Helena Crchek
BITI STOPINJA
- I
- Ukradeni lestenec prichakovanj,
- zbledela prochelja ulic,
- po katerih tavam oblechena
- v senco svoje samote.
- Trikotna jutra in kvadratni vecheri.
- Moja prichakovanja v kelihu, ki si ga razlil po mizi.
- II
- Hochem te celega,
- zavitega v palachinko modre lune.
- Steza pod mojimi podplati si,
- mezhikajoche kadilo prichakovanja.
- S cigareto v roki bom sedela na balkonu
- in sanjala zvezde
- na drugi strani okenske shipe.
- III
- Oblak na nochni omarici.
- Padajocha luna
- na prochelju poletja.
- Potna chela in rosne dlani.
- Zamolchani labirinti,
- ki jih je prehladilo stoletje.
- Sonchni zahod med palmami,
- ura,
- ko trepetajo modrikave zvezde
- v rjovenju vechera.
- Kashelj v nasmehu.
- Jutro prihodnjega dne.
- IV
- Reci, da si potok.
- Roke moje reke te pijejo
- pozhirek za pozhirkom.
- Utrujenega in lachnega.
- S popotnim prahom na stopalih.
- Milni mehurchek moje sence.
- Mavrica tvojega nasmeha na
- moji rami.
- V
- Sem sen na gugalnici preprostosti
- ali le razmazani pljunek na ostanku dneva?
- Je moja dlan kamen, ki pije vodo,
- ali jez belega dezhja?
- In moja nedra -
- so plahutajoche modrice sonca,
- prepleteni pajcholan senc?
- Marelichno jutro,
- stopinje sredi tishine.
- Jaz - reka?
- VI
- Prilepljen na ustnice me pijesh.
- Drget slovesa in slast ponovnega rojstva.
- S prividom samoroga molish molitve,
- ki ti ne pripadajo,
- prepognjena mochvirja chakanja so tvoje prekletstvo.
- Rishem sonce
- in moj dom je oblak,
- izhlapevajoch proti vzhodu,
- VII
- Z vekami na lichnicah
- mozaik sanja senco svojega ogledala.
- Prividi, ki so zhelje nespechnosti,
- in uroki, ki so molk
- chrt na dlani.
- Vozli,
- njiva vozlov –
- jaz pa sem sanjala o sonchnicah
- in o otroshkem joku.
- Marjetica v vazi.