Revija SRP 45/46

Franko Bushić

 

MORANA

 

MONOLOG STAREGA KRALJA
(praslovanskega)

 

Stojim nag pred tabo, o Morana, in se smejem razkritosti svojih genitalij. Naravnost v tvoj objem grem in ni me strah. Poberi me kje na krizhishchu, ne morem vech poslushati pesmi, ki je jok. Pridi in me vzemi, o moja boginja. Vem, da je tvoj poljub - poljub Smrti, toda mar ni Smrt… le sprememba oblichja za nas, karpatske kralje, vladarje staroslovanske? Iz mnogih sem se stopil v enega, ednina pa je trpljenje, che je iz mnogih. Ponesi me skoz oblake do daljne dezhele, v kateri se ledeniki nikoli ne stopijo. Vzemi me, Morana! Mar nismo patetichni v juzhnih dezhelah, mi, karpatski narodi, chastilci snega? Mar nasho nostalgijo za zavijanjem volkov lahko umiri vonj limonovcev? Pogresham medvedje krzno in kushtrave ovchje kozhe, v katere bi se zavijal; pogresham planinske konje, ki bi me nosili skoz veter po snezhnih vrhovih. Naposled sem, Morana, pripravljen na tvoj poljub.

Rimljani in Iliri si z mochjo orozhja jemljejo pravico do svojih zgodovinskih balkanskih ozemelj. Nashe pushke so stare in zarjavele. Verjeli smo v ljubezen sosedov, praprebivalcev Balkana. Mislili smo: minilo je zhe tisoch let, komu je she do zgodovinskih ozemelj? Imeli smo napachne predstave. Nashi preroki so zavrgli slavo nashih bogov, zacheli so sposhtovati rimske in ilirske, lazhnive in hinavske. Mnogi so zapustili nashe stare bogove, pa so tudi nashi bogovi zavrgli nas, razdelili so nas, nasha obramba je postala neuchinkovita. Imamo zvezane roke, za umski odpor pa je prevroche, ta sonchna dezhela nam sezhiga razum, spodbuja strasti… nenavadne, za nas tuje. O Morana, Rimljani se nam smejejo. Z mechi nam sekajo vratove, medtem ko chastimo njihovega boga. Nashe naivno ljudstvo ne dojema, da je rimski bog samo rimski bog in da nas ne bo reshil pred rimskim mechem. Mnogim ni vech mar slava nashih bogov, o Morana, opozori jih na napako. Poglej, saj ljudje sploh ne nasprotujejo, prostovoljno nastavljajo svoje glave na panje. Nashi otroci pojejo ilirske pesmi. Povelichujejo Ilire, medtem ko jim ti posiljujejo matere, vse to zaradi teh prekletih novih bogov. Vse zaradi lazhi in prevare.

Jaz se jim bom uprl, o Morana, pa chetudi sam, z vso mochjo svojega slovanskega srca. Galopiral bom na konju skoz dezh rimskih pushchic in posekal bom Murata, poglavarja rimskega. Posekal bom tudi njegovega sina, gobavega naslednika, da se zgodovina ne bo vech ponavljala. Posekal bom tudi rimskega boga, da nashe ljudstvo ne bo vech verjelo lazhem hinavskega mrtvega boga. Spet bodo nashi otroci peli o Perunu. Spletali si bodo vence iz lipovega listja. Zemlja se bo vdirala pod Rimljani in Iliri, ko bom v galopu navalil nanje in zapel: Vid, Vid, Svetivid!

In ko padem, o Morana, preboden z rimsko sulico, mi z nezhnim poljubom ovlazhi usta, naj Rimljani in Iliri zavidajo karpatskemu kralju, da ga ljubi boginja. Naposled sem, Morana, pripravljen na tvoj poljub.

 

Napisano v Kranjski gori 1995.

 

(iz hrv. prev. I. Antich)