Morda sem vse skupaj samo sanjala. Morda so vse skupaj samo sanje?” zheli Mojca izrechi, pa ne more premakniti ustnic.

“Samo she nekaj dni. In vse bo v redu,” reche zhena v beli halji.

Ne bi smela. Ne bi smela na operacijo, hite misli druga chez drugo. Vedno sem se pochutila neprijetno, kadar sem morala koga obiskati v bolnishnici. Vedno je bilo toliko obiskovalcev. K meni pa ni nikogar. Kako rada bi se s kom pogovorila... V najmodernejshi kliniki... Dolg marmornat hodnik. Bela vrata. Zastekljena stena in zastor. Okence kot v samostanu. Stikalo na nochni omarici. Gumb, s katerim lahko poklichesh sestro. K tebi ne sme nihche. Lezhati morash nepremichno.

Obraz je zakrit z povoji. Ves dan lezhim in gledam nepremichno v strop. Vchasih vstopi sestra in zamenja steklenico s tekochino. Pogleda aparate in mi da injekcijo.

Ne smem premakniti ustnic.

Tako rada bi videla svoj obraz!

Kozha je razpadla kot pena, ko se je vanjo zarezal skalpel. Ta hladni dotik nozha bo ostal v meni za vselej.

Zdelo se mi je, da sem mrtva. Nisem se mogla premakniti. Nisem mogla premakniti ustnic.

Zhelela sem pobegniti.

Zhelela sem se pogledati v zrcalo. Tako kot takrat, ko sem bila deklica.

Zrcalo se je razbilo!

“Zrcalce, zrcalce povej!”

Mojca je zhelela premakniti ustnice. Zhelela je, da bi odstranili povoje z obraza. Zhelela je, da bi se s kom pogovorila. Pa je do nje prihajal samo mochan Tonetov glas. Odmeval je kot grom. Mogochno, kot bi se lomile stene. Vsa soba je bila polna krichanja. tako da je Mojca komaj razumela pomen besed.

Mojca je videla, da se sestra trudi z injekcijsko iglo. Zvok je postal znosnejshi, tako da je razumela pomen besed. She vedno je Tone govoril ostro in neprijazno:

“Tudi jaz bom udaril nochni shiht! Toliko dela imamo pri podjetju!”

“Rok imamo. Delo mora biti konchano do roka. Sprejeli smo obvezo. Tudi plache so odvisne od narochila.”

“Ti zhe v sluzhbi bolj pashe kot doma!”

“Vedno sem si zhelela, da bi sodelovala pri natechaju. Zato sem shtudirala. Najmanj toliko kot ti.”

“Poserjem se na tvoj natechaj... Samo zato si delala shoferskega, da lahko fliknesh na lepshe.”

“Kolikokrat si me ti kam peljal?!”

“Ravno chas imam. Pri nashem podjetju pochnemo vsaj kaj koristnega.”

“Kar v glavo ti je stopilo.”

Mati, ki je bila pri njiju na obisku, je vstopila v sobo:

“Oba sta trmasta. Nihche ne popusti.”

Mojca je strahoma pogledala na uro:

“Zamudila bom. Zmenili smo se. She nekaj dni. Potem koncham. Nobenega projekta nochem vech,” je bilo Mojci vsega chez glavo.

“Kar porochi se s podjetjem,” je zakrichal Tone s hodnika in zaloputnil vrata za seboj.

“Mladi ne znate potrpeti,” je mati zaskrbljeno gledala Mojco. “Nobeden noche popustiti.”

“Tisto pravljico sem zhe slishala,” je bila Mojca osorna.

“Pa sva se z ochetom le pobotala. Vidva se pa ne moreta.”

“Che zhe zhelish vedeti. Nochem, da bi otrok prenashal vse, kar sem morala prenashati sama.”

“Premisli. Obzhalovala bosh. Zhe leta sta skupaj!”

“Tone zheli, da bi bilo vse po njegovem.”

“Precej sta si podobna. Tudi tebe smo razvajali.”

“Ste me res imeli s chim. Vsak krajcar je shel za bajto. Samo gledala sem, kako se nosijo moje sosholke.”

“Sva jo le spravila pod streho. Hishico. In tam, kjer smo stanovali, so komaj chakali, da zginemo. Ochetova placha je bila premalo. Tudi sama sem morala v sluzhbo.”

“Mislish, da je hisha vse. Otrok potrebuje she kaj drugega. Sama se bom ukvarjala z otrokom. Samo, da zakljuchim z delom pri natechaju.”

“In mislish res na operacijo? Si se dokonchno odlochila? Se ne bosh z nikomer posvetovala?”

“Dovolj sem zhe odlashala. Vzela bom dopust. Prosim te, da skrbish za fantka. Samo Meti sem povedala. Tudi za operacijo!”

 

 

III.

Mojci se je zdelo, da se hude sanje pojavljajo bolj poredko. Tudi trenutki, ko so iz neskonchne tishine prihajali do nje grozechi glasovi, so se pricheli izgubljati. Prepoznala je znani glas zdravnika.

Bila je v bolnishki sobi. She vedno je lezhala negibno. Potem je uchinek zdravil popustil in zavedela se je, da je operacija minila. Zopet je obchutila roke in noge. Obchutila je, da se kri pretaka po telesu. Vchasih jo je obshla omotica. Potem se je povsem normalno pogovarjala s sestro, ki ji je pripravila zdravila.

Najbolj se je razveselila prvega obiska. Sestra ji je sporochila, da jo je obiskala prijateljica.

“Meta!” se je razveselila Mojca.

Bilo je, kot da se znova resnichno vracha med ljudi.

“Chao, Mojca!” je priplaval do nje Metin glas.

Govorila je skozi mikrofon. Metin obraz je strmel v njo iz daljave. Z onkraj zastekljenega okenca. Glas je imel kovinski zven.

“Chao, Meta!” je spregovorila Mojca.

“Je bilo hudo?”

“Ne bi shla she enkrat na takshno operacijo. Vidish, vsa zabuhla lichka imam.”

Meta je prepadeno strmela v otekline, ki so komaj oznachevale oblike obraza. Strmela je v drobne ochi, v nabreklo kozho in modrikasto rdeche chrte na robu lic.

“Dejali so mi, da bodo otekline popustile. Nastopile so komplikacije. She enkrat bom morala na operacijsko mizo. Do tedaj moram ostati v tej sterilizirani celici. Tudi pogovarjam se lahko samo skozi linico in po mikrofonu.”

“Prinesla sem ti knjige, za katere si me prosila.”

Mojca se je zahvalila za knjige in dodala:

“Vem, da se ne strinjash, da sem shla na operacijo,” je nadaljevala Mojca. “Tudi s Tonetom sva se mnogokrat pogovarjala, da je pri chloveku pomemben znachaj, kako se je sposoben priblizhati sochloveku. Tudi jaz mislim, da videz mnogokrat zavede. Toda za zhensko je lepota pomembna. Tudi lepota ti lahko dá samozavest in upanje, da je mogoche pricheti znova.”

“S teboj ni nich narobe. Samo nesrechna si! Operacija pri tem ne pomaga mnogo.”

“Morda se mi bo povrnilo zaupanje.”

“Slishala sem, da je natechaj uspel. Sodelavci te pozdravljajo.”

“To rada slishim. Chlovek se toliko bolj zagrize v posel, kolikor bolj nesrechen se pochuti.”

“Delo je dobro zdravilo.” se je strinjala Meta. “In pri delu lahko spoznash dobre prijatelje.”

“Vesh, za operacijo sem se odlochila nenadoma. Po tistem, ko sem se sprla s Tonetom. Prishel je v podjetje in naredil shkandal.”

“Tvoja mati mi je nekaj govorila o tem dogodku.”

“Mati mi stalno prigovarja, naj se pobotam s Tonetom. Pravi, naj ga ne lomim. In naj pustim novega prijatelja pri miru.”

“Ne mudi se ti. She se bosh odlochila.”

“Morda sem se odlochila za operacijo zato, da bi vse v miru premislila. Po tistem dogodku, ko se je Tone pojavil v podjetju, sem hotela pobegniti nekam dalech.”

“In zhelela si, da bi postala mlajsha in lepsha. Zaradi prijatelja in sodelavca pri projektu.”

“Mlajshi je od mene. Morda se samo pretvarja. Ne bi prenesla, che bi morala pricheti znova. Znova in znova. Rada bi imela chloveka, na katerega bi lahko rachunala vse zhivljenje. S Tonetom pa sva se razshla. Na marsikaj gledava vsak po svoje. Ni vech tistega, kar bi naju druzhilo. Morda se je spremenil on? Morda sem se spremenila jaz sama? Najbrzh sva se spremenila oba. Vsak v svojo smer.”

“Teh dejstev ne moresh vech spremeniti. Lahko samo spremenish svoje zhivljenje. Lahko upash, da se bosh izkopala iz dvomov, ki te ubijajo,” je resno govorila Meta in se prichela poslavljati. “Oditi bom morala.”

“Rada bi ven iz te sobe. Iz povojev. Vse je tako grozno. Tako kovinsko chisto. Strah me je te beline. Strah me je, kako bo videti moj obraz, ko bodo sneli povoje.”

“Vse bo she dobro,” je preprichljivo dejala Meta, ko se je poslovila.

“Najhujshe je tisto prebujanje po operaciji. Strah me je tistega prebujanja, ko lebdish nekje med zhivljenjem in smrtjo.”

Kovinski zvok operacijske dvorane se je znova priplazil, ponavljali so se glasovi iz blizhnje preteklosti. Mojca se je skushala premakniti. Skushala je izrechi vprashanje, ki ga je v zadnjih dneh ponavljala znova in znova.

“Ali je kdo vprashal po meni? Me je kdo obiskal?”

Zopet so se pojavile sence v belini. Obrazi, zakriti z belimi maskami, izza katerih so strmele samo ochi. Nato pa je zaslishala glas, ob katerem je vztrepetala. Ponovil se je kot v velikem praznem prostoru.

Koraki so se priblizhevali in odmevali z vse vechjo mochjo, kot da bi se priblizhevala mnozhica ljudi.

Nato je Mojca zaslishala sunkovito odpiranje vrat.

“Tu sta torej!” je povsem iz blizhine zadonel Tonetov glas.

“Pozdravljen,” je odgovorila Mojca. “Tu ti predstavim svojega sodelavca, Zvonka. Skupaj delava za natechaj.”

“To je torej tisti tip,” je grobo spregovoril Tone.

“Ne nori!!” je zakrichala Mojca.

“Tu imash.”

Mochan udarec je odmeval po prostoru.

“Tu imash! Da si bosta zapomnila!”

“Pusti jo!” je zakrichal Zvonko.

“Bi tudi ti rad katero fasal?”

Nato mochno loputanje z vrati. Mojca je nemochno gledala za Tonetom. In obstala brez besed. Zdelo se ji je, da slishi svoj notranji glas, nekoga v sebi, ki ji govori in jo skusha preprichati.

Preprichati skusha samo sebe, da bo she srechna. Zhenska mora biti lepa. Zhenska mora biti tudi razumna. Samo poklic je premalo. In kadar se v zhivljenju nekaj podre, morash najti moch, da prichnesh znova.

Zheli si ven iz teh zatohlih prostorov. Ven, med ljudi. Slishi njihov glas. Slishi odmev glasu. Zheli si delati, zheli si ljubiti. She vedno je mlada in lepa. Mora si to dopovedati. Mora dopovedati svetu. Glasba prihaja vedno blizhe. In nato prislushkuje glasu govornika:

“Zhelim chestitati vsem sodelavcem, ki so s svojo pozhrtvovalnostjo omogochili, da smo uspeshno opravili sprejeto nalogo. Vsem prisotnim in posebno ekipi, ki je opravila delo na tako pomembnem natechaju, zhelim she nadaljnje uspeshno delo. Zavedati se moramo, da nas bo tudi v prihodnje reshevalo samo znanje in uspeshen pristop pri iskanju novih reshitev. Zato pa bomo vedno zdruzhevali tako izkushnje, ki smo jih pridobili pri dosedanjem delu, kot iskanja novih spodbud in originalnih reshitev.”

Sledilo je ploskanje in klici:

“Bravo! Bravo!”

“Na zdravje!”

“Zdaj se lahko poveselimo!”

“Mucka, greva plesat!”

“Oprosti. Nisem razpolozhena!” je Mojca odklonila nekaterim, ki so jo prishli prosit za ples.

“To ti je arhitektura. Ta nova praktikantka!”

“Tudi kaj bolj zrelega se prilezhe!”

“Prav imash. Zhenska je godna shele, ko gre chez trideset.”

“Tudi izkushnje niso od muh!”

“Ja. Shola naredi mojstra!”

Omizje je bilo vedno bolj razigrano. Mojca je gledala, da bi se od kod prikazal Zvonko.

“Bi shla plesat?” jo je Zvonko potegnil od mize proti plesishchu.

“Kje si bil toliko chasa? Mislila sem zhe, da te ne bo!”

“Saj sem res okleval.”

“Zaradi tistega shkandala s Tonetom.”

“Veliko mu je do tebe!”

“Pomenim mu le toliko kot lastnina.”

“Raje zapleshiva.”

“Presneto so zhe nakresani.”

“To je rasizem,” se je razburil nekdo od omizja. “Z menoj ni shla plesat!”

“Pusti ju. Ta dva sta se zhe zakrtachila.”

“Samo projekt jima gre po glavi.”

Sledil je krohot.

“Vchasih so kar zoprni,” je dejala Mojca in se stisnila k Zvonetu.

“Niso ravno navdusheni nad konkurenco. In tudi glede projekta. Marsikomu ni vshech, da je bil sprejet.”

“Che me ti ne bi spodbujal, bi zhe zdavnaj odnehala.”

“Delal sem z veseljem. In bil sem srechen, ker si me dopolnjevala.”

“Drugache je vse brez zveze.”

“In doma? Sta se pogovorila s Tonetom?”

“Noche me niti poslushati. Pravi, da je konec, da lahko grem, s komer hochem.”

“Morda je samo uzhaljen? Ljubosumen?”

“Skusha me iznichiti na celi chrti. Morala bi nositi kratke kikle kot smrklje pri njegovem podjetju. Samo za avtomobile se zanimajo in za pijacho. Morda she to, kakshne pancerje ima kdo in od kod je privlekel cunje. Na kozlanje mi gre. Ob tem delu pri projektu sem prvich zadihala. Glede idej, izraznosti, inventivnosti. Vedno sem si zhelela tako delo. Drugache se ne bi vpisala na arhitekturo. To dejstvo mu je dokonchno spodneslo tla pod nogami. Ni me mogel vech podcenjevati. Pobesnel je ob mojem osamosvajanju. Bolje, da zhivim sama z otrokom kakor tako kot doslej.”

Zvonko je tesno objel Mojco:

“Doslej sem samo upal, da bom spoznal koga, s katerim se bom ujel v vseh ozirih. Glede dela in glede zhivljenja. Zhelim si, da me kdo chaka, ko pridem domov. Zhelim si, da razumem tistega, s katerim zhivim. Potem se bom znal z razumevanjem priblizhati vsem ljudem. Tudi to je del nashega zhivljenja. Che vesh, kako ljudje zhivijo, kaj obchutijo. Zakaj se ljubijo in chemu se sovrazhijo. Te misli morash vnesti v tloris, v vsak detajl zgradbe, katero nachrtujesh. Misli in chustva naj vodijo roko, ko oblikujesh, rishesh. V chrtah nachrta je sporochilo, ko ishche tochke, kjer se chloveshke poti srechujejo in kjer se razhajajo. Gledati moramo, da je chimvech takshnih tochk, kjer se poti stikajo. Potem bodo tudi ljudje cenili nashe delo.”

“Da,” je dejala Mojca, “takshno delo je kot glasba.”

“Ta projekt je uspel, ker sva bila preprichana o najinem delu.”

“Ti si me uspel preprichati. Spodbujal si me!”

“In ti si razumela, kaj zhelim! Brez tvojih izkushenj projekt ne bi bil popoln.”

“Delo je postalo del mene same!”

“Vesh, poleti sem se vozil v okolico mesta. Hodil sem po blizhnjih gozdovih in si predstavljal, da je gozd del mene. Predstavljal sem si ljudi, ki so zhiveli v njem. Vashchane oddaljenih vasi. Vse, ki so stoletja in tisochletja dihali mir stoletnih debel. Predstavljal sem si gozd kot ovoj, ki je shchitil chloveka, mu nudil hrano, zavetje. Prichel sem se ukvarjati s slikarstvom. Potem sem se odlochil za arhitekturo. Vedel sem, da moram nadaljevati po isti poti. Da si zheli tudi danashnji chlovek zavetje pred hrupom sveta, v katerem zhivi. Trgajo ga beton in jeklo. Pogresha sonce in cvetje. Pogresha vse tisto, kar je bilo od nekdaj del njegove osebnosti. Tudi v jeklo in beton lahko pricharash sence gozda, odtenke gozdnega cvetja in shumljanje potokov. Chlovek se bo znova prepoznal. Obstal bo sredi hitenja in se zazrl v tiste, ki zhive ob njem... To morava pocheti, kadar projektirava chloveshka bivalishcha. Iskati poti, kot jih ishchejo pesniki in pisatelji. Preprichati morava ljudi, da ni vse brez smisla... Ljudje bodo znova zachutili tla pod nogami. Obstali bodo... Se zazrli drug v drugega.”

“Tako, kot si se ti zazrl vame!” se je Mojca tesno stisnila k Zvonetu.

Glasba je prihajala vse blizhe.

“Pelji me kdaj med drevesa. V gozd. Na travnike. Zhelim, da bi bila srechna. Pelji me proch od prepirov.”

Plesala sta in v Mojci je tlela zhelja, da bi bila znova mlada in lepa, da bi se je Zvonko resnichno zhelel.

“Edini chlovek na svetu si, s katerim se lahko resnichno pogovarjam!”

Mojci se je dozdevalo, da spomin na te dogodke she vedno traja, da she vedno slishi prijateljev glas. Potem pa so besede znova zazvenele s kovinskim odtenkom.

“Tudi jaz sem se prepirala s tvojim ochetom,” je govorila Mojchina mati. “Zvedela sem, da mi je nezvest. Pa sem mu odpustila. Potrpi! Zaradi ljudi potrpi!”

“Ali ne smem biti srechna?” je sprasheval glas v Mojci. “Doslej sem samo shtudirala in delala. Bila sem najmlajsha v letniku. Potem sem se prebijala v sluzhbi in skrbela za mozha in otroka.”

“Ljudje vaju sposhtujejo!” je zvenel materin glas.

“Moram razmishljati o sebi. Moram ugotoviti, kaj si resnichno zhelim. Hotela sem, da bi mi Tone pri tem pomagal. Pa mi je obrnil hrbet. Ni se zhelel vech pogovarjati z menoj. Spremenil se je. Ni res, da mu ne morem nichesar ochitati. Vrgel mi je v obraz, potem ko naju je napadel v podjetju, vrgel mi je v obraz, da lahko pochnem, kar hochem. Da je tudi on prichel po svoje.”

Hotela je vprashati, ali je kdo vprashal po njej. Zvoki operacijske dvorane so se pricheli izgubljati. Znova je bila v bolnishki sobi. Nad njo se je sklanjala bolnishka sestra.

Mojca je zaslishala doktorjev glas.

“Danes bomo sneli obveze. Sestra, pripravite vse potrebno.”

Mojca se je razveselila.

Obraz bo znova tak kot tedaj, ko je bila she deklica. Gladek bo in brez gub. Tudi otekline bodo izginile. Vse okoli bo polno chudovitih barv. Stekla bo v gozd. Stekla bo k vodi.

Mojca je odprla ochi.

Na omarici je stal prelep shopek rozh.

Na stolu je sedela Meta in se ji nasmehnila:

“Ali vesh, kdo ti je poslal cvetje?”

Mojca je prikimala.

Doktor je spregovoril z resnim glasom kot vedno:

“Chez nekaj dni nas boste zapustili!”

“Ali je prishlo kakshno sporochilo zame?” je vprashala Mojca sestro.

“Kolega iz sluzhbe vsak dan sprashuje, kako je operacija uspela in kako se pochutite.”

“Poklical vas bo po telefonu!”

“Jutri boste lahko shli na hodnik,” je dejala sestra.

“In chez nekaj dni nas boste zapustili,” je ponovil doktor ter se nasmehnil. Mojci se je zdelo, da je od nje odpadlo neskonchno tezhko breme.

 

______