Revija SRP 45/46

Ivo Antich

 

 

POTEM PA VSE TIHO JE BILO

(O bohorichici - post festum?)

 

Jeseni 1999 je izshla oktobrska shtevilka "Revije SRP" (1999/ 33-34), prva v "novi" pisavi, v prenovljeni bohorichici, torej prichujocha, spet oktobrska shtevilka (2001/ 45-46) prihaja natanko dve leti pozneje. Med zadnjo jesenjo prejshnjega in prvo jesenjo novega tisochletja (vmes je bila seveda she "nichelna" jesen 2000) je izshlo shest zvezkov revije z dvojnimi shtevilkami in nekaj posebnih knjizhnih publikacij (serija "Pogum RSRP") v isti pisavi. SRP je shel s poskusom prenovljene bohorichice ochitno najdlje doslej, vendar si nihche pri reviji ne lasti tega izuma ali zadevne izvirnosti, ker so pach v tej smeri razmishljali zhe ne tako redki, zlasti na rachunalnishkem podrochju (gl. npr. revija "Moj mikro" 1997/ 7-8), kot je razvidno tudi iz objav v predhodnih shtevilkah SRPa (prim. zlasti 2001/ 43-44, rubrika "Vprashalnica"). Ob "dveletnici" kazhe pogledati, kako je pravzaprav s tem projektom, kako se je tudi kot opozorilo na problem uveljavil v slovenski javnosti. Po vsem sodech, v boju proti "turshki gajici", ki prihaja z onkraj Kolpe, namrech ni "brodnika", ki bi bil pripravljen zhrtvovati toliko kot Ashkerchev…

Glede na odmevnost in odzivnost, je pach mogoche ugotoviti le po tej metaforichno omenjeni pesmi: "Potem pa vse tiho je bilo…" Nekaj zabelezhk v "lazhjem" tisku skoraj ni mogoche shteti za odmev; tudi na zasebni ravni je shlo poleg kakshne anonimne "grozhnje z bombo" v glavnem za posmehljive reakcije, ki so problem prepushchale sferi psihopatologije. Bile so she pripombe v smislu strokovnosti, chesh saj sploh ne gre res za "pravo bohorichico", marvech za "kompjuterico", in primerjave z amatersko "venetologijo", seveda mimo dejstva, da so bili trije najvechji juzhnoslovanski lingvisti 19. stoletja bolj ali manj "amaterji" (Kopitar "nachrtovani", Mikloshich promovirani pravnik, danes s spomenikom pred ljubljanskim Sodishchem, ne pred FF, Karadzhić v glavnem nesholani "folklorist"; slednja oba uchenca prvega). Obstaja tudi pomislek glede nerodnosti bohorichice zaradi specifichne znachilnosti slovenskega in sploh slovanskega "shchebetanja", tj. kopichenja shumnikov, npr. slov. ochishchati, ochishchevati, hrv. ochishćavati, rus. ochishchat' ipd. Nekateri menijo, da nove uvedbe "protestantske" pisave ne bo dopustila moch slovenske katolishke tradicije, ki je prek Bleiweisa tudi vpeljala gajico in se bolj tezhko sprijaznila z dejstvom, da so najvidnejshi zachetki slovenske pismenosti v znamenju protestantizma (zadevni pomislek se ne zdi prevech preprichljiv v chasu, ko je slovenski metropolit prevzel svoje geslo "Stati inu obstati" po protestantu Trubarju, cheprav je obstala le peshchica domachih "lutrovcev", tako rekoch "za okras"). Tehtnejshi je pomislek v zvezi s Preshernom, ki je vrh in konec bohorichice: s svojo avtoriteto je sprejel gajico; to je dejstvo, ki ima svojo tezho. Vprashanje o smiselnosti in vsaj dolocheni pouchnosti celotne zadeve je torej v tem trenutku vsekakor primerno. V to smer je naravnan prichujochi zapis kot nekakshen povzetek doslej na to temo napisanega, "dokonchni" odgovor pa si mora seveda dati vsakdo sam.

"Leksikon Cankarjeve zalozhbe", se pravi zhe kar "klasichni", v shirokem obchinstvu uveljavljeni sploshno informativni prirochnik, o t. im. gajici, zoper katero je naravnan projekt prenovljene bohorichice, pravi takole:

"gajica, chrkopis, ki ga je po cheshkem vzoru v 30. letih 19. st. vpeljal hrv. preporoditelj Lj. Gaj in se je tudi za slovenshchino dokonchno utrdil sredi 40. let 19. st. (danashnji znaki č, ž, š idr.)." (cit. izdaja 1984)

V tej zgoshcheni oznaki pozornost velja zlasti besedi "dokonchno", pa seveda tudi razvidni kontekstualni neizvirnosti gajice kot "prispevka", ki je prishel ne le iz druge, marvech iz tretje roke; she vech - sam termin "gajica" je slovenski "izum", saj na Hrvashkem v glavnem ni v rabi kot oznaka za Gajevo prenovo hrvashke pisave. V Anićevem "Rjechniku hrvatskoga jezika" (Zagreb 1991) te besede ni, v Klaićevem "Rjechniku stranih rijechi" (Zagreb 1983) je "gajica sloven. naziv za Gajevu abecedu odn. za njegov pravopis, preuzet i u Sloveniji u doba ilirizma", podobno v "Enciklopediji Leksikografskog zavoda" (Zagreb 1967): "GAJICA, kod Slovenaca, pravopis koji su preuzeli za vrijeme Ilirskog pokreta, nazvan po autoru Lj. Gaju". Toporishich za veljavno slovensko pisavo uporablja razlikovalno ime "sloven(j)ica" (gl. "Enciklopedija slovenskega jezika", Ljubljana 1992).

"Slovenska slovnica" (Bajec, Kolarich, Rupel in anon. Sholar; Ljubljana 1956), po mnenju nekaterih tako rekoch zadnja "normalna" slovnica slovenskega jezika, pri opisu uvajanja gajice ugotavlja:

"Vsa ta doba poskusov nam kazhe, kako je enkrat vpeljano pisavo, pa naj bo tudi nepopolna, tezhko spreminjati ali nadomeshchati. Tako pisava zmeraj zastaja za zhivim razvojem jezika in je le nepopoln odsev zhive besede." (cit. str. 43).

Vsak poskus sprememb v pisavi mora pach rachunati tudi z dejavnikom navade. Pesnik Jean-Antoine de Baif, chlan Ronsardove Plejade, je zhe v 16. stol. neuspeshno skushal reformirati francosko pisavo po fonetichnem nachelu; Shaw se je sarkastichno norcheval iz angleshkega pravopisa. Ni mogoche spregledati simptomalne funkcije pisave znotraj dolochenega konteksta. Jedro razmerja "bohorichica - gajica" se tako zdi ravno v radikalnem razvidu konstantne "problematichnosti" slovenske identitete (ki je del tovrstne, zhe po Heglu opazhene, vseslovanske "problematichnosti" v precepu "west-east", po svoje she zlasti znachilne za srednjeevropske, zahodne, katolishke Slovane). V tem smislu je predvsem znachilno, da se izhodishcha obeh slovenskih pisav tako ali drugache sklicujejo prek meja "kranjshchine" ali danashnje slovenshchine na shirshe slovansko zaledje. Natanchneje prebrani celotni naslov Bohoricheve v latinshchini napisane prve slovnice slovenshchine (Arcticae horulae succisivae, 1584; metaforichni "pomen": urice svobodne meditacije, zroche v severno vseslovansko perspektivo) pove, da knjiga sploh ne govori o kakshnem "kranjskem" ali "slovenskem" jeziku, marvech o "latinsko-kranjski pisavi" ("latinocarniolana literatura"; B. sinonimno uporablja: literatura, scriptura, orthographia), ki s priredbo po latinshchini omogocha spoznavanje ruskega, ukrajinskega, poljskega, cheshkega, luzhishkega z dalmatskim in hrvashkim jezikom; dalje razshirjeni naslov she opozarja na pregled cirilice in glagolice ter ukrajinskega in ruskega pravopisa. Zanimivo je, da sta po nizu predhodno nashtetih dalmatski in hrvatski jezik sintaktichno posebej izpostavljena, pravzaprav je z apozicijo poudarjeno poznavanje teh dveh ("cum Dalmatica et Croatica cognatio"), kot da bi bilo nekakshen pogoj za spoznanje (prim. "deprehenditur") ostalih; chetudi srbshchine ne omenja, na podrochju "srbohrvashchine" vidi dva jezika… V predgovoru k slovnici Bohorich tako rekoch manifestativno poudarja velichino in starodavno pomembnost slovanstva ter za slovenshchino (v danashnjem smislu), ki jo sicer slovnica opisuje, uporablja oznake "Slavonica/ Slavica lingua", "lingua patriae" (prvi prevajalec Josip Marn to prevaja "domachi jezik", 1883, Sovretov prevod 1934 in 1966 ima "materin jezik", 1987 pa "materni jezik"; Bohorichu je pach neznan ta infantilni rustikalno romantichni termin, ki je v danashnjem chasu vsakrshnih migracij skoraj povsem brezpredmeten) in "Carniolana lingua" ali "Dialecto Carniolana" (cit.); tako v predgovoru kot v sami slovnici v glavnem govori le o Slovanih ("Slavi"; v predg. omeni tudi kranjske ljudi ali Slovane, "hominibus Carniolanus seu Slavis"; torej: "shpraha" kranjska, ideja slovanska…), imenskega razlikovanja Slovani - Slovenci ne pozna (glede tega Sovretov prevod ni povsem dosleden). Podobno Kopitar dvesto let pozneje v nemshchini napishe slovnico "slovanskega jezika na Kranjskem, Koroshkem in Shtajerskem"; she pri Preshernu ni chisto gotovo, kaj v "Sonetnem vencu" misli s "Slovenshch'no celo". Na tej sledi bi bili Slovenci, poljski Slovinci in Slovaki "brezimni" etnichni relikti na zahodnih robovih slovanstva, saj so njihova imena le sinonimi etnonima Slovan, tako da niti ni chudno, da so nekateri v njih videli nacionalno neformirane priveske Hrvatov, Poljakov, Chehov. Danashnja "venetologija", katere zachetnik je pravzaprav Bohorich, ki je enachil Slovane, Venete, Vende, Vandale (Luzhichane) itd., naj bi korigirala ta primanjkljaj zlasti pri Slovencih z utemeljitvijo nove samozavesti v prednikih Venetih (cheprav se zhe ti krizhajo s Srbi, namrech luzhishkimi, in z Vandali, ki so jih bratje mogoche "ven dali"…).

Da je bil ilirizem, ki je prinesel gajico, nekakshna "panhrvashka" stranska veja panslovanstva, ki naj bi celotno, zlasti med rimsko in bizantinsko krshchansko tradicijo razklano slovanstvo "za zachetek" uglasila vsaj v smislu cirilichnega nachela "en glas - ena chrka" (Kopitarjev ideal), je pa toliko znano, da o tem tukaj ne kazhe shirshe govoriti. Gajica namrech simbolichno vpisuje identiteto narodov v zahodnem (od Drine), pretezhno katolishkem juzhnoslovanskem prostoru - Slovencev, Hrvatov, Boshnjakov (Muslimanov), deloma Srbov; obchasno jo uporabljajo tudi Srbi v Srbiji in Chrnogorci, vendar "nenachelno"; z njo se ti narodi vkljuchujejo v vmesni, baltsko-jadranski prostor (od Dvine do Drine), ki je v glavnem zahodnoslovanski in katolishki po verski tradiciji, vse tukajshnje narodne latinice so tako ali drugache okrashene z "rozhichki", tudi pri baltski trojici; zdi se, da bi se ravno slovenshchina, ki je najdlje na zahodu, tehnichno najlazhe "izpisala" iz tega kluba.

Vsekakor ne stara ne nova bohorichica nista brez zavesti o shirshem slovanskem zaledju slovenske identitete (brez te zavesti she nihche na Slovenskem ni storil nichesar pomembnejshega, ne na "levi" ne na "desni" strani, celo osamosvojitev je le del shirshega slovanskega "rdechega razsula"), zato npr. sodi med paradokse sicer razumljiva primorska obchutljivost za streshice; vse druge chrke so skupne z Italijani, le ilirsko "kukavichje jajce" naj bi bilo nosilec slovenske avtentichnosti (v stari bohorichici se je Bohorich podpisoval "Bohorizh"; v novi bi bil "Bohorich", odstotek "ujemanja" z vsakrshnim italijanskim posiljevanjem se pri tem ne zdi ravno katastrofalen). Zlasti v sodobni mednarodni (rachunalnishki) komunikaciji se slovenska (pa tudi drugoslovanska, zlasti ruska) imena in druge besede z novo bohorichico ohranijo v prepoznavno avtentichni obliki (za ilustracijo sedanje "shumnishke" zadrege: piscu teh vrstic je isti organ letos izdal novo osebno izkaznico in novi potni list; na prvi je priimek v mednarodni oznaki "ANTICH", v drugem "SVNANTIC" - pri slednjem je SVN koda Slovenije).

 

OSNOVNA LITERATURA:

JEZICHNIK - Knjiga slovenska v dobah XVI. XVII. veka. Spisal J. Marn. V Ljubljani 1883.
SLOVENSKI PROTESTANTSKI PISCI. Izbral in uredil dr. Mirko Rupel. Ljubljana 1934 in 1966 (predgovor k Bohorichevi slovnici v prevodu Antona Sovreta).
Adam Bohorich: ARCTICAE HORULAE SUCCISIVAE. Prevedel in spremno shtudijo napisal Jozhe Toporishich. Uvodni del prevedel Anton Sovre, posodobil Kajetan Gantar. Maribor 1987.