Revija SRP 45/46

Metoda Postolski - Koshir

 

V ISKANJU SVOJIH KORENIN

(Mladostni kalejdoskop – slike iz makedonske mavrice)

 

 

MOJE PRVO SRECHANJE Z DVORISHCHEM

Vsepovsod nizi zlatorumenih listov tobaka na dolgih bombazhnih nitih. Te nenavadne ogrlice so bile v soncu razpeljane po dvorishchu. Imele so jantarjevo svetlobo in opojen vonj.

 

 

PREJA VOLNENIH IN BOMBAZHNIH NITI

Zhene sedijo na nizkih pruchkah pred hishami. Urni prsti hite svojo pot s tako lahkoto, kot da je to najenostavnejshe opravilo na svetu. Vchasih mi baba Magda dovoli, da pokukam v skrinjo z belim platnom. Ima svoj poseben vonj in nezhnost dotika. Pochemu imash toliko srajc, vprasham. “Pochekaj, sine…” In chez leta, ob dedovi smrti sem spoznala: srajce so potovale v domove sorodnikov in sosedov kot posmrtna darila. In ena izmed njih je she danes moje najljubshe oblachilo. Bila je pogosto na meni v chasu zgodnjega otroshtva mojih dveh dechkov kot mirnost in chistost.

 

 

ZHETJE ZHITA

Zhita v svojem polnem klasju in dekleta s spodrecanimi krili, ki jih s srpi vabijo v svoj objem. Koliko smeha in pesmi se ji razlegalo nad vasjo, ko so prihajale in odhajale z rutami na laseh. In razpoznavni temni smeh sestrichne Galine, ki je blazhil visoka hihitanja njenih vrstnic ter moj obchutek pripadnosti tem razposajenim zhenskim energijam.

Mojega ocheta imamo radi, ker je blag chlovek in vesele narave. Ljubezen svojih prednikov do petja in plesa je vsadil tudi vame.

 

 

SPOMINJAM SE MEHKIH VECHEROV V VASI

Dekleta hodijo z vrchi k potoku. V svojih pisanih predpasnikih stopajo vzravnano kot kraljice. Ob vodi jih prichakuje skupina fantov v snezhno belih srajcah. V zraku nekaj zaprasketa, nekaj svetlega!

Vrchi so odlozheni, zaslishi se smeh, roke poprimejo roke, grla se razpro. In v kolo se zaokrozhijo plesni gibi mladine. Skladnost gibanja in povabilo: pridi, bosh z nami zaplesala!

Od takrat nadalje nosim v sebi obchutek, da se noge ne dotikajo tal, kadar pleshem, in da she nisem napolnila svoje dushe s pesmijo in plesom.

 

 

V HISHI SE JE RODILO NOVO DETE

Najmlajsha sestrichna Verche je chvrsto povita s shtevilnimi bombazhnimi povoji kot kakshna sviloprejka. Ko je pripravljena za spanje, jo nezhno polozhijo v leseno zibel in jo z mochno vrvjo dvignejo dober meter v zrak. Tako lebdecho in nihajocho jo ponese v gnezdo sanj mamino tiho popevanje in spevna shepetanja odraslih, ki modrujejo ob pechi. V zraku je chutiti toliko ljubezni!

Moja mama je odlochna zhenska. She vedno jo obchudujem zaradi hitrih in jasnih energij, ki mi sporochajo, da bo vsak chas treskalo!

 

 

PRIJATELJSTVO

Pa je tudi ona vzljubila Makedonijo in v poletjih priganjala, da smo se odpravili na ochetov dom.

Vso svojo naklonjenost je podarila tetki Sofroni, zheni ochetovega najstarejshega brata, za katerega se je vnela ena izmed vdov v vasi. Bil je silak z mehkim srcem, ki ji je obchasno priskochil na pomoch pri hishnih opravilih. Takrat je Sofrona jokala v maminem objemu in preklinjala dan, ko se je odlochila za poroko s tem moshkim. Ljubosumje je razjedalo to dobro in trshato dusho, ki je nashla vso podporo pri moji odlochni mami.

 

 

ODHODI S TEGA SVETA

Kadar je kdo umrl, je vsa vas jokala, kuhala in pekla. V velike, okrogle pladnje so pristajali: pujsi, ovce, kozli, zeljne in porove pogache, v loncih so brbotale jedi iz krompirja, ovchetine in rizha. Od vsega najslajshi pa je bil kruh iz chrne, nekvashene moke.

Baba ga je pekla zunaj za hisho v okrogli pechi “furni”. Pech je dobro pregrela, razgrnila zherjavico na rob in na pochishcheno mesto polozhila majhne hlebce testa. Nato je zastrla to bogastvo pred zunanjim svetom z mokro brisacho in odshla s prizorishcha. Takrat se pojavim jaz. Na malo odgrnem zastor in zame se zachne najlepsha predstava na svetu. Vsak hlebec je dobil svoje ime in se prepustil moji fantaziji. Kam vse smo poleteli na krilih domishljije! Ko so zacheli opojno dishati, je prishla Magda s kosharo in odnesla novopechene prijatelje.

She vedno obchudujem svojo mamo in vse druge ljudi “varuhe ognjishch”, ki znajo spechi kruh! V tem vidim toliko simbolike blagostanja!

 

 

JEZHA V PLANINE

Tisto poletje sva z ochetom obiskala deda v planini, kjer je pasel drobnico.

Jaham na konju, poleg hodi oche in slika svoja pastirska dozhivetja iz mladosti. Moje dihanje postaja vse hitrejshe in velike ochi prebadajo vsebino grmovja ob poti, medtem ko pripoveduje o prijateljevanju z volkovi. Sence redkih dreves so vedno daljshe. Prispeva k dedu. Poletim v njegove mochne roke. Sledi vihar ljubkovalnih besed izpod shchetinaste brade gornika. In to malo bitje v njegovih rokah zraste do neba. Rahlo ga zaskrbi moja suhotna pojava in bledolichnost. Ochetu pripomni, da izgledam bolj “kilavo”, to hitro preslishim in popijem ponujeni lonchek “zdravilnega” kozjega mleka.

Hvala ti, deda Jovanche, za vse tvoje nezhnosti, v katerih sem se zaradi zemljepisnih razdalj bolj redko sonchila!

V sebi nosim veliko nemira in zheljo po gibanju, po hitrem premikanju, po dozhivljanju narave v vsakem chasu. Gotovo tudi zato, ker sem razpeta s svojimi koreninami tako na dalech!

 

 

POTOVANJA

Zame je bilo vsako potovanje v Makedonijo vishek poletnega dogajanja. Dolge, tridnevne vozhnje do te prelepe dezhele! In mogochne mnozhice ljudi vsepovsod: na postajah, v chakalnicah in v vagonih vlakov. Chlovek stoji na eni nogi, takshna gnecha je vsepovsod! Domiselni oche pa najde reshitev - prostor za svojega “sineta”. Spokojno spim na zgornji polici za prtljago. Zazhelim si, da bi bila tako majhna tudi oche in mama. Pa bi skupaj kraljevali v vishavah. Zaradi chasovnih dimenzij se mi je takrat dozdevalo, da potujemo na konec sveta.

Nekoch je z nami potovala tudi sedem let mlajsha sestra “Veverichka”. Dolgo chasa se je drzhala grdo in na koncu poti izjavila: ne grem se vech, ta nasramna Kamadonija! Saj, mladichek je bil chisto unichen od dolge poti.

In umrl je she en stric. Bilo je veliko glasnega tarnanja pa tudi malo smeha. Chez nekaj dni obishchemo njegov grob. Vdova je posode s sladkim zhitom in sladko zhganje postavila na okrasne prte.

Odrasli se pogovarjajo in pozabijo na dva otrochaja, ki v vrchu odkrijeta sladko pekocho tekochino. Dobro je, ugotovi Galina. Previdno, da naju stari ne opazijo, nekajkrat izmenjaje nagneva vrch. Svet okoli naju dobi nove dimenzije. Najprej se zachne vrteti znana deklica, nato grobovi in she oblaki na nebu. Lezheva v travo, se primeva za roki in zaspiva. Zbudiva se na poti domov, vsaka v narochju svoje mame. Slednji gledata besno in zaskrbljeno hkrati, in si tezhko priznata, da sta deklici pobegnili njunemu nadzoru.

 

 

V OBOZHEVANJU
 
Makedonija,
dezhela zharkega sonca
in razkoshnih polj zrelega, zlatorumenega zhita,
dezhela najboljshega kruha in opojnega vina,
milozvochnega jezika,
prelepih pesmi in plesov,
dezhela shirnih pokrajin, kjer se ustavi chas,
in starodavnih svetishch, kjer kamni govore,
dezhela ljudi, ki imajo shirino srca
in tisochletne zapise slavne zgodovine v spominu,
dezhela nezhnosti in strasti,
dezhela zhena, ki znajo vtkati mavrico v svoja oblachila,
in dezhela mozh, ki si ispirajo svoje bojne rane v izvirih voda,
dezhela milega petja slavcev
in samotnega zavijanja volkov v dolgih zimskih nocheh,
dezhela razseljencev, ki svetlimo turobnost tega chasa,
dezhela mojega ocheta mitodija,
tvoja dezhela, ljuben,
dezhela mnogih izmed nas,
in moja dezhela, prelepa si, Makedonija!
 
 
 
 
Darilo Ljubenu,
 
v Ljubljani, v Vodnikovi domachiji, petek, 2. marca 2001
 
Zahvaljujem se vam za vasho prisotnost, za to, da sem vam lahko prebrala mladostni kalejdoskop, vezan na prelepo Makedonijo. Naj bo to mavrichni most med mojima dvema domovinama.
 
Avtorica
 
_____
Op ur.: Prichujochi tekst je avtorica brala v Ljubljani, v Vodnikovi domachiji, petek, 2. marca 2001.