Revija SRP 45/46

Rajko Shushtarshich

VREDNOTE SISTEMA X

Chlovekov razvoj
VREDNOTE (SUPRA)SISTEMA XI.
 

 

OB ZAKLJUCHKU "TRAKTATA"

(Traktat o svobodi ali vrednote sistema)

XI

 

Che me ob zakljuchku Traktata (druge skrajshane izdaje v rubriki Chlovekov razvoj) vprashate, kaj menim o zgodovinskem razvoju chlovekovih vrednot, bi skrajno na kratko dejal, da chloveshtvo kljub silnemu razvoju vrednotnih sistemov v bistvu nazaduje. Nazaduje absolutno, tj. fascinantna vednost izjemnih prichevanj o obchih vrednotah se izgublja, komaj nam je she razpoznavna. V socialno veljavnih vrednotnih sistemih pa chloveshtvo po polzhevo napreduje, razvija predvsem mogochno razvejenost vrednotnih sistemov. Napredujemo torej le v nereflektiranem sprejemanju posredovanih institucionalnih vrednot treh dominantnih propagand (ekonomske, politichne, religijske). Od sreche ali nesreche, na katerem koncu planeta se je posameznik rodil, je odvisno, katera od teh mu bo pretezhno krojila zavest. Taka je tudi osnovna vrednotna razklanost danashnjega chloveshtva. In tak bi bil lahko zakljuchek traktata o svobodi, soochenega z vrednotami sistema. Vrednote institucij – predominantnih podsistemov – sistema bodo ljudem kraljevale she dolgo, vse tako kazhe.

Kritichno raziskovanje vrednotnih sistemov potemtakem ne more prichakovati posebnega odobravanja, posebej ne pri vladajochih, pa tudi pri vladanih ne. Malo je torej indiduumov, ki bi jih lahko zanimal traktat o svobodi, torej je she vedno tako, kot je ugotovil zhe Étienne de La Boétie leta 1548/1549. Potemtakem se je zadeva zame she kar dobro iztekla.

Ob zakljuchku traktata pa sem si ostal dolzhan (da bi se pomiril s seboj oz. s svojim pochetjem) she nekaj osebnih misli, ki sem jih v prvi izdaji knjige izpustil. To so predvsem zahvale. Te sicer bralce navadno bolj zanimajo kot pa sama vsebina traktatov, a meni nekako ne gredo zlahka v besedo. Prevech sem se navadil kritichne – in z njo jedke besede. Zdi se mi namrech, cheprav ne vem, zakaj, da se tichejo le dveh, da jih lahko razumeta le dva. Zahvale so bile v prvi izdaji knjige samo v dveh izvodih. Po ena zahvala za vsakega naslovljenca in she po ena v arhivu avtorja. Posvetili institucijama (raziskovalni posredno, brez navedbe naslova, in Kulturni skupnosti Slovenije neposredno) pa pravzaprav nista pravi posvetili, prej nakazana ochitka. Tu sta kot kontrapukt zahvalam. Pa poglejmo zadevo, kot je bila napisana v Traktatu.

Bilo je to nekoch raziskovalno porochilo iz leta 1985:

Dodatek k

RAZISKOVALNEMU PROGRAMU ZA LETO 1985
URP: Teorija samoupravnega socializma
PS : Nacionalna identiteta
TS : Vrednotni sistemi v samoupravni druzhbi
Nosilec raziskave in edini sodelavec hkrati: Rajko Shushtarshich

 

V Ljubljani, decembra 1985

Tako je bilo to nekoch vse lepo urejeno po predalih usmerjenega raziskovalnega programa, po programskih in tematskih sklopih. She prej pa bi isto porochilo prav lahko nastalo v neki drugi instituciji: v Kulturni skupnosti Slovenije, tej je bilo to posvecheno, malo manj po predalih.

 

 

Kulturni skupnosti Slovenije

Ljubljana, Cankarjeva 5

Raziskovalno porochilo Vrednotni sistem institucionalne strukture bi nastalo na Oddelku za raziskovanje pri Kulturni skupnosti Slovenije (nekdanji naslov), ko bi ta ne bil deinstitucionaliziran, she preden je bil kot raziskovalni oddelek institucionaliziran.

Rajko Shushtarshich

 

In tako je nastal v Sluzhbi za shtudij (raziskavo) programov na Radioteleviziji Slovenija, Kolodvorska 2, Ljubljana z nekoliko spremenjenim naslovom in le nekoliko dopolnjeno vsebino. Njegovo bistvo pa je isto : traktat o svobodi. Zato bi zhe prva izdaja morala imeti danashnji naslov: Ali traktat o svobodi ali vrednotni sistem institucionalne strukture, ker tako je, da oboje hkrati ni mogoche. Tako individuum kot narod se morata odlochiti za institucijo ali za svobodo. Biti svoboden je eno, optimalno izkoristiti vrednotne orientacije institucij pa drugo. Samo izjemni chas v individualni zavesti in she redkeje v zavesti naroda je tak prelomni chas, ki to odlochitev omogocha, ker potem je tu zhelezna logika vrednotnega sistema institucij, ki daje le malo prostora svobodi in z njo vsem drugim obchim vrednotam, vrednih chloveka, naroda, subjekta po sebi. Zato je celoten naslov raziskovalnega porochila:

 

Traktat o svobodi ali

VREDNOTNI SISTEM INSTITUCIONALNE STRUKTURE.

 

V Ljubljani, septembra 1991

 

 

ZAHVALE

Pisati zahvale, zelo nehvalezhna rech je to,
ker se nikoli ne zahvalish vsem, ki bi se jim moral,
in ker se nikoli ne zahvalish tako, kot bi se jim moral,
to je dovolj iskreno in tako neposredno,
da bi zavhale sploh ne bilo potrebno pisati,
ker bi oni vedeli, da je ta zhe napisana
v dushi zahvaljujochega.

Pa vendarle, che pishesh spoved sistemu, jo materializirash na papir, potem se tudi spodobi, da napishesh zahvalo, cheprav bi ta bila podrobnemu bralcu razberljiva tudi iz teksta knjige, ki je poleg spovedi sistemu she traktat o svobodi. Vendar takih bralcev je malo, zato se bom skushal soakterjem she enkrat zahvaliti.

Alenki Goljevshchek,
Alenki Puhar,
Franetu Adamu,
Franciju Zagorichniku,
Janezu Premku,
Lidiji Mohar,
Matevzhu Krivicu,
Tinetu Jezhu,

hvala,

hvala za to, da smo v tem projektu presegli odnos institucionalnih vlog v chloveshki odnos. To je bilo zame bistveno, kajti sicer bi se zlomil ali pa upognil.

Sistemu pa sem kot vedno izkazal tradicionalno nehvalezhnost za vse, kar je vsemu navkljub storil v odnosu do nepomembnega individua in mu tako omogochil nekoliko chudno komunikacijo z njim - sistemom. Trdim namrech, da se za odnose vlog ni kaj zahvaljevati, zahvaljujemo se le za chloveshki odnos. Tega je res vech, kot lahko izrazi ta knjiga, she posebej zato, ker sem mislil, da bo poleg nje she ena posebna o vrednotnih orientacijah avtonomne znanosti; pa sem prishel do spoznanja, da ni potrebna. Zadoshcha taka, kot je zhe v obliki internih publikacij, kar pa je v njej bistvenega, je povzeto v tej, vsaj upam, da je tako.

"To sluchajno povezovanje venomer enih in istih oseb pa je le malo chudno, she tajni policiji sistema je nedoumljivo.

Kot vidite, je tu vedno she neka druga igra, zgolj sluchajno povezhe posameznike neke dolochene zvrsti, osebe z neko dolocheno sistemsko "napako", le da mi tej sluchajnosti rechemo usoda in napaki individualnost. Vendar samo to nenavadno, nedoumljivo, dasi bezhno povezovanje je tisto, ki ga sistem ne more pouzhiti in zato posameznik lahko prezhivi sistem."

Rajko Shushtarshich

 

 

Jadranki Tomazhich

 

Ni navada, da bi avtor posvechal knjigo s takim naslovom, kot je Traktat o svobodi, ravno svoji zheni. Nekam chudno se slishi, neki predsodki so tu na delu.

Vendar vseeno skusham svoj dolg popraviti in
to knjigo
Traktat o svobodi posvecham soprogi Jadranki Tomazhich.

Ni bila le lektor in korektor pri mojih tekstih, razpravljala sva o njihovi vsebini.

In ni ravno lahko biti soproga nekomu, ki si je vzel za hobby, si zadal nalogo bojevati se z mlini na veter – z institucijami, ker ko ga ta obsesija zasvoji, dozhivlja tudi tezhke trenutke, in ne more jih opisati, nikomur zaupati, in ni vedno chisto tako, kot je to razvidno v traktatih, analitichnih tekstih in dokumentih. "Ker tu so vendarle v ospredju teoretski in sistemski razlogi in chlovek se nehote vprasha, kje pa so tisti drugi, chloveshki? Ker vse, kar je umno zamishljeno v akcijski raziskavi in strategiji boja z institucijami, odpove, che se zlomi chlovek. To pa je vendar glavni namen procesov sistema. Zlomiti chloveka, ker chlovechnost ogrozha red sistema.

No, ti razlogi pa so individualni, osebni, odvisni so od posameznika, njihova tezha in lahkotnost je individuumu neocenljiva. Vendar ve, da bi se brez njih zlomil kot chlovek. Tezhko jih je navesti, ker ti razlogi spadajo v chisto drug tip literature."

Alenka Goljevshchek je to vkljuchila v svojo igro Otrok, druzhina, duzhba ali Lepa Vida 1987 v Mestnem gledalishchu ljubljanskem. Vendar je to igra, resnichnost pa, ki jo zhivish, je resnichnejsha od igre.

In ko chlovek obupuje, z njim sodozhivljajo (hote ali nehote), morajo ga prenashati njegovi blizhnji. Potegne jih za sabo, tudi ko oni tega nochejo. Kdo sedaj more rechi, kolikshno ceno so plachali oni zanj (svojim institucijam), kakshna bi bila njih pot, njih kariera brez tega boja, ki ni njihov?

Ravno zato je ta knjiga posvechena Jadranki Tomaszhich.

Rajko

V Ljublani, 10. junija 1992

 

 

Akademskemu slikarju Jozhetu Spacalu

 

Akademskemu slikarju Jozhetu Spacalu dolgujem zahvalo za naslovnico,

Jozhetu pa zahvalo za vzpodbudo - za mojo nepremishljeno odlochitev, poleti 1991, to je, da je ta nesrechna knjiga Traktat o svobodi ali vrednotni sistem skoraj vsemu navkljub in vseeno dobila prednost pred drugimi mojimi opravili, ki mi jih predpisuje moj delokrog - njega opis del in nalog.

Che bi ne bilo te tvoje vzpodbude, bi bila ta knjiga she vedno zakopana v kupu papirjev, konceptov, dokumentov za interno uporabo ekspertov, to je bila bi, kot da je ne bi bilo.

Naj ti bo ta knjiga tudi spomin na najin skupni izlet v sindikalni aktivizem. Dasiravno sva se v nekaterih pogledih razhajala, je bila to zame dragocena izkushnja mogochosti teamskega dela, ki ga nisem ravno vajen, in pa izkushnja v akcijskem raziskovanju nekega mochnega medija: RTVL / RTVS. V socioloshki terminologiji bi temu tudi rekli "institucionalna intervencija" neke neformalne skupine "zarotnikov" (po drugih: tako so nas imenovali, po nashe pa le skupina zachasnih sindikalnih upornikov v akciji, ko so drugi odpovedali), ko se je rushil, sesuval neki sistem. Tako smo formulirali svoje poglede na vrednotno orientacijo nacionalnega medija, ki bi lahko bil (po nashem mnenju) predvsem nacionalna kulturna institucija - institucija, ki bi dajala narodu Slovencev identiteto.

No, stvari niso shle ravno táko pot, kot bi po nashem mnenju lahko shle. In tudi tako je prav, da sva se lahko vrnila k svojemu delu, ki ga proglashava za ustvarjalno, táko, ki daje mrtvim institucijam zhivljenje ali pa jih vsaj obchasno pozhivi, vchasih pa jih, nasprotno, shokira v njihovem mrtvilu aktov, pravilnikov, organizacijskih shem in delokrogov; takrat je konflikt med ustvarjalcem in uradnikom neizbezhen ("Arhimedov zakon").

Che v nashi hiperinstitucionalizaciji uradniki nikakor ne zmorejo vech uvideti, kako se generira ustvarjalni smisel institucij, pa upajva, da bodo vsaj she nekateri med nami uvideli, da J. S. ne dela le svoje monografije televizijske scenografije, da R. Sh. ni izdal samo svoje knjige, ampak da to delo zadeva nas (nashe nastvo, mistvo), kar tudi instituciji RTVS in sistemu RS daje vsaj image.

 

Kakorkoli zhe rechejo, poreko,
pustva jim to,
ustvarjalnosti nama niso mogli unichiti,
te mozhnosti jim nisva dala niti za tren,
bila sva pretrd oreh zanje.

Rajko

V Ljubljani, 10. julija 1992

 

 

Generalnemu direktorju RTVS Janezu Jerovshku

 

Knjiga Traktat o svobodi ali vrednotni sistem je konchno vendarle izshla, cheprav so bile proshnje za subvencijo trem ministrom - ministrstvom zaman. Pomagale ji niso niti recenzije niti dolg institucij iz preteklosti. Lahko bi rekel, da je bila velika moch institucij bolj proti njej kot zanjo.

Da pa je knjiga vseeno izshla, gre zahvala "razvojnemu fondu generalnega direktorja RTV Slovenija", torej Vam, ki ste ga ustanovili.

In da je knjiga vseeno izshla,
cheprav se najini pogledi na institucijo RTVS in tudi na institucionalno znanost razlikujejo,
cheprav za to svojo gesto ne morete prichakovati odobravanja ne znotraj institucije medija ne med najinimi kolegi sociologi,
ker tako je to bilo s prejshnjima knjigama in chlanki,
da so vzbujali predvsem odpor in zgrazhanje, pa pogrom in kvechjemu she ignoranco, in ni verjetno, da bo to pot drugache,
sem Vam dolzhan posebno zahvalo.

Temu pravim v jeziku vrednot:

izkazali ste toleranco in zaupanje, dve redki dobrini - vrednoti.

 

Za obe se Vam zahvaljujem.

Rajko Shushtarshich

V Ljubljani, 10. julija 1992

 

 

 

Matjazhu Hanzhku, Zalozhba LUMI

 

Chesar ne store velike zalozhbe - institucionalnega zalozhnishtva,
to zmorejo male zalozhbe:
che se posameznik zavzame za neko knjigo, potem ta knjiga izide, pa tudi che bi se sistem institucij zarotil proti njej.
Ne bom rekel, da je bilo to tako s knjigo Traktat o svobodi ali vrednotni sistem, pa vendar:

Zaprosila sva tri subvencije, na treh ministrstvih, pri treh ministrih (ker njih se knjiga tiche, imajo svoj dolg do nje); in zavrnjene so bile tri subvencije, na treh ministrstvih, pri treh ministrih. Zavrnili so dve recenziji: dr. Alenke Goljevshchek, dr. Denisa Ponizha.

Vendar sva zastavila she chetrto zhelezo: na instituciji RTVS (ker je Traktat o svobodi konec koncev nastal vechinoma v njej, she najbolj zadeva njo).

In dobila sva sredstva iz razvojnega fonda gen. dir. RTVS Janeza Jerovshka, ki so omogochila tiskanje knjige v manjshi nakladi, a brez avtorskih honorarjev.

Katera velika zalozhba bi tvegala tiskanje take knjige, ki je nihche noche, knjige avtorja, ki obupno poskusha publicirati svoj "tretji prvenec", avtorja, chigar dela vzbujajo tiho zgrazhanje in odpor ali pa sistematichen pregon. Pri tem pa skrbno pazijo, da ne sprozhijo niti negativne publicitete, ker glavni odnos je vendarle ignoranca, to je dopovedati nekemu nepomembnemu individuumu, da je za institucije niche, da ga sploh ni.

Matjazh je to tvegal,
tudi o tem je govor v tej knjigi, *
kako in zakaj je lahko nepomembni individuum mochnejshi od sistema - institucij.
Ne morejo mu do zhivega v njem.
Sedaj pa naj govore, kar hochejo,
seme je posejano,
knjiga je vendarle izshla.
________
* "Matjazh Hanzhek pa je bil prvi med sociologi, ki si je drznil napisati recenzijo inkriminirane Raziskave o raziskovanju ("prvi prvenec" R. Sh.)."

Rajko

V Ljubljani, 10. julija 1992

 

 

Sogovornikom zunaj chasa

 

Antistenu

Sokratu

Platonu

Arhimedu

Janezu (uchencu, ki ga je Jezus ljubil)

Étiennu de La Boétieju

Henriju Bergsonu

Franzu Kafki

Eliasu Canettiju.

 

 

Vsem sodelavcem Revije SRP

 

Individuum je v bistvu vedno sam. Ni pa nujno, da je osamljen, izoliran ali pa, nasprotno, prezaseden z vlogami, ki mu jih v izobilju nudi sistem – vlogoslovci sistema, propagandisti, inzhenirji chloveshkih dush in lovci na glave. Tudi individuumi prevechkrat podlezhejo njihovim mamljivim ponudbam. Med njimi prednjachijo sistemska priznanja, nagrade, razvrshchanja, kdo je kdo v hierarhiji slavljenih. Sla po slavi je sama po sebi zavratna vrednota, tudi ustvarjalcev.

A se vseeno vchasih ali vsemu navkljub druzhijo individui na svojski in, kot recheno, sistemu neljub nachin. In tako nastane svojska, neodvisna revija, ki trdovratno ne odneha. Ko je zhe vechkrat po vseh pravilih skorajda pokopana, pa she kar izhaja. Naslednja shtevilka bo zhe deseti letnik njenega izhajanja.

Ne bom vam jih nashteval, seznam sodelavcev je zhe spodobno dolg. Lahko pa jih najdete v avtorskem kazalu na http://www.revijasrp.si in naprej vse njihove, vedno svojsko ustvarjene prispevke v tej reviji.

Ob tej prilozhnosti se zahvaljujem vsem sodelavcem Revije SRP za dosedanje in upam, da tudi prihodnje sodelovanje.

Rajko Shushtarshich

V Ljubljani, 10. julija 2001

 

VREDNOTE SISTEMA XII