Revija SRP 45/46

Mirjam Zhgavec

 

KONCERT KOMORNEGA ZBORA DE PROFUNDIS

 

Kranjski komorni zbor De profundis je praznoval desetletnico svojega delovanja v cerkvi sv. Martina v Strazhishchu v soboto, 23. junija. Dirigentka Branka Potochnik Krajnik je s svojimi pevci izvedla koncert, ki sta ga odlikovali selektivnost okusa ter predanost glasbi. Kot bi kresni vecher razprostrl tudi svoje muzichne tipalke nad ritual, ki je nastajal v cerkvi. Ob enakonochju namrech zazhivijo skrivnosti.

Komorni zbor De profundis je dobitnik treh zlastih plaket mesta Maribor. De profundis je tudi prvi slovenski zbor, ki je zmagal na tekmovanju v Spittalu in lani zasedel prvo mesto na tekmovanju v Kanadi. Zbor je v kratkem chasu svojega obstoja pozhel kar nekaj zavidljivih uspehov, svojo prvo veliko obletnico pa je – cheprav je med najboljshimi v Sloveniji – praznoval tako, kot se zboru “Iz globochin” spodobi. Bogato v skromnosti in odmevno v intimnosti. Njegova estetska naravnanost bi bila she najblizhja neki posebni “duhovni” dojemljivosti za dah neba, ki pa bi ga velika ljubljanska koncertna dvorana lahko tudi razvrednotila. Zbor je izbral obrobje, izbral je cerkveni prostor. Bili so samo pevci, godalni orkester in preprost napovedovalec.

Glasba je bila polna miline. Kot bi se Hermija iz Sna kresne nochi naselila v prelestnih sopranih, obdana s svetlobo altov in tenorjev, nad – za spoznanje premalo podprtim, a she vedno dovolj varnim – okriljem basov.

Ja, in tisti dolgi dah neba je posledica dirigentkine obchutljivosti za drugachno razumevanje metruma v pesmi, kot smo ga vajeni pri nas. Chas v glasbi je za njo in za zbor ontoloshki. Zaradi stapljanja s chasom se zlog kultivira. Ker se podreja metriki, mu metrika omogocha dihanje. Prav zato se zlog lahko sprosti, cheravno je ves chas strogo nadziran. Zlog traja, je zrahljan in je chvrst. Dirigentkine kretnje ne pokazhejo jasno izrazhenih dob. Njeno dirigiranje je bolj kot ne “presnavljanje” eterichne lepote, ki je “zashchitna” vsebina De profundisa. Branki Potochnik Krajnik in njenemu zboru nikoli ne zataji muzikalni instinkt. Niti v izdelavi posamezne skladbe niti v oblikovanju celotnega programa. Zboru lezhijo predvsem prefinjene, z melanholijo ozharjene skladbe, ki bolj ali manj ohranjajo romantichno noto. Podajanje je obrnjeno navznoter in velika kvaliteta zbora je, da v vsaki skladbi najde in tudi zadrzhi napetostni lok. To pa je hkrati tudi znachilnost celotnega programa, ki je dramaturshko domishljen in uravnotezhen. Kot bi se v petju zachula fatamorgana daljne rimske shole, katere sakralnost je v svojih motetih in mashah estetsko umiril in uravnovesil Palestrina.

V prvem delu smo slishali L' appel Daniela Ruynemana, Stabat mater Josefa Rheinbergerja in noviteto Ti zasnuli mesec Brine Jezh-Brezavshchek na besedilo Sashe Vegri za meshani zbor, kongo in godalni ansambel. Zdi se, da je skladba skladateljice Jezheve prepoznala temeljni okus zbora, ki ne izbira glasbe spopada, ampak glasbo miru. In vendar se tudi njeno delo staplja s trajanjem. Sprejema nujnost in jo artikulira tiho, globoko, iskreno. Z odmaknjenostjo in blizhino. Drugi del je vseboval razlichne skladbe razlichnih stilov. Vishek poetichne ekspresije sta dosegli izvedbi Mendelssohnove Denn er hat seinem Engel befohlen in Monteverdijeve Zefiro torna, kjer je zbor zazvenel v vsej svoji dotakljivosti in dotaknjenosti, v Monteverdijevem madrigalu pa she v virtuoznih elementih stila concitato. Koncert so zakljuchile izbrane priredbe slovenskih ljudskih pesmi.

Priznam, da sem si na koncertu zhelela slishati vech glasbe slovenskih skladateljev 20. stoletja – imamo je vendar precej, in to zelo zelo vredne, stare in nove –, toda to naj bo namig za dialog, ki se bo kmalu moral odvijati na kakshnem drugem mestu, che je odgovornost, da ne rechem ljubezen do sodobne artikulacije nashega manj romantichnega chasa she sploh kje zhiva.

Na Shentjanzhevo je iz blizhnjega gozda zaneslo skozi priprta cerkvena vrata nekaj praprotnih semen.