Charles Baudelaire
CHLOVEK IN NARAVA
- KORESPONDENCE
- Narava je tempelj, v katerem stebri zhivi
- izpustijo kdaj pa kdaj nejasne besede;
- chlovek tam gre skoz simbolov gozdove blede
- in spremljajo ga njih pogledi ljubeznivi.
- Kot dolgi odmevi, ki iz dalj se zlivajo
- v neko somrachno in globoko enovitost,
- prostrano kakor noch in kakor svetla chistost,
- tako vonji, barve, zvoki se prelivajo.
- So vonji, svezhi kot otroshka polt dehtecha,
- blagi kot oboe, kot travniki zeleni -
- in drugi zli, bogati, zmagoslavni kruto,
- z razshirjanjem stvari neskonchnih prepojeni,
- kot ambra, mushkat, kadilo, smola dishecha,
- ki pojejo o zanosih duha in chutov.
- CHLOVEK IN MORJE
- Chlovek svobodni, zmeraj bosh ljubil morjé,
- tvoje ogledalo; svojo dusho motrish
- skoz njenega valovanja neskonchni pish
- in tudi tvoj duh ni manj prepadno gorje.
- Z uzhitkom tonesh v nedra svoje podobe;
- objemash jo z ochmi in z roko, in vchasih
- se tvoje srce z lastnim hrumom oglasi
- med zvoki te tozhbe uporne in grobe.
- Oba sta enako zastrta in mrachna:
- chlovek, nihche ti ne sezhe v dno prepadov,
- morje, nihche ne pozna tvojih zakladov,
- tako sta s skrivnostmi ljubosumno varchna!
- Medtem pa, glej, drug z drugim zhe veke mnoge
- brez milosti in kesanja se borita,
- tako po klanju in po smrti hlepita,
- o vechna borilca, o brata brez sloge!
(iz franc. prev. I. Antich)