Revija SRP 45/46

Ivo Antich

 

BELEZHKA ZA BAUDELAIRA

 

Kolikor drzhi mnenje, da je v francoski literaturi najmochnejsha proza, dramatika in zlasti poezija pa naj bi bili v njeni senci, bi to veljalo le do srede 19. stoletja, ko nastopi Baudelaire (dilema Hugo - Baudelaire je brezpredmetna, deloma zanimiva le v luchi "analogije" Koseski - Presheren v njunem zachetnem, pred-obratnem razmerju nacionalni bard - prekleti pesnik). Z Baudelairom je francoski verz zazvenel z dotlej neznano markantnostjo chrnega marmorja (recheno z njegovimi besedami: "… monument construit en marbre noir", cit. sonet "Remords posthume") in "demonichno" sugestivnostjo; formalna virtuoznost je absolutno v sluzhbi krvave izkushnje, pesnik je poklic, poklic je usoda. Eliot meni, da je Baudelaire "najvechji primer modernega pesnishtva v kateremkoli jeziku". Tako se je Baudelaire dvignil dobesedno iz bivanjskega blata (sifilisna paraliza) in postal kulminacijska tochka celotne francoske poezije, v kateri skupaj s she nekaterimi "manj kljuchnimi" pesniki sestavlja izjemno pregleden in sklenjen idiomski "sistem", verizhni model ali relief med zachetkom in koncem drugega tisochletja (Guilhem: trubadurska prazasnova "heretichnega", ambivalentnega, nihilistichnega "ideala", opevanje "nicha" v "tujem" jeziku, Neprovansalec v provansalshchini), Villon (chrnohumorni vitalizem, "groza" biografije, pesnik Pariza, Baudelairov "praded"), Sceve (konstrukcija knjige kot decimske sistematizacije latinskega "ideala" v luchi anagrama Délie - l' idée; prim. Tibulova Delia, anagram v franc. idéal; "konkretistichna" formula), Mallarmé (implozija jezika, skrajno intenzivirana refleksija besede do konkretistichnih konsekvenc), Rimbaud (eksplozija jezika v smeri prostega verza in pesmi v prozi, apokaliptichna vizionarnost), Valéry (obnavljanje na rimbaudovsko-mallarméjevskih "rushevinah"), Bonnefoy ("zadnje", sofisticirano, tako rekoch neotrubadursko nagovarjanje "ideala"). Tako se francoska (posredno pa lahko tudi evropska, svetovna) poezija z Baudelairom deli na tisto "pred njim" in tisto "po njem"; simbolizem je torej zlasti s svojo "sveto trojico" BMR (Baudelaire, Mallarmé, Rimbaud – po abecednem in rojstnem zaporedju, po pomembnosti druga dva nekateri zamenjujejo, nekateri pa dodajajo she Verlaina in Lautréamonta) nadoknadil francoski pesnishki "primanjkljaj" s koncentriranim uchinkom, ki po globini in shirini (svetovna odmevnost) nima primere. Seveda je gornji izbor imen v obliki osemchlenske verige G-V-S-B-M-R-V-B (Baudelaire in Mallarmé sta natanko v sredini) zgolj skrajna, esencialna redukcija iz neshtetih odlichnih francoskih pesnikov, in she to le iz "temne", bolj specialistichno reduktivne, villonovsko-baudelairovske smeri, ki je nekakshna opozicija "svetli", bolj populistichno retorichni, ronsardovsko-hugojevski (nedvomno sijajni Hugo je pach she zmeraj za vechino Francozov najvechji nacionalni pesnik, v svetu pa je znan predvsem kot romanopisec); v mozhni analogni verigi bi bili, manj zanesljivo kot pri prvi, Du Bellay, Ronsard, Malherbe, La Fontaine, Boileau, Lamartine, Hugo, Prévert (podobne, nekoliko poenostavljene opozicije "prekleti - sprejeti" je seveda najti tudi v drugih literaturah).

Baudelairov "paradoks": revolucija v poeziji, in sicer z izrazom, ki je v celoti tradicionalen. Ta "dvoumnost" je motila zhe njegovega uchenca in chastilca Rimbauda, ki je Baudelaira imenoval "prvi videc, kralj pesnikov, pravi Bog", hkrati pa mu je ochital izumetnichenost in bedno obliko, kajti odkritja neznanega naj bi zahtevala nove oblike (gl. pismo P. Demenyju; ochitno se je R. v bolj ali manj zamolchanem kontekstu parishke komune imel za "pravega revolucionarja"). Ambivalentnost je Baudelairov temeljni, vsestranski princip (izjava "Jaz, moja dusha je razklana" je pravzaprav geslo modernega chloveka), katerega izvir je v izkustvu narave (stvarnosti), se pravi, da niti najbolj spiritualni simbolizem ne more spregledati lastne "mimetichnosti" (nekateri so v Baudelairu videli surovo izzivalnega "naturalista", sam je govoril o "nadnaravnosti"). Narava ("La Nature") je tema "Korespondenc", kljuchne pesmi v opusu urbanega pesnika; k njej sodi "Chlovek in morje" z morjem kot ekvivalentom narave. V prvi je zachetna beseda "narava", v drugi "chlovek" (omenjen tudi v prvi); gre torej za prvich bolj poetichno, drugich bolj dramatichno (zahodnjashko) soochenje med chlovekom in resnichnostjo, ki vkljuchuje tudi "ideal" (pri B. radikalno problematiziran, vse do vampirizma, npr. pesem "Vampir", in demonizma lady Macbeth v sonetu "L'Idéal"; vchasih je poistoveten z naravo; prim. zvochno blizhino lady, l'idée in angl. izrek "Dame Nature", dame, demon, podobno v franc.). Sicer pa je iz tradicije povzeta oblika za Baudelaira predvsem sredstvo za disciplino tekstualne besede, ki izreka shokantno, kataklizmatichno subverzivnost sporochila.

 

Opombe k prevodu: Izbrani pesmi sta iz "Cvetja zla", Baudelairove poglavitne knjige (izdane 1857 kot Flaubertova "Madame Bovary"; obe knjigi sta epohalni, prva za poezijo, druga za prozo, ob izidu obe obsojeni zaradi nemoralnosti), in sicer iz prvega, najobsezhnejshega cikla "Spleen et Idéal" (teksta IV in XIV); ta naslov bi zaradi znachilnosti lahko naslavljal to zbirko (naslov "C. zla" menda sploh ni Baudelairov) in hkrati nakazoval vzporedje z zbirko pesmi v prozi "Spleen Pariza" (ambivalenca "spleen - ideal" dolocha tudi "M. Bovary"). Za izvirni naslov "Correspondances" (pojem povzet menda iz Swedenborga) se noben "prevod" ne zdi povsem ustrezen; glede verza si prichujochi prevod dovoljuje dolochene odmike od franc. aleksandrinca (mojstra tudi Ronsard in Boileau), ki naj bi bil v slovenshchini shest jambov z dierezo na sredi; franc. prozodija je vchasih ohlapnejsha, pa tudi Baudelaire ima pogoste namerne "prekrshke"; franc. verz je bolj silabichen kot metrichen v slovenskem smislu; pozornost prevoda je posvechena predvsem lastni zlogovni doslednosti ("Koresp." 13 zlogov v verzu, "Chlovek in m." 12) in vsebinsko-sintaktichni zvestobi; za Baudelairov sonet se zdi slovenski enajsterec prelahkoten; Baudelairova zgoshchenost in pogosti nagovor "ideala" (Dichtung, dich) sta precej drugachna.