Revija SRP 45/46

Charles Baudelaire

 

CHLOVEK IN NARAVA

 

 

KORESPONDENCE
 
Narava je tempelj, v katerem stebri zhivi
izpustijo kdaj pa kdaj nejasne besede;
chlovek tam gre skoz simbolov gozdove blede
in spremljajo ga njih pogledi ljubeznivi.
 
Kot dolgi odmevi, ki iz dalj se zlivajo
v neko somrachno in globoko enovitost,
prostrano kakor noch in kakor svetla chistost,
tako vonji, barve, zvoki se prelivajo.
 
So vonji, svezhi kot otroshka polt dehtecha,
blagi kot oboe, kot travniki zeleni -
in drugi zli, bogati, zmagoslavni kruto,
 
z razshirjanjem stvari neskonchnih prepojeni,
kot ambra, mushkat, kadilo, smola dishecha,
ki pojejo o zanosih duha in chutov.
 
 
 
 
CHLOVEK IN MORJE
 
Chlovek svobodni, zmeraj bosh ljubil morjé,
tvoje ogledalo; svojo dusho motrish
skoz njenega valovanja neskonchni pish
in tudi tvoj duh ni manj prepadno gorje.
 
Z uzhitkom tonesh v nedra svoje podobe;
objemash jo z ochmi in z roko, in vchasih
se tvoje srce z lastnim hrumom oglasi
med zvoki te tozhbe uporne in grobe.
 
Oba sta enako zastrta in mrachna:
chlovek, nihche ti ne sezhe v dno prepadov,
morje, nihche ne pozna tvojih zakladov,
tako sta s skrivnostmi ljubosumno varchna!
 
Medtem pa, glej, drug z drugim zhe veke mnoge
brez milosti in kesanja se borita,
tako po klanju in po smrti hlepita,
o vechna borilca, o brata brez sloge!

 

(iz franc. prev. I. Antich)