Revija SRP 45/46

Lev Detela

 

NEMSHKA KNJIGA O KOROSHKEM PISATELJU FLORJANU LIPUSHU

 

Ob shestdesetletnici slovenskega koroshkega pisatelja Florjana Lipusha (roj. leta 1937 v Lobniku pri Zhelezni Kapli) je Musilov inshtitut na celovshki univerzi pripravil poseben simpozij, zdaj pa je celovshka zalozhba Wieser pod naslovom Lipush lesen Texte und Materialien (Brati Lipusha – Teksti in gradivo) izdala she obshirno publikacijo, ki dokumentira omenjeno prireditev in posvetu o najbolj uveljavljenem slovenskem koroshkem avtorju dodaja she nova razmishljanja izpod peres razlichnih literarnih zgodovinarjev in publicistov. Nemshko knjigo, ki obsega 384 strani in stane 369 ATS, sta uredila celovshka literarna zgodovinarja Klaus Amann in Johann Strutz.

Po uvodnem analitichnem portretu pisatelja Lipusha in njegovega tudi v avstrijskem in mednarodnem kontekstu uveljavljenega opusa, ki sta ga napisala oba urednika, sledi pet posameznih vsebinskih sklopov. V prvem je osvetljena Lipusheva literatura, v drugem pa njena recepcija v slovenskem in v nemshkem jezikovnem prostoru. Pod naslovom Spomini, srechanja, povezave so v tretjem sklopu objavljeni prispevki pisateljevih poklicnih kolegov, sodelavcev in znancev s prichevanji in informacijami o Lipushevem zhivljenju in delu, nakar sledita she poglavji z Lipushevimi izjavami in komentarji ter obshirna bio-bibliografija, pri kateri je zabelezhena tudi sekundarna literatura o njegovih knjizhevnih prizadevanjih.

Amann in Strutz opozarjata na nekatere znachilnosti in posebnosti te literature. Po objavi nemshke verzije kratkega romana Zmote dijaka Tjazha (1981) v prevodu Petra Handkeja in Helge Mrachnikar sta namrech, kot ugotavljata urednika, Lipush in sodobna slovenska knjizhevnost na Koroshkem pred dvema desetletjema postala za nemshke bralke in bralce "skorajda sinonim". Nemshko bralstvo in kritiko je pritegnila vechsmernost tragichne pripovedi o Tjazhu, njena stilistichna svojevrstnost in uchinkovitost. Hkrati pa je delo vsebinsko sodilo v kontekst zhanra o utesnjenosti internatskega zhivljenja, ki ima na avstrijskem prostoru dolgo tradicijo od Roberta Musila do sodobnih avtorjev in avtoric Barbare Frischmuth, Josefa Haslingerja in drugih. Poleg tega spominjajo nekatere Lipusheve stilistichne ironizacije na podobne pristope v Grassovem Plochevinastem bobnu. Tri posebnosti, problem ogrozhene individualnosti (Zmote dijaka Tjazha), razkroj subjekta v socialnih in kulturnih strukturah (Odstranitev moje vasi) in kritika provincialne ozhine v nachinu karnevalistichne groteske in burleske (Stesnitev, Srchne pege /), so ob tem posebno znachilne za Lipushev literarni nachin.

Z Lipushevimi teksti, posebno s projektom o Tjazhu, se podrobneje ukvarjajo Hubert Lengauer, Jozhe Blajs, Nathalie Reinberger, o posebnostih pisateljevega kritichnega odnosa do "domovinskih struktur" pishejo Johann Sonnleitner, Klaus Kastberger, Franc Zadravec in Silvija Borovnik.

Zanimivi so pogledi na recepcijo Lipusheve literature v slovenskem in nemshkem prostoru. Zaradi posebne, "srechne konstelacije" je bil odmev v nemshkem svetu takoj po prvih knjizhnih objavah dokaj mochan, v slovenskem prostoru pa sprva manj razviden, kot ugotavljajo v posameznih prispevkih Denis Ponizh, Bozha Krakar–Vogel in Jozhe Horvat. Bozha Krakar–Vogel na primer meni, da Lipushu v sedanjem slovenskem literarnem zhivljenju sicer pripada dolochen polozhaj, vendar pa njegovo delo shirshemu obchinstvu ni dovolj znano, tako da se she ni popolnoma uveljavil kot pripadnik "kanoniziranega jedra slovenske literature".

Za razvoj slovenske knjizhevnosti na avstrijskem Koroshkem je bila pomembna ustanovitev revije Mladje. Prav Lipush je bil glavni pobudnik tega dejanja, o chemer pishe Feliks J. Bister, ki v samostojnem chlanku opishe tudi Lipushevo literarno zachetnishtvo s sodelovanjem pri dijashkem glasilu gimnazije na Pleshivcu Kres, ki ga je Lipush obchasno tudi urejal. Tudi iz teh sestavkov lahko zachutimo Lipushevo svojevrstno samorastnishko upornishtvo – z zheljo po preoblikovanju tedanje dokaj stereotipne, enosmerne, klerikalne, vechernishko-koledarske slovenske koroshke literature. Lipusheva prizadevanja po literarni prenovi in posodobitvi so bila zhe sprva literarno-imanentna, rasla so iz posebnega avtorjevega subtilnega chuta za jezikovni material. Pri tem so na zachetku pri fazi njegove lirichne, metaforichne kratke proze (Chrtice mimogrede, 1964), ki v zametkih sega she pred ustanovitev Mladja k prispevkom, ki jih je Lipush med drugim "po sili razmer" objavljal tudi na straneh mohorjanske druzhinske revije Vera in dom / oziroma Druzhina in dom, kar zachuda v prichujochi knjigi sploh ni nikjer omenjeno, opazne tudi pozneje ohranjene avtorjeve znachilnosti: smisel za subtilno literarno obliko s tendenco po avtohtonih koroshkih jezikovnih posebnostih, arhaizmih, narechnih izrazih, metaforichnosti, figurah pretiravanja, ironichnosti in podobnem. Mladi avtor zheli zhiveti svoje samolastno, avtohtono zhivljenje. Upira se nasilnim posegom drugih in drugachnih v (zasebno) zhivljenje posameznikov, "cankarjansko" ozhigosa lazhno moralo in klerikalno licemerstvo o "nechistosti" in "greshnosti" telesnosti, kot ju je dozhivel v internatu. V poznejshih Lipushevih proznih tekstih in dramskih poskusih se avtorjevim zachetnim izhodishchem vechkrat pridruzhi druzhbenokritichna vsebinska dimenzija, avtorjev odpor in upor proti najrazlichnejshim oblikam druzhbenih in idejnih utesnitev in zamejitev, tako v domachem koroshkem kulturno-politichnem kontekstu slovenske manjshine in njenih pomankljivosti kot tudi v shirshem avstrijsko-slovenskem konfliktnem obmochju z razlichnimi elementi protislovenskega shovinizma. Podobo Lipusha kot avtorja in chloveka izrisujejo skice nekaterih njegovih prijateljev, sodelavcev, znancev (Gustav Janush, Hans Widrich, Fabjan Hafner, Antonio Fian, Josef Winkler) ali uchencev, ki jim je bil (kot n.pr. Maji Haderlap) vzgojitelj in usmerjevalec v literarno zhivljenje.

Za nadaljnje raziskovanje Lipushevega literarnega dela bodo koristni nekateri sestavki izpod njegovega lastnega peresa, ki so objavljeni v chetrtem predelu knjige. Tu se med drugim razpishe o svojih zachetkih v internatu na Pleshivcu, ki so tudi zachetki njegovega samorastnishkega literarnega upora. Toda Lipush vechkrat poudari, da mu ni vshech, da bi ga katalogizirali na taki ali drugachni politichno ali nacionalno motivirani poziciji. Biti hoche avtor per se, umetnik, ki, razocharan zaradi izkushenj na domachem manjshinskem pa tudi nadregionalnem podrochju kljub uspehom zlasti svoje v nemshchino prevedene literature, chrpa predvsem iz lastnih korenin, iz osebnega veselja in neke tezhko razlozhljive notranje potrebe po literarnem ustvarjanju. Avtorjeva skepsa do tujih pobud in nasvetov prihaja do izraza v ponatisu zanimivega intervjuja Marjete Novak Kajzer z avtorjem, ki ga je avtorica objavila leta 1993 v knjigi Kako pishejo. Za namechek sta natisnjena tudi dva razlichna prevoda Lipusheve chrtice Zimska igra s sonchnicami iz avtorjevega prvenca Chrtice mimogrede, ki sta ju opravila Fabjan Hafner in Peter Wieser, ter dva prevoda iz knjige Zgodbe o chushih (1973). Jasno je, da je zlasti she vedno premalo zapazhene avtorjeve zachetne tekste, polne drzne in nenavadne poetichne metaforike, svojevrstnega koroshko obarvanega besedishcha in samosvojega ritma, iz katerega se lushchi podoba mladega pisatelja in njegovih (erotichnih) hrepenenj, tezhko prestaviti v nemshchino ali kak drug jezik. Kljub temu se spoprijem s tem zgodnjim Lipushevim ustvarjanjem izplacha in je tudi, che uspe, estetsko poplachan. Sicer pa na dolgoletno Lipushevo pisateljsko dejavnost opozarja tudi 22 strani njegove bio-bibliografije, ki jo je sestavil Johann Strutz. Z njo dobi nemshka knjiga o Lipushevem pisateljevanju zakljucheno podobo.