Revija SRP 45/46

Ivo Antich

 

RISAR Z MEJE

(Deset let od smrti Milka Bambicha)

 

Med pionirji slovenskega (in deloma tudi "jugoslovanskega", kolikor gre za pojave z dolochenimi shirshimi zvezami) stripa in karikature je eno vidnejshih imen Milko Bambich (1905 - 1991). Desetletnica njegove smrti se dopolnjuje v letu dveh obletnic Andrija Mauroviĉa (1901 - 1981), tudi markantnega ustvarjalca na istem risarsko-grafichnem podrochju (predstavljen v SRP 43-44/ 2001); sploh se med obema umetnikoma kazhe dolochena vzporednost, ki seveda ne zanikuje specifichnosti. Najbolj ochitne so "zunanje", prostorsko-chasovne vzporednice: sochasnost, bivanjska oznachenost s prostorom in poreklom (od zachetka proti izteku 20. st. z njegovimi dramatichnimi premiki na srednjeevropsko-balkanskih tleh od A-O prek SHS, prve in druge YU do predvechera osamosvojitve chlanic ex-federacije). V smislu umetnishke "tipologije" sta si podobna po izjemni, tako rekoch prvinski risarski nadarjenosti (segajochi vse do "lahkotne" virtuoznosti), ki z rezultati tako kolichinsko kot vrednostno tudi opredeljuje njuna opusa. Ob tem se kazhe simptom njunega "neuspeha" (morda tako ali drugache pogojenega socializacijskega "nesporazuma") pri poskusu umetnostnoakademskega sholanja kot obichajne podlage za umetnikovo statusno stabilizacijo, temu pa je bolj ali manj posledichno sledila pretezhna posvetitev izjemni produktivnosti na "nizhjih", mnozhichnomedijskih, populistichnih (praktichno "kruhoborskih") likovnih podrochjih. Slikovito recheno: obema je ob zibeli shumelo morje, Mauroviĉu v Kotorskem, Bambichu v Trzhashkem zalivu, torej balkanska Slovana z jadranske obale Mediterana ("balkanska" oznaka je danes tako v slovenskem kot v hrv. kontekstu skrajno problematichna; 1907-1927 je v Trstu delovalo slovensko akademsko drushtvo "Balkan", 1907-1908 je v Trstu v hrv. izhajal dnevnik "Balkan"), po jugoslovanskem zhivljenjepisnem krogu pa je njuna konchna podoba bolj grafichno-zhurnalistichna kot "chisto" slikarska.

Postaje Bambichevega zhivljenjepisnega kroga: Trst - Idrija - Trst - Ljubljana - Zagreb - Ljubljana - Beograd - Zagreb - Ljubljana - Trst. Rojen v Trstu 26. aprila 1905 v solidni meshchanski druzhini (oche trgovec, doma iz Loshkega potoka), osnovna shola Cirila in Metoda na trzhashkem Akvedotu, 1916 vpisan v enoletno nemshko "pripravnico", 1917 v prvi razred trzhashke nemshke realke, 1918 prvich sodeluje na razstavi s shtirimi akvareli, 1919 obiskuje zasebno, tradicionalistichno slikarsko sholo bratov Rendiĉ (sinova hrv. kiparja) v Trstu, od 1919 do 1923 dijak realke v Idriji, tu je uchitelj risanja Lojze Spazzapan, modernistichni slikar, ki Bambicha seznanja z najnovejshimi, avantgardistichnimi smermi, po maturi 1923 vpis na visoko trgovsko sholo v Trstu in hkrati vse shirsha likovno-ilustratorska dejavnost (tudi zaradi ochetovega poslovnega poloma), uveljavi se kot vodilni ilustrator v slovenskem (levicharskem, liberalnem in katolishkem) tisku v Italiji, sodeluje tudi s komunisti (tajnika sovjetskega konzulata uchi slovenshchino), aktiven je na narodnoobrambnem, kulturnoprosvetnem (tajnik in knjizhnichar drushtva "Balkan") in tehnichnoizumiteljskem podrochju (sestavljanje radijskih aparatov, snovanje "aeroavta"), 1927 se s ponujeno shtipendijo "Dijashke matice" skusha vpisati na umetnostno akademijo v Benetkah in na sprejemnem izpitu pade v risanju akta (njegovo mnenje: zavrnitev je bila "politichna"; 1927 je namrech v mesechniku "Nash glas" objavil protifashistichno satirichno stripsko slikanico "Bu-ci-bu"), jeseni istega leta je po policijski preiskavi na domu (zaradi risanja za odpornishki sklad) aretiran in izgnan v Jugoslavijo, naseli se v Ljubljani, postane karikaturist dnevnika "Jutro", vpishe se na arhitekturo, a shtudij opusti, 1928 ustanovi humoristichno revijo "Skovir" in jo polni s karikaturami in ilustracijami, 1929 se preseli v Zagreb, kjer s trgovcem Jankom Pogacharjem ustanovi podjetje "Reklamografika" in s trgovcem Ivom Severjem revijo "Samorodnost" (sodeluje s karikaturami), Sever nenadoma umre, Pogachar je obtozhen davchne utaje, Bambich se vrne v Ljubljano, razvije shiroko ilustratorsko in oblikovalsko dejavnost (plakati, slikanice, cerkvene freske, kavarnishka in druga oprema; she danes je v rabi likovna oprema za mineralno vodo Radenska iz leta 1931, to so znana tri rdecha srca in znachilni napis, Bambich je povedal, da je s tremi srci patriotsko nakazal takratno "SHS bratstvo"), na filozofski fakulteti je slushatelj umetnostne zgodovine, 1939 je v Beogradu kot sodelavec filmske druzhbe "Jugoslavija", z njo se po izbruhu vojne preseli v Zagreb, v NDH se druzhba preimenuje v "Gloria film", Bambich noche vech sodelovati, odide v Ljubljano, po padcu Italije se nov. 1943 vrne v druzhinsko hisho pri Sv. Ivanu v Trstu (tu poslej zhivi do smrti), odkloni likovno sodelovanje z Nemci in domobranci, 1945 po osvoboditvi Trsta oblikuje glavo "Primorskega dnevnika" in sprejme sluzhbo prevajalca pri Okrajnem narodnoosv. odboru, decembra mu v stanovanju Hrvoja Maistra (pisatelj, generalov sin, po vojni zhivel v Parizu) v Igrishki ulici v Ljubljani zaplenijo premichnine (tudi knjige in umetnine) z obtozhbo, da je sodeloval z okupatorjem in po vojni pobegnil v Trst, kjer naj bi bil v angleshki sluzhbi, za zaplembo izve shele nov. 1946, aprila 1948 je na njegovo pritozhbo razsodba razveljavljena in priznana odshkodnina, po 1950 ilustrira slovenske sholske knjige, oblikuje propagando (plakati), razvija grafichne izboljshave in tehnichne izume (mednarodno priznani patenti), kot poznavalec devetih jezikov tudi prevaja, po 1960 se uveljavi kot vodilni slovenski likovni kritik v Italiji (zhe prej je marsikaj napisal: proza, verzi, chlanki itd.), po retrospektivni razstavi leta 1980 v Trstu sledijo she druge shirshe predstavitve njegovega dela, zlasti z raziskavami slovenske (primorske) avantgarde dvajsetih let, priznan je kot njen pomemben sopotnik (ki pa pri tem ni vztrajal in se je usmeril v druge likovne smeri in zvrsti), 1986 od jugosl. stripskega zdruzhenja dobi nagrado "Andrija" za pionirske dosezhke v stripu, 1987 avstrijska televizija posname o njem oddajo (na domu in na trzhashkih ulicah), 20. maja 1991 umre v trzhashki bolnishnici. 1992 izide monografija "Milko Bambich".

Globlja obravnava zakljuchenega umetnishkega opusa she zmeraj, kljub narazlichnejshim teoretskim akrobacijam 20. stoletja, vodi k poskusu priblizhati se chloveshkemu in ustvarjalnemu (ontoloshkemu in kreativnemu) profilu ustvarjalca, prisluhniti mu v njegovi "enkratnosti", kot se je izoblikovala v (tainovskih) determinantah prostora in chasa, seveda kolikor je tako priblizhevanje mozhno glede na sporochilnost del in zhivljenjepisnih dejstev. Bambichev opus zaradi izjemne raznolikosti ni zlahka pregleden, mozhen je vtis nekoherentnosti, eklektichnosti, nemirno lahkotne odprtosti za vsakrshne vplive, pomanjkanja zbranosti (enako soliden v vseh stilskih pristopih: tradicija, modernizem, socialna kritichnost, grobi grafichni zarisi, salonsko fine "meshchanske" ilustracije, udarni socrealistichni plakati, karikature v polni obdelavi ali v goli liniji itd.). Vsekakor se slikarsko ni profiliral kot npr. Spazzapan, Pilon, Mushich ali avantgardist Chernigoj, pa tudi ne grafichno kot L. Spacal, Debenjak ali Makuc, vsi Primorci, njegovi sodobniki in ustvarjalci evropske veljave. Preizkusil se je pravzaprav v vseh smereh od zachetka do konca stoletja, od akademskega klasicizma in realizma, impresionizma, ekspresionizma, avantgarde in abstrakcije do bolj umirjenih, znova realizmu blizhjih oblik danashnjega postmodernizma, povsod je pokazal nesporno ustvarjalno sposobnost s solidnimi, tudi vzornimi dosezhki, nikjer pa se ni prebil prek nekakshne magichne meje sicer zhlahtne obrtne spretnosti in korektnosti. Nedvomno sodi med pionirje slovenskega stripa, vendar tudi tu z dolochenimi pridrzhki. Po lastni izjavi je zhe zelo zgodaj (1922/ 1923) nachrtoval prave stripe po amerishkem zgledu, vendar to za tedanja urednishtva ni bilo sprejemljivo, tako da je lahko objavljal le t.im. slikanice, se pravi stripe s tiskanimi teksti pod slikami. Tak je tudi zhe omenjeni "Bu-ci-bu", ki v umetnostni zgodovini velja za prvi slovenski strip (Bambich je avtor risb in verzov pod slikami, v slikah pa se mestoma pojavljajo tudi dialoshki oblachki, Bambich jim je rekel "balonchki" in poudarjal, da je to tudi prvi "jugoslovanski strip", ker je bil prvi Mauroviĉev strip iz leta 1935 brez njih). Bambichevi "stripi" so v glavnem tovrstne slikanice; med temi je poglavitni dosezhek nedvomno "Kralj Honolulu" (Bambich avtor teksta in risb, ki so krokijske, gololinijske, izvirno obogatene z zhivimi barvami), omembe vreden je tudi "Chudoviti nos/ Luc Nosun" (1957/ 1958) ter "pravi strip" z oblachki "Zajchev polet na luno" (1959/ 1960). Lahko da je v neuspehu na akademiji res v ozadju "politika", lahko pa je taka razlaga tudi Bambicheva "tolazhilna" racionalizacija; mogoche je ocenjevalec zaslutil dolocheno "problematichnost", ki se je kasneje razvila in po svoje "potrdila" z aktivnostjo v uporabni umetnosti. V Bambichu je bil poleg nedvomne risarsko-slikarske nadarjenosti ochitno she neki "drug nagon", neka labilnost in nemirna odzivnost na socialne vzpodbude, ki ga je vodila drugam, v polihistorsko shirino, v probleme chiste tehnike in k pisani besedi. Formalno gledano, je bil po izobrazbi pach ekonomist in navsezadnje je svoj umetnishki dar znal praktichno izrabiti bolje kot mnogi likovniki; pravzaprav mu je zhivljenje na izrazitem prepihu vendarle poteklo razmeroma srechno in materialno solidno, z zmeraj navzocho racionalno komponento. Slikovito recheno: povsod je bil zraven, a nikjer brez tihe distance, zato je dolgo ostal ob strani tudi v ocheh kritike; oster intelekt, izjemna razgledanost in izkushenost so mu omogochali hiter in luciden vpogled v bistvo pojavov in hkratno ohranitev stvarnega ravnotezhja. Tako rekoch renesanchna, "leonardovska" vsestranskost (kot levichar Leonardo je tudi Bambich risal z desnico in levico), "homo universalis", chlovek na obeh straneh likovno-besedne, umetnostno-tehnichne pa tudi romansko-slovanske ali italijansko-slovenske zahodno-vzhodne meje (recheno po Vladimiru Bartolu, prav tako trzhashkem sodobniku in polihistorju: chlovek na "al-arafu", mejnem "zidu"), prilagodljiv, radoveden, iskateljski, a vendar tudi samosvoj ustvarjalec, po kulturi zahodnjak, slovansko-slovenski patriot in dragocen prichevalec (osebno poznal Kosovela itd.).

Mozhna hipoteza: ne glede na vse, se morda sploh nikomur ne zgodi "krivica", ker se naposled (v retrospektivi dejstev, ki so pach po svoje zgovorna) izkazhe, da vsakdo prispe tja, kamor v dolochenem chasu in prostoru pravzaprav sodi. Bambichev ustvarjalni strzhen sta ilustracija in karikatura, in sicer v znachilno dvojnem duktusu: lahkotne, zaobljene, v thurberjevski (po amer. karikaturistu in pisatelju Jamesu Thurberju) goli liniji zarisane "belezhke" ali pa zlasti karikirani linorezni portreti v skopih, lomljenih, ostro predirnih chrtah. Mogoche je ukvarjanje z mnozhichnomedijsko, uporabno in besedno umetnostjo ter s tehnichnim izumiteljstvom nekakshen odmik od sebe, "beg" pred radikalnim umetnishkim samosoochenjem, ki ga zaradi njegove kataklizmatichnosti vsakdo ne more ali noche prenashati.

 

P. S.: V letu Mauroviĉevih in Bambichevih jubilejev grafika in grafichna literatura (strip) belezhita she nekaj znachilnih obletnic: 360-letnica rojstva polihistorja Janeza Valvasorja (zachetnik slovenske grafike, po svoje tudi stripa; prim. knjizhni zbirki grafik ali "slikanici" s teksti pod/ nad slikami: "Metamorfoze", po Ovidiju, in "Theatrum mortis humanae"); 100-letnica rojstva Walta Disneya (veliko ime grafichno-filmske animacije in izumitelj vrste znamenitih stripskih likov, chetudi sam stripov ni risal); 60-letnica prvega "pravega" slovenskega stripa s tekstovnimi oblachki ("Machji grad", avtor Sasha Dobrila, izhajal v "Druzhinskem tedniku", Ljubljana, 13. 11. 1941 - 26. 3. 1942).