Revija SRP 45/46

Robert Mlinarec

 

METRO

 

Od nekdaj sem se zhelel s chim resno ukvarjati. Shtudiral sem nekaj dlje od zagrebshkega povprechja, najprej pravo, nato pa she ekonomijo, vse po zhelji mojih avtoritarnih starshev, ki so danes, na vso srecho, spokojni in pokojni. Potem sem se zaposlil v Mestnem vodovodu v kadrovski sluzhbi, seveda po druzhinskih zvezah, v prostem chasu pa sem zachel svoje ustvarjalno delo kot marljivi raziskovalec mestnega reliefa in zagovornik graditve zagrebshke podzemske zheleznice, ki je schasoma postala moj zhivljenjski projekt.

Danes sem v najboljshih letih. Shestinpetdeset, nepolnih. V teku let sem dojel, da se v nashi domovini lahko zhivi lepo kot nikjer drugje na svetu, ob nekaterih predhodnih pogojih, ki jih bom samo mimogrede omenil. Ob popolnem razkritju teh dejstev bi srechno zhivelo preveliko shtevilo nashih drzhavljanov. Skratka, vse se mi je obrnilo na bolje, odkar sem se zachel ukvarjati s politiko. Kot izkushen chlovek in predvsem kot nekdanji politik priporocham politiko kot zdravilo vsakomur, ki je v slabshem gmotnem polozhaju. Deluje hitro in uchinkovito, z zelo redkimi in obchasnimi kontraindikacijami in stranskimi znamenji. Politiki se hitreje od ostalih povzpnejo v druzhbo uglednih in she hitreje padejo v pozabo. In kaj je boljshe kot pozaba in dobra drzhavna pokojnina?

Ko sem bil she mladenich, nisem razmishljal o tem, da bi se lahko ukvarjal s politiko, ker je dobro znano dejstvo, da je gospa politika kurba, jaz pa sem zmeraj sovrazhil bolezni, zlasti spolne. No, schasoma sem dojel, da moja samozatajevalna in samoiniciativna prizadevanja glede zagrebshke podzemske zheleznice ne pridejo na dnevni red v mestni upravi. Pisma, podpisane peticije, apeli drzhavljanov oblastim… le na koga to lahko naredi vtis? Moj satori se je zgodil med notranjepolitichno oddajo, ki sem jo gledal s shtudentskim kolegom Darkom she v chasu nekdanje Jugoslavije. Po okrogli mizi o podrazhitvi surovin, drzhavnem trgovinskem primanjkljaju, ekonomski stabilizaciji in she kdove kakshnih problemih, ki jih je imela, po mojem tedanjem mnenju neperspektivna drzhava, je sledil prispevek neke republishke televizije o pogumnih in podjetnih sadjarjih na Brachu, ki uspeshno gojijo juzhno sadje - kivi.

"Torej, v letih, ki prihajajo, lahko prichakujemo plantazho banan ali ananasa," je komentiral D.

"Seveda. Klinc pa Amerika. Hrvashka je dezhela chudes! Tukaj je vse mogoche!" sem tedaj glasno preprichal sam sebe.

In tako sem od te oddaje leta 1983 do svojega umika iz javnega zhivljenja in politike leta 2005 zamenjal tri politichne partije in stranke. Danes nobene ne bi mogel izlochiti kot najboljshe, vsaka je namrech imela svoje prednosti. No, vseeno pa so le bili narejeni majhni pozitivni premiki. V obdobju mojih politichnih mandatov od krajevne skupnosti do mestnega glavarstva sem - najvechkrat v predvolilnem chasu - prinashal nove nachrte in sprozhal akcije za izgraditev zagrebshkega metroja. Vsi so govorili o hvalevredni pobudi, toda laichno so momljali, da Zagreb lezhi na tleh z mnogo podzemskih voda, kar je dejstvo, ki ga je nekoch davno zhe omenil prav tako neki laik. Kaj pa Stockholm, ki lezhi na jezerih, mochvirjih, na reki in morju, pa vendar ima metro? No, tovarishi in gospodje so imeli radi take in podobne ideje, o katerih je zmeraj mogoche razpravljati, medtem ko je njihovo uresnichenje mozhno odlagati v boljsho prihodnost.

Tukaj moram dodati, da sem bil, she v zgodnjih osemdesetih, tudi pobudnik drushtva shtudentov in profesorjev "Nash metro" na Geodetski fakulteti v Zagrebu; v njem so bili shtevilni zaljubljenci v nashe mesto. Tu so kovali nachrte, izdelovali geodetske in topografske zemljevide, izrisovali konfiguracije terena, merili zemljishcha in nachrtovali prihodnost. Tedaj je neki Miljenko iz Bukovachke, njegovega priimka se ne spominjam, velik poznavalec podzemskih zheleznic v svetu, predlagal, da bi v Zagrebu zgradili shtiri linije metroja: rumeno s konchnima postajama v Podsusedu in Sesvetah, vzporedno z rumeno modro od Luchkega do Utrine, zeleno od Tunela do Velike Gorice in rdecho, ki bi prejshnje tri spajala v obliki zvezde.

Nekoch, v predvolilnem chasu, so prishli predlogi in nachrti drushtva "Nash metro" najdlje, celo v roke mestnega zhupana. Tega leta sem bil v okviru delegacije mestnih inovatorjev povabljen na sprejem pri prvem chloveku mesta. Po dolgem, konstruktivnem in odkritem pogovoru, med katerim sem ochitno osvojil simpatije vseh navzochih, so me tako leta 1985 imenovali na poklicni polozhaj v Skupshchini mesta. Moja prva funkcija je bila: sekretar komisije "Mestna podzemska zheleznica, problem prezrachevanja in sanitarnih vozlov". Delo ni bilo prav nich preprosto, delali smo potrpezhljivo in temeljito, pogosto odhajali na teren (tedaj so bile dnevnice she dobre in redne!), se pogovarjali in poslushali zhelje odgovornih v gospodarstvu, prometu in politiki. Nachrti so bili veliki. Domovinsko vojno sem dochakal na mestu podpredsednika komisije "Mestna podzemska zheleznica, problem varnosti"; tedaj sem diskretno vrnil partijsko in dvignil strankarsko knjizhico. Ve se, katero. S tem potrdilom privrzhenosti novi oblasti sem she naprej vztrajno delal za blaginjo nashega mesta, cheprav so plache zaradi vojne drastichno padle. No, kot pomembna oseba v mestni strukturi sem bil razporejen na delovno obveznost, tako sem na srecho ostal dalech od vojnega dogajanja. Vojna je odprla she neka nova vprashanja, vsaj za nasho komisijo. Za bodocho podzemsko zheleznico bo treba poleg zhe predvidenih evakuacijskih izhodov razmisliti she o dodatnih z vechjimi kapacitetami, za primer prihodnje vojne. Mestni zhupan je v ta namen odobril dodaten denar, da bi lahko naredili novo shtudijo o teh prihodnjih vidikih varnosti v she nezgrajeni podzemski zheleznici. Tedaj smo tudi imenovali komisijo "Zagrebshki metro, problemi varnosti".

Ob mojem predanem delu so hitro minevala leta. Na sveti vecher leta 2005, tedaj sem bil zhe shesto leto v novi stranki, sem srechal kolega Darka, prav tistega z zachetka zgodbe o mojem ukvarjanju s politiko. Ob konjaku, nezadovoljen s svetom, z drzhavo, po malem pa tudi sam s sabo, sem poslushal njegov monolog v Gledalishki kavarni:

"Politika je zajebana stvar. Ljudje se z njo ukvarjajo ne v zhelji po sploshnem blagru, ki je bil najbrzh nazadnje zanimiv za starogrshke filozofe, morda nekaj malega she za utopistichne socialiste, temvech v lastnem interesu. Cvenk, stari moj, cvenk! Poslushaj, v kateri dezheli bosh she videl, da ugleden zdravnik postane shef diplomacije, nogometash, ki ne more techi devetdeset minut, pa je nacionalni heroj? Ali je to dezhela talentov ali pa smo v riti! Jebemti, v vsakem od nas chepi vsaj she deset neodkritih talentov: profesorji so v resnici rockovske zvezde, politiki, ki znajo ponavljati "mi moramo!" in "ta problem bo reshen", so bodochi poljedelci, vozniki tovornjakov so zhe postali bankirji in podjetniki, gostinci pa so izvrstni generali… Le tega she ne vem, kaj bi hotele biti prostitutke. Njih nihche nich ne vprasha, razen koliko stane. To je najbolj poshteno delo. Zhivljenje je boj, mi pa v resnici hochemo nekaj drugega. Ali pa se nashe tisochletno spanje she ni konchalo?"

Prosil sem D., da bi govoril tishe zaradi ostalih gostov.

Nadaljeval je she glasneje:

"A ti, drek, ne, kaj pa ti hochesh? Zachel si se ukvarjati s politiko, da bi imel postajo metroja pred hisho! Kaj ne bi napeljali she podmornishke linije Zagreb - Sisak, da bom imel blizhe do vikenda?"

Odshel sem ven v pomladni vecher.

Spekla me je njegova opazka o moji lastni koristi pri metroju. Zachutil sem veliko utrujenost po vseh teh letih, resnichno posvechenih predanemu delu za blagor nashega mesta. In cheprav sem vedel, da je iz Darka tedaj govorila pijanost, sem se odlochil umakniti.

Kolegi so bili vidno pretreseni, ko sem jim sporochil novico. Mestni zhupan me je odlikoval, priredili so poslovilno vecherjo v mojo chast, novi predsednik komisije "Mestni metro, preliminarni nachrti" je javno obljubil, da bo moje ime stalo na postaji v Grachanih na spominski ploshchi bodochega metroja. In tako se je konchala moja delovna doba s predchasno upokojitvijo v shtiriinpetdesetem letu zhivljenja.
 
 
***
 
 
Na Visu imam hishico s poljem. Gojim rozhichevce in smokve. Za osle in sebe. Mislim, da se konchno z nechim resno ukvarjam…

 

(iz hrv. prev. Ivo Antich)