Revija SRP 45/46

Lev Detela

 

O CHRKAH IN CHRKOPISIH

(Nekaj misli ob poskusu nove slovenske abecedne reforme)

 

Ortografske reforme naletijo, kot kazhejo zgodovinske izkushnje, iz razlichnih razlogov vedno znova na odpor. Pravila tako imenovanega pravilnega pisanja si namrech velikokrat lastijo (oziroma se jih polastijo) dolochene “elitne” skupine. Te zhelijo svojo ne le kulturno, temvech v bistvu politichno vlogo obdrzhati tudi s pomochjo na poseben nachin sistematizirane nacionalne pisave. Svoj monopol skushajo utemeljiti z razlichnimi nacheli. Vchasih se sklicujejo na historichno tradicijo (ki dolocheno, na primer pred petsto leti fiksirano pisavo uporablja nespremenjeno naprej), drugich pa na etimoloshka nachela in pisavo izpeljejo iz starih etimonov, to je virov, korenov, izvorov, cheprav jih v prvotni obliki marsikdaj vech ne uporabljamo. A tudi po mnenju mnogih zelo praktichen princip fonetichnega pisanja (“pishi, kot govorish”) ni, kot pokazhejo analize, ponavadi dosleden in popoln, temvech gre za meshanico razlichnih principov, fonetichnega, historichnega, za namechek pa she morfoloshkega. V slovenshchini se pojavi cela vrsta problemov. Sicer smo opustili posebno oznachevanje “samoglasnishko zvenechega r” na nachin smert, kert, pa tudi razlichne historichne arhaizme v nachinu “solnce”, vendar vztrajamo pri zapisovanju nekdanjega velarnega l, mnogim pa povzrocha preglavico tudi etimoloshka pisava zaradi posebnosti prilikovanja: vrabec, vrabca - in ne vrapca.

Osnovni ortografski problem pa nastane zhe takoj na zachetku, pri zapisovanju oziroma adekvatnem dokumentiranju glasov, kot jih v dolochenem jeziku zares izgovarjajo. V mnogih jezikih je zapisovanje dejansko govorjenih glasov zelo povrshno, neadekvatno. Med te jezike sodi tudi slovenshchina z vsemi svojimi ortografijami. Pri slovenshchini se pojavi she druga posebna tezhava zaradi petinshtiridesetih posameznih narechij, v katerih zelo razlichno izgovarjajo dolochene glasove. Dajnkov chrkopis in njegova abecedna reforma, ki jo je podal v slovnici Lehrbuch der Windischen Sprache (1824), se zaradi drugachnosti shtajerskega glasotvorja lochi od Metelkovih reform. Dajnkov komplicirani chrkopis, ki je na veliko razburjal javnost, je bil za shole uradno prepovedan shele leta 1838.

Metelko je hotel leta 1825 s svojo slovnico slovenskega jezika (Lehrgebaeude der slowenischen Sprache im Koenigreiche Illyrien und in den benachbarten Provinzen), napisano po zgledu znamenite cheshke slovnice Dobrovskega (1753 - 1829), reformirati tudi chrkopis, da bi kar najbolj natanchno podal raznolikost slovenskih govorjenih glasov. Dvajsetim latinskim znakom je dodal kar dvanajst novih chrk, ki jih je velikokrat priredil po cirilici, vendar je s tem povzrochil she vechjo zmedo in razvnel znamenito slovensko chrkarsko pravdo. V prepiru je sodeloval tudi Presheren, a rezervirano, z univerzalnim pogledom na kulturno dogajanje. Chrka sama po sebi, taka ali drugachna, je v bistvu mrtva. Ozhivi jo shele duh, duhovno dejanje. Zato je v zabavljivem sonetu Al’ prav se pishe kasha... menil, da je tak prepir pravzaprav nekaj relativnega. Metelchica je bila nato leta 1834 uradno prepovedana.

Novejshe jezikovne reforme ponavadi zhele poenostaviti stara pravila in dolochila. Vendar vchasih nastane she vechja zmeda, kot na primer pri nedavni novi reformi nemshkega pravopisa, ki je z delnim navideznim poenostavljanjem pisavo samo zakomplicirala, tako da jo vechina pisateljev bojkotira (in sledi pravopisnim pravilom ortografske konference v Berlinu iz leta 1901), forsira pa jo politika. Za francoshchino je Francoska akademija zhe leta 1673 dokaj arogantno postavila “etimoloshka pravila”, s katerimi lahko ugotovish, kdo je “tepec in kdo izobrazhen chlovek”.

Tudi slovenska abecedna reforma, ki je okrog leta 1845 ob ilirskem gibanju ukinila staro slovensko protestantsko bohorichico in uvedla tako imenovano gajico, ni popolna. Zhe trditev, da pishemo po tej pisavi vsak glas z enim posebnim znakom, ne drzhi. Strogo gledano gre tudi pri diakritichni pisavi slovenskih shumnikov v gajici za dva znaka, pri ch-ju na primer za znak c in posebno dodatno znamenje v obliki majhnega, na osnovno chrko poveznjenega v-ja. Ta pisava uchinkuje v primeri s staro protestantsko neestetsko, a tudi nepraktichno, kot se je izkazalo zlasti v zadnjem chasu. In che za hrvaschino she drzhi, da znamenja za samoglasnike oznachujejo vse samoglasnike, to ne velja za slovenshchino. Chrka e zaznamuje namrech pri nas tri glasove, shiroki in ozki e ter polglasnik, chrka o pa dva glasova, shiroki in ozki o.

Tudi zato so razumljivi komplicirani Metelkovi in Dajnkovi ponesrecheni poskusi, da bi s chudnima pisavama precizirala slovenski pravopis. Na pomoch sta poklicala celo cirilico in glagolico. Ta bi bila po neki (paleografski) teoriji najstarejsha slovanska pisava, ker da se pojavlja pred cirilico, ki da sta jo oblikovala v 9. stoletju sv. Ciril in Metod, morda pa tudi njun uchenec Kliment. Toda cirilica in glagolica se pojavita v razlichnih prvih ohranjenih dokumentih skoraj sochasno, tako da bi bil utemeljitelj glagolice lahko sam Ciril - in je cirilica zhe sekundarna, iz grshkih chrk izpeljana pisava. To pa velja le delno za glagolico, ki ima vech kot tretjino znakov negrshkega, na primer koptskega ali she bolj tujega ali celo avtohtonega(?) izvora. Poleg tega se v glagolitskih tekstih pojavljajo bolj arhaichne praslovanske oblike. Mozhno je, da gre za staro pogansko svechenishko pisavo iz 6. stoletja, ki je bila morda skupna Slovanom in Gotom in se je pojavljala v zapisih v obliki run. (Beseda runa pomeni v gotshchini skrivnost, vdolbeno v skorjo drevesa, bukve; od tod izraz bukve, nemshko das Buch, angl. book za knjigo).

Slovenska gajica je vsekakor nastala iz vzajemnega bratskega vseslovanskega ilirskega gibanja, a se je v skladu s tedanjim zgodovinskim kontekstom omejila na slovensko “samolastnost”. Vendar nikakor ni samolastna, kar bi lahko she trdili za njen cheshki izvor. V primeri z hrvashko vzornico je tudi bistveno manj precizna; isto velja, che jo primerjamo s cheshko ali slovashko varianto, ki sta bistveno bolj popolni in poznata posebne dodatne znake za kratke ali dolge vokale, palatalizacije (mehchanja) in podobno.

Zato pa sedanji slovanski chrkopisi dokumentirajo veliko versko shizmo med Rimom in Bizancem. V cirilici po vzoru grshkih chrk pishejo pravoslavni narodi Rusov, Ukrajincev, Belorusov, Srbov, Bolgarov in Makedoncev, v latinici pa katolishki – poleg Slovencev Hrvati, Chehi, Slovaki, Luzhishki Srbi, Kashubi – in tudi Poljaki, a ti v primeri z drugimi v bistveno bolj historichni obliki, medtem ko je arhaichna glagolica pravzaprav izumrla.

Sklicevanja na avtohtonost posameznih pisav so velikokrat vprashljiva. To ne velja le za slovensko gajico, ki ni slovenskega izvora, temvech tudi za staro ali novo reformirano bohorichico in konchno tudi za samo latinico. To je najbolj razshirjena svetovna pisava, ki pa so jo stari Rimljani zelo verjetno prevzeli iz etrushchansko-venetskih dokumentov, katerih chrke so nedvomno starogrshkega izvora. Takrat so Grki pisali le z velikimi chrkami z desne na levo in vse besede skupaj brez razmakov. Grki so svojo pisavo, kot kazhe, prevzeli od semitskih Fenichanov, za vokale, mochno izoblikovane v nesemitskih jezikih, pa so morali izumiti posebne znake. Ta grshki izum je bil za vse nadaljnje evropske pisave odlochilnega pomena.

Toda vrnimo se k nashi slovenski chrkovni arheologiji. Morda so bili slovenski narodni prvaki sredi 19. stoletja preprichani, da so z gajico zadeli za slovenshchino chrkopis, ki ji zares ustreza. Ochitno so menili, da so z njim izboljshali in poenostavili chrkopis Primozha Trubarja, Sebastijana Krelja, Jurija Dalmatina in drugih protestantov, ki ga je Adam Bohorich zapisal v svoji slovnici iz leta 1584. Toda ta chrkopis je bil, tudi che ga primerjamo z drugimi iz tedanjega chasa, dovolj popoln, natanchen, v nekem smislu celo genialen za pravilno zapisovanje slovenskih besed. Trubar se je intuitivno in z drzno odlochnostjo priblizhal strukturalnim znachilnostim slovenshchine in nashel zanje adekvatne mozhnosti, ki jih je s posebnim chutom oblikoval ob tujih zgledih. Najprej je skushal pisati v tedanji nemshki gotici (ki pa je tudi izpeljana iz latinskih chrk), toda tak “nemshki” nachin pisanja je kmalu opustil in takoj prevzel latinski vzor. Pri tem je za shumnike uporabil dva znaka. Tako je poenostavil nemshki zapisovalni nachin. Slovenska pisava se je s tem Trubarjevim postopkom ujela z drugimi evropskimi variantami zapisovanja jezikov, tudi z angleshko, francosko, italijansko, shpansko, nizozemsko, dansko, shvedsko. Prisilni jopich gajice pa nas je popolnoma po nepotrebnem odtujil od najpomembnejshih zahodnih evropskih jezikov in nas postavil v ozek krog (jarem) “habsburshkih” slovanskih narodov, ki naj bi narodnotvorno vplivali na celotno slovansko svetovno skupnost in jo konchno zedinili (tudi Kopitarjeva ideja!) pod starodavnim zhezlom avstrijskih rimskih cesarjev. Od teh iluzij ni ostalo seveda nich drugega kot preperele razvaline, vendar je chrkopisno vprashanje, pa naj gre za gajico ali pa za bohorichico, she vedno tudi politichno vprashanje, ki ga bo mogoche razreshiti le na politichen nachin. (Pri tem pa vendarle velja pripomniti, da uvedba gajice ni prav v nichemer izboljshala ali poenostavila starega pravopisa slovenskih verskih reformatorjev.)

Toda adekvatni chrkopis je tudi kulturno in tehnichno vprashanje oziroma pravi tehnichni problem. V sodobnem univerzumu svetovnega rachunalnishtva izgubijo sedanji slovenski znaki za shumnike svoje streshice in slovenshchina svojo identiteto. V elektronskih sistemih se znaki iz gajice velikokrat spremenijo v chudna znamenja, slovenschina pa postane neberljiva in nerazumljiva. Ko bi v 19. stoletju ne sledili Gajevi reformi, potem ko smo zavrgli najmanj dve drugi (Metelkovo in Dajnkovo) kot neuporabni, tedaj tega problema danes ne bi bilo, ker bi she vedno uporabljali le osnovne protestantske znake za slovenske potrebe preurejene klasichne latinice, ki so jo v baroku soglasno prevzeli tudi vsi pisci katolishke vechine. Na obrobju, pri prekmurski varianti slovenshchine, se je stara pisava (vendar prilagojena madzharskim pravopisnim pravilom) obdrzhala she mnogo dlje. Centralnoslovenska gajica pa je olajshala delo madzharonskih krogov v Prekmurju, ki so hoteli iz vzhodne slovenske veje oblikovati samostojno jezikovno skupnost s samolastno kulturo in literaturo ter s samolastnimi chrkopisnimi in ortografskimi pravili.

Che premerimo razvoj evropske kulture s shirshega stalishcha, potem je protestantska chrkopisna naveza bistveno bolj panevropska kot pa novejsha Gajeva in Bleiweisova reforma. Ta je namrech, ozhje gledano, sekundarna in nepopolna izposojenka iz hrvashkega, cheshkega in slovashkega ilirsko-panslovanskega zanesenjashkega obdobja, ki se je ob zgodovinskih preizkushnjah pokazalo kot za Slovence neproduktivno ali celo nevarno, narodno ogrozhajoche, v shirshem kontekstu celo zozhevalno. Ko bi tedanji prvaki ilirsko vizijo dejansko realizirali, Slovencev in slovenshchine danes ne bi bilo vech.

V sedanjem trenutku je ponovna ozhivitev bohorichice vsekakor izziv. Najprej seveda le kot praktichno opozorilo, da bi njena uporaba v modernem medmrezhju zelo olajshala delo njegovih uporabnikov in posredovala v vsa svetovna okolja avtentichno in nezmalicheno podobo slovenshchine v mnogo bolj primernih chrkovnih zapisih, kot to zmore gajica. Poleg tega pa sedanje prizadevanje za ponovno uporabo bohorichice v slovenskem kulturnem in praktichnem javnem zhivljenju ni nikakrshno igrachkanje lahkomiselnih posebnezhev, temvech revitalizacija za Slovence kulturno - historichno in socialno zelo pomembnega starega chrkopisnega dejanja, s pomochjo katerega smo se formirali kot narod z lastnim kulturnim knjizhnim jezikom in kot taki zhe relativno zgodaj, v 16. stoletju, ne glede na nashe tudi poznejshe dolgotrajno politichno zamudnishtvo, opozorili Evropo in svet na samolastne slovenske narodne posebnosti.

V sedanjem polozhaju se bohorichica pojavlja seveda predvsem kot kulturoloshki izziv, cheprav bi bila praktichno zelo uporabljiva. Toda ne samo v internetu in rachunalniku, temvech na sploh. Na primer na kulturnem podrocju. Kot “chrkopis v ilegali” lahko zdaj deluje literarno vzpodbudno in tvorno kot poseben faktor, ki dolochen tekst, che ga postavimo v kontekst reformiranega starega chrkopisa, pozhivi s svojo arhaichno strukturo in s tem na poseben nachin “modernizira”, kar sem poskushal pokazati s knjizhico Starosvetni spevi, ki je izshla v zalozhbi Revije SRP leta 1999. Da so tudi literarna besedila v reformirani bohorichici lahko berljiva in po kratki vaji branja v “novi pisavi” vsakomur hitro dostopna, dokazujejo shtevilni natisi tekstov razlichnih avtorjev v Reviji SRP. Novi znaki so zelo uchinkoviti za izzivalne besedne eksperimente, kar dokumentirajo med drugim prispevki Iva Anticha. Sicer pa je nova bohorichica uporabljiva za vse v razponu od znanstvene razprave do kuharskega recepta in banalne reklame.

Ob ponovni ozhivitvi tradicionalne slovenske historichne pisave bohorichice v moderni reformirani obliki se vrachamo k nashim zgodovinskim koreninam, ki so dale osnovo za nastanek slovenske kulturne in nacionalne tradicije. Vrachamo se na zachetek prelomnega dogajanja, v 16. stoletje. To je bil chas, ko se je kljub oborozhenim spopadom, velikim nevarnostim in chloveshkim zhrtvam zachela mochno uveljavljati slovenska narodna samozavest, ki je zdaj konchno nashla svoj dom tudi v samostojni drzhavi.

 

Dunaj, 24.7.2001