Revija SRP 45/46

Lucijan Vuga

Iz zgodovinskega spomina

 

ALI JE KLJUCH DO ETRUSHCHANOV V VINCHI?

Presenetljivo odkritje dr. Radivoja Peshića, profesorja na inshtitutu
za orientalske shtudije v italijanskem Arezzu

 

Nedalech od Beograda lezhi ob Donavi vas Vincha s samostanom sv. Vavedenja iz 14. stoletja, poleg katerega so odkrili prazgodovinsko neolitsko naselbino, ki so jo izkopavali od leta 1908. Zhe pred desetletji so nekateri arheologi opozorili na napise, ki jih je bilo moch videti na teh arheoloshkih najdbah. Toda zachudo, nihche se ni lotil njihovega preuchevanja vse do pred nekaj leti, ko je dr. Peshić temu posvetil svoje znanje in chas. Tisto, kar je tudi njega drazhilo, je za nas prav shokantno – cheprav je vinchanska kultura trajala od leta 4400 do 3200 pred nashim shtetjem, so napisi v chrkah, identichnih z etrushchanskimi.

Za Etrushchane pa zagotovo vemo, da so zhiveli od 8. do 3. stoletja pred nashim shtetjem, cheprav nekateri trde, da so she starejshi. Toda to she ni najbolj vznemirljivo; vse doslej je namrech veljalo, da je najstarejshi chrkopis kretska linearna pisava iz okoli 1800 pred n. sht.

Strokovnjaki navajajo, da prvotno najpreprostejsho obliko “pisanja” predstavljajo risbe, ki jih je zapustil jamski chlovek, kar se je postopoma razvijalo v zarezovanje palic (to so rovashi), vozlanje (kot je znano pri srednjeamerishkih ljudstvih), rezanje kamna (petroglifi) in risanje predmetov (piktografija). Shele mnogo pozneje naj bi prishlo do zaznamovanja posameznih glasov s chrkami, kar uporabljamo tudi mi danes. To silno popreproshcheno razvojno pot pisave je treba tu navesti, ker vinchanska pisava, o kateri govori dr. Peshić, postavlja to zaporedje na glavo. Ali vsaj do neke mere na glavo, saj je tudi za latinico in cirilico znano, da izvirata od Fenichanov, ni pa she dognano, od kod so jo ti dobili. Sodijo, da ni fenichanska, marvech kanaanska ali severnosemitska abeceda iz 17. stoletja pred nashim shtetjem. To kazhe na to, da je tudi razvoj abecede pomaknjen dalech v preteklost in da le ni shel razvoj tako postopno, kot se zdi prvi hip logichno.

Prav zato je tako zanimivo, kar trdi dr. Peshić, da je ob Donavi odkril abecedno obliko napisov, starejsho od 3000 let, ta pisava pa je skoraj natanko taka, kakrshna je etrushchanska. Po metodi radioaktivnega ogljika C-14 so opravili v zahodni Evropi meritve in ugotovili, da so izkopanine stare 3470 let.

Predel, kjer so izkopali te za nas tako zanimive ostaline, spada v obmochje, kjer so nastajala indoevropska ljudstva. Nekateri trde, da so ljudstva kulture “bojne sekire” iz srednjega Podonavja neposredni predhodniki Indoevropejcev in prav tu je tudi najdena ta chrkopisna pisava, tako da lahko sklepamo na neko protoindoevropsko (ali, kot meni dr. Peshić, kar evropsko) pismenost. Piktografska pisava je namrech povezana z imeni tako slovechih ljudstev, kot so Sumerci, Egipchani itd., torej z vzhodnimi ljudstvi. To, kar pa se sedaj pojavlja pred nashimi ochmi, prihaja z zahoda oziroma iz Evrope. Obstaja celo razlaga, zakaj je v zachetku prevladovala piktografska pisava: je slikovna, bolj dekorativna in za takratno raven znanosti in medsebojnega komuniciranja kar zadostna. Shele bogastvo in narashchajocha abstraktnost mishljenja zahtevata drugachen nachin izrazhanja in sporochanja svojih misli drugim na natanchnejshi in nedvoumnejshi nachin - to pa je lahko le abeceda, kjer ima vsak glas svojo chrko ali enovito dolocheno skupino chrk.

Dr. Peshić je preuchil 89 fragmentov keramike, ki so z nahajalishcha na Banjici in sodijo v vinchanski krog. Na njih so vrezani znaki, ki jih je lahko hitro identificiral kot chrkopis, ki se ujema z etrurskim - spochetka mu je manjkala le chrka “f”, ki pa jo je odkril na statueti iz Vinche. Celotna najdba obsega okoli osemsto fragmentov.

Vincha je 14 km oddaljena od Beograda, drugi prav tako pomemben kraj za to kulturo je Banjica, ki je do nedavna bila predmestje Beograda, pa tudi Shabac, Tuzla itd. Nashtejemo lahko she Tordosh, Tartario, Karanovo, Sitovo in Gradeshnico v Romuniji in Bolgariji. Izkopanin ni tako malo in prav chudno je, da jim doslej niso posvechali ustrezne pozornosti, saj je ta kultura bila v svojem chasu dokaj razprostranjena. Tehnika keramichne proizvodnje, katere arheoloshke najdbe potrjujejo zhe dokajshnjo raven, je dopushchala vrezovanje napisov pred zhganjem in po njem; poznali so vrche, amfore, urne, sklede, amulete, statuete ipd. Popisala jih je izurjena roka, kar kazhe na razshirjenost in pogostost uporabe te pisave. Velikost chrk je usklajena z velikostjo posode, tako da poleg velikih chrk dobimo tudi pravcate miniature.

Nekateri oporekajo dr. Peshiću s tem, da hochejo razvrednotiti te znake v nekakshne simbole ali le oznake za lastnishtvo, chesh da ne predstavljajo abecednega sistema in da jih niso uporabljali za trajno belezhenje sporochil, kar je poglavitni namen pisave. Morda bi pri tem le opozorili bralca, da so v istem chasu zacheli uporabljati piktografsko pisanje in, kot smo zhe rekli, je bila sploshna raven chlovekovega intelekta na taki razvojni stopnji, ko ni terjala zahtevnejshih oblik pisanja (Kitajci so zacheli z uporabo pisave okoli leta 2000 pr. n. sht., torej skoraj 1500 let za dogodki, o katerih tu govorimo). Zato bi bilo skrajno nestrokovno in tudi neodgovorno vztrajati pri tem, da bi zhe v tej dobi na tak nachin nashli izprichano neko celovito filozofijo oz. religijo ali kaj podobnega, cheprav ni dvomiti, da so druzhbeni odnosi in chloveshka tvornost dosegli zhe dokaj visoko stopnjo. Iz prilozhenega posnetka si lahko vsakdo sam ustvari sodbo o podobnosti vinchanskega in etrushchanskega chrkopisa.

Zelo zanimivo in hkrati odlochilno vprashanje, na katerega moramo dobiti odgovor, pa je, kako so dolochili glasovne vrednosti posameznih chrkovnih znakov. Dr. Peshić trdi naslednje:

“S primerjanjem z etrushchanskimi znaki smo prishli do presenetljivih ugotovitev:

– vinchanski chrkopis je v celoti zajet v fondu etrurskih grafemov;

– vse vinchanske grafeme, tudi v variantah, najdemo v fondu etrurskih grafemov;

– po opravljenih poskusih pri iskanju ekvivalentaih glasovnih vrednosti vinchanskega chrkopisa smo z zelo preprosto operacijo prishli do ustreznih rezultatov z uporabo etrurskih elementov.

Te rezultate smo le delno dobili z uporabo fenichanskega chrkopisa, kar bi lahko pomenilo, da so Etrushchani z dokonchnim sprejetjem svoje abecede nashli vse potrebne glasove v vinchanskem chrkopisu. To je verjetno zaradi tega, ker je bil njihov jezik soroden. Sledove fenichanske pisave res najdemo tudi na Apeninskem polotoku, toda le fragmentarno, kot imamo tudi tam sledove drugih pisav, toda etrurski chrkopis je najbolj razshirjen in redno uporabljen.”

S tem se odpira znano vprashanje, odkod so prishli Etrushchani, kdo so in kakshen jezik so govorili? To je uganka, ki she danes ni razreshena in ki je tudi v tesni zvezi z Veneti, o chemer je zhe bilo tudi pri nas prelitega obilo chrnila. Naj kar naravnost povemo, da se dr. Peshić nikakor ne izrazha negativno o morebitni tesni povezanosti s slovenskimi predniki, oziroma da bi lahko brali te jezike tudi na slovenski etimoloshki podlagi. Izrecno namrech pravi, da ni bilo prav, ko so nekateri napadali Mateja Bora zaradi njegovih hipotez v zvezi z Veneti. Ne bi smeli prezreti, da je dr. Peshich jezikoslovec in da se njegove trditve lahko pobija le s strokovnimi nasprotnimi argumenti, nikakor pa ne z omalovazhevanjem in zasmehovanjem.

Ker je ta nova smer dokaj spodbudna za vse tiste, ki so se zhe pred tem ogrevali za t. im. slovensko-venetsko-etrushchansko zvezo, in drazhecha za nasprotnike te teze, ne bo odvech spomniti na novejshe teorije ruskih zgodovinarjev o Venetih.

V ruski reviji “Znanje — sila” je izshel pogovor z mag. zgodovinskih znanosti G. Lebedjevom o izvoru Slovanov (prevod chlanka je izshel tudi v "Nashih razgledih" 13. marca 1987). Zachenja z urednishkim uvodom: “Eden najskrivnostnejshih in najbolj shpekulativnih problemov v zgodovini in arheologiji je vsekakor problem pojava Slovanov na zgodovinskem prizorishchu. Raziskovalci slovanske kulture razlichnih generacij so se namrech trudili in se she trudijo, da bi ga pojasnili z bolj ali manj utemeljenimi hipotezami.”

Mislim, da k temu ni kaj dodati; in che se kdo potrudi posvetiti v ta labirint z novimi dejstvi ali domnevami, ne bi smel biti podvrzhen porogu, kot se je to zgodilo M. Boru, pach pa prej blagohotnemu sprejemu in strokovni podpori. Tudi to, kar ruski zgodovinarji razvijajo, ni nekaj dokonchnega in celovitega, temvech le poskus nekakshnega drugachnega, nekonvencionalnega izhodishcha, kar naj bi omogochilo zgraditi sprejemljivo teorijo o nastanku Slovanov, ki so se pojavili na zgodovinskem prizorishchu bliskovito, iznenada. Neverjetno je, da se v 6. stoletju hkrati pojavijo vsi pisni dokazi in zhe tudi samo ime “Slovani”. Presenetljivo je tudi, da vsi zgodovinski viri enako prikazujejo skorajda istochasni nastanek povsem dolochene zgodovinske podobe tega ljudstva kot tudi ozemlja, kjer so se Slovani naselili.

Teorija, ki jo zagovarjajo ti ruski znanstveniki, je v bistvu naslednja:

Nekaj pred sredino prvega tisochletja pred nashim shtetjem se vklini na ozemlje severnih Indoevropcev (predniki Baltov in Slovanov) “juzhna etnichna skupina”, povezana s sredozemsko kulturo: plemena luzhishke kulture, katerim je verjetno prvotno pripadal vzdevek “Veneti”; ta klin se ohrani nekako do 3. stoletja pr. n. sht., ko ti podlezhejo z zahoda Keltom, z vzhoda pa Skitom. Pa tudi s severa pritiskajo Germani. V spletu okolishchin se proti prelomu nashega shtetja lochi “venetski” del baltoslovanskega prebivalstva in na prizorishchu se pojavi slovanska kultura prashkega tipa, ki zajame ogromna obmochja od Pripjata do Karpatov, od srednje Elbe na zahodu do Donave na jugu.

Torej che ponovimo: Veneti so z juga vdrli v baltsko-slovanski svet na severu Evrope in omogochili ustvariti prashko kulturo Slovanov, lochenih od Baltov. Vse to pa se je dogajalo v neposrednem stiku z obmochjem, kjer dr. Peshić ugotavlja nastanek prastarega chrkopisa, tako podobnega etrushchanskemu, pri chemer ne smemo spregledati neverjetne pogostosti selitve ljudstev na tem predelu Evrope, in to v vseh smereh, zdaj z juga na sever, nato obratno, ter z vzhoda na zahod in nazaj.

Ruski zgodovinarji prishtevajo Venete k juzhnim Indoevropcem, katerih kultura je v tesni povezavi s sredozemsko omiko, sorodni pa naj bi bili najbolj Ilirom (izrecno navajajo ilirske “Venete”, po katerih naj bi se imenovale Benetke), pa tudi Italom in v dolocheni meri Keltom. Toda ta poslednja opredelitev je meglena, kajti drugi znanstveniki imajo drugachno mnenje o tem, kako vzpostaviti sorodstvene vezi med ljudstvi, kot so Iliri, Kelti in Itali...

Toda nich zato, pustimo to nadaljnji znanstveni obdelavi. Kar nas izrecno zanima, je Venetski prodor na sever in njegov pomen za etnogenezo Slovanov, ki so se kasneje, (recimo) v 6. st. n. sht. zacheli seliti na to sedanje podrochje. Torej spoznavamo priblizhen tokokrog medsebojnega vplivanja in nich chudnega, che najdemo v slovenski kulturni ostalini toliko venetskih elementov, she manj nas sme chuditi, che je she vech te sorodnosti opaziti med slovenshchino in venetshchino (da o drugih kulturnih sestavinah davne skupnosti niti ne govorimo, saj niso bile she niti zachete ustrezne poglobljene raziskave), na kar je med drugim opozoril tudi M. Bor.

Kako lepo je, da vsega she ne vemo in nas raziskujocha znanost presenecha z novimi odkritji, ki nas osebnostno in chloveshko bogate. Tudi o Venetih in Slovanih bomo she marsikaj zvedeli!

 

ETRUSHCHINA
LATINSHCHINA
VINCHA
 

 

 

 

 

 

 

 

ETRUSHCHINA
LATINSHCHINA
VINCHA
                   
       
 
 
 
VARIANTE
 

_______
V stolpcu LATINSHCHINA shumniki oznachujejo glasovne vrednosti, ne pisnih znamenj. (Op. ur.)