Revija SRP 45/46

Ivo Antich

 

MNOZHICHNOMEDIJSKE BELEZHKE:
MITOLOGIJA (S)POROCHIL ALI MEDIOKRITETA MEDIOKRACIJE
 
 
 
Prichujochi "obrok" mm belezhk se ne posvecha posameznim tv oddajam, temvech nekaterim fenomenom, ki so v obravnavanem obdobju (priblizhno od novembra 2000 do septembra 2001) pritegnili izjemno pozornost medijev (svetovnih ali domachih), prek katerih so bili po nachelih sistematichnega kaosa zmetani v bolj ali manj nemochno "presojo" medijskih "koshev za odpadke", kar so v nekem smislu postali mozhgani milijonov sodobnih prejemnikov "novic" (kaj je novega v svetu, kjer po starodavnem pregovoru ni nich novega pod soncem?), zlasti pred malimi ekrani. Globalizirano pranje (tochneje: oblikovanje ali dresura) mozhganov namrech poteka pravzaprav brezhibno, posledice se usedajo v "nezavedno", tako da informirani mimogrede postajajo formirani, o(ne)sveshcheni z demokratichno pravico do obveshchenosti, hipertrofirana komunikacija izziva nesporazume. Pri tem velja tudi uposhtevati, da mediji ob vsej nepregledni obilici vesti dajejo na vpogled v najboljshem primeru le kakshno tretjino pravega dogajanja ali tistega, kar naj bi bilo "resnica". Tako je med paradoksi (ki so pravzaprav perfidni kretenizmi) mediokratske civilizacije na prvem mestu znamenito "geslo", da se tisto, chesar ne zabelezhijo mediji, sploh ne zgodi; tudi v chasu globalne obveshchenosti se namrech bistvene stvari dogajajo v najozhjih, vsakrshni javnosti skritih centrih mochi, in che iz teh krogov pride kakshna "novica", je zhe ohlajena ali namensko dolochena "kost za glodanje". Nadaljnja tovrstna paradoksa sta vsestranska erotomanija in iluzija "vechnega zhivljenja"; prva v bleshchavi reklamne histerije skusha prodajati vsakrshno potroshnishko kramo s pomochjo razgaljenih zhenskih oblin in hkrati razshirja kvazimitologijo spolnosti kot nekakshne neobvezne igre, zabave, "sproshchenosti" mimo njene razmnozhevalne funkcije (te zahodno "svobodnjashtvo" zhe skoraj ne pozna vech, je pa bistvena, ostalo je deviacija, kvazipoetichna afektacija, "simpatija", masturbacija v dvoje), druga pa zazibava prejemnika v "udomacheni" svet ugodja pri zrenju v papagajsko zloshcheni tisk (npr. z nasveti podnajemnikom ali brezdomcem: bi si radi preuredili vrt ob vashi hishi?) ali ekran (po mozhnosti z bebavimi svetovalnimi pozdravi s TVS: naredite si lep vecher, sanjajte kaj lepega, ostanite she naprej z nami ipd.). O tem, kakshen "paradoks" predstavlja sodobna "glasba", ki jo obilno razshirjajo tudi mediji, kakshna posilstva se dogajajo z njo po raznih bivanjskih soseshchinah, tukaj niti ne kazhe troshiti besed. Tako se chlovek vechkrat niti ne zaveda, da pravzaprav sploh ne misli vech z lastno glavo: brez medijskih novic ne more zhiveti, z njimi pa zhivi neko vsiljivo tuje zhivljenje, ki se useda vanj kakor strup iz ozrachja. In je shokiran, che ugotovi, da kljub "krasnemu novemu svetu" medijev in vsakrshne potroshnishke obveshchenosti dejansko she zmeraj zhivi v "srednjem veku", kjer se takoj za prvim hribom valijo trume beguncev, kjer rushijo domove, rezhejo glave, iztikajo ochi, posiljujejo otroke, iztrebljajo plemena, kjer chisto trgovsko krozhijo mamila, telesni organi, najrazlichnejshe vrste orozhja (nikakrshen razsvetljeni razum tega ne odpravi, dogaja se tudi v "civilizaciji")… In se - kot npr. kakshen Makedonec - potem ko je zhe mislil, da je srechnezh, ki je vojna pozabila nanj, naenkrat znajde v njenem objemu… Prichujoche belezhke naj bi (najbrzh) bile nekakshen obchasni eksperiment z mozhnim odstotkom "lastnega pogleda" spricho nakazane "mesidzh masazhe" (message, massage - po konkretistichni invenciji M. McLuhana, ki je svet elektronske komunikacije oznachil kot globalno vas). Ali z aforistichno poanto: Nikakrshna novica je dobra novica, veliko novic je nikakrshna novica (je rekel noj z glavo v pesku).

BUSH (jesen 2000). Novi predsednik edine prave velike sile, v katero so hochesh-nochesh uprte vse ochi sveta, teksashki republikanec, izvoljen na neverjeten, kar farsichen nachin, ki potrjuje "genialnost" zadevnega volilnega sistema: porazhen je lahko tudi tisti, ki dobi vech glasov "navadne raje", to se je po groteskno raztegnjenem preshtevanju (celo rochnem - na tehnoloshki shpici!) pach zgodilo Bushevemu demokratskemu nasprotniku Goru. V nekem "globljem" smislu seveda zadeva sploh nima tiste tezhe, kot se morda zdi na prvi globalnomedijski pogled: izmenjavanje "desnih" (republikancev) in "levih" (demokratov) oligarhijskih klanov je tako utecheno, da ne more revolucionirati sistema, spricho njegove funkcionalnosti za to ochitno ni shirshe potrebe. Zato je problem izvolitve tako rekoch larpulartistichen, zlasti pri tako do minimalne razlike izenachenem shtevilu glasov, ki obema kandidatoma dajejo v bistvu isto tezho in odlochitev lahko prinese le "pokerashka finta" z elektorji. Predhodnik Clinton, ki tudi ni zmagal s posebno vechino in je bil v zachetku prichakan s precejshnjim nezaupanjem kot nekakshen, sicer solidno telegenichen "smrkavec" iz zahojene juzhne province, je po osmih letih zapustil sceno kot superioren japijevski "ziherash", ki je vseh osem let, ko je bil zasut z vsakrshnimi domachimi in tujimi problemi, zvozil v bistvu prav briljantno, in to kljub chudni aferi z neko tajnico. Zato ni nujno, da bi bil Bush slab predsednik, cheprav so ga mediji prikazovali kot jecljajochega tepca iz kavbojskih "Butal", kot prostodushnega bogatashkega potomca, ki je le lutka petrolejsko-govedorejskih magnatov v ozadju, kot she eno varianto zhe pregovornega "hostnega gumpca" (po filmu "Forest gump"; tovrstno "simptomsko asociacijo" omogocha celo njegovo polno ime), ki se mu kljub debilni omejenosti neizogibno uresnichi "amerishki sen". Tudi stripska primerjava Superman - Jaka Racman za Clintona in Busha je kar slikovita, a ima verjetno le trenutno veljavo, ker je tudi "navadni racman" lahko prikriti "superman"… Vsekakor so "konservativci" s projektom "od Busha ocheta do Busha sina" uspeli vsaj za dolochen chas izlochiti "liberalce" iz igre. Konchna poanta: vchasih so pota reklame she bolj chudna kot pota demokracije.

MILOSHEVIĆ (jesen 2000 - poletje 2001). Gazimestan - Beograd - Haag. Postaje Miloshevićeve vladavine z letom pred zachetkom in letom po koncu njenega desetletja. Hitlerjev ducat let. Asociacija z dogodkom v ljubljanski knjigarni konec osemdesetih: obiskovalec mlajshih srednjih let malce otipa pravkar izdano Miloshevićevo knjigo z njegovim portretom na platnicah, jo odvrzhe in dokaj glasno navrzhe spremljevalcu: "Kot Hitler…" (takrat je bil Miloshević eden najvishjih partijskih funkcionarjev v Jugoslaviji). Sicer pa: cheprav je zhivel tudi v Ameriki, krog Miloshevićeve usode v bistvu oznachuje le ena beseda: od Kosova do Kosova. Zachetek: v govoru ob shestoletnici kosovske bitke je manifestativno sparil komunizem in nacionalizem, "dva ochesa v srbski glavi"; to je bila napoved bojnega pohoda za velikosrbsko unifikacijo razmajane drzhave. Konec: zaplet na Kosovu je bila mina, ki so mu jo s finim spodbujanjem Albancev nastavili Americhani; ni mu preostalo drugega, kot da sede nanjo in se v konchnem rezultatu, po "kazenskem" bombardiranju Srbije, pusti odstreliti z oblasti. Vse drugo je v bistvu kuliserija, skupaj z znamenito Bakerjevo (zunanji minister Busha ocheta) izjavo, da ZDA ne bodo priznale Slovenije, che se osamosvoji. CIA je notranjo vojno in razpad YU zhe sredi 80. let vkljuchila v svoje analize, projekcije in prognoze, s katerimi je amerishki (natovski) vrh spremljal vse ochitnejshe zaostajanje in notranje sesedanje celotnega sovjetsko-socialistichnega sistema; dejansko sploh ni shlo za vprashanje, kaj se bo zgodilo, temvech le za kako in kdaj ter za skrb, da se katastrofo zadrzhi znotraj "rdeche sobe", v kateri so se konchale neke ideoloshke, deklarativno realistichne "sanje" (po naslovu starega kitajskega romana "Sanje rdeche sobe", ki govori o propadu dinastije). Zunanji izraz tega spremljanja je bila npr. izjava predsednika Reagana, da je sovjetski "imperij zla" zrel za odhod na smetishche zgodovine; teh besed iz ust priletnega "igralca", se pravi poklicnega pozerja, po svetu niti niso jemali prevech resno. Kaj preostane Milosheviću pred haashkim tribunalom? Dejansko prav to, kar izvaja: "brozovsko" vztrajanje v zanikanju sodishcha in v forsiranju lastne podobe kot zhrtve zahodne protisrbske zarote. Kakrshnekoli pravnishke finese bodo pri tem le retorichni balast in tudi ne bodo bistveno vplivale na konchno razsodbo, ki verjetno sploh ne more biti drugachna kot "dosmrtni dopust v jechi", che naj zadevno sodishche ohrani vsaj nekaj svoje kredibilnosti spricho shtevilnih oblastnishkih klavcev, ki iz takih ali drugachnih razlogov ne bodo nikoli sedli na mednarodno zatozhno klop. Ne zdi se nujno, da bi se Miloshević resnichno moral pochutiti kot popoln porazhenec; v danih okolishchinah in v dejanskih razmerjih mochi je storil, kolikor je mogel, njegov saldo je morda boljshi, kot ga prikazujejo "objektivni" mediji: Srbija je v blatu, obrizgana s krvjo, o tem ni dvoma, Chrna gora jo po malem "zapushcha" (zaskrbljena tudi zaradi lastnih Albancev, ki del ChG vrisujejo v nachrt "Velike Albanije"), chrnogorski odhod za Srbijo ne bo usoden, Kosovo je v zmedi, a je uradno she zmeraj del Srbije in bo to najverjetneje tudi ostalo, s pacifikacijskim amerishkim (natovskim) oporishchem na svojih tleh, podobno letargirana je BiH, v kateri so Srbi she zmeraj najshtevilnejsha narodnost in che drugega ne, vsaj onemogochajo drugi dve narodnosti, da bi naredili kakrshenkoli "preskok v novo kvaliteto" (npr. v smislu hrvashke zdruzhitve v celovitejsho drzhavo ali vzpostavitve kakshne islamske trdnjave; mora srbskega spomina je NDH, ki je segala do predmestja Beograda), kdor nadzoruje BiH, namrech nadzoruje zahodni Balkan, to je tradicionalni srbski interes, oprt na pravoslavno prebivalstvo v BiH, naposled pa je Srbija kljub vsemu, naj je to komu vshech ali ne, she zmeraj najvechja (po obsegu in po prebivalstvu) in najpomembnejsha drzhava v prostoru nekdanje YU, med drzhavami, pravzaprav drzhavicami v tem prostoru she najblizhe tistemu, kar naj bi bil demografski faktor "10 milijonov", s katerim je izpolnjen spodnji funkcionalni pogoj za kompletnejsho drzhavo in nacijo (cilj velikoalbanskih nacionalistov je prav to: z bioloshkim "inzheniringom" in z zdruzhevanjem interesnih ozemelj dosechi vsaj "magichno desetico", ki bi shele resno ogrozila srbski primat; tudi marsikak hrvashki nacionalist sanja o podobni "desetishki" zdruzhitvi vsega hrvashtva, tudi muslimanskega; celo kakega Makedonca je mogoche slishati, da je vseh njegovih sonarodnjakov, skupaj s tistimi v Grchiji in Bolgariji, pravzaprav kakshnih shest-sedem mil., zato se jih zhe desetmilijonski Grki in Bolgari tudi bojijo). Che bo Miloshević skushal v starem srbokosovskem smislu kdaj prevrednotiti svoj poraz v zmago, bo imel med aduti tudi albansko-makedonsko vojno, ki je izbruhnila po njegovem padcu., ker po svoje potrjuje njegovo tezo o temeljni dvostranski (hrvashko-islamski in albansko-islamski) ogrozhenosti Srbov. Tudi saldo Zahoda pri vsem tem "preurejanju" ni slab: iz zahodnokrshchanskih predelov Evrope je v interesu globalne kontrole znatno odrinjeno "aziatsko" ali "rdeche" vzhodno krshchanstvo (prim. znano geostrateshko shtudijo Americhana S. Huntingtona "The Clash of Civilizations", 1996, s pomenljivim podaljshkom naslova: "and the Remaking of World Order", se pravi, da gre za "preurejanje svetovnega reda"; v knjigi je tudi zemljevid "The Eastern Boundary of Western Civilization" z vzhodnoevropsko razmejitvijo med "Western Christianity" in "Orthodox Christianity and Islam").

VOJNA V MAKEDONIJI (pomlad 2001). Konchni rezultat natovskega bombardiranja Srbije kot kazni za srbsko nasilje nad kosovskimi Albanci je bil Miloshevićev padec in nastop Koshtunice (po nekaterih je shele ta pravi srbski desni nacionalist; znana je njegova, za Srbe tolazhilna izjava, da trenutno Srbija pach mora sprejeti stvarnost, kakrshna je, a dolgorochni cilj kljub temu ostaja zdruzhitev vseh Srbov; Miloshević je vsaj deloma socinternacionalist). "Rezultat iz rezultata" je takoj naslednjo pomlad izbruh vojne kot albanske vstaje v Makedoniji, najshibkejshi drzhavi na Balkanu. Glede velikoalbanske strategije v shirshem smislu ni dvoma: narod, ki ga nekoch niso priznavali niti kot pleme, ima ochitno v sebi she toliko prvinske energije in tudi zunanje (sorodstveno-versko-mafijsko-lobijevske) pomochi, da se je namenil izoblikovati v najmochnejsho nacijo na Balkanu. K temu cilju se blizha zagrizeno in sistematichno, z vsemi razpolozhljivimi sredstvi. Zhe 1989 je bila v Zah. Makedoniji z ilegalnim referendumom ustanovljena alb. "drzhava Ilirida", za vsa druga interesna obmochja obstajajo posebne vojashke formacije (tudi za severno Grchijo; Epir naj bi bil alb. "pradomovina"). Glasovi o dolocheni amerishki prikriti podpori makedonskim Albancem (pravoslavni Makedonci pach dobivajo pomoch v orozhju tudi iz Rusije in Ukrajine) se ne zdijo povsem nesmiselni; z dvostransko pomochjo oba nasprotnika postaneta popolnoma odvisna od dajalca pomochi v smislu "deli in vladaj", konchni cilj ZDA (Nata) pa je lahko le pacifikacija Balkana pod njihovo popolno kontrolo in chim vechjo oddaljitvijo od Rusije. Zato jim je zamisel "Velike Albanije" kot prve prave islamske trdnjave v Evropi gotovo manj vshech kot mozhnost izkorishchanja albanskih energij za destabilizacijo dolochenih (slovansko-pravoslavnih, potencialno "rusofilskih") podrochij. Sicer pa: v smislu zgoraj zhe omenjenega pregovora, da ni nich novega pod soncem, je mogoche omeniti dejstvo, da so se Iliri (menda predniki Albancev) vojskovali z Makedonci (predslovanskimi?) zhe v 4. stol. pred n. sht. (obstajajo shtudije zgodovinarjev o problemu zahodne meje antichne Mak.).

BUSH - PUTIN V SLOVENIJI (16. 6. 2001). Pomen slovenskega srechanja (samopovabljenih) predsednikov dveh velikih sil je seveda mozhno tudi relativizirati, vendar predvsem v satirichno neobveznem smislu, ostaja pa nesporno dejstvo, da je vpisalo Slovenijo v svetovno diplomatsko zgodovino, pa naj bo praktichna korist od tega kakrshnakoli zhe. Za minidrzhavo ochitno nobena injekcija samozavesti ne more biti odvech. Tednik "Mladina" je she pred tem sestankom (28. 5 2001) na naslovnici objavil mojstrsko Lavrichevo karikaturo z napisom "Kmechka ohcet", njena edina "hiba" je dodelitev vlog: Putin je zhenin, Bush nevesta. Med srechanjem je bila, kot je bilo videti po tv, najbolj opazna razlika v vedenju: Bush je bil samozavesten, dobro razpolozhen, od zdravja pokajoch, iz bogate druzhine izvirajoch "zhenin", Putin pa je bil videti kot bolj zadrzhana, zaskrbljena, malce sramezhljiva, iz skromnejshe druzhine izvirajocha nevesta, ki ji je ob skoraj razposajenem zheninu in njegovem nenehnem trepljanju tudi rahlo nerodno. Potrditev behaviorizma: nikakrshno maskiranje, nobena druzhabno-diplomatska rutina ne skrije dejanskega stanja in "kastnega" razmerja mochi. Biti predstavnik tezhko bolnega kolosa, ki je dozhivel edinstveno ponizhanje svoje nacionalno-drzhavotvorne identitete, je gotovo mozhno le z nasmeshkom zadrege.

DESETLETNICA RS (junij 200l). Saldo Slovenije, stvarno gledano skozi optiko razmerja mochi, na zachetku novega tisochletja prav tako ni slab. Od daljne, malce negotove drzhave Karantanije po tisoch letih "a(na)bioze" v anonimnosti province naposled od vsega sveta uradno priznana samostojna drzhava, to je rezultat kljub vsemu vztrajno vzpenjajoche se zgodovinske krivulje kot izprichane bivanjske volje, ki se je uveljavljala tudi kot zdruzhitev katolishke stranke s srbskim pravoslavnim prestolom in komunistichno divjanje med drugo svetovno vojno. Nastanek SHS je bil v danih okolishchinah nedvomno reshitev pred "koroshko usodo", che bi Slovenija kot edina slovanska dezhela ostala v Avstriji, ki je sicer she danes le "izvidnica" (trenutno vsaj ekonomskega) nemshkega prodora na jug, proti Jadranu. Pogani, kristjani, katolichani, luterani, partizani - te skupinsko-ideoloshke oznake so skrajno zgoshchena slovenska zgodovina med koncem prvega in koncem drugega tisochletja. Na zachetku dolochen "zlom" v pokristjanjenju, ker se skromna slovanska etnichna skupina z novo vero ni mogla uveljavljati kot nova moch, marvech je le obvisela v vazalstvu pod Germani, ki so tezhili k Jadranu (Slovenci in Hrvati bi "normalno" morali izginiti, v bistvu so se ohranili "s turshko pomochjo", ki je ustavljala prodiranje Nemcev in Madzharov). Potem so se v tisochletni sploshni "letargiji" opazneje dogajali le obchasni, identitetno ne zmeraj povsem definirani silovitejshi izbruhi, seveda povezani s shirshimi okolishchinami: kmechki upori, protestantizem, romantika, tabori, moderna, SHS, Juga bela, Juga rdecha, RS. Najvidnejshi tochki sta dve osamosvojitvi: SHS 1918 in RS 1991. V prvem primeru so Slovenci imenovani v trichlenskem imenu drzhave, Jugoslavija je kot enotna (in she to vsiljena z beograjskega vrha, ne od narodnih parlamentov, torej demokratichno nelegitimna) drzhava obstajala le ducat let (1929 - 1941), po 1945 je bila zveza t.im. socialistichnih republik kot nekakshnih "polovichnih" drzhav. "Kardeljeva" ustava 1974 nakazhe pravico do odcepitve, to je prishlo prav 1990 ob slovenskem plebiscitu za samostojnost in razglasitvi samostojnosti 1991 ("uresnichenje" teze iz komunistichne teorije o "koncu drzhave"). Vojna: Slovenija je zmagala, a vsaka zmaga je pach relativna, pogojena z okolishchinami, te so bile za Slovenijo vendarle ugodne. Tu se postavlja predvsem vprashanje delovanja JNA: takoj po Titovi smrti je bila reorganizirana v smislu notranje mednacionalne strategije, ker je bilo brez vsakih iluzij predvideno razpadanje drzhave. Trije strateshki ciljni nivoji po "formuli" YU - VS - BiH, se pravi: celovita YU, Velika Srbija, ohranitev vsaj osnovnih pozicij v BiH. Ko je postalo ochitno, da s celovito YU ne bo nich, SLO (za Srbijo nebistvena) in HR sta"odhajali", je bil na vrsti poskus v smeri "razshirjene Srbije" proti "chetnishki meji" Karlobag - Karlovac - Virovitica, v ta namen poskus zavzetja (s strahotnimi zhrtvami, menda zaradi staroveshke bojne taktike forsiranja mnozhichnih odprtih jurishev, po hrvashkih podatkih naj bi padlo ok. 15.000 srbskih vojakov, od tega znatno shtevilo mobiliziranih vojvodinskih Madzharov) Vukovarja prek Donave, od tod bi bili mozhni prodori proti Zagrebu, vzporedno z udari iz "srbske kninske trdnjave" in iz oporishcha JNA v Banjaluki. Tudi to se je izkazalo za prevelik zalogaj. Ni bilo mogoche usmeriti prav vseh sil na hrvashko stran, ker imajo Srbi tudi na drugi strani pozhreshne "prijatelje", zlasti Albance (ob razsulu YU she nezmozhne za kaj pomembnejshega, drzhavo so le pomagali razrvati), tudi Bolgare, celo Makedonci bi morda lahko kaj "popraskali". Pavelićeva predvojna "strategija", pravno utemeljena na nelegitimnosti, zunajsaborski vsiljenosti versajske SHS-YU (vzpostavljena kot anglofrancoski interesni kontrablok zoper Nemchijo in delno Italijo ter zaradi hrvashke nemochi za razmejitev od Srbije; prav ta razmejitev je bila tudi Tudjmanova travma: izbris BiH in skoznjo kakrshnakoli meja, npr. na reki Bosni, s Srbijo bi Hrvashko naredila za priblizhno enakovredno, polovichna je le ena od "invalidkov"), je bila iskanje zaveznishtva z Bolgari in zatrtimi Makedonci (z njimi in z nemshkim "blagoslovom" je izvedel atentat na Aleksandra), govoril je o ukleshchenosti Srbije med Hrvati in Bolgari, Mussolini, ki je podpiral ustashtvo, je snoval ukleshchenost Srbije med sebi podrejenimi Hrvati in Albanci, tudi Hitler je podpiral Albance (ust. 2. Prizrenske lige), podobno zhe prej A-O, ki se je bala nastanka kakshne mochnejshe juzhnoslovanske (zlasti srbske) drzhave; Pavelić je bil pripravljen odstopiti Italijanom katerikoli dalmatinski otok, che bi pri tem lahko obdrzhal Bosno. Poglavitni "dosezhek" Srbije je, da se ni vojskovala na dveh frontah (hrvashka - albanska) hkrati in da je BiH samostojna drzhava; slednje je morda slishati paradoksalno, a za Srbe je uspeh, che zahodno od Drine ni nastala kakshna "nova NDH" ali eventualno tudi islamska trdnjava, "konchni uspeh" pa bo prav tako, che bo preprechena Velika Alb., che torej Kosovo v kakrshnikoli formalni obliki ostane v okviru Srbije (ali "tretje Juge"). Za nekatere Hrvate je Banjaluka predmestje Zagreba, ustashi so nachrtovali prenos prestolnice iz prevech obrobnega in kajkavskega ZG v "sredishchno hrvashko" BL, sedaj je BL prestolnica srbske entitete v BiH, kar vsekakor ni zanemarljivo dejstvo (po zgoraj omenjenem Huntingtonovem zemljevidu je "Bosnia" na vzhodni strani razmejitve Z - V). Mnogi na Zahodu she danes podcenjujejo slovensko osamosvojitev kot nekakshen plemenski egoizem ipd., vendar je to dejansko, gledano od znotraj, edina reshitev pred popolnoma brezperspektivnim balkanskim kaosom, ki se trenutno krvavo nadaljuje v Makedoniji. Zato tudi pravzaprav panichno slovensko iskanje vstopa v Nato in EU, da bi se z integracijo v zahodne zveze tudi formalno postavila "dokonchna" izolacijska razmejitev od "zone somraka".

SLOV. - HRV. SPORAZUM O MEJI (20. julij 2001). V chasu, ko se drugi skrajni (juzhni) konec nekdanje YU pogreza v vojno, SLO pod Alpami z balkanskega vidika triumfalno sprejema voditelje velikih sil in praznuje desetletnico samostojnosti. V ta chas je proti koncu julija treshchil Drnovshek-Rachanov "sporazum o mozhnem sporazumu" glede meje SLO-HR, "vroch" zlasti zaradi razmejitve na morju. Kot kazhe, hrvashki sabor sporazuma ne bo potrdil, ker so z izjemo Rachanove vse stranke proti njemu, shkodljiv naj bi bil tudi zaradi analogije posledic pri dolochanju hrvashkih morskih meja z BiH v Dalmaciji in z YU-ChG. Slovenski politichno-zgodovinski triumf po drugi strani ni tako dalech od pogrezanja v nov balkanski spor, kot se zdi na prvi pogled. Che je slov. parlament z izjavo razglasil Piranski zaliv za celovito slovenskega, je to v radikalnem smislu vojna napoved Hrvashki kot zahteva po dolochenem ozemlju. Che je hrv. sabor s podobno izjavo razglasil polovico zaliva za hrv. last, je to tudi vojna napoved slovenski strani. Ob skrajni zapletenosti problema se ne zdi odvech vprashanje, koliko je bil ta (pred)sporazum, v slov. medijih v glavnem predstavljen kot vrhunski dosezhek "evropske" realpolitichne modrosti, sploh mishljen resno in koliko ni le "dopustnishki balon" za preskushanje stanja duhov, delno she s propagandnim namenom "evropsko zrele dobre volje" (koristno zlasti za Rachana, ker HR v evropskih krogih vendarle kotira slabshe kot SLO). Dozorevanje narodov v nacije skozi (vojne) spore ni nich novega, novost je le za invalidne etnichne skupine, ki se kot nekakshne Trnuljchice prebujajo iz tisochletnega vegetiranja v manifestirane identitete. "Demonizem" tega dozorevanja je v dejstvu, da narod ne postane nacija s trenutkom formalizacije lastne drzhave v OZN (tam so kot "united nations" tudi vsakrshne eksotichne luknje in otochki, ki s klasichnim evropskim pojmom "Nacije" nimajo nobene zveze; prim. tudi BiH...), temvech ravno z zahtevami do polne oblasti na dolochenih ozemljih; kako dalech je mozhno iti v teh sociobioloshkih kompenzacijah in sublimacijah "volje do mochi", je pach odvisno od okolishchin, od primera do primera. V skrajnem ozadju slovensko-hrvashkega problema sta, slikovito recheno, dve gesli: velikohrvashko "od Soche do Foche" (tik pred padcem je Mussolini menda "nachrtoval" mejo med IT in NDH na Sochi, pozneje so menda Nemci, med katerimi so pred tem nekateri celo nachrtovali potopitev Ljubljane, predlagali ustanovitev skupne hrv. - slov. drzhave, predlog domobranskemu vodstvu seveda ni dishal, saj bi se Slovenci v prevladujoche hrvashki skupnosti izgubili kot "kajkavsko narechje") in velikoslovensko "TIGR" (Trst - Istra - Gorica - Reka), ki na sledi Kozlerjevega zemljevida iz 1853 zajema tudi kvarnerske otoke in se pravzaprav stika z mejo Velike Srbije (Karlobag - Karlovac - Virovitica); po tem zemljevidu SLO nima oblike kure, bolj se nakazuje razpet orel… Za kakshna "ukleshchenja" gre pri vsem tem, je seveda jasno samo po sebi, kakor je tudi jasno, da je risanje vsakrshnih zemljevidov neredko le medijsko dokaj zanimiv diplomatski "shport".