Revija SRP 45/46

Luciano Luisi

 

TISHINA

 

 
TISHINA
 
... the rest is silence.
William Shakespeare
(Hamlet, V. dejanje)
Zhe davno je le spomin
ona pojemajocha svetloba,
ki je prizhigala chutne spirale
in nasladno igro oblik, takrat
ko sem bil oshabna
barochna katedrala.
In zhe je zamrla
tista zmagoslavna glasba, ki je
spreminjala v derocho reko mojo kri
in razgrinjala pajchevine chez moj razum.
Zdaj imam samo
osupljivo tishino
romanske cerkve v praznini
podezhelja.

 

 

NA SHTIRI OCHI
 
Ne porodi se v meni nobena misel,
v kateri ne bi bila vklesana smrt.
Michelangelo
Dih so moji dnevi.
Job
Vem, da pripadam smrti.
Luciano Luisi
 
 
1
 
Vase strmim v ogledalu in spet se razvname
pogovor s tabo, cheprav se mi je zdelo,
da sem nate pozabil zaradi
slepeche omame ene same ure.
Govorish mi
na shtiri ochi, obsedash me s podochnimi
sencami in s ponizhujochimi meglami, ki jih
postavljash na pot mojega pogleda.
Sunkovito ugasnem luch, izbrishem
svoj obraz, tako nisem vech to,
kar drugi vidijo in je tebi znano:
znotraj nespremenjen, z istimi zheljami
in hrepenenjem, ki se ne vdajo,
lahko si celo domishljam
chisto drugachno podobo o sebi,
in prav ne morem verjeti,
da ti oprezujesh za menoj
in chakash.
 
 
4
 
A iznenada, sredi nochi,
ko spanca noche biti, misel nate
kot hobotnica steguje svoje lovke
in me davi. Zhe davno vem: zaman je,
da te skusham prepoditi
s prizhiganjem svetilke.
 
To so tvoje ure, te ure,
ki rastejo v mojih mislih
kot tesnoba in zadihanost,
in iz tega brezna se dviga
tvoje nenehno klicanje,
ki mi shiroko razpira ochi
in zaustavlja tok moje krvi.
 
Obrnem se na bok, pritiskam
usta na blazino, da se skrijem
in ne vidim tistega mojega bivalishcha,
ki mi ga zhe kazhesh,
in molim.
 
 
5
 
In ko me bosh posedovala
in bom tvoja vdana hrana,
kakshen smisel bodo imela drevesa,
drevesa, ki zdaj zeleno
barvajo zrak na mojem oknu,
in travnik, ki me she vedno vabi
kot nekoch, da bi se spustil v divji tek?
In kakshen smisel bo imelo morje,
ki takoj zalije misli in preplavi
chute, ob prvem sonchnem
zharku med oblaki?
in v tistem rovu kakshen smisel
bo imela svetloba?
Ali morda
samo takrat, ko bo
ugasnila v ocheh,
voden za roko in lahkih
korakov popeljan v temo,
bom zares zvedel, kaj je luch?
 
 
6
 
Bodi milostna z mano in s tistimi, ki jih ljubim,
ko se ob tvojem dihu ustavi sleherni dih
in zachne potovanje, ki nas popelje v daljavo,
Ti bosh mojstrsko vodila nas vse, ki
smo tako nepripravljeni. In daj, da tvoja
materinska roka, nam, ki smo sonchna
bitja, ne prikazhe doline, ki se je bojimo,
kot temno in neprehodno goshchavje,
marvech naj ugledamo chimprej luch.
 
 
7
 
Koliko ti dolgujem! Priganjash
uro, minuto, trenutek, prebujash me
iz sokrive otopelosti. Ti vlivash
moch preostanku mojega zhivljenja.
 
 
8
 
A kar me najbolj plashi in skrbi,
ko bosh, ne da bi potrkala, prestopila moj prag,
je to, da zadostuje en sam tvoj dih po straneh, da jih
popolnoma izbrishesh, prazne na vsem lepem vse besede,
ki sem jih leta in leta zasledoval z neznansko muko,
da bi bilo njihovo chrnilo zares neizbrisno.
Ob tvojem dihu bodo postale le ugasel pepel in prah,
kar bo doletelo tudi mene, a njim je bilo she bolj kot meni,
da bi premagale chas, saj o tebi niti slishati niso hotele.
 
 
9
 
Chutim te chisto zraven, tule
za svojim hrbtom, in moja roka
vztrepeta, ko dvignem kozarec
in pijem z njo, ki ima v pogledu
svetlo obljubo in me vabi,
da vrzheva she enkrat kocke.
A tvoja narashchajocha senca odrezhe
cvet veselja, in nich ne pomaga,
da bi se lahko otresel vsiljive misli nate.
 
 
13
 
In zdaj, prav pochasi,
ko da bi bil potochek,
ki presiha na svoji dolgi poti,
mi kradesh imena iz spomina, kakor
da bi se hotela najaviti: stran
s tistimi mojimi dragimi zlogi, ki so me
kot nitke povezovali s svetom, in stran
so izginili obrazi, usta, ochi v vrtincu,
kot raztreseno listje v vetru tvojega diha.
 
 
16
 
Nemara vas bom slishal
v tistem chistem molku, in prisluhnil
glasbi, ki se tule zgublja
v zemeljskem hrupu, in dojel
smisel drugachnih besed.
(Tistih mojih, ki so me
osrechevale in zhalostile, kot papirnati
zmaji, ki jih je odpihal veter).
Ves zmeden,
v tisti slepechi luchi znova prebujen,
bom prepoznal
vse tiste ljubljene glasove,
ki mi niso nikoli nehali govoriti.
 
 
17
 
Ali bom jokal?
In zagledal med solzami
izmalichene obraze, ki sem jih ljubil,
do nerazpoznavnosti spremenjene
zame, ki bom neodlochen lebdel
na pragu svoje daljne celine.
In chul bom besede, ki nimajo vech smisla
niti ljubezni, niti bridkosti, ki pa bodo odmevale
kot obnemogli poudarki, ko da bi shlo za
plahutanje peruti ali za osje brenchanje,
za shumljanje ali uspavanko,
ko da bi morje leglo na moje srce.
 
 
24
 
“Ne ugrabi me”: tako se je glasila
ponizhna proshnja znanega pesnika*.
Tako te prosim tudi jaz: “Ne zaloti me,
kot nas vchasih iznenada preseneti
nevihta in klesti vejevje,
ki prebije shipo mojega okna.
Prosim te, poshlji mi znamenje, da bom
nate obzirno pripravil srce, ki se je
tako rado in zaman vdajalo sanjam.
Dochakal te bom pri polni zavesti,
v dihu chasa, ki mi she preostaja,
in te toplo sprejel kot brata in prijatelja,
na vratih, in mu pomolil roko.
 
* Op. prev.: Vincenzo Cardarelli (1887-1959)
 
 
26
 
Pridi pozimi, prosim te,
ne ko se z mano spogleduje
in pajdashi pomlad in vame
vceplja nostalgijo;
 
ali ko so poletni vecheri
polni zhgochega koprnenja
in te kri sploh ne sprejme,
saj se v zhilah noro razvnema.
 
Ne prihajaj jeseni,
ko sta si listje in dusha
chudno narazen, a imata
oba barvo melanholije.
 
Pridi pozimi, te prosim,
ko se zhivljenje vda in podlezhe
kot bolezni.

 

Iz italijanshchine prevedla

Jolka Milich

 

O AVTORJU
 
 
Italijanski pisatelj, pesnik, chasnikar in prevajalec Luciano Luisi, Toskanec po materi in Apuljchan po ochetu, se je rodil v Livornu leta 1924, mladost pa prezhivel med Lombardijo in Parmo. Zhe dolga desetletja zhivi v Rimu, kjer je bil do upokojitve urednik kulturne redakcije pri italijanski drzhavni televiziji. Na rimski univerzi Pro Deo je uchil televizijsko novinarstvo, na Likovni akademiji v Foggi pa zgodovino umetnosti. Bil je glavni urednik mesechnika L'informatore librario (Knjizhni porochevalec) in generalni tajnik prestizhne literame Nagrade Fiuggi, zanjo je tudi urejal esejistichno zbirko, posvecheno dobitnikom nagrade, skupaj s sodelavcem Cosimom Fornarom pa zbirko nagrade Gli ori di Taranto (Zakladi Taranta). Izdal je kar nekaj pesnishkih zbirk, in sicer: Racconto e altri versi (Povest in drugi verzi), 1949; Piazza grande (Veliki trg), 1951; Ho viaggiato tutta la notte (Vso noch sem potoval), 1958; Un pugno di tempo (Pest chasa), 1967, 1968 (zanjo je prejel nagrado Chianciano); Amar perdona (Prizanesljivost ljubezni*), 1979; La vita che non muta (Zhivljenje, ki se ne spreminja), dve izdaji 1980 (nagrada Pandolfo); Nella cronaca (V kroniki), 1982; La sapienza del cuore (Srchna modrost), 1986, 1987 (nagrade Ceva, San Pellegrino, Marradi, Fregene, Circe Sabaudia in Oggi e domani; zhe iz shtevila nagrad je malodane na golo oko razvidno, da je nagrajevalni sistem pri nashih sosedih precej drugachen kot pri nas, ali vsaj z nashim neprimerljiv); Io dico una conchiglia (Jaz rechem shkoljka), 1989; Il doppio segno (Dvojni znak), 1994; Il giardino e altri Haiku (Vrt in druge haiku pesmi), 1998, in Il silenzio (Tishina), 1998.

Objavil je tudi roman Le mani nel sacco (Zaloten pri dejanju), 1992, in zbirko proze in pesmi Livorno, storia e memoria (Livomo, zgodovina in spomin), 1994. Prevedel je dvesto ljubezenskih pesmi iz svetovnih knjizhevnosti – med izbranimi pesniki je tudi Ciril Zlobec – in jih izdal leta 1989 v luksuzni izdaji, leta 1994 pa v zhepni in visoki nakladi pri isti zalozhbi Newton Compton pod naslovom Luna d'amore (dvoumen pomen: Ljubezenski tedni? Ljubezenska luna? To bi nam lahko razlozhil le pesnik.)

Prevedene pesmi so iz zadnje zbirke Tishina, ki zajema pesnishko razdobje od leta 1986 do 1997. Izshla je leta 1998 pri rimski zalozhbi Book Editore s predgovorom znanega pesnika in esejista Silvija Ramata, v zelo okusni opremi italijanskega slikarja in grafika Pasquala Basileja.

 
___________
* Op. prev.: Naslov zbirke Amar perdona sem prevedla prosto. Avtor ga je vzel iz prvega verza Dantejeve tercine: "Amor, che a nullo amato amar perdona, ..." (Pekel, Peti spev, 103. stih)
 

Jolka Milich