Revija SRP 45/46

Tomazh Kosmach

 

JAJCA

 

"Nikoli vech ne bom imel zhenske," je rekel Indonez.

"Saj jo imash! Mici," sem prhnil nad kuzlo, ki se mu je pasla po mochvirju.

Tolikokrat sva debatirala o najbolj podlih zvereh. Zedinila sva se: komarji zhenskega spola, ker pijejo kri; klopi, ker so potuhnjeni zajedalci, in psi, ker so izdajalci volchjega rodu. Delezhna sva bila vseh treh. Tankala sva pod drevesom blizu reke, ki je poplavljala travnik in ga spreminjala v malarijo. Klopi so drseli z listov in frcala sva jih s kozhe. Suknjich sem odlozhil v travo. Sonchna krogla je smodila, Indonezova psica pa tezhila v priliznjeni radosti. Rep se ji je kar krivenchil od lezenja v gospodarjevo fuflo. Pasji dnevi.

"Vem za popolno zhensko," sem bleknil.

"Je ni!"

"Pa je! Samo par let je treba she pochakati, da izpopolnijo kloniranje. Izdelal jo bom po svojih mislih. Sedaj bi lahko sedela z nama. Tiha in chloveshka."

"Tiha in chloveshka," se je pachil. "To je robot!"

"Ni robot. Bila bi kot ti ali jaz. Che bi presedala, bi iztaknil baterije in sesirila bi se kot blazina. Spravil bi jo v ruksak in jo napihnil, ko bi me spet prijelo za druzhbo."

"To je robot," je technaril.

"A mi nismo roboti? Nafilati morash telo, da lahko funkcionirash!"

"Che tako vzamesh."

"Kako pa naj bi vzel!? Zakaj se moramo ljudje pariti? Ker smo del proizvodnje! Bogu pa ni vshech neproduktiven suzhenj. Rabi arbajterje," sem vodenel v partituri.

"Zakaj jih rabi?"

"Ne vem. Se je Spartak v areni vprashal, zakaj se mora boriti?"

"Mislim, da se je."

"Zato jih je pa kasiral po efu!" sem pobral suknjich v odhod.

Dvignil sem ga in se stresel. Mravljinci so v zhepu napravili gnezdo. Trlo se je belih jajchec.

"Jebemti!" sem otresal ikre, Mici pa se je kravzhljalo od privoshchljivosti. "Pofukana golazen! Kot babe so! Takoj bi legle!"

Shlatal sem tisti kaviar, ga metal ven in se tresel od gnusa. Indonez je zacvirnal Mici ter chakal, da spraznim jajca. Buzaro sva oplaknila. Rinila sva chez mochvirje, koprive so me shlatale za vrat in vse bi pokosil s smrtno koso. Vkljuchno s kuzlo in kuzlichevim ekonomom.

Ravno sva she ujela shtacuno in chastil sem samo shest bul, ker me je alko zhe shlatal v blodnje. Indonez ni imel manche. Vse prihranke od prodanih slik je zmetal v teleskop. S cevjo na ochesu je videl dlje od mene. Cheprav je energichno nasprotoval napredku, razvoju in prihodnosti, je kurba le shkilil skozi kljuchavnico na zvezde! Ali pa vesoljkam pod skafandre, kaj vem. Vedno ostrejshe leche je zahteval.

"Pol ducata buzare?" je nejeverno pakiral psico v sosednji blok pred televizor.

Z njo bi se sprehajal po cele dneve, che ga ne bi dolzhnost priganjala v pitje, spanje in slikanje. Meni se je njegova vzvishena in narcisoidna manekenka zdela kot vsaka zhenska. Rada bi ko se ji priblizhash, te ugrizne!

"Jutri je nedelja," sem ga poduchil. "Mici se ne bo dolgochasila. Gledala bo 'Obzorja duha'."

Chez vikend je she slabshi program kot med tednom in lahko bo s tachko pritiskala na pilota. Che bi mu res bila tako pri srcu, bi ji nabavil kakshen pornich. Recimo, ko zhenska obdeluje konjski penis in se nastavi nemshkemu ovcharju ali (to bi jo bolj zanimalo) ko tipson naguzi kravo in nateguje haskija. Micka je bila napol haski. Ziher bi si obgrizla vse kremplje, preden bi prichakala Indoneza, da jo zvleche v videoteko po nov rajc. Sodelovati v zhivo ni smela. Indonez je bil, kakor jaz, alergichen na pamzhe.

Kmalu sva ugotovila, da bi se znala skregati, zato sva ablala s sluzhbenimi frendi prek Indonezovega mobitela, ki ga je premogel samo on, saj je bil, kot zhe recheno, proti napredku. Jaz nisem bil sposoben za trajno noshenje tehnike. Izgubljal sem vse po vrsti: prenosni radio, ochala, moralo, ruksak, zobe in ponos. Navelichano sem prekinil klicarjenje. Hotel sem videti, kaj pochne s chopichem. Zhe dolgo me ni povabil v oljnate okvirje.

"Rishesh kaj?"

Na take besede ga je popadla steklina. Che mu je kdo omenil fotografske slike, se je neuravnovesheno drgnil po skushtrani chupi in bzikal: "Foto je foto, slika pa slika"! O risbah: "To so kolektorji"! Drazhil sem ga iz trenutnega vakuuma.

"Rishejo buzaranti, kot si ti!" ni nasedel.

Spustila sva se v klet. Bil je puritanec. Vechkrat sem rekel, da bi se rajshi dal popederirati, kakor zopet zaiti med proizvodne shtance. Farbal je drevesno deblo. Zhivahno in kichasto. Rad sem imel kich.

"Narochilo za poroko," je pojasnil.

Tezhko se je lotil chesa drugega kot krajine. S krajino je zhivel. V oblakih je bil edinstven.

"Vchasih se je treba prodati," sem rekel.

"A ti se ne prodajash? Kaj pa tvoji natechaji?"

Matral sem se kot pichka, da nisem uporabljal svojih kurcev in pizd v denarnih tekstih. Mlaj se postavi, zakonca plesheta pesmi, se schasoma razideta, poezije ni vech, slikarije z debla zvodenijo. Froc pade z veje, mladoporochenca ugotovita, da sta se ljubila samo zaradi orgazmov, in namishljena potreba podre okinchano bandero. Vseeno vztrajata v luzerski dvojini, ker se bojita ostati sama. Do pamzheve birme je moj chas. Prodajam besede, v katerih najdeta izgubljene iluzije. Po birmi je chas Indonezovih slik, v katerih najdeta opravichilo za razprshele zharke. Oblaki she zmeraj sijejo.

"A se midva prostituirava?"

"Ne! Midva samo zhiviva na rachun tuje neumnosti," je preprichljivo za vekomaj ovrgel vse moje dvome.