Revija SRP 45/46

Milena Koren Bozhichek

 

IZ POVRSHINE SLIKE IN NAZAJ

 

Razmishljanja in slikarske verifikacije Tanje Shpenko so zastavljene na sintetichnih izhodishchih, ki ji narekujejo njeno konstruktivistichno zasnovo gradnje slike, ki se preobrazha v posebne “objekte”, ti pa se v bistvu formirajo iz prejshnjega ciklusa, kjer so bile slike zapognjene v najrazlichnejshe prelome, zasuke in stike. Po izchrpanju energetskih in tehnoloshkih soglasij med temi povrshinskimi obrati se slika spet odvije, obrne v eno prevladujocho povrshino. Posebno vlogo pa sta pri sliki-objektu prevzemali svetloba in barva. Od vechkratne geometrijske chlenitve delov povrshine, njihovih prostorskih chlenitev in barvnih niansiranj se je pri razgrnitvi “zapredka” razpredla arhetipska forma, ki drzhi povezovalno nit med vsemi ponavljajochimi se oblikami. Izhajajoch iz risbe in tezhnje po njeni ohranitvi, se Tanja Shpenko z vrisovanjem v svezhi oljni povrshini she vedno najbolj identificira z risbo v sliki.

Barva je v njenem izrazhanju vseskozi moderatorka vseh usmeritev. Bistvenih sprememb v njenem koloritu v vsem razvoju ni bilo. Vseskozi ji je podlaga bela barva, ena izmed skrajnih konchichev barvne lestvice. Skrajnosten pa je tudi njen vidni razpon. Pomeni lahko zachetek nekega razmerja ali njen konec. Med njima so lahko mehki prehodi ali ostre meje. Med zaznavnim in nezaznavnim je mozhno belino spregledati ali pa ta predstavlja njen vrhunec. To je mogoche zaznati na oba skrajna nachina v njenih delih. Vasilij Kandinsky, ki je prisegal na pomen barv, je to izrazil takole: Belo, ki ga pogosto imajo za ne-barvo ... je kot simbol sveta, v katerem so izginile vse barve kot lastnosti materialnih substanc... Na nasho dusho deluje belo kot absolutna tishina... Ta tishina ni mrtva, v njej kar kipijo zhive mozhnosti... To je nich, ki je poln mladostnega veselja, bolje recheno, nich pred slehernim zachetkom.

V zhive mozhnosti Tanja Shpenko vpne arhetipske oblike, ki jih znotraj obdajajoche se neskonchne mozhnosti spet razgrinja v mrezho osnovne oblike z zasuki detajlov, njihovih praoblik in zdruzhevanj. Prevladujocha barva je modra. Njena opredeljena lastnost najgloblje barve med vsemi dopushcha, da se chloveshko oko zazre vanjo in se vanjo pogrezne. Je najbolj nesnovna barva med vsemi, ki jo je opredelila sama narava: predstavljena je v presojni obliki zraka, vode, kristala. Je najhladnejsha, v absolutni vrednosti najchistejsha, zunaj totalne praznine nevtralno belega. Modra barva odpira oblike in jih razdira. Ker je modra nesnovna barva, razsnovi vse, kar prekriva, in je pot k neskonchnosti, kjer se resnichno razblini v neresnichno. Svetlo modra barva vodi po dolocheni poti do sanj, che pa prehaja v temno, postane sanjsko vse. Tako kot se dan prevesi v noch, tako svetla modrina potone v temno.

Kandindinsky je o modri menil takole: gibanje modrega je hkrati oddaljevanje od chloveka in gibanje, ki je usmerjeno samo v svoje sredishche, vendar pa vleche chloveka v neskonchnost in zbuja v njem zheljo po chistosti in zheljo po nadnaravnem.

Razmerje z uresnichevanjem sanjskega slikarka uravnotezhi z zeleno barvo, ki je le rahla slutnja udejanjanja sanj.

To Kandinsky zagovarja tako, da je globina zelenega vtis zemeljskega pochitka in zadovoljstva s seboj. Slika je vchasih naglashena tudi z rdechimi akcenti, ki pa ne govorijo le o sanjavosti in nadnaravnem, temvech tudi o boju med nebom in zemljo oziroma njunim vzpostavljanjem razmerja.

Tanja Shpenko slike vedno niza po tehnichnem ali estetskem kriteriju, ki jim dopushcha tudi razlichna zaporedja transformiranja ene faze v drugo, kar vedno znova utrjuje sledenje v sanjske in interpretativne postavitve, ki s takimi koncepcijami odpirajo nove poglede in nove faze tudi v slikarkinih nadaljevanjih.

Ustvarjalni krog se z vsako novo predstavitvijo she shiri in v celotnem opusu dopushcha vedno nove dograditve in izpeljave za nova ustvarjalna snovanja.