Revija SRP 47/48

Andrej Lutman

 

ZAPISI O KNJIGAH

 

IZBOREN IZBOR
 
Maja Razborshek: PRETANJENI RAZBOR
Oblikovanje: Sandra H. Grum
Zalozhba Goga, Novo mesto, 2000, 80 strani

Svojo prvo pesnishko zbirko z naslovom Ranjeni papir, ki je izshla dvojezichno she v italijanshchini, je Maja Razborshek objavila leta 1995 pri zalozhbi Zhbrinca. Sama jo je bila tudi opremila s sedmimi risbami, ki so odpirale sedem delov. Upesnila je iskanja zhene, ki spremlja tok lastne izpovedi od svojega rojstva v rojstvo sina, ki naj bi ji zamenjal tisto punchko, deklico, dekle, ki je bila nekoch. Dolochenost, ki se bohoti v usodnost in otrochjost hkrati, daje tistim pesmim povlako trenutka, ko sezhe misel izven sebe, postane nekaj drugega, dá samo sebe misliti.

Njena druga pesnishka zbirka ima domiseln in zavezujoch naslov: Pretanjeni razbor. Ne gre samo za poudarjen odnos do delezha sebe, ki se istoveti z dolocheno besedo, ki zaznamuje priimek, se pravi oznachbo, ki je vsiljena, pach pa se naslov nanasha predvsem na ponujene pesmi. Tokrat gre zares. Che je prvenka poskus, potem je druga knjiga na poti, da zavzame drugachnejshe lege, tiste, ki so bile prejshnji she izven dosega. Prebrano v branje in razbiranje zamolchanega, zamolklega v tishini in prisiljenega, da pride v misel, govor in zapis. Pa v objavo seveda, ko nekaj lastnega postane sploshna dobrina. In v takshne namene lahko ponudish le najboljshe. Kaj naj ostane, kaj naj zapishe bivanje, kaj naj gre v spomin? To so osrednja vprashanja, ki si jih v svojih pesmih med verzi izpostavlja pesnica.

Zbirka je oblikovno razdeljena na tri sklope pesmi z naslovi po prvih pesmih in se glase: Bralni znak, Razmik in Zlata obreza. Vse pesmi uvaja pesem z naslovom Sprehod s Pegazom, ki jo zachne z (navajam): Vecher spochne najvech pesmi: / shkrlatna lochnica / med snovmi in sanjami / je najbolj zabrisana, koncha pa s samoposmehom, ki ji pesnishka zhival (navajam): ...prishepne, / naj prechrta nekaj besed. K temu konju se vrne she v pesmi Pegaz, ki se nahaja v drugem delu. Predstavi ga v svojem pogledu (navajam): Pegaz, / ki je kot navidezna svoboda / velikodushno dopushchal korak / v nepopravljivo napako, / ali kot do bojazljivosti / zmodrena neodlochnost / korak zadrzhal. V tretjem delu, v pesmi Vshtric z Erato zapishe (navajam): Zhe dolgo zhivim to ljubezen. / In njena sled / je hrepenenje kot krepost, / je hrepenenje kot slabost, ter se izpishe z (navajam): Zamizhim. Spricho njenega sijaja / obstanem, obnemim. // In hrepenenje opishe krog. V pesmi, ki zbirko zakljuchuje, pa obljublja, da se vrne in (navajam): da nasujem v razor / semen pretanjeni razbor.

Mislim, da navedki kazhejo na svet, ki ga tkejo Majine domene in nameni v pesnishtvu. Duhovitost, ki se kazhe na eni strani v odmiku od sebe ter na drugi v skladnji besed, je le ena od odlik tega sveta. Vsekakor ima velik delezh Majin napor, da prav iztisne iz sebe vse sokove in snovi, ki jo delajo prosojno in s tem obchutljivo. Obchutljivost je nujna za chutenje in za chustva, da lahko pride do razbiranja teh obchutij, ki jih nato pesnica predeluje v misli in tako naprej do nas, do bralstva. Tako v tem naporu uporablja vse, kar ji je v skelet za pesemsko meso. Vse nachine, vse besede, vse mozhnosti. A vrti se v krogu, ki mu polmer dolocha le pesnichin svet in njena zmozhnost zaznave. In izbira, prebira ter se vracha na isto mesto, v isto pochetje. Je razpon med molkom in govorom, je kacha, ki grize v lasten rep. Tako je tudi pochetje, ki se mu reche pesnjenje, postopek, kjer lahko odpove vse, lahko pa vse priskochi in vzpostavi se srechanje prvin, ki zagotavljajo odlichnost izdelka, ki je sad, ki gre lahko v presezhek.

Preprichan sem, da je Maja Razborshek na najboljshi poti, da svoj pesnishki svet dodela, izbrusi, ga izpostavi in zhivi, saj s svojo novo zbirko dokazuje, da se ji samosvojost tako v izbiri tematike kakor tudi glede nachina njenega podajanja nedvomno obrestuje. Kljub zavezanosti lastnim pogledom in sodbam je pesnica ohranila stik s sodobnim izrazom in tako je njena pisava prepoznavna in razpoznavna v stalnih pesnishkih izlivih te dezhele. Glede na vse povedano zakljuchujem, da je pesnishka zbirka Pretanjeni razbor dosezhek, vreden pozornosti in pazljivega vzpostavljanja stika, pesnishki dosezhek, ki vracha oplemeniteno vlozheno pozornost.

 

 

KRSTITELJICA
 
Mojca Kumerdej: KRST NAD TRIGLAVOM
Oblikovanje naslovnice: Marija Lejzić
Shtudentska zalozhba, Ljubljana, 2001, 116 strani

“Na odgovor ni se moch noben zanesti, / saj le razlichna stanja so zavesti,” odgovori Janko Pretnar predstojniku norishnice na vprashanje o vsebini razmishljanj v zadnjem chasu. Janka Pretnarja so namrech pripeljali v ustanovo na predlog policije, saj je dolgo chasa veljal za pogreshanega, potem pa se je nenadoma pojavil in s svetom okrog sebe obcheval le prek verzov s svetovljansko vsebino. Bil je povsem povprechen prebivalec dezhele pod Alpami, tochneje v okolici Bohinjskega jezera, kjer naj bi po pripovedovanjih ljudje izginjali. Teh predelov se je oprijelo ime Bohinjski trikotnik, ki naj s svojimi znachilnostmi ne bi dosti zaostajal za Bermudskim. Tod niso izginevala letala in ladje, pach pa zgolj ljudje, domachini in izletniki. Vechine izginulih seveda niso nikoli nashli, a Janko Pretnar je ena od izjem. Po odsotnosti se vrne popolnoma drug chlovek, ki ima za seboj hudo preizkushnjo in sveto skushnjo, saj v pogovoru z zheno, prijatelji, policijo in dushebrizhniki govori docela drugache o stvareh, s katerimi se pravzaprav vsak od nas vsaj za hip ukvarja. To so podrochja mejnega, podrochja samosprashevanj o nashem bivanju, namenih in ciljih tukajshnjega zhivljenja. In Janko Pretnar postrezhe z odgovori iz domene domishljije in domiselnosti, z razlagami, ki odstopajo od ustaljenih vzorcev, s kakrshnimi nas poskushata tovrstno zadovoljiti znanost ali vera.

V prvem pripovednem delu Mojce Kumerdej, sicer znane novinarke, ki tehtno pishe predvsem o predstavah, kjer se spletajo razlichne izpovedne zvrsti, lahko razbiramo pripoved o tipichnem slovenskem odzivu na drugachnost in drugost. Na eni strani izpostavljena pregovorna zagamanost, zaplankanost teh koncev ter na drugi strani popolna chudnost, nenavadnost, tujost. Ti dve skrajnosti se soochita med sabo in she s skorajda ljudsko pesnitvijo, ki govori prav o tem. Che je Presheren opeval dogodke, ki so zaznamovali prebivalstvo te dezhele s hlapchevstvom in izgubljanjem vere v lastne predstave o zhivljenju, potem Mojca Kumerdej opisuje pravzaprav iste dogodke, ki se dogajajo na istih tleh, le v zdajshnjem chasu in z drugimi nastopajochimi. Ljubezen, ki sta jo predstavljala Chrtomir in Bogomila, tu predstavljata upokojenec in upokojenka, ki v aplskem raju uzhivata jesen svojega zhivljenja. Zavojevalci, ki so pred stoletji podjarmili zavest tukajshnjega prebivalstva z drugo vero, so v povesti Krst nad Triglavom postali vesoljci, ki ugrabljajo ljudi in z njimi pochenjajo stvari, ki za vedno spremene dojemanje ugrabljenih. Odziv je bil in je v obeh primerih isti: sprijaznjenje z usodo. Povedano na kratko: prekrstitev je uspeshna.

Dejstvo je, da nova spoznanja, pa naj bodo verska ali kako drugache nazorska, prihajajo od zunaj, od krstiteljev, od prekrshchevalcev. Ne zgodi se spoznanje po sebi, pach pa po drugem. In v obeh primerih nasilno, se pravi, ne po volji osebka. Razlika od stoletnega izrochila je morda le v tem, da tokrat pride pohujshanje po moshkem, a o tem pishe zhenska.

Uporabil sem besedo pohujshanje, saj nov nachin dojemanja sveta in sebe, ki ga v to dezhelo prinese Janko Pretnar s svojimi v verzih zapetimi spoznanji, predstavlja tujek v ustaljenih predstavah njegovih domachih in v predstavah predstavnikov tistih ustanov, ki naj bi skrbele za pravilnost, pravichnost in pravshnjost. Tu Mojca Kumerdej izpostavi policaje, duhovnika in psihiatra. Zgodi se stik z nechim povsem novim, sicer zhe znanim, saj smo o vesoljcih seznanjeni, che ne drugache, pa prek javnih obchil, a ko smo sami s tem soocheni, delujemo na nachin, kot ga mojstrsko opisuje Mojca. Zbeganost, nezaupljivost, sprenevedanje, brezbrizhje je le nekaj pojmov, ki tak nachin stika opisujejo. Takshen odziv je pach tipichen za ljudi, ki so tako zaverovani v nekakshen svoj prav, katerega lastnina je nadvse vprashljiva, da drugachne razlage istega ne morejo sprejeti. Tako se vzpostavi odnos tuje resnice do lastne in sprashevanje o tem, ali je resnica, ki je bila do nedavna edina, res lastna ali pa je bila morda prav tako vsiljena, kot je prihajajocha. In vsakdo, ki trobi nekaj drugega, je vir kuzhnega, je pohujshevalec ali pohujshevalka, a obstaja velika mozhnost, da postane tisto, kar pohujshuje, prav kmalu tako ustaljeno in postano, da se boji novega pohujshanja in ga na vse mozhne nachine ovira in zavira. Tu zgolj opozarjam na mozhnost samospoznanja, ki pa je v teh koncih redkejshe od neznanih letechih predmetov.

Mojca Kumerdej je v svoji povesti o dobrih in preprostih ljudeh na stilno vzoren in navdihujoch nachin uspela vnesti v tukajshnji knjizhevni prostor delo, ki je zavidanja vredno, saj povzema vzdushje tukajshnjih dolin in hribov tako dosledno in sproshcheno hkrati, da kar kliche po she kakshnem takshnem. Veseli me (kot moshkega), da lahko zhenska, pisateljica, prichara tako popolno besedilo, ki je v teh koncih po privzgojeni, se pravi vsiljeni predstavi, zgolj in predvsem v domeni moshkih. Naj zakljuchim z napotilom k branju te izvrstne pripovedi in z zheljo, da to pisanje ni pisateljichino zadnje. In she opombica: spremni besedili sta povsem nepotrebni.

 

 

PESNIK RISHE PESMI
 
Nevin Birsa: SKICE KRVI IN ZVEZD
Naslovnica: Rudi Pergar
Zalozhba Branko in Zalozhnishtvo Jutro, Nova Gorica, 2001, 84 strani

Uchinkovita in dodelana do presezhka je naslovnica shtirinajste pesnishke zbirke Nevina Birse: letoshnja rachunalnishka grafika Rudija Pergarja z naslovom Metulji razdirajo pokrajino nudi pogled na prostor, ki se zachenja za stebri, za katerimi zori pushchava. Vse pa spreletavajo metulji ter njihovi odtisi in obrisi. Nekakshen chelni napad se je dogodil v razgled nashega vsakdana: vstopile so Skice krvi in zvezd. Nebo in zemlja sta zdruzhena v lepoti in srhu, v daritvi in zhrtvi.

Vzorno urejena knjiga je nov vishek v stvarjenju enega najvznemirljivejshih pesnikov danashnjih dni in nochi v tukajshnji dezheli. Blizu sedemdeset pesmi je v Nevinovi stalni obliki, ki ni oblika v obichajnem smislu, podanih in razprtih kot karte pri prerokbi, kot podobice, ki nudijo povsem razlichna dojemanja, shirijo mnoge nasprotujoche si razlage, predvsem pa dregnejo v tisto nekaj v chloveku, kar je odprto, kar je povezano z onkraj in odondod in z rojstvom in smrtjo, v tisto, kar je usodno in vedno blizhe, pa cheprav od nekdaj zelo dalech. Obstaja rob, razshirjen v mejno podrochje, kjer se srechujeta strah pred tem neizbezhnim in prezheche, kamor razum s svojimi predpostavkami in mrezhami ne prodre. Je podrochje, ko se smisli razsmislijo, misli razmislijo, ko je chutenje prisotnosti in pristnosti kot stalni pritisk, ki grozi, da ne pojenja.

V pesmi Ustvarjanje zapishe (navajam): Izrechi besedo, /veliko dejanje chrk in srca, /onkraj razuma in onkraj svetá / misli plahutajo v cvrchkih jutranjih petard. Stvari, ki si pesnika she laste, so pravzaprav osamljene, kot je pesnik sam, pa tako nastaja dvogovor (na nachin samogovora) pesnika s svojo samoto in svojo smrtjo. Sledi njegovo spogledovanje z neskonchnim, z vechnostjo in neizmernim ter skrajno tujim in nechloveshkim. Pesnik je drzen in predrzen prediralec open tishine, ki za doseganje svojih rimanih ciljev ni pripravljen kupchkati za smisel, za mir, za sporazum.

Pochne pomembnejsha pochetja: tke vezi z lastno minljivostjo. S takshnim tkanjem opozarja bralce in bralke na vez z neminljivim, z lastnim vztrajanjem v chudenju in srhu. Pesnikova lastnina je nishtrc, kar se kazhe kot skupki zapisanih glasov, kot zaporedja v misli vpetih zachetkov in koncev, v smisle stolchenih dobrin chutnega. Pesem ne mine, lahko mine pesnika, da bi pesnil. No, Nevin Birsa ni takshne bazhe (navajam): Maternica / buta v novo zhivljenje, / tam dalech, v slehernem sunku, / sunku jutra, sunku smeha in solz, / bodo bezhale dolgonoge chaplje. // Seciral bom / zarjo, (in vse to she bolj / rdeche).

Pesnik je suzhenj lepote. Ta gospodarica je med najizbirchnejshimi, saj dovoljuje sluzhenje zgolj in samo tistim, ki jim ni mar zanjo. Le na tak nachin se ji namrech lahko priblizhajo ali vstopijo vanjo, celo skoznjo, da prek nje dosegajo tvari, ki so onkraj. In bralec sem delezhen nekaj od nje. Delezhen sem tudi mozhnosti, da se napotim za njim, za njegovim ciljem, ki je v njej (navajam): Odtaval sem v lepoto, / poiskal sebe v vodometu zvezd / in dreves, ki se vzpenjajo / v nebo in krilijo v melanholijo / odprtih koshar... Ne morem pa hoditi po njegovi poti, ki je edinstvena, kot so poti zvezd, saj se drugache pripeti trk. Pa je tudi v trku skrita lepota? Je, si nasprotujem, sam sebi ishchoch nasprotja, sam sebe sledech, ko sledim pesniku. Prav v nesmislu, v protislovju je ravnovesje, ki vzpostavi skladnost. In tu je moch pesnika (ne napishem pravega, saj pesnik zgolj je ali ga pach ni: ni vmesnega, ni priblizhka, ni sprenevedanja). Moch, da se oplemeniti v vseh skrajnostih, ki si jih lahko privoshchi, ki jih zmore, in se z lahkoto in prostodushno vrne v sklad sam s sabo, s pesmijo, z lepoto. To je vrnitev v tishino. In ponovno chaka v prezhi na nov vzgib, na nov zalet v tujost lastnega – pesnik, ki je (navajam): rojen na prepihu chrk.