Revija SRP 45/46

Frane Goljevshchek
 
Za zgodovinski spomin
 

BLITZKRIEG NA JUZHNI MEJI

 

“Vprashanje juzhne meje je (she vedno!) tezhko politichno in pravno vprashanje!” Tako sta (naposled) ugotovila g. Drnovshek in g. Rachan she nedolgo tega in po skoraj desetletnem ugibanju in otipavanju javnega in politichnega mnenja. Ker je bila ta ugotovitev resnichna, sta se je prestrashila in se odlochila, da bosta z enim hitrim zamahom presekala vozel. Vprashanje je tezhko zato, ker si Hrvashka zheli prodreti chim dlje v slovensko telo, a nima za to shiritev v rokah nich otipljivega, za Slovenijo pa je vprashanje tezhko, ker ne zna Hrvatom pokazati meje tam, kjer je le-ta utemeljena; namrech, za takshno potezo mora biti v politiku vgrajena drzhavotvornost (sicer je res tezhko!).

Od politichne strukture kontinuitete bi bilo zhe prevech prichakovati drzhavotvorno drzho (razen na verbalni ravni), kajti v Jugoslaviji se o tem ni uchilo. Zato pa Drnovshek ni znal in ne zmogel drugachnih potez, kot jih je vlekel. Z Rachanom sta imela normalne kupchije (ne pa kravjih!), takshne, kakrshne so veljale za balkansko prakso. In reshevanje vprashanja juzhne meje ni bilo nich drugega kot nadaljevanje zachetega barantanja, she iz chasov Kardelja in Bakarića. Torej ista vprashanja, ista miselnost, ista struktura, ista agresivnost in ista servilnost. Tako, kot je vedno bilo! Kar se tiche Drnovshka, ni moglo potekati drugache.

Zato je krivichno obsojati vrh vladajoche strukture takshnih in drugachnih pregreh glede juzhne meje, ker so to njihove vrednote, prenesene iz prejshnjega enopartijskega sistema. In tudi nachin hitrega, rekel bi nervoznega hitenja, da bi v enem dnevu in eni nochi vse nagrmadeno pospravili z mize in pod tepih, kazhe, da jih daje strah, da bi metode she neprezhivetega sistema naenkrat popustile in bi tako stvari padle v vodo ter bi she koga potegnile s sabo. Da pa gredo “v Evropo zdaj!”, so sklenili zhe v devetdesetih, in kdo naj bi zdaj preprechil sistemsko chishchenje poti do tja, ko pa je na njihovi strani absolutna oblast, in ob njej she trepetajocha opozicija (civilne druzhbe namrech oblast zaenkrat she ne uposhteva!). Zato je bilo potrebno delati za zaprtimi vrati, brez javnosti, hitro in takoj, mizhe in z vato v ushesih (o takshnih seansah smo zhe slishali v vzhodnih zgodovinah), v upanju, da se bo dalo, ko bo vse mimo, spet sproshcheno zadihati.

Koroshko smo zgubili, pravijo, zaradi tujega nasilja, Gorico smo zgubili, pravijo, zaradi malomarnosti Rusije, Trst smo zgubili, pravijo, zaradi zahodnih velesil. Takshno je slovensko umivanje rok. Za Istro in za Piranski zaliv pa ni vech zunanjih sovrazhnikov in pred nami je verna podoba prejshnjih in zdajshnjih Slovencev!

Istro in Piranski zaliv bomo izgubili ne zaradi Drnovshka, ampak zaradi Janeza Janshe. To je vech kot shokantno! Kakshna slovenska nepopravljiva tragedija, ki se vleche okrog nas zhe kmalu sto let. Kakshna tragedija tudi za narodnega junaka, ki se je izkazal za anti-junaka. (S kakshno bolechino to govorim, ve marsikdo, vendar tako moram!) Razumem vse tezhave SDS, ki se je drzhijo, razumem tudi odreshujocho slo po shpici oblasti in razumem tudi stremljenje proti Evropi (cheprav bi pri tem rad odmislil hlepenje po foteljih “tam gori” v Bruslju!), vendar ni v Evropski drzhavi drzhavljana, resnichno zavezanega drzhavnim in nacionalnim interesom, ki bi te interese zabarantal, da bi tako prishel na odskochno politichno desko. Jansha je to napravil. In njemu je ponizhno sledil Bajuk. O Butu bi bila vsaka beseda odvech. In povsem nesmiselno bi se bilo obrachati nanje, da naj ti “pomladniki” pritisnejo na Drnovshka in mu povedo to in ono! Skupina “pomladnih strank” (resda gre za uvelo in tudi suho cvetje), je imela prilozhnost, da vsaj potrdi svojo nacionalno zavest, ki jo je deset let izobeshala na svoje zastave. Prav ob vprashanju juzhne meje se je izkazalo, da so besede slovenstvo, drzhavotvornost, nacionalnost, zravnana drzha, nehlapchevanje in tem podobne samo zhelezni repertoar retorike nashih politikov.

Civilna druzhba Slovenije za mejo v Istri si je v vech kot dveletnem obdobju prizadevala predvsem osveshchati drzhavljane in politike k domoljubnemu odnosu do zadnjega nad vse dragocenega dela slovenske zemlje, ki mu grozi odtujitev. Zaselki na levi strani Dragonje nas niso zanimali, ker so bili le kost za politichno manipulacijo, kar se je sedaj tudi izkazalo. Tisti, ki so se shli igro “zaselkov” (tudi v nastopanju lazhne Civilne druzhbe Slovenije za mejo v Istri), so vedeli, da s tem odtegujejo pozornost poslancev od poglavitnega vprashanja juzhne meje. Kako dalech je zapeljana nacionalna vest poslancev, do kakshne globine – ali plitvine – sega njihova nacionalna zavest, pa bomo zvedeli she letos.