Revija SRP 45/46

Lev Detela

 

 

ZAPISI O NOVIH SLOVENSKIH KNJIGAH NA KOROSHKEM

 

 

 

 

OBSHIRNA SHTUDIJA O SLOVENSKI GLEDALISHKI DEJAVNOSTI

 

Maja Haderlap: MED POLITIKO IN KULTURO,

Slovenska gledalishka dejavnost na Koroshkem 1946-1976,

zalozhba Drava, Celovec 2001 (str. 256)

 

V publikaciji Med politiko in kulturo Maja Haderlap razpravlja o slovenski gledalishki dejavnosti na avstrijskem Koroshkem med letoma 1946 in 1976. Ta do danes slabo raziskana tematika je avtorici, leta 1961 v Zhelezni Kapli rojeni koroshki dvojezichni pesnici, blizu, saj je na dunajski univerzi shtudirala teatrologijo, germanistiko in filozofijo, zdaj pa je dramaturginja v celovshkem Mestnem gledalishchu. Prichujocha knjiga je nastala prav na podlagi njene nemshke doktorske disertacije iz leta 1988, ki jo je v slovenshchino prevedel Borut Trekman, Maja Haderlap pa jo je s pomochjo Marije Smolic nekoliko skrajshala in prechistila in tako poskrbela za lazhjo berljivost.

Avtorica govori o prvih treh desetletjih slovenske gledalishke ljubiteljske dejavnosti na avstrijskem Koroshkem v razgibanem in politichno napetem chasu tik po drugi svetovni vojni. Tedanje delovanje shtevilnih ljubiteljskih gledalishkih skupin od Globasnice ali Shmihela pri Pliberku do Bilchovsa ali Shentjakoba v Rozhu zato povezuje z aktualnim politichnim kontekstom in s postopno, a ochitno idejno in ideoloshko diferenciacijo koroshkih Slovencev na dva tabora. Pod vplivom partizanskega gibanja v drugi svetovni vojni je za prva povojna leta tudi na Koroshkem znachilna razrast levih protinacistichnih sil z ochitno narodnoozaveshchevalno tendenco in prichakovano opcijo prikljuchitve slovenskega dela Koroshke k Sloveniji in Jugoslaviji. Te jasne politichne tendence se kazhejo tudi v kulturni usmerjenosti levicharskih sil. Tako na primer pionirji leta 1947 predstavijo v Shentjanzhu v Rozhu igrico Zaplenjena pushka Franceta Kosmacha, v Kapli ob Dravi in v Shentpetru na Vashinjah pa zaigrajo pod naslovom Pojdimo se partizane prizore istega avtorja. Na sporedu so tudi Raztrganci Mateja Bora in Rdeche rozhe Jozheta Moshkricha. V nasprotju s takim narodnoosvobodilnim in socialnim pristopom pa se desni kulturni politiki naslonijo na model iz prve avstrijske republike in zachno spet uprizarjati, kot pishe Maja Haderlap, "zastarele in tradicionalne gledalishke igre".

Kot uchinkovit primer gledalishke obdelave antifashistichnega odpora avtorica analizira v posebnem poglavju igro zakoncev Blazha in Pavle Singer Nasha pot. To je bila neke vrste avtohtona slovenska koroshka "partizanska agitka" iz Mach v Rozhu z dogajanjem v letih 1943 in 1944. Haderlapova opozarja na posebno zhensko perspektivo te igre z glavno osebo Vido. V tekstu so prepoznavne poteze soavtorice Pavle Singer, poleg tega je v igri obshirneje prikazano sodelovanje slovenskega civilnega prebivalstva, she posebej zhensk, v odpornishkem gibanju.

V prvem povojnem chasu so se shtevilne gledalishke prireditve spremenile v prava politichna zborovanja za Jugoslavijo, kar so avstrijske civilne in britanske vojashke zasedbene oblasti spremljale in opazovale z veliko skepso in vedno vechjim nelagodjem. Tudi po uprizoritvi zhe omenjene igre Nasha pot so v nekaterih dvojezichnih krajih na javnih poslopjih namestili dvojezichne napise. Ko je v Svechah v dogajanje posegla policija, je bilo aretiranih shest aktivistov. Avtor in rezhiser igre Blazh Singer je moral za mesec dni v zapor.

Po dokonchni dolochitvi avstrijskih meja v letu 1949 se je katolishki tabor mochneje organiziral, levica pa je izgubljala svoj prvotni, z agitacijami pridobljeni polozhaj. Slovenska narodna skupnost je zachela upati, da si bo svojo nacionalno identiteto lahko ohranila v okviru Avstrije na podlagi pravnovarstvenih dolochil. Tej politichni streznitvi pa je sledila vidna polarizacija koroshkih Slovencev tudi na podrochju kulture. Slovenska prosvetna zveza kot nadaljevalec prejshnjega levega agitacijskega gibanja se je zachela zavzemati za kulturno izmenjavo med Slovenijo in Koroshko, katolishki tabor pa je v glavnem sledil kulturnim vzorcem iz predvojnega chasa. Maja Haderlap meni, da je prishlo do prave "renesanse trivialnosti". V tej zvezi omenja igro Rozamunda Matilde Koshutnikove in Rajmunda Greinerja, ki je dozhivela svojo praizvedbo konec leta 1956 v Globasnici. Gre za ljudsko moralistichno igro z zgodovinskim ozadjem krizharskih vojn proti mohamedancem. Cilj te in podobnih iger je bil razshirjati krshchanski nauk, ohranjati dedishchino ljudske trivialne literature in njenih stereotipnih obrazcev, pri tem pa tudi zabavati.

Po podpisu avstrijske drzhavne pogodbe v letu 1955 z zagotovitvijo nacionalnih pravic koroshkih Slovencev in s povechanjem sloja slovenskega razumnishtva po ustanovitvi celovshke Zvezne gimnazije za Slovence v letu 1959 so se pokazale velike pomankljivosti v kulturnem delovanju obeh taborov in v njunih vech ali manj enosmernih, chrno-belih konceptih. S kritichnimi pripombami na rachun slovenskega zamejskega kulturnega delovanja je zachela nastopati leta 1960 v Celovcu ustanovljena literarna revija Mladje in njen glavni pobudnik Florjan Lipush. Ta je leta 1963 napisal dramsko besedilo Mrtvo oznanilo, ki opozarja na usihanje in izginjanje slovenske narodne skupnosti na avstrijskem Koroshkem. To mladjevsko dramsko delo se sicer snovno opira na priljubljeni mit o kralju Matjazhu, vendar se kraljeva podoba pri Lipushu spremeni. Zdaj je star mozh, ki ga je zlomila lastna vera v mozhnost narodnega vstajenja. Koroshka slovenska kritika je v zvezi s to igro Lipushu ochitala pretirano resignacijo in pesimizem, po drugi strani pa ni razumela novega modernistichnega in poetichnega literarnega koncepta.

Maja Haderlap preprichljivo prikazhe povezavo slovenskega kulturnoumetnishkega manjshinskega dogajanja s politichnim, gospodarskim in druzhbenim razvojem na juzhnem Koroshkem. Po nemshkonacionalnih izpadih v letu 1972 v zvezi z dvojezichnimi krajevnimi napisi se je povechala politizacija koroshkih Slovencev. Poleg solidarnostnih povezav vechinskih intelektualcev s koroshkimi Slovenci je prishlo tudi do postopne prenove slovenskega manjshinskega kulturnega zhivljenja. Ta se je sprva shirila iz vrst Mladja. Lipush in zhe starejshi profesor na celovshki slovenski gimnaziji Janko Messner, ki se je pridruzhil mladim, sta skupaj napisala odmevno agitko Ekstremist Matija Gubec. Aktualne protislovenske shovinistichne koroshke dogodke sta spretno povezala z reminiscencami na kmechke upore in partizanstvo. Vendar se ta politichna igra lochi od partizanskih agitk polpreteklega chasa. Aktualni politichni boj koroshkih Slovencev v njej ni vech oprt le na slovensko nacionalno idejo, temvech tudi na izkushnje in tradicije avstrijskih in mednarodnih socialnih gibanj. Na podrochje slovenske koroshke ljubiteljske kulture so na zachetku sedemdesetih let zachele posegati razlichne shtudentske skupine, she posebno aktivni pa so bili vidno levo usmerjeni shtudentje okoli chasopisa Kladivo. S tem je prishlo do novih pristopov h gledalishki dejavnosti. Kljub temu so se do danes ohranile tudi nekatere mochno tradicionalne strukture. Igra s koroshkimi narodnimi motivi iz chasa turshkih vpadov v nashe dezhele Miklova Zala, ki jo je na podlagi uspeshne povesti Jakoba Sketa za oder priredil Fran Zhizhek, vsa povojna leta v razlichnih rezhijskih in idejnih variantah, "progresivnih" in "konservativnih", privlachi koroshke Slovence bolj kot druga tovrstna dela in budi njihovo narodno zavest in chustvovanje.

Maja Haderlap v predgovoru k svoji knjigi o slovenski gledalishki dejavnosti na Koroshkem pishe, da je skushala biti "karseda objektivna..., cheprav me je chustveno velikokrat vznemirilo in privedlo do polemichnosti...". Ochitno je, da je shtudijo napisala predstavnica mlajshe slovenske koroshke generacije, ki kljub zhelji po objektivnosti z dolocheno skepso meri zlasti delo starejshih akterjev, she posebej tistih na katolishki strani, cheprav bi morali tudi tu vchasih natanchneje diferencirati. Kljub temu pa je prichujocha publikacija delo, ki prvich odpira pogled na zelo razgibano, a odmaknjeno ljubiteljsko gledalishko dejavnost slovenske manjshine na Koroshkem. Ta dejavnost sodi prav k jedru narodnoozaveshchevalnih pobud med koroshkimi Slovenci in je pomembna za njihov nadaljnji narodni razvoj. Zato bi bilo nadaljevanje shtudije, ki koncha z letom 1976, vsekakor potrebno, saj tudi v desetletjih za tem slovenska gledalishka dejavnost na Koroshkem ni usahnila.

 

 

 

KNJIGA O KOROSHKIH SLOVENCIH V DVAJSETEM STOLETJU

 

Andreas /Andrej/ Moritsch: KOROSHKI SLOVENCI 1900-2000, Bilanca 20. stoletja.

Mohorjeva zalozhba, Celovec – Ljubljana – Dunaj 2000/2001 (292 strani)

 

V Domu prosvete v Tinjah na avstrijskem Koroshkem je bil od novembra 1999 do februarja 2000 na sporedu niz predavanj o politichnem, gospodarskem, socialnem in kulturnem razvoju koroshkih Slovencev v preteklem 20. stoletju. Nedavno umrli zgodovinar in celovshki univerzitetni profesor Andrej Moritsch je she zbral vse prispevke z omenjene prireditve in jih objavil v osmem zvezku knjizhne serije, ki jo izdaja Oddelek za zgodovino vzhodne in jugovzhodne Evrope na Univerzi v Celovcu skupaj z Domom Sodalitas v Tinjah pod povezovalnim naslovom Zgodovina brez meja pri Mohorjevi zalozhbi v Celovcu. V prichujochem najnovejshem zvezku Koroshki Slovenci 1900-2000 / Bilanca 20. stoletja je natisnjeno dvanajst prispevkov izpod peres razlichnih avtorjev. Ista publikacija je izshla v dveh variantah, slovenski in nemshki, tako da res vzorno sledi Moritschevemu interkulturalnemu vodilu o "zgodovinskih povezavah brez meja", kar ne bi smelo biti le virtualna utopija, temvech novodobno znanstveno in politichno pravilo razumevanja morebitnih drugachnosti in kljub temu dolzhnosti nujnega sporazumevanja.

Iz sicer razlichno oblikovanih in velikokrat zgoshcheno leksikografsko napisanih prispevkov se lahko bralec seznani z glavnimi znachilnostmi za koroshke Slovence v 20. stoletju vse prevechkrat zelo neugodnega, v nekaterih periodah, pomislimo le na nacizem in nevarni chas druge svetovne vojne, kar travmatichnega polozhaja. V uvodni besedi je Andrej Moritsch s tem v zvezi zapisal, da je na "paradigmatichnem primeru koroshkih Slovencev... kritichno prikazana usoda nacionalnih manjshin v nacionalni drzhavi". Zato dosedanji, prezgodaj umrli izdajatelj knjizhne serije Zgodovina brez meja optimistichno prichakuje, "da bo postnacionalistichna, transnacionalno integrirana Evropa ustvarila boljshe razmere za reshitev nacionalnih manjshinskih problemov".

Moritsch nas v svoji takoj za uvodom objavljeni razpravi hitro popelje in medias res aktualnih razmejevanj na Koroshkem, saj podrobno razchleni vse prevechkrat negativni razrast razlichnih ideologij v tej regiji, a tudi na shirshem prostoru med Alpami in Jadranom. Jasno zapishe, da se tukaj "srechujejo vse... najvechkrat narobe pojmovane 'megaetnije', namrech germanska, slovanska in romanska", vendar jim favorizirani nacionalizmi koncem koncev niso bili v prid, cheprav je bil slovenski nacionalizem na Koroshkem v bistvu narodnoobrambnega znachaja, a vseeno prevechkrat prepleten z mochno idealistichnimi, romantichno-nestvarnimi pogledi in pristopi.

O kljuchnem vprashanju pouka materinshchine v sholstvu na dvojezichnem ozemlju avstrijske Koroshke v preteklosti in sedanjosti porocha Teodor Domej, o ambivalentnem, a v zadnjem chasu bistveno izboljshanem odnosu med krshko shkofijo in koroshkimi Slovenci pa razpravlja Jozhe Till. Zanimivi so tudi uvidi Avgushtina Malleja o vidikih gospodarskega zhivljenja koroshkih Slovencev z uposhtevanjem koroshkega slovenskega zadruzhnishtva in posojilnic z narodnoobrambnimi vidiki. Vendar gospodarstvo nachelno ne pozna pretiranega regionalizma. Tudi domachi podjetniki so vedno stremeli za tem, da svoje produkte unovchijo v chim shirshem prostoru. Zanimiv je bil tudi problem kooperacije med podjetji iz Slovenije in Koroshke, saj je nemshkonacionalistichni Heimatdienst skushal preprechevati mozhnost sodelovanja, vendar so postopoma zacheli ustanavljati meshana podjetja. O koroshkih Slovencih in njihovem razmerju do razlichnih avstrijskih politichnih strank pishe tudi iz svojih lastnih parlamentarnih izkushenj Karel Smolle, nekdanji poslanec Zelenih in pozneje Liberalnega foruma v avstrijskem drzhavnem zboru na Dunaju. S politichnimi tezhavami in zapleti med vechinskim narodom in manjshino v obdobjih pred drugo svetovno vojno in med njo pa porochata Tina Bahovec in Valentin Sima, nakar sledijo prispevki s podrochja kulture in umetnosti.

Janez Strutz razchlenjuje razvojne poteze in tipologijo slovenske koroshke proze 20. stoletja, pri chemer opozarja na po njegovem novo "interkulturno" kvaliteto te literature. Nekateri mlajshi avtorji pishejo namrech simultano dvojezichno, slovensko in nemshko. Dvojezichnost pridobiva pri teh avtorjih, na primer pri Janku Ferku, Maji Haderlap, Janiju Oswaldu ali Fabjanu Hafnerju, "metajezikovno funkcijo", kar pa po Strutzovem mnenju ne zakrije specifichnih literarnih spoznanj teh manjshinskih piscev, saj gre nenazadnje "za odkrivanje zamolchane in izpodrinjene vechjezichnosti" koroshke regije. Janko Ferk je prispeval esej o liriki koroshkih Slovencev v dvajsetem stoletju, Janko Zerzer je pripravil pregled mochno razgibanega slovenskega glasbenega dogajanja, likovno umetnost koroshkih Slovencev analizira Feliks J. Bister, za zakljuchek pa je natisnjen prispevek Igorja Grdine o Koroshki kot slovenski boli, ki izgubo slovenske Koroshke za nacionalno drzhavo Slovenijo prestavlja v "vseslovenski" okvir. Slovenska drzhava se po mnenju pisca tega sestavka zanima za Koroshko in njene Slovence le toliko, kot se "spodobi za demokratichno drzhavo". Koroshkih razmer v osrednji Sloveniji ne poznajo dobro, zato pa jih nadomeshchajo s stereotipi in mitologijo. Zato bo prichujocha publikacija o koroshkih Slovencih v dvajsetem stoletju mogla zainteresiranim, a manj dobro informiranim bralcem ponuditi zelo veliko koristnih podatkov in tako razshiriti vednost o tej za vse Slovence bistveno aktualni tematiki.

 

 

 

"VZTRAJNO PLJUSKA KRI V TELESU"

 

Franc Merkach: TRLOPITIPITIPTOP

Samozalozhba. Avtonomna delavnica, Celovec 2001

 

Franc Merkach (roj. 1954 v Shmihelu pri Pliberku) sodi k novejshi generaciji slovenskih koroshkih avtoric in avtorjev (M. Haderlap, J. Oswald, F. Hafner, J. Ferk, K. Mochilnik, C. Lipush), na katere sta vplivata dva konkretna ozaveshchevalna faktorja: slovenska gimnazija v Celovcu in literarna revija Mladje. Leta 1980 je v sklopu revije Mladje objavil pesnishko zbirko Odtenki razbolele resnichnosti, tej pa je leta 1987 pri Avtonomni delavnici v Celovcu sledila she zbirka Nashisti. V obeh, she posebej pa v drugi, je kritichen do koroshke stvarnosti in podobno kot Janko Messner ironizira tudi oportunistichno vedenje slovenske manjshine in njenega birokratskega aparata funkcionarjev. Zdaj je pri celovshki Avtonomni delavnici samozalozhnisko izdal tretjo pesnishko zbirko trlopitipitiptop - odzhejam trajanje z zavestnim bivanjem, ki stane 220.- ATS oziroma 2900.- SIT (narochi se jo lahko tudi po internetu prek spletne strani www.fran.at).

S tezhko umljivim glavnim naslovom trlopitipitiptop se Merkach morda onomatopoetsko naslanja na zhvrgolenje ptic in fizioloshke danosti bivanja, tudi chloveshkega. Ochitno je, da avtorja, ki je po poklicni izobrazbi psiholog, motijo nedonoshenosti nashih zasebnih in druzhbenih vedenjskih nachinov. Njegovi verzi, v katerih razgalja umishljene sprelete chloveshkega napuha in samozaverovanosti, sicer velikokrat uchinkujejo prevech tezno in stvarno (she najbolj izvirne so v tem kontekstu nekatere besedne novotvorbe), vendar vseeno ugaja avtorjeva nekoliko strokovna treznost "refleksivne zavesti". Merkach, ki se ukvarja tudi s fizichnimi opravili strugarja lesenih predmetov, raste iz konkretne etike dela in zhivljenjskih danosti. Poleg filozofskega razmishljanja o minljivosti in smrti je glavna tema te poezije deziluzija ob soochanjih z chlovekovimi oblastnishkimi in manipulativnimi navadami - in tudi cerkveni nauk pri tem ne odrezhe dobro ("nekoga ob rojstvu ozhigosati za greshnega / ga nato milostno reshevati / in za odreshenje zahtevati pokorshchino"). Za vzor mu je naravno zhivljenje in trezno vztrajanje v njegovih danostih: "uzhivajmo zavestno bivanje / uzhivajmo orgazem biti / z bujnoraznolikimi odtenki", stran 18.

Zbirka je razdeljena na shtiri pomenske dele, ki jih kot nekakshne maksime, zhivljenjska pravila, uvodoma nakazujejo posamezna gesla: "uzhivajmo zavestno bivanje..; sredi zhivljenja se chlovek brani umreti...; boj se ritualiziranih navad...; iz odrezavega sunka se dviga". Osrednja tema nove Merkacheve knjige je zhivljenje kot tako, v tej ali drugachni podobi, umishljeni ("zmota sama skrbi za red", str. 48) ali neobremenjeni s prestizhnim chlovekovim naporom vladanja ("zanimivo da ptice niso dekadentne", str. 62). Pesnik se neprestano srechuje s problematiko zhivljenja in smrti. O tem spregovori posredno ali pa tudi neposredno (glej pesem na poti v bolnishnico k MILKI, str. 31), vendar vedno na poseben nachin, skozi razlichne membrane analitichno predstavljene refleksivne zavesti. Kljub ves chas prisotnemu ornitoloshkemu podtonu, ki kot podtalna glasba, uchinkujocha kot signal, prepleta Merkacheve stihe s prispodobami v najrazlichnejshih sferah bivanja utripajochih kril, se avtor vseeno prevech izpostavlja v vlogo pouchujochega pesnika (poeta doctus), tako da se pesnishka dikcija pretvori v prozaichne ugotovitve o pravilnem in nepravilnem "odkljukavanju" bivanja. Pozna se, da je avtor opravil tudi kot sodelavec Slovenskega znanstvenega inshtituta v Celovcu veliko strokovnih raziskav o slovenski manjshini na Koroshkem. Toda Merkacheva znanstvenost je vedno nekoliko subverzivna, upornishka - in take so tudi njegove pesmi. Svojo kritichnost vchasih upodobi s pomochjo ironije, drugich pa z uporabo novih besednih tvorb, she vechkrat s paralelno primerjavo ptichjega - zhivalskega in chloveshkega, ki nenadoma zadobi ironichne zhivalske oblike in lastnosti, ki razgalijo dolochene druzhbene vedenjske nachine. Na sploh pa je Merkach raje na strani otrok "z razpetimi ochmi v peskovniku" (str. 61) in manj pri "nabasani gasilski mochi", ki morda "jasnoslepo" (str. 65) drvi v "ulico potegavshchine".

 

 

 

O ROMIH V SLOVENIJI IN V EVROPI

 

Imer Brizani-Traja: LE OSTANITE, ROMI GREDO!

Mohorjeva zalozhba, Celovec 2000 (96 strani)

 

Le ostanite, Romi gredo! je naslov sicer drobne, a tehtne in potrebne publikacije o posebnem ljudstvu, ki she vedno, kljub industrializacijam in globalizacijam, ni popolnoma opustilo nomadskih oblik zhivljenja. Svoje dni smo to skupino ljudi nekoliko zanichevalno imenovali "Cigani", zdaj pa se vedno bolj uveljavlja ime Romi, a tudi Sinti za drugo skupino pripadnikov istega ljudstva.

Naslov pri Mohorjevi zalozhbi v Celovcu izdane publikacije izpod peresa v Prishtini na Kosovu rojenega Roma Imerja Brizanija-Traje je na glavo obrnjeni zachetek zbadljive pesmi Bezhimo, tecimo, Cigani gredo, ki je mojo generacijo she spremljala v mladosti kot svarilo pred "nevarnimi in neposhtenimi ljudmi". Avtor, ki je zhe leta 1980 prishel v Ljubljano, kjer je shtudiral stomatologijo, se ukvarja predvsem z jazzom ter z etnichno in romsko glasbo. Tudi njegov oche je bil glasbenik in dirigent na RTV v Prishtini. Zato ne preseneti, da je v prichujochi knjigi, pravem prirochniku o Romih danes in tukaj med nami, objavljeno tudi veliko glasbenega gradiva. Toda to ni vse.

Najprej nas avtor na skoraj leksikografski nachin seznani z znanstvenimi raziskavami in ugotovitvami o izvoru Romov. Omenja vech migracij Romov iz Indije na evropska tla od petega stoletja po nashem shtetju, vendar se glavni tok selitev ochitno pojavi ob muslimanski invaziji v severno Indijo. Romi prenikajo najprej v tedanje bizantinsko cesarstvo ter navzven sprejemajo vero nove drzhave in osnovne obveznosti, vendar ostajajo po svoji mentaliteti nomadi. Brizani-Traja omenja znanega slovenskega jezikoslovca Franca Mikloshicha, ki je na osnovi analize romskega jezika predpostavil smeri te selitve Romov. V tej povezavi je zanimivo poglavje o romskem jeziku, v katerem je zelo veliko besed iz najrazlichnejshih narechij in dezhel, kar je posledica njihovih stalnih selitev. Vendar pa so slovnichne oblike podobne tistim v indoevropskih jezikih, ki jih she danes govorijo v Indiji.

V knjigi so med drugim nashteti tudi podatki o danashnji naseljenosti Romov po Evropi. Najvech, chez dva milijona, jih zhivi v Romuniji, 750.000 v Bolgariji in samo nekaj manj v Shpaniji, po pol milijona pa na Madzharskem in Slovashkem. V Sloveniji jih je razmeroma malo, 9.000, vendar je njihov nachin zhivljenja tudi tu za vechinsko prebivalstvo pravi izziv. Zato v spremni besedi Vinko Oshlak po pravici zapishe, da "Slovenci za Rome, ki danes veljajo v Sloveniji za tujce", cheprav so v tej dezheli "nastanjeni zhe stoletja", kljub dolocheni zakonski ureditvi niso veliko naredili. Morda zveni njegov nasvet nekoliko utopichno, namrech da naj Rom svoji nomadski naravi doda she urbano vedenje v vsakdanji zhivljenjski praksi, Slovenec pa naj svoj zhivljenjski nachin dopolni z duhovnim nomadstvom, a vendar bi v tej sintezi oziroma kompromisu mogli najti kljuch za prijetnejshe sobivanje vechine z motechim drugachnezhem. To bi bilo vsekakor bolje kot tisto, kar so pisale v knjigi citirane Dolenjske novice ob koncu 19. stoletja: "Chudno je res, da sredi med nami zhive divjaki - Cigani - brez vsakega poduka, v zakonu brez zakona in nihche se jih ne vsmili". Chasnik je zato predlagal, da bi odrasle Cigane "potaknili v prisilne delavnice, otroke pa v odgojevalnice".

Evropski narodi z Romi niso nikoli ljubeznivo ravnali, najhuje pa so z njimi postopali Hitlerjevi nemshki nacionalni socialisti. Takrat so bili Romi podobno kot Judje soocheni z mozhnostjo popolnega unichenja.

V drugem delu prichujoche publikacije je objavljena manjsha antologija romskih pravljic in pripovedk, a tudi nekaj primerov sodobne romske proze, she posebej, za namechek, pa izbor iz romske poezije, zlasti ljubezenske. S tem v zvezi se spominjam, da je zhe pred desetletji izshla v Sloveniji knjizhica prevedene "ciganske ljubezenske lirike", a tudi v tej novi knjigi je nekaj tradicionalnih romskih pesmi v prevodu Toneta Pavchka. Med vsem tem zanimivim literarnim gradivom najbolj presenetijo romske pravljice s svojo drastichno fantastichnostjo in z rezkim, kar grozljivim naturalizmom. Zagotovo so odsev tezhkih zhivljenjskih pogojev teh drugachnih ljudi, ki tudi po stoletjih v popolnoma novih zhivljenjskih okolishchinah niso znali, hoteli ali mogli zavrechi svojih starih sheg in navad, temvech so jim ostali zvesti od zibelke do groba. V romskih pravljicah se na slikovit, dramatichen nachin prepletajo stari, tudi eksotichni motivi z zanimivimi pripovednimi pristopi. V njih junaki hitro izgubijo glavo, charovnice nastopijo kot ljudozherke in lepa vrtnica v vazi se zna spremeniti v prekrasno dekle, ki kralju popolnoma zmesha glavo. Velikanska kacha je izgubila ochi, drzni junak pa ji jih spet postavi na pravo mesto, kot tudi hudemu medvedu, ki mu je charovnica izbila vse zobe, spet vse lepo popravi, zato pa ga zhivali ne pozhro, temvech mu v stiski pomagajo. Cheprav ljudi v teh pripovedkah vechkrat tare huda revshchina, ne izgubijo vere v zhivljenje. Tako se marsikdaj, kljub hudim nevarnostim in preizkushnjam, vse dobro koncha. Glavna srecha in blagoslov pa so za vse Rome otroci. V njih zhivi njihov shtevilni, a dokaj nezashchiteni rod naprej, tudi v chasih globalizacije in interneta.