Revija SRP 45/46

Igor Korshich

V Evropo V

 

 

IZ LITIJE DO CHATEZHA II

 

Nad cerkvico Sv. Mohorja in Fortunata se je megla dokonchno umaknila in posijalo je prijetno pozno jesensko sonce. Slekli smo vetrovke in jope in razpolozhenje v chetici se je dokonchno prevesilo nepovratno na stran dobre volje. Napor je obrodil sadove. Dvom o smiselnosti ekspedicije in strah pred nevshechnostmi sta se razblinila. Zacheli smo pobirati sadove nashega jutranjega truda. Dohitevali smo vse vech pohodnikov, nekatere zato, ker so zacheli malo veseljachiti, posebej na Preseki, ko se pot zachenja preveshati. Za to je bilo mnogo prilozhnosti. Domachini so ponujali posusheno sadje, pozneje v zidanicah na Gobniku she chaj, pecivo in vino. Pretezhno zastonj. Tudi tu se je od Levstikovih chasov le malo spremenilo. Morda zato pohod ohranja predvsem zavest o pomembnosti gostoljubnosti, velikodushnosti, radovednosti, odprtosti in druzhabnosti. Pri tem seveda ne gre za vprashanja, povezana z bontonom, ampak za precej vech.

Kakshno razkoshje, da v rodnih Arnovih selih lahko zakorachim v hrib za “nasho” hisho v vinorodni Mrzlak, posejan z zidanicami in hrami - zhal zhe prevladujejo rahlo prevech bahavi vikendi - in bom po dveh kilometrih, che je obdobje kakshnega opravila v vinogradu, vsaj petkrat povabljen na kozarchek. Ta vabila so obvezna tudi, che je z mano kak tuj gost ali celo vechja skupina. Gostje tega praviloma dolgo ne pozabijo. Zadrego z jezikom gostitelji vzamejo v zakup. Vabijo iz darezhljivosti in dobrovoljne in radovedne druzhabnosti. In seveda iz ponosa na svoje vino. Kod hodish? Kje zhivish? Kako ti gre? Od kod je gospa ali gospod ? Kako zhivijo pri njih? Kako je tam, kjer si hodil? Ob teh kozarcih se razvijajo najprijetnejsha modrovanja, prav takshna, kakrshnega sta se na Gobniku udelezhila Levstik in njegov prijatelj. Vse to pomeni neizmerno kulturno, ja, kulturno bogastvo. Pravo razkoshje. Le “bab”, ki bi porivale vozove s kurami in jih potem pobegle lovile po goshchi, ni vech. Vendar se takih bab she spomnim in te spomine ljubosumno hranim. Z “babami” je skoraj izginila tisochletna kultura in se umaknila provincialnemu barbarstvu.

Gostoljubnost na Litijskem je toliko bolj nenavadna, saj je bilo pohodnikov baje vech kot deset tisoch! Tako veliko prilozhnost za zasluzhek spremeniti v druzhabni, ochitno neprofitni dogodek, menim, kazhe na to, da she ni vse izgubljeno. Na konchni postaji, na Chatezhu, so ponujali tudi pecheni kostanj zastonj. Morda je bilo v Levstikovih chasih drugache, vendar tega danes na tistem koncu celine, ki sebe imenuje Zahodna Evropa, ni.

Pach, malo nechesa podobnega sem pred leti dozhivel v pozabljeni srednjeveshki vasici Sauve pod vishavjem Cevennes na jugu Francije. Moj prijatelj, slikar iz Stockholma, ki pa je domala vse zhivljenje prezhivel v Provansi, je v tistem zhe v srednjem veku zakrknjenem mestecu kupil staro hisho prav zato, ker je ohranila takshno “ljudsko”, podezhelsko kulturo.

Nekega poletja na koncu sedemdesetih let sem tega prijatelja povabil v Slovenijo. Prishel je s svojo novo, trideset let mlajsho in nosecho zheno in s sinom, ki she ni shodil. Imeli so bivalni volkswagnov kombi in so zacheli svoje bivanje pri nas pri mojih v Arnovih selih.

Oba, Anita in Sven sta bila umetnika - ona leva, militantna igralka. Bila sta bohema, ki sta izvirala, to zagotovo velja za Anito, iz najbogatejshih druzhin na Shvedskem. Njunega premozhnega porekla niso mogli ugotoviti niti tisti, ki so ju dobro poznali. Ustvarjala sta vtis revshchine, in sicer tiste revshchine, ki so jo na Shvedskem zhe zdavnaj izkoreninili socialdemokrati. Prezirala sta poloshchenost in sterilnost shvedskega potroshnishtva. Njuna bela vila ni bila vech bela. Ni ravno razpadala, vendar ni bila niti, kot so bile vse ostale, vedno bleshcheche svezhe prebarvana. Videlo se je, da v njej zhivijo ljudje. Barva je bila tu in tam oguljena ali pa je odstopala. Okoli hishe ni bilo obichajne angleshke trate. Svobodno so rasle najrazlichnejshe trave, zeli in grmichevje, nad njimi pa stare jablane, hrushke, cheshplje in cheshnje. Vse rastlinje je v veliki meri moralo samo skrbeti za svoje blagostanje in ohranjati neko lastno ravnotezhje. She posebej na Shvedskem je to izjemno sumljivo.

Njuna otroka sta bila oblechena v obleko, ki je bila nabrana v starinarnicah in ni bila prana tako pogosto, da bi bela barva res ostala bela. Tudi otroshki vozichki so bili rabljeni in prav tako igrachke, ki so bile lesene in so dajale vtis, da izvirajo iz neke druge dobe, kar je bilo najpogosteje tudi res. Sven je prakticiral svoje preprichanje, da sta pretirana chistocha in toplota shkodljivi zato, ker sta grdi in manjshata chlovekovo odpornost. Otroka je zato pogosto dajal spat v vozichek na vrtu, tudi pozimi. Bila sta obuta v staromodne gojzarice, ki so bile pogosto premochene. Tako sta bila otroka pogosto prehlajena. Iz nosov so jima visele dolge zelenkaste sveche skrajno nezdravega videza. Vendar sta bila otroka zdrava. She danes sta.

Anitino bogato dedishchino sem odkril po nakljuchju. Ko sem kupoval prvi rachunalnik, se mi je mudilo. V nekaj urah sem se moral odlochiti, kakshno tehniko bom uporabljal pri pisanju doktorata. Rachunalnik sem bil primoran kupiti na obroke, zato pa sem potreboval poroka. Ker sem stanoval pri Aniti in Svenu in se mi je zdelo to poroshtvo gola formalnost, sem dal banki Anitine podatke. Prej je nisem mogel vprashati za dovoljenje, ker je ni bilo doma. Iz banke mi je usluzhbenec po telefonu sporochil, da bo preveril mojo porokinjo in me obvestili, ali je sprejemljiva. Pet minut kasneje me je ponovno poklical in mi povedal, da zheli z mano govoriti direktor. Le-ta me je silno sposhtljivo nagovoril, in me vprashal, ali res zhelim kupiti samo en ushivi rachunalnik. Ali sem preprichan, da ne rabim she chesa drugega, kakshne trgovske ladje, trajekta ali manjshe eskadrilje morda? Kvaliteta vashega poroka, ki je eden petih najbogatejshih prebivalcev Shvedske, vam to prav gotovo omogocha, je trdil in se verjetno malce shalil.

Zato pravzaprav ni chudno, da je prishlo do kar nekaj nesporazumov med mojima prijateljema in nashim kmechkim okoljem, medtem ko sta prezhivljala svoje poletje v Sloveniji. Sven je recimo slikal po Sremichu in Libni, spodaj na Krshkem polju pa se je svetila nova pridobitev samoupravne in neuvrshchene Jugoslavije, nuklearka. Na oni strani Save pa je bilo cerkljansko vojashko letalishche. In Jugoslavija je bila “trn u oku i Istoka i Zapada”, kot mi je polozhaj razlagal kosovski polkovnik. Nas pa pri vsem tem ni smelo nich presenetiti. Seveda so vrli krshki milichniki kmalu aretirali vso umetnikovo druzhino, z barvami, chopichi in shtafelaji vred. Odvedli so jih na novo krshko policijsko postajo in starsha zaslishevali. Sven ni bil kooperativen. Kar naprej je odgrinjal zaveso, da bodo ljudje s ceste videli, da jugoslovanska policija zapira druzhine, tudi dojenchke. Mene takrat she ni bilo v drzhavi, da bi poskushal posredovati, vendar se je pokazalo, da je zaslishanje zaleglo in so milichniki le doumeli, za kaj gre.

Tudi moja mama je imela tezhave z razumevanjem Svenove teorije, da pretirano, vsakodnevno umivanje shkodi. Vendar je kljub vsemu v njej prevladalo nekakshno svetovljanstvo, ki ji je govorilo o tem, da imajo ljudje v drugih krajih tudi druge navade. Cheprav kljub vsemu teh Svenovih navad nekako ni mogla spraviti skupaj z njeno predstavo o Shvedski in si je skoraj drznila glasno dvomiti o etnichnem poreklu in chloveshkih kvalitetah mojih shvedskih prijateljev. Vranje chrnolasa in chrnooka, stasita Anita, bosa, v ciganskem krilu, z nosechnishkim trebuhom in z dojenchkom na boku, je tudi vzbujala sila meshane in protislovne obchutke v Brezhicah in okolici ter verjetno vznemirjala staro in mlado.

Potem je Sven nenadoma zbolel. Preprosto zrushil se je in odpeljali so ga v brezhishko bolnishnico. Od tam me je razburjen klical in se pritozhil, da ga hochejo zdraviti s penicilinom. Medicini nasploh ni bil naklonjen. O nashi pa je gotovo she posebej dvomil. Kako ga lahko kar tako pitajo s penicilinom, saj niso niti ugotovili, kaj mu je. Vprashal sem zdravnika, nashega druzhinskega prijatelja. Razlozhil mi je postopek, ki ga je bil razlozhil tudi Svenu, pa ga ta ali ni mogel ali pa ni hotel razumeti. Mene je Sven razumel. She posebej zato, ker je sistematichni pregled pri vrsti specialistov kmalu dal rezultat: natanchno diagnozo precej zapletenega niza obolenj, na koncu katerega je bilo vnetje notranjega ushesa in s tem centra za ravnotezhje. Penicilin pa je bil tu za preventivo med samim postopkom.

Tezhav s tem ni bilo konec. Vashki lovci so ustregli Svenovi proshnji za najem moje rojstne hishe, ki je bila spremenjena v lovski dom. Vendar je potem ob obisku koche lovce shokiral dojenchek, ki so ga nashli v starem globokem litozheleznem emajliranem umivalniku z odprto pipo. Bilo da je nevarno. Kaj pa che bi dol padel? Ocheta in matere pa nikjer. Sven je slikal in Anita je prala plenice.

Sven je nashel primernejsho vas, domnevno manj pokvarjeno od civilizacije, vas brez tranzitnega prometa, vas, kjer se cesta koncha. Idilichno bivanje pri stari gospe se je konchalo s sporom o ceni. Spor je najverjetneje povzrochilo politichno trenje med levo slikarjevo druzhino in gospo, ki so ji partizani pred ochmi usmrtili mozha. Tudi meni je nekajkrat poshlo portpljenje v razpravi o tem, ali sta glasbena skrinja in zasebna gostilna res veliki znamenji propada socialistichnih vrednot.

Slikarjeva druzhina se je tako zatekla v novo, nedotaknjeno vas v notranjosti Istre. Tam so se bolje pochutili, tudi zaradi tega, ker so lazhe komunicirali. Znali so italijansko, nemshko pa ne prevech dobro, tako da jim je bilo na slovenskem podezhelju vchasih res tezhko.

Kljub temu, da sta bila Sven in Anita, kar se politike tiche, nedolzhna in naivna anarhoidna levicharja, mi je bilo seveda popolnoma jasno, kakshne vrednote sta takrat iskala in pogosto tudi nashla v Sloveniji. Kljub opisanim manjshim zapletom in sporom, sem bil nekako zadovoljen, da je obisk, celostno gledano, le uspel. Najhuje je bilo z najbolj banalnimi stvarmi: otrok v umivalniku, posrane plenice… Tu se ni kaj pritozhevati chez domachine. Nashe higienske navade so pach nemshko histerichne. Okus prepogosto tudi. In podezhelsko prebivalstvo ima pach malo stikov s belosvetnimi bohemi. Po moje so se “nashi” dobro odrezali. Anita in Sven tudi. Je pa bila to, za vse nas, gotovo zelo zahtevna preizkushnja. Juzhna Francija in ne-severna Italija sta bolj “umazani” in tam kulturni trk morda ne bi bil tako hud. Bojim se, da v Avstriji in Nemchiji Sven in Anita ne bi prezhivela. V Shvici bi prezhivela, vendar bi ju to veliko stalo.

Nashi pravi, stari, mali kmetje bi Svena in Anito tudi bolje razumeli. Pa jih v poznih sedemdesetih letih pri nas ni bilo vech dosti. In prav njihovo kulturo sta iskala.

Pravzaprav je Sven prevzel zhivljenjski slog malih provansalskih kmetov, ki se z mochno kulturo uspeshno upirajo trzhnem gospodarstvu.

Vsekakor je trzhno gospodarstvo, razumljeno tako, da mora vsakdo izkoristiti vsako najmanjsho prilozhnost, takoj zarachunati chloveshko tezhavo, na primer zhejo in druge telesne, duhovne ali psihichne potrebe, kar pogosto pomeni hudo unichevanje kulture. Pomeni pristajanje na najnizhje nagone: grabezhljivost, pozhreshnosti in skopushtvo. V zdravih, to je kulturnih razmerah so ljudje, ki razvijajo taka nagnjenja stigmatizirani in izlocheni. V primitivnem, plehkem, nebrzdanem in brezdushnem trzhnem gospodarstvu stigmatizirajo normalna chloveshka nagnjenja po plemenitem druzhenju in modrovanju, po plemenitenju tal, grozdja, zhivali, vsega lepega. In to samo zato, ker so ti uzhitki zastonj in nikomur ne prinashajo nobene merljive koristi. Taki ljudje so “nerazviti”. Vanje ni mogoche investirati. Nichesar ne potrebujejo, ali zelo malo. So gospodarsko nezanimivi.

Seveda moramo imeti trzhno gospodarstvo. Seveda je tako, da se je, hvala bogu (komu pa drugemu), trzhno gospodarstvo v nekem omejenem obsegu obdrzhalo tudi v komunizmu. Seveda moramo gojiti liberalizem v smislu politichne svobode in svobodnega trga. Seveda moramo napredovati in bogateti. In se odpirati v svet. Edino, chesar ne smemo, je v vse to verjeti. To so samoumevna orodja, inshtrumenti, pomagala. Vendar che se jim bomo pretirano predajali, che jih bomo po evropski modi fetishizirali, so lahko tudi nevarna. Lahko se poshkodujejo, v skrajnem primeru unichijo. Kot vsaka samokolnica in bicikel.

“Vprashali ste o vrednotah, ki jih je treba ohraniti, takih, kot sta dostojanstvo in svoboda. Domnevam da mislite s tem notranjo svobodo. Svoboda je kot pojem malce zapletena. Rechemo svoboda. Notranja svoboda, duhovna svoboda ali politichna svoboda? To so popolnoma razlichne stvari. Ko govorimo o politichni svobodi, pravzaprav ne govorimo o svobodi, ampak o pravici. O pravici do zhivljenja, ki je v skladu z nasho vestjo, pravico, da sluzhimo druzhbi na prav tisti nachin, kot to zhelimo, pravico, da se chutimo svobodne. Pravice, in seveda dolzhnosti, moramo imeti v vseh ozirih. Ampak obstaja neka druga svoboda. Tisti, ki hoche biti svoboden, je vedno svoboden. Celo v zaporu so ljudje lahko svobodni. Ta svoboda, o kateri sedaj govorim, se ne more povezovati z napredkom. Tega ne smemo nikoli pocheti. Odkar obstajata chlovek in zavest, je chlovek vedno bil ali svoboden ali nesvoboden. Ko torej govorimo o svobodi v globljem smislu besede, ne smemo meshati pravice in svobode.

Na Zahodu tega ne razumejo. Ljudje tukaj ne razumejo, o chem govorim. Pred nedavnim sem bil na nekem srechanju, o katerem so potem pisali chasopisi. Menili so, da je zelo chudno, da je Tarkovski govoril o nekakshni duhovnosti. Seveda je bilo to zanje chudno. Saj sploh ne razumejo, za kaj gre. Sploh ne razumejo, o chem govorim. Ne razumejo, da ko govorim o duhovnosti, govorim zgolj o tem, da mora chlovek vedeti, zakaj zhivi, in da mora misliti na smisel zhivljenja. Tisti, ki je o tem enkrat zachel misliti, bi moral biti razsvetljen z duhovno svobodo. Ta tega ne bo nikoli pozabil ali zapustil. Ta je preprosto zachel svoje potovanje. Tisti pa, ki se nikoli ni soochil s tem vprashanjem, ta zhivi pragmatichno kot zhival in enostavno ne bo nikoli nich razumel. Shokiralo me je, ko sem videl, kako so moje sporochilo posredovali v chasopisih. Mislijo, da ko govorim o dushevnosti, mislim na neke vrste preprosto krshchansko cerkvenost. Zanje duhovni problemi ali problemi, ki so povezani z moralnim naprezanjem, preprosto ne obstajajo. Kazhe, da so suzhnji svobode ali she bolje – suzhnji napredka in ne razumejo, kaj je svoboda.”

(A. Tarkovski v intervjuju v poljski reviji Respublika.)

V imenu svobode, svobodnega in urejenega trga bodo shle nashe naslednje reforme v smeri zatiranja in unichevanja svobodnih zhivljenjskih slogov. Zhganjekuho smo zhe spravili pod nadzor. Kmalu bodo sledile she ostale “infrastrukturne” predpostavke. Tako bomo pridobili chisto in sterilno mrtvo podezhelje. Starce bomo pospravili v udobne domove. Ne bodo vech nekontrolirano viseli na prevrnjenih kadeh na Gobniku in modrovali z mimoidochimi Levstiki.

Kolizej z vso prodajo kulinarichne in duhovne krame vred je mogoch samo z ljudmi, ki so jih prej oropali vsega pristnega. Kolizej je za zdaj nash edini monument tranzicijskega obdobja. Kolizej s svojo prispodobo navidez ponuja vsega vech, presezhek, ogromno: vechjo kvaliteto projekcij, vechjo ponudbo kinodvoran in filmov v Sloveniji, vechje udobje, verjetno vech gledalcev v nashih kinodvoranah, vech denarja, ki ga obracha nasha kinematografija, vech davkov drzhavi… In vse to je res. Pa kljub temu daje manj. Ker Kolizej pomeni erozijo vrednot lepega in koristnega. Ponuja vech istega, ponuja lazhen blishch in svetovljanstvo, odvracha od pristnosti, ponuja grdo, revno in prazno urbano okolje, kamor hodimo v kino iz bogatega in polnega mestnega jedra in za zdaj prav takih lokalnih okolij v primestjih in zhivem podezhelju. V perspektivi nam Kolizej kot prispodoba daje izpraznjeno in sfrustrirano, nikoli zadovoljeno, nezadovoljivo provincialno malomeshchanstvo. Junkije v vsakem pogledu. Odvisnike. Idealne stranke.

Tudi sam hodim v Kolizej. Che bi imel izbiro, bi shel v kino v mestnem jedru. Pa je nimam. In she manj jo bom imel. Verjetnost, da bom nashel svoj film v mestu, je majhna, saj je razmerje dvoran v Kolizeju 12 proti 3 ali 4. Baje bo she slabshe.

Tako z vech dobimo manj. Z navidez vechjo izbiro dobimo manjsho. “Svoboda”, ki mi jo prodajajo, je pravzaprav komaj prikrita prisila. Prisiljen sem hoditi v okolje, ki ga prostovoljno ne bi izbral, v stavbo, ki jo odklanjam, zato da bi videl film, ki ga zhelim videti, ki mi ga ne ponujajo dovolj dolgo v mestu.

She hujshe je to, da mi odtegujejo otroka. Vse od McDonald'sov naprej je narejeno in oblikovano tako, da zapelje otroshke chute. Tako otrokom privzgajajo sploshni okus, prehrambene navade, zhivljenjski slog in filmski okus. Vsega tega ne odklanjam, saj bi lahko tvorilo del raznovrstnosti, del eksotike tujega. Lahko bi bilo nekaj, kot je bil vchasih cirkus za otroke. Zagotovo pa ne zhelim, da bi fast food in fast razvedrilo postalo prevladujochi in edini zhivljenjski slog. Prav to, da bi ta zhivljenjski slog z vsemi psevdoamerishkimi navadami in (ne)vrednotami vred postal prevladujochi in edini, pa je vgrajeni namen sistema, ki mu sluzhi Kolizej.

“Predstavljajmo si, da dobi pesnik v roke ustvarjalce Hollywooda, torej financhnike, rezhiserje, igralce in igralke. Da je obremenjen z vso vednostjo o razsezhnostih zlochina, ki ga vsak dan zagreshi nad dushevnostjo milijonov ljudi denar, ki ne deluje v imenu nobene ideologije, pach pa v imenu mnozhenja samega sebe. Katera kazen bo primerna? Koleba med tem, da bi jim razparal trebuhe in jim pushchal chreva, zaprl vso to drushchino za zhico, brez hrane, v upanju, da se bodo zhrli med sabo in da bodo zhrtve v prvi vrsti rejeni mogotci, jih pochasi obrachal nad ognjem, jih zvezane posadil na mravljishche. Toda ko jih zachne zaslishevati in jih vidi, ponizhne, tresoche se, priliznjene, dobrikajoche se, pridkane, kako se nich, chisto nich ne spominjajo svoje arogance, ki jim jo je dala oblast, ga mine veselje. Njihova krivda je prav tako neoprijemljiva, kot krivda partijskih uradnikov v totalitarnem sitemu. Najblizhe pravichnosti bi bilo, che bi jih pri prichi vse pobili. Skomigne z rameni in jih spusti na svobodo.”

(Czeslaw Milosz: Hollywood v Psichek ob cesti, Zalozhba Obzorja, Prevedla Jana Unuk).

Kolizej ima veliko botrov. Politichne doma, financhne v tujini (politichno in financhno – zelo zanimiva provenienca), duhovne in propagandistichne v medijih.

Vsi kdaj rabimo razvedrilo. To bolj ali manj kakovostno lahko izdela tudi industrija zabave. Seveda ni v tem problem. Problem je v tem, ker nam hochejo v imenu svobode vso kulturo zamenjati z industrijsko zabavo. Vse drugo pa morajo v imenu svobodnega trga pregnati z oblichja tega sveta. To zhelijo vsi lovci na chloveshke dushe. Prejshnji so to pocheli na en nachin, zdajshnji to delajo drugache. Oboji sanjajo o istem cilju. Zdajshnji nimajo vech konkurence. Razpolagajo z ogromnimi sredstvi. Nachini evangelizacije, ki jih uporabljajo zdajshnji, so izjemno prefinjeni. Medtem ko so prejshnji uporabljali bich in korenchek, vchasih pa kar macolo in mech ter ogenj.

Vse se zdi kot zarota, pa to ni. Je pa dobro usklajen sistem, ki natanchno ve, kje so njegovi sovrazhniki. Vsi imamo zhe kakshnega sorodnika, ki dela v kakshnem od podsistemov. Na koncu bomo notri vsi. Dokler pa so she zhepi odpora, jih sistem neusmiljeno napada. Napada nacionalno kulturo, elitno kulturo, evropsko kulturo in seveda she posebej nacionalne kulturne ustanove in medije. Ideologija, ki jim sluzhi, je plehki, banalni demagoshki liberalizem in navidezna naprednost in demokratichnost. Tisti znotraj se prodajajo kot skrbniki in zashchitniki ponizhanih in razzhaljenih, predstavljajo se kot bojevniki za napredek, za pravico do izbire, ki jo z velikanskimi sredstvi hkrati onemogochajo. Na pogajanjih organizacije World Trade Oganisation pa zagovarjajo prost pretok blaga, odpiranje globalnega trga, tudi za razvedrilno blago.

Seveda niso problem multikinodvorane same. To so praktichne in gospodarne naprave. Che bi imeli pri nas filmsko politiko, se pravi cilje za nacionalni kulturni in filmski razvoj (tak bi v resnici edini lahko bil tudi internacionalen), bi lahko s sistemom uravnavanja, fiskalnim in drugachnim, prishli do tega, da bi zhe zdavnaj v mestu imeli, denimo, shtiri manjshe multikinodvorane s sedmimi dvoranami v vsaki. Tako je v kulturnih mestih, kot so Pariz, Stockholm in Köbenhavn denimo. Celo Celovec ima multikino nedalech od mestnega jedra. V Nemchiji razvijajo alternativne multikinematografe za nezasvojeno obchinstvo, ki nekaj dá nase in hoche izbirati. Vendar v teh mestih in drzhavah ne vladajo konjski meshetarji s kravjimi kupchijami.

Za nas se zato zdi, da take izbire nimamo. Alternative prevladujochemu pohodu industrije zabave se zares ne pojavijo niti v glavah, kaj shele v medijih. Neoviran razmah kapitala je nasha sveta krava. Za kulturo in s tem za nash obstoj je ta sveta krava zagotovo trojanski konj.

Zahodni Evropa je seveda uspeshno vzgojena v fast food in prav takem razvedrilu. Omembe vreden odpor prihaja samo iz levih alternativnih logov, ki sami sebe onemogochajo s svojimi zhe opisanimi ideoloshkimi zaslepljenostmi in globokimi protislovji, ter od konservativne elitne kulture. Vendar ta odpor na Zahodu, pa naj bo levi ali desni, le je odpor in pomeni zasilno obrambo. Pri nas se alternativa vechjidel bojuje z elitno kulturo zgolj za lastni prestizh in ozemlje. To pa razvedrilni industriji pushcha prosto pot za njen dokonchni prodor. Elitna kultura pa se pri tem kot vedno ukvarja le z lastnim popkom.

“Pravzaprav ni zahodno obchinstvo tisto, ki ga kritiziram. To, kar kritiziram, je stanje, v katerem se nahaja zahodna kultura. Vzemite za primer Ruse. Zanje ima in je vedno imela umetnost vizionarski in skorajda mistichen pomen. Mislim, da je tudi odnos Poljakov do kulture podoben. Tukaj na Zahodu pa sta umetnost in kultura zhe zdavnaj postala potroshnishko blago. Postala sta last potroshnikov. Kaj pomeni kultura na Zahodu? Kultura je nekaj, kar dobish. In dobish jo iz preprostega razloga, ker je chlovek tukaj svoboden. In kaj pomeni biti svoboden? Ker jo lahko dobijo vsi drugi, jo lahko dobim tudi jaz. Ali obstaja kultura na Zahodu? Seveda obstaja. In s tem, ko obstaja, jo enostavno lahko uporabish. Uporabljash jo snovno, pragmatichno. Ljudje niti ne pomislijo, da dobiti jo pomeni eno, prisvojiti si jo pa...

Vzemite na primer Goethejevega Fausta. Che zhelijo, ga lahko preberejo. Vendar kaj jim ostane, ko so ga prebrali? Kaj so razumeli? Jasno, da ga lahko dobijo, Fausta si lahko kupijo. Po drugi strani pa tega ne bodo nikoli storili. Namesto tega gredo v kino in si ogledajo Spielbergov film. Che pa gredo v knjigarno, gredo tja zato, da bi si kupili strip in morda kakshen bestseler, ki si ga preprosto morash kupiti. Ne kupijo Thomasa Manna, Hermana Hesseja, Faulknerja ali Dostojevskega. Zhelim povedati, da lahko vse kupijo, ampak da bi si to lahko prisvojili, bi se morali truditi. Truditi bi se morali tako, kot se trudi umetnik, ko ustvarja svoje delo. Na Zahodu pa verjamejo, da je zadosti, che gresh nekaj kupit in che plachash. Gre samo za eno od vsega tistega, kar se zgodi ljudem, ko zgubijo duhovnost.

Umetnost in kultura sta elitistichni v duhovnem pomenu besede in samo tako. Tukaj pravijo zanichujoche "elitistichna umetnost". Kaj to pomeni? Umetnost vedno prichakuje, da jo bodo vsi lahko vzeli k sebi, da jo bodo vsi lahko razumeli. Umetnost na to chaka. Vsaka umetnina nastane s tem namenom. Tako pravijo "elitistichna umetnost" samo zato, ker je ne morejo takoj razumeti. Kaj je rekel Goethe? Prebrati dobro knjigo je ravno tako tezhko kot napisati jo. Kar pomeni, da che zhelimo razumeti tisto, kar pisatelj zheli povedati, se moramo naprezati, pomeni, da moramo opraviti dolocheno duhovno delo. Tega ni mogoche kupiti.”

(A. Tarkovski v intervjuju za poljsko revijo Respublika. Prevedel I.K.).

 

Ko gozdich, v katerem od malih nog nabiram lisichke in jurchke, kar na lepem postane neprehoden, ker so, potem ko so posekali nekaj dreves, pustili za sabo vse v neredu, me pograbi panika. Odkar pomnim, in to je skoraj petdeset let, je bil tisti gozdich nespremenjen. Spominja na japonske vrtove. Je krhka simbioza zhivalsko- rastlinskega sistema in rahlochutnega chlovekovega poseganja vanj, tudi s poseki, vendar ob uposhtevanju zhivljenjskega sistema, ki ga tvori. Meni to predstavlja vrhunsko umetnino, kolektivno stvaritev, primerljivo z gotsko katedralo.

Globoko v sebi se bojim, da bo ta “nerazviti svet”, ta svobodni svet, ki ga opisuje Levstik in ki je she vedno povsod okoli nas, v Evropi nepreklicno izginil. Che se bo to zgodilo, bom vsaj jaz dokonchno in nepreklicno izgubil domovino.

Neizpodbitno dejstvo pa ostaja, da che se ne bomo trudili, che bomo ostali popolnoma brezbrizhni in pasivni, kot smo sedaj, che se bomo izchrpavali v neshtetih plemenskih vojnah med elitno in ljudsko, med ljudsko in alternativno, med alternativno in elitno kulturo ter neshtetimi malimi vojnami med neskonchnim shtevilom sekt znotraj vsake umetnishke in kulturne dejavnosti, bomo vso kulturo izgubili. In s tem bomo tudi izginili.

Ja, kdo mi? Vsak izmed nas in vsi mi, kar nas je she ostalo.

 

 

____________
Knjiga objavljena na intrenetu v ediciji Pogum Revije SRP:
Igor Korshich, Pogum Revije SRP 2000/2, V EVROPO