Revija SRP 45/46

Tanja Premk

 

DRAGA KATJUSHA

Kratka radijska igra

 

Kraj dogajanja: v manjshem slovenskem mestu

Osebe: Olga, mama, chez 50 let
  Katjusha, hchi, 21
  Branko, sin, 25 let
  Beba in Agata, bolnishki sestri

 

(Bolnishka soba manjshe bolnishnice. Od chasa do chasa slishimo oddaljen hrup s ceste. Vrata se odlochno odprejo. Shkripanje postelje.)

OLGA: Danes je zdravnik pozen.

BEBA: Operirali so deklico, ki je imela razlit slepich. Zdaj vam bom prinesla kosilo.

OLGA: Nisem lachna, res ne, hvala. Pa bo prezhivela?

BEBA: So rekli, da bo. Bi chaj?

OLGA: Ne hvala, ni treba, imam sok.

BEBA: Che se malo dvignete, vam bom poravnala blazino. Vam prizhgem tranzistor?

OLGA: Ja, prosim! (Iskanje postaje. Ruska pesem. Prelep zhenski glas. Najprej pritegne Olga, nato she Beba.) Lepo… Kako bi rada znala tako peti! Pa se nisem nikoli uchila, v osnovni sholi me niso hoteli k zboru, nash uchitelj glasbe in zborovodja je rekel, da nimam posluha in potem nisem nikoli pela. Neumnost! Ampak, vidish, tudi moje Katjushe, ki ima glas in posluh, nisem dala k zboru, sem si rekla, bo zhe shla, che bo zhelela. In ni.

BEBA: Ne vem, zakaj chlovek vchasih preprosto ne zna ali ne more uresnichiti svojih talentov...

OLGA: Ja, to je res. Pred kratkim sem v toplicah spoznala chudovito profesorico petja. Skupaj smo sedeli s krasno staro gospo, ki je pripovedovala o vnuchki, ki ima izreden pevski dar, a ne poje in sploh ne pochne nichesar. Kakshna shkoda, sem pomislila. In tu pri mizi sedita osebi, ki ju je usoda pripeljala k tej mizi in se ne vidita in ne slishita. In tudi jaz nisem rekla nichesar. Pozneje sem gospo obiskala in me skoraj ni vech poznala, kot bi se chesa bala.

BEBA: Ali veste, da se tudi nasha Agata zhe nekaj chasa privatno uchi petja? Prekrasen glas ima, res… (Slishimo odpiranje vrat, pochasi, previdno.) O, obisk imate! Grem zdaj…

OLGA: Hvala, Beba, hvala za vas chas in prijaznost! Katjusha! Kako lepo, da si prishla!

KATJUSHA: Mamica! (Hitri koraki, cmok.) Moja uboga ljubica! … Nichesar ti nisem prinesla. A sok je tukaj, si zhejna, bosh pila?

OLGA: Bi. She tableto mi daj, glej, tamle v omarici je torbica, pa jih poishchi. Zdaj me boli she glava. Kako sem vesela, da si prishla!

KATJUSHA: Saj sem hotela zhe vcheraj, pa me niso spustili noter. Bosh iz kozarca ali po slamici?

OLGA: Kar v kozarec nalij, vidish, tamle na mizi so.

KATJUSHA: Na, bosh lahko?

OLGA: Hvala. (Pije.) Nimash predavanj?

KATJUSHA: Ne, ne, nimam. Danes grem v knjizhnico po literaturo za referat.

OLGA: O chem pa?

KATJUSHA: Vpliv druge svetovne vojne na druzhino. Lahko si izberem poljuben ruski roman, dramo ali pesem. (Medtem konec glasbe, porochila.) Naj ugasnem radio?

OLGA: Pusti, pusti za trenutek. Morda bodo povedali kaj o vzhodnonemshkem prebezhniku. Mlad fant. Uspelo mu je pobegniti v zahodni Berlin. Njegova druzhina se ga je odpovedala.

KATJUSHA: Najbrzh so to od njih prichakovali.

OLGA: Verjetno res. Srechala pa sem chloveka, ki je vse to dozhivel in se ga je mati iz zvestobe preprichanju odpovedala. Tega nisem mogla razumeti. Mislim, da tega Slovenka ne bi naredila. Nich ne bodo vech porochali. Kar ugasni ga.

KATJUSHA: Kako visok gips imash! Boli, kaj? Pa kako se je zgodilo? Ko sem prishla s predavanja, sem videla bolnishki voz, ki je odpeljal spred nashe hishe. Me je kar stisnilo. Je bolelo, kaj? Med vozhnjo, ko te je treslo?

OLGA: Ja, seveda je bolelo. Chutila sem po bolechini, da ni samo zvin, da je noga zlomljena. Ampak, da bi bilo vse she lepshe, so mi kost narobe naravnali in so jo morali znova lomiti.

KATJUSHA: Moja uboga ljubica! Kako pa si sploh padla?

OLGA: Ja, saj, kako! Shla sem na hribchek obeshat perilo, v natikachih, pa mi je spodrsnilo, na travi, ne vem, sem nerodno stopila ali kaj. In potem sem obsedela v travi in sem razmishljala, kaj naj naredim. Na srecho je prishel mimo sosed.

KATJUSHA: Povedal mi je, kako ti je po tvojih napotkih spravil nogo nazaj v sklep in kako si se potem od bolechine onesvestila. Moja junashka mamica. Kakshna smola! Saj vem, hitela si, da bi vse naredila. Pa saj bi tudi jaz obesila!

OLGA: Kaj, bila sem nepazljiva. Tako se jezim nase, in prav zdaj se mi je moralo to zgoditi, ko ima ochka toliko dela. Saj ne vem, ves chas sem hotela iti pogledat, kako gradi hisho, pa je vedno prishlo kaj vmes.

KATJUSHA: Pa saj bosh shla potem, ko se spet postavish na noge.

OLGA: In pripravljala sem chlanek za Nasho zheno o oni gospe, ki sem jo spoznala zadnjich, ko sem bila s tvojo babico v zdravilishchu. Prav tistega dne sem jo hotela obiskati, ker sem vedela, kje stanuje, v bloku vesh, poleg moje stare shole. Ne vem, pa kako se pishe, nekam sem zalozhila listek. Zdaj pa she tega ne vem, ali je zhiva. Komu bo sedaj povedala svojo zgodbo?

KATJUSHA: Ampak mama, o tem vendar ne moresh pisati, prevech osebno je, in tudi, koga danes she zanima stara ruska kneginja! Saj je bila kneginja ali ne?

OLGA: Saj ne vem, gotovo ni lagala, cheprav sem podoben obraz zhe videla in se zdi, da je slovanski. Lahko ga srechash pri nas, ali pa v Rusiji. Mil in chloveshki, da te stisne pri srcu. A sicer, v telo je bila tanka, hodila je rahlo, nezhno. Nisem opazila, da je slepa, skoraj popolnoma slepa. To mi je povedala shele pozneje nasha druga druzhabnica pri mizi.

KATJUSHA: ... Kako pa, da si sama v sobi?

OLGA: Ne vem, kam je shla gospa, ki je tu lezhala. (Nekdo odlochno potrka, vrata se naglo odprejo.) O, sine, kako pa, da si prishel med sluzhbo.

BRANKO: Nich ne skrbi, bodo prezhiveli kakshno uro tudi brez mene. Pa ti, kako si, kako dolgo bosh tu?

KATJUSHA: Ta je dobra, saj je komaj prishla.

OLGA: Na zhalost ne bo prav hitro, ker je kompliciran zlom. Tako se jezim nase, kako sem bila lahko tako nerodna!

BRANKO: Najbrzh si vmes kaj razmishljala.

OLGA: Zhe mogoche. In she nov poshtar je prishel. Sprasheval je za nek naslov. Nek priimek, lep, ampak zagotovo ne slovenski. Zdel se mi je znan, pa nisem vedela, od kod, res nevsakdanji. In zhensko ime, nekako starinsko. Imena se spomnim. Danuta, mislim, priimek sem pozabila.

KATJUSHA: Ampak mamica, ali ni Danuta poljsko ime?

BRANKO: Saj res, mama, pismo je prishlo zate, tule v knjigo sem ti ga dal.

OLGA: O, kako pozorno! Katero knjigo si mi pa prinesel? Pa saj ne vem, ali bom mogla brati.

BRANKO: O, bosh: Trije mozhje v cholnu, da o psu ne govorimo. Ti se rada smejesh, kadar ne jokash seveda. In oche sporocha, da ne bo prishel.

OLGA: Se jezi, kaj?

KATJUSHA: Saj vesh, da ne prenese ne bolnice ne bolnikov.

BRANKO: Ja, seveda se jezi, da nisi pri stvari. Poshilja pa ti celo torbo, saj bosh videla, kolonjsko, papirnate robchke, sokove, s slamicami seveda, pa nozh, pribor za manikiranje, pa sadje, pa tablete proti bolechinam, pa take za odvajat, pa glavnik in ogledalo. Menda je to vse.

(Vsi se prisrchno zasmejejo.) Skoraj bi pozabil. Tule poshilja vech tablic chokolade in kavo za sestre.

OLGA: A niso prekrivali vcheraj strehe na hishi?

BRANKO: Ne, tudi mojster se je nekaj poshkodoval. Zdaj je zhe tretjich, da je prishlo nekaj vmes. (V en glas s Katjusho) Ampak nakljuchij ni. Ti zhe vesh, zakaj si padla?

KATJUSHA: Zdaj si pa tak kot ochka.

OLGA: Smeshno pa je, da zhe od otroshkih let vedno padam na desno nogo. No, tableta je lepo prijela. Pa pojdita zdaj, bom zaspala. Ponochi nisem kaj dosti. Na tej postelji tule pa je lezhala gospa, ki je ves chas spala… Lepo, da sta prishla. Hvala za vse, in posebej ochku hvala. Recita mu, da se veselim nove hishe. Vas zhe poklichem, da me pride kdo iskat. Pazita se in lepo pochasi, ne tako kot vajina mama.

(Zvoki v sobi se izgubljajo, bolnica zaspi, poteche chas. Nekdo odlochno vstopi. Slishati je smeh.)

BEBA: Berete, sem mislila, da spite. Oh, pismo vam je padlo. Pa she odprli ga niste!

OLGA: Hvala, lahko pochaka. Pridite, imam eno malenkost za vas. Sedite sem k meni, Beba. Che imate trenutek chasa.

BEBA: Hvala, saj ne bi bilo treba! Najprej bom malo prezrachila, tako vroche je danes. (V sobo vdrejo shumi s ceste.) Sem na stol bom sedla. Zdaj me bo zamenjala sestra Agata, meni se je nabralo toliko nadur, da sem si vzela prosto popoldne. Pravzaprav grem na pogreb.

OLGA: Nikoli ne hodim na pogrebe. No, vchasih ne moresh drugache. Vam menda ni umrl kakshen blizhnji?

BEBA: Ne, na pogreb grem za gospo Katjo. Umrla je tisti dan, ko so vas pripeljali.

OLGA: Ponochi? Saj je vendar spala. Slishala sem jo. Pomislila sem, kako spokojno spi, jaz pa bedim...

BEBA: Umrla je, ko se je zdanilo, proti jutru, in tedaj ste najbrzh zaspali in niste slishali, ko so jo odpeljali. Starejsha gospa, zhe precej chez osemdeset, zhe dolgo je bolehala.

OLGA: Pa sta se tako zblizhali?

BEBA: Ja, res. Gospa Katja je bila nekaj posebnega. Toliko topline in tako skromna in preprosta. Ne vem, zakaj sem tako chutila do nje, kot da jo poznam. Ne znam povedati. No, pa saj so jo vsi imeli radi. A nihche je ni nikoli obiskal, cheprav je povedala, da hchi in vnuchka zhivita v nashem mestu, pravzaprav sta zhiveli skupaj z njo. Hcherka je ni marala, kdo ve, zakaj jo je muchila, kot bi bila njen najhujshi sovrazhnik. Ali ni to chudno?

OLGA: Ne, sploh ne, poznam kar nekaj takih parov. V vasi, kjer smo zhiveli, ko sta bila otroka she majhna, sem spoznala tak zakonski par. Ona uteleshena dobrota, res plemenita zhenska, pomagala je, komur je le mogla, njen mozh pa tako zloben, kot bi si ga izmislil. Nikoli prijazne besede, same kletvice in vpitje. Nagovarjala sem jo, naj gre od njega, pa je rekla, kako pa bo sam… Bil je svetlolas in bele polti, kot bi bil od drugod, tujec, ona pa temna, nekako sijocha, kot so vchasih staroselci. Njena kmetija je stala na hribchku v senci koshatih dreves, mislim, da je bila njena in se je on prizhenil, spodaj, na ravnini, pa zlato polje pshenice in tu in tam krvavo rdeche makove glavice vmes. Tega zdaj ni vech.

BEBA: Bolj redko, res. Tudi jaz sem rasla na kmetih, pri babici v blizhini Subotice, sredi chudovitih polj pshenice.

OLGA: Kako dobro moko smo dobivali od tam!

BEBA: Moj ded je imel veliko posestvo, pri babici pa so bili revni. Kar naprej sta se prepirala. Babica je mojega ocheta razvajala, bilo ga je shkoda za delo, dali so ga v shole. A ko sta umrla, je bilo za mojega ocheta zhe prepozno. Shel je k chetnikom, bil je v shtabu, menda ni naredil kakshne posebne shkode. She med vojno je spoznal mojo mamo. Ne vem, zakaj ga ni pregovorila, da bi shel k partizanom, saj ona je delala zanje. Po vojni je postala zemlja zadruzhna, oche pa nekakshen funkcionar, a potem se z neke poti, mislim, da je shel v Pariz, ni vrnil. Bila sem she otrok in se ga spominjam samo po slikah. Lep chlovek. Pokazhem vam, vedno ga nosim s seboj. In tu imam fotografijo druzhine pokojne gospe. Je rekla, da je nima komu dati.

OLGA: Pa saj sta si podobna, se vam ne zdi?

BEBA: Mogoche res. Gospa Katja ni nichesar povedala o svoji druzhini, niti besedice, pripovedovala mi je le o neizmernih poljih ajde in o chebelnjaku... sestre so se uchile klavirja in tujih jezikov in kaj vem she vsega, ona pa je sedela ob dedovem chebelnjaku in pela. A potem je bila vojna, revolucija, kaj vem, in so chez noch vse izgubili. Nikogar svojih ni vech videla. Kako je prishla k nam ni povedala, mozh ji je zhe davno umrl, a zdaj, ko to pripovedujem... Tudi on je moral biti oficir, ker vem, da je bil blok, kjer je zhivela, last vojske.

(Vrata se naglo odprejo.)

AGATA: Ti si she tukaj, Beba, bosh zamudila.

BEBA: Saj res, she na kosilo grem. Tule je pustila nekaj drobnarij, besedilo in note neke stare ruske pesmi, che ga nochete, bi ga dala tebi, Agata, pa saj ne znash rusko.

OLGA: Jaz tudi bolj malo, a moja Katjusha bo pesem prepisala v latinico in jo poshljeva she vam, Agata, morda jo bosta kdaj z mojo hcherko skupaj zapeli.

BEBA: Kako lepo! Joj, zdaj pa res grem.

OLGA: Tudi vi... (Vrata se zapro. Trenutek tishine. Olga brunda melodijo, toliko, da prepoznamo pesem z zachetka.) Kaj pa, che bi Katjushi napisala pismo..!