Revija SRP 45/46

Boris Vishnovec

 

KARTA ZA BAYREUTH

 

Sredi popoldneva so nebo prekrili nizki, tezhki oblaki. Zdelo se je, da vlaga prenika od vsepovsod, da se skusha zavlechi v vse pore predmestnih hish. Prestavila je lonchnice z roba stopnishcha pod napushch, nato je potisnila nekaj trajnic z roba balkona do steklene stene dnevne sobe. Te veje sadnega drevja in grmichevje pa silijo proti njej, skrivenchene so in brez okrasja, nesorazmerno razpotegnjene, da ni v njih nobene privlachnosti, tako kot v oddaljenih smrekah, ki shtrle v nebo v sozvochju same s sabo. V njihovi somernosti sta prisotna skladnost in ujemanje s prostorom. Ona chuti, da jo skladnost pomirja, skladnost med nebom in zemljo, med barvami in predmeti, med sozvochji tonov in besed. Toda to skladnost je tezhko obdrzhati, jo z nekom deliti, da je potem kot akord. V tistem hipu pa ni nikogar v njeni blizhini. Samo starka v sosednji hishi. Ostali sosedje so se nekam odpeljali. Novih stanovalcev v vechji hishi ob prehodu z glavne ceste sploh ne pozna. Tudi odmev poletnih potovanj se je razblinil. In tedaj se skoraj z grozo zazre okoli sebe.

Predmeti v sobi, bronasti lestenec in tezhka, masivna miza iz orehovine. Na policah stoteri okrasni predmeti, od dunajske plesalke do odlitka bronaste zhabice, kristalni kozarci in marmorni pepelniki. Oljne slike na steni, resnobni Kralj in vedno vechglasni Pregelj. Poleg kavcha na policah zlozhene ploshche klasichne glasbe, celotni Wagner in Penderecki na robu, njegov Pasijon. Majhen tv ekran, ki je skoraj vedno vkljuchen, in she velik tranzistorski radio. She najnovejsha pridobitev, kolo, ki ga lahko poganjash na mestu, s shtevcem kilometrov in majhnim tv ekranom na balanci. Potem pa na mizi vse sluzhbene zadeve in vse knjige, ki jih mora predelati za magisterij. Vchasih si postavi na mizo rachunalnik. Naenkrat se odlochi in stopi do telefona, zavrti shtevilchnico,

"Tu sem," zaslishi odgovor in she malo v shali: "O, gospa soseda, pochashchen sem, res sem se sprasheval, kaj je z vami."

"Pa se malo oglasite," she reche ona in odlozhi slushalko.

Njen sosed, malo starejshi od nje, pa poln energije, malce robat in neuglajen. Ona pa vsa polna in zaobljena, ne kot tiste mladoletne shtange, kljuke za obeshalnike. Malce ju druzhi samota, pa tudi, da se obadva zanimata za umetnishke stvari, tudi o glasbi vechkrat razpredata, tisti resni, ki je za vse chase. Odpravi se, kar tako, samo bundo vrzhe na domacho obleko, she zapahne hishna vrata in stopi chez cesto do blizhnjega prehoda. Pesek shkriplje, ko stopa po dovozni poti proti njeni hishi, ki je odmaknjena od glavne ceste. Na eni strani hrushkov in nato smrekov drevored, na drugi strani zid sosednje hishe, ki se vleche vzdolzh prizidka skoraj do majhnih vrtnih vrat. Do sem ne sezhe hrup prometa, da se pochuti nekam umaknjen, kot v kakshnem sanatoriju, in se mu zdi, da prav tak mir potrebuje.

Povzpne se po stopnicah do vhoda v prvem nadstropju, obstane pred vhodnimi vrati. Pritisne na zvonec. Zapah zarozhlja. Ozek pramen v presledku vrat, she uklenjen s svetlikajocho verizhico. Za njim poln obraz, prevzaprav pol obraza, veliko oko v presledku priprtih vrat.

"O, vi ste?" zamrmra kot z onkraj zastora.

"Saj, " reche on in vstopi, vedno rahlo nelagodno, ko opazi, da se ona odmika.

"Saj bodo dolgi zimski vecheri," reche nekoliko patetichno.

Ona se posmeji, saj she ni zima, gospod sosed, o gospa soseda, vam kar nekoliko zavidam, cvetlice ste zhe prestavili na varno, pod napushch, saj, tudi cvetlice so rade na toplem, tako kot mi, she govori, ko sedita za shiroko mizo v dnevni sobi. Ona z vedno enakim pogledom, vchasih malce tesnobno zaskrbljenim, le malokdaj zadovoljna in nasmejana, da si ne zna vedno razlozhiti, kaj se skriva za pogledom. Kaj boste, chaj ali kavo, morda nekaj zhganega, nich takega, morda chaj, vendar po chaju chlovek tezhko zaspi, saj bo vendar film na televiziji, veste filme pa bolj redko gledam, she reche on in pomisli, da bi se prileglo kaj zhivega in muckastega. Pa sedi ona na nasprotni strani mize, ki je med njima kot pregrada. Tudi v mislih je pregrada, si reche.

Tezhko je vse zaobjeti, te skrbi zhena v zrelih letih, ki skrbe za svoje edince, vechne shtudente. Posvetuje se s svojo mamo, ki stanuje v zgornjem nadstropju, vchasih se poklicheta po telefonu, nato pa steche po stopnicah in se zasopla vrne. She klic po telefonu, pogovor s prijateljem iz Amerike, vchasih pa klic v Shvico, kjer zhivi njena macheha.

"Tako, gospod sosed, chaj je pripravljen," reche in postavi predenj skodelico in obvezno tudi prtichek. Poleg polozhi krozhnik s pecivom.

"O, hvala gospa soseda," reche on. Ves chas mora paziti, da mu drobtine ne lete po mizi in po tleh, ker ga ona ves chas zaskrbljeno motri, vsa nemirna, da drobtine ne padejo izven dolochenega prostora. Nato dolije v skodelico, si reche, da tudi kaj bolj mochnega ne bi shkodilo. Ona doliva v skodelico vedno nekoliko odmaknjena, tako od roba mize, da se je ne more dotakniti, kaj shele priblizhati njenim oblinam.

Potem pa ji omeni, da je med potjo srechal sosedo, ona potozhi, da so ji posadili zhivo mejo prav na samem robu njenega vrtichka.

"Nezaslishano," ponavlja on.

"In tudi pri drugi sosedi se tozhijo. Zaradi nekega drevesa, ki je preblizu meji med vrtichkoma. Menda senca slabo deluje pri solati in jagodah."

Skupaj premeljeta vse zamere v blizhnjem in daljnem okolishu, zaradi chishchenja plevela na skupnih poteh, zhivih mej in hrupa, zaradi dedishchin in prezidav, vseh prikritih zhelja po povechanju imetja, kar pomeni menda vech ugleda in vech sreche. Kakshne vechne uganke so ta priblizhevanja med ljudmi, ko je sprva videti vse imenitno, potem pa se zazdi, da hudir mesha shtrene. Ona pa mimo njega obchasno pogleda na tv ekran, ki je ves chas vklopljen. Na kasetnem radiu pa zvene, komaj slishno, akordi Wagnerjeve glasbe. Ona je ljubiteljica, kaj she, ona obozhuje velikana glasbene zgodovine, mogoche glasbene drame. Pravzaprav ju ta ljubezen do glasbe tudi povezuje, samo da njemu zveni Wagner prevech pompozno, tako zahteven je, da se mu morash povsem predati. Prizna skrito moch in slutnje lepote v teh neskouchnih, skoraj utrujajochih glasbenih stvaritvah. Ob tem pa vchasih izreche kakshno pikro pripombo zaradi pompoznosti in vseh stranskih uchinkov, ki jih je bil Wagner delezhen pri razlagah svojih del, ne nazadnje, da je prevzel in osvojil tudi Hitlerja, morda ga v dolochenih trenutkih celo inspiriral. Zato se sprashuje, kaj to pomeni, ta glasba njej, morda je celo kljuch do razumevanja vsega njenega zhivljenja, misli, chustev.

Predenj postavi majhno kovinsko zhabico. Iz patinirane povrshine se ponekod zasveti bakreni lesk kovine. Reche, da jo je kupila na bolshjem trgu, ob zagotovilu prodajalca, da je ta predmet prezhivel dve tisochletji v neki rimski nekropoli.

"Pa mi povejte, gospod sosed, menda imate nekaj znanja o arheologiji," mu ona strmo pogleda v ochi, "pa tudi kozarce sem kupila, pri istem prodajalcu na bolshjem trgu, izvirajo iz madzharskega dvorca izpred dvesto let."

"Gospa soseda, ne mi zameriti, ampak se mi zdi, da so kozarci pravkar zapustili tovarno. Pa tudi zhabica, prevech se sveti. Nikakor ne bi mogel z gotovostjo trditi, da je ta stvarca lezhala dva tisoch let pod zemljo."

"Saj ni bilo prav poceni. Nisem malo odrinila, v markah, za kozarce in zhabico. Tudi moja pokojna babica je imela zbirko podobnih kozarcev."

"Saj ne rechem, da vasha babica ni bila imenitna gospa. Tudi njeni kozarci so bili originalni. Toda, glejte, to steklo je pravkar zapustilo pech. Takega blaga lahko kupite na cente, na Cheshkem, in morda she v kakshni drzhavi, ki je sedaj v tranziciji. Saj razen klumpa tako nich drugega ne proizvajajo. Na silo bi hoteli vsi naenkrat postati imenitni."

"Bom pa vprashala svojega sorodnika, ki je kustos na arheologiji," je umaknila svoj svetlechi pogled.

"Veste, gospa soseda, che ne zamerite, spomnil sem se nekega pregovora," je postal neodlochen in pomislil, da bi bilo bolje zadrzhati svoje mnenje.

"Kakshnega pregovora," se je zaiskrila v radovednosti.

"Kadar imajo otroci denar, imajo kramarji sejem," je konchno negotovo izustil.

"Ta je pa malo prehuda.Veste, to bi vam lahko mochno zamerila," je zardela v lica.

"Vseeno vprashajte svojega sorodnika, ki je kustos na arheologiji, " je skushal umiriti polozhaj.

Jezno je prestavila kozarce in zhabico nazaj na starinsko omaro, kjer so kraljevali podobni stekleni in kovinski predmeti, dishali po secesiji in bidermajerju, toda z originali so imeli toliko skupnega kot chistokrvni pasji meshanci z rodovnishkimi odlichniki.

"Tudi pri vedezhevalki sem bila," je skoraj ponosno vzravnala glavo in ga znova pogledala strmo v ochi. Nato je dolila chaj v skodelico, pazljivo podlozhila chipkast prtichek in ga znova opozorila, da naj pazi, da drobtinice ne bodo letele vsepovsod. Nato je utishala tv program in tudi glasba iz kasetofona je bila komaj slishna.

"Pri shlogarici, gospa soseda?" se je resnichno zachudil.

"Saj veste. Problemi! Morala sem se z nekom posvetovati."

Tako. Torej se dogaja tudi to. Preletel je s pogledom kupe knjig. Vsa soba jih je bila polna, na komodah, omaricah, na mizi pred njim. Zhena, emancipirana, samozavestna, sama si sluzhi vsakdanji kruh. Chemu izpiti? Izpopolnjevanje. Vse znanje iz sociologije, psihologije, literature in glasbe?

"Ali mislite, gospa soseda, da bi vedezhevalka znala pojasniti vzroke za vse vashe tegobe?"

"Vse je uganila!"

"Ali je prerokovala iz kavne usedline ali iz dlani?"

"Prerokovala je iz kart."

Zamrachena soba z zastrtimi okni, brlecha svetilka s senchnikom na mizici ob steni. Chipkast prt in karte na mizi pred starejsho zheno, ki negibno strmi predse. Nato iznenada zapichi pogled v zheno na nasprotni strani mizice, ki ima rahlo osvetljen obraz. Zheno srednjih let, skrbno negovano, urejeno in izobrazheno. Sanje o mladostnih ljubeznih in prichakovanjih se odmaknejo pod tezho vsakdanjih utesnjenosti, neizpolnjenosti. Stanje nevidnih tesnob in strahu ter nochnih mor. Skrb za otroka, najvechkrat edinca ali edinko, kateremu nameni svoja neizpolnjena zhivljenjska prichakovanja. She morda notranja izprashevanja vesti in vchasih tudi samoobtozhevanja, prichetki notranje razklanosti, ki ima korenine v prejshnjih zhivljenjskih obdobjih, da jih je lahko prepoznati zhe po bezhnem pogovoru.

"Vedezhevalka, uganila je, moja najboljsha prijateljica je hudo bolna," pogleda obiskovalca, ki je pri njej na obisku. Takrat she ne dojema povsem, da je pretresena zaradi bolezni prijateljice, da je samo she eno breme, pa tudi zhelja po razbremenitvi, ki jo prinese pogovor. In tako se o teh stvareh lahko pogovori samo z nekom, ki jo vsaj priblizhno razume.

"Nekaj ste mi zhe pripovedovali o tem, gospa soseda," reche on in se samo rahlo premakne.

"Skupaj sva v sluzhbi, na istem oddelku, dobri prijateljici, z nikomer si nisem tako blizu."

"Ali vam je vedezhevalka povedala kaj dolochenega o vashi bodochi zhivljenjski poti? Che se boste morda kdaj navezali na koga, tako v trdnejshi zvezi? "

"Te vashe teorije, romantichne, o zaupanju in o ljubezni. V kakshnem svetu pa zhivite? … Saj vendar veste, kaj me najbolj prizadene! "

"Ste vprashali vedezhevalko, kako bo z vashim sinom?"

"Nich dolochenega mi ni hotela povedati o sinu."

"Vem, da vas to najbolj obremenjuje, ta vechna negotovost, ko se mladi sploh nochejo pogovarjati o svojih nachrtih, kaj naj bi pravzaprav pocheli v zhivljenju."

"Sin naju obtozhuje, mene in mojo mamo, pravi, da sva medve za vse krivi, da sva vse zafurali, pravi, potem pa se po telefonu pogovarja z ochetom."

"Saj to je normalno, da se sin pogovarja z ochetom."

"Toda prenehal je shtudirati. Samo she kakshen chasopis prebere in potem gre po svoje. Vracha se ponochi."

"Srechati mora pravo dekle. Samo dekle ga lahko pripravi do shtudija, do resnega razmishljanja."

On nekaj reche o stimulaciji, za zhivljenje, za pot v zhivljenje, da sta dva principa vzgoje, tako kot moshki in zhenski pogled na zhivljenje. Oche je samo she figura brez avtoritete. Mi smo pa ujeti med dve razpotji, ko v nashi soseshchini she trajajo vojne, po drugi strani pa nas vedno bolj oklepa hedonistichni, uzhivashki pogled, in tudi spoznanje, da se ni vredno vezati, ker ostanesh samo prizadet.

"Nobene prave srednje poti ni vech. Samoumevno se jemlje, da so vsi otroci rojeni za genije. Morda pa je kateri bolj sposoben za rochna dela. Saj veste, tudi v pravljicah obichajno nastopajo trije bratje, kateri od njih je tudi malo pritisnjen. Ni recheno, da je tisti najbolj neumen. Konchno se vsi she vedno ishchemo," razpreda on svoje misli.

Gleda ga z zachudenjem. Nekoliko celo z odporom, ker je resnica, da se tudi ona she vedno ishche. Bila bi prava umetnost, che bi sina pripravila do tega, da bi se zavedel, da za vse dogodke niso vedno krivi drugi. Konchno je znamenje zrelosti to, da si sposoben skrbeti sam zase in morda she za koga. Prizadetost zaradi neuresnichenih ambicij. Vechne zgodbe o nekakshni davni bogatiji, o babicah in dedkih, pripovedi o izgubljenih posestvih, sanje o potovanjih in stalnem odhajanju od doma. Kaj je pravzaprav dom, kot izhodishchna tochka za start v zhivljenje? In kraj, kamor so lahko vrachash, kraj, ki je kot kompas, ki vedno kazhe v eno smer. Odklanjanje vsake avboritete, majhna vojna v druzhinah, ki deluje rushilno, ko nihche ni dovolj preudaren, da bi malo popustil. Odpor emancipirane zhene proti oblastnemu mozhu, hkrati pa zhelja po kombinaciji med Onassisom in olimpijskim zmagovalcem. Saj, spodbuda, ampak po mejah sposobnosti, in uchenje, dril, delovne navade. O pop glasbenikih sanjajo mladoletnice. Akademik, ta bi bil kar v redu, pa se vedno trese za svoj polozhaj, nabira tochke zaradi pogojev, mora intrigirati, da se obdrzhi. Morda bi bila dovolj lozha v gledalishchu in limuzina, ko je hishica in vse ostalo?

"Saj vem, da se greste amaterskega psihoanalitika," reche ona in mu pogleda v ochi.

"Samo rahlo sem zachuden, da se izobrazhena zhena, kako naj rechem, ob vseh teh knjigah, zateche k vedezhevalki."

Resnichno, morda smo si vsi zastavili previsoke cilje, tolazhimo se pa s plehom, ki drvi po avtocestah. Ne spomni se, da bi mu kdaj kakshen avtomehanik potozhil o tezhavah z otroki. Pri nekakshni eliti pa se kotijo depresije, ko ne najdejo nich vech spodbudnega in optimistichnega. Vsa merila so nalomljena, nejasna, kot iskanje ne-vidnih svetov, tolazhba z guruji. Iskanja poti, tako kot pri raziskovalcih, ki so osvajali daljne celine. Koliko jih je pri tem propadlo? Vidimo samo zmagovalce. Morda bi morali pricheti razmishljati o porazhencih? Ti poznajo tochko, kjer se nam zalomi.

"Ne bom ga vech podpirala," reche ona. "Dovolj je star!"

"Kam naj gre? V Teksas?"

"Doshtudira naj in prichne zhiveti svoje zhivljenje."

"Po amerishkem receptu? Toda tudi amerishki otroci sedaj ostajajo doma, ustanavljajo druzhinska podjetja."

"Vse je dobil. Ima svoj televizor in video."

"Hochete rechi, da je razvajen? Morda pa tudi osamljen, ko je gotovo notranje razdvojen. Znal bi nanizati tiste kljuchne tochke, ki se nikakor nochejo sestaviti v enotno osebnost."

"Moram pa rechi, da je skromen. Ne zapravlja. Vozi se s kolesom."

Molchita. On pomisli, da sta se njegova mati in njegov oche razumela, bila sta kot eno bitje, ki se dopolnjuje. Ni poznal prepirov in ochitkov. Tudi njegove tete in strici, vech kot pol stoletja so zdrzhali skupaj. Vse vojne, jeche in preganjanja jih niso razdvojile. Toplo druzhinsko vzdushje je njegova zakladnica, toplina praznikov in srechanj. Samo dobro so govorili drug o drugem. Tu pa te vechne zgodbe, kdo je kriv, kdo je zafural. Razlike med generacijami ne bi smele obstajati, lahko bi samo dopolnjevali drug drugega, tisti, ki gledajo naprej, in tisti, ki razumejo pomen lastnih korenin. Na kaj naj se chlovek zanese? Saj smo res na prelomnici, komaj sto let od ljubljanskega potresa. Sprashujemo se, kaj je resnichna ljubezen. Dobrodelne ustanove so jo izobesile na svojo zastavo, uporabljajo jo vsepovsod. Tudi ko priporochajo nakup pralnega stroja ali avtomobila. Prepoznati pa jo je mogoche samo v srcu. Toda tudi dobri sosedje nekaj zalezhejo.

"Morda veste, gospa soseda, da zhivimo na prelomnici?" skusha pogovor zapeljati v bolj mirne vode.

"Tudi sama sem nekaj slishala o tem," mu odvrne ona.

To je dejstvo, da smo na prelomnici med Alpami in Dinarskim gorstvom. Glasovi na tv se nekoliko znizhajo, skoraj utihnejo, zato pa malo mochneje zadoni spev Tristanovega akorda iz Wagnerjeve opere.

"Na deveti stopnji zhivimo, gospa soseda, levo in desno od nas je osma, malo dalje she ta, po Richterjevi lestvici."

"Gotovo to vpliva na nashe pochutje?" reche ona in si ga tokrat v resnici z zanimanjem ogleduje.

"Na prelomnicah se nahaja sevanje, elektrichna polja, deluje zemeljski magnetizem. Nihche ne ve, v katerem snopu se nahajamo. Vsi izpuhi v ozrachje ob avtocestah. Vrsta nepojasnjenih nesrech. In she dejstvo, da zhivimo na nekdanjem mochvirju. Podzemne vode, ki nachenjajo tla. She pred desetletji so bili v nashem predmestju ribniki."

Pomisli, da samo cvetje in drevje ob hishah pomeni zashchito, malo topline in zavetja. Ponosna stoletna drevesa pa neusmiljeno padajo. Tudi v hribu jih nachenjajo rak in plini. Mnogo je teh nenormalnosti, najvechje zlo pa je pomanjkanje nezhnosti in topline, prave medsebojne blizhine. Ne obnese se, che ljubezen samo hlinish. To se ne obnese. Nastanejo napetosti, kot so stalni potresi na prelomnici. Vsa majhna nezadovoljstva zastrupljajo zhivljenje, kuzhni bacili so, ki se tihotapijo v nas in bolj malo je pomembno materialno bogastvo.

"Tudi sama sem nekaj opazila," reche ona. "Ta kraj, od nashega vrta, chez sosednji vrt, pa do krizhischa na vzporedni cesti, nato dalje kakshnih dvesto metrov proch, do naslednje ulice, ki poteka pravokotno, tam, skoraj v vsaki hishi imajo koga, ki je, kako bi dejala, malo prizadet."

"Prav imate, gospa soseda, che greva kar po vrsti v smeri, ki ste jo nakazali, najprej poleg vas, hcherka je umrla za rakom, nato sosednja hisha, gospa se zdravi na psihiatriji, poleg se prepirajo za dedishchino, tudi lastnik ni bil chisto pri pravi. Potem chez cesto, tisti dve sestri, stalno pri profesorju za podstrehe. Joj, in chez cesto, gospa je shla pod vlak."

"Najvech je moshkih, v zrelih letih, sami zhive, ali pa pri starshih, samo na matere kriche… Potem, pomislite, pri tistem peklenskem krizhischu, kjer je skoraj vsak dan prometna nesrecha. Tam drve kot zmeshani. Kdor pa zapelje s stranske ceste, kot bi mu odpovedal radar v glavi..."

"Prava katastrofa, bermudski trikotnik v najlepshi ljubljanski predmestni chetrti. Resnichno, v hishah ob tistem peklenskem krizhishchu, v vsaki je kdo, ki je mochno prizadet."

"Odshtekani. Vsi po vrsti. Vegetirajo. Samo she na pse in machke se navezhejo."

Pomisli, da so te hishe, obdane z vrtichki, v resnici urochene. Priklenejo te nase kot z verigo, prehitijo te najlepsha leta, zapeljejo v ugodje, da ostanejo samo sanjarjenja. In pri tistem peklenskem krizhishchu brze novopecheni golobradi podjetniki s svojimi ljubicami. Mamice sanjajo o uspeshnih karierah svojih ljubljencev. Ti pa najraje zvizdnejo na kakshen zhur, vchasih kakshno polozhe, nekateri se zafiksajo. Toda ni pravega zadovoljstva. Bilo je fino. Toda potem zashchiplje v trebuhu. Punchki postane slabo! Kaj si pochela, ljubica? Kje si bila vso noch? Pri prijateljici! Malo smo plesali! Kaj pa naloge? Shit, pa naloge! V nedeljo gremo k stari mami. Jaz ne bi sla. Pa nova ochetova znanka. Nekaj se govori. Pa nova mami? Rolke bi rada! Potem odleti, kot bi imela peruti.

"Tudi jaz bi odshla! Kamorkoli!" reche gospa soseda.

Nadebudni mladenich hiti po hodniku, samo pogled vrzhe v dnevno sobo, nekaj zamrmra. Ona polozhi prst na ustnice. Nobene delikatne teme vech. Vse je neizpeta pesem, kot bi se ves chas obnavljala zgodba o Lepi Vidi.

"Kam bi odshli, gospa?" reche in preneha z zobanjem peciva. Ona se ochitno oddahne, ker drobtine ne padajo vech na tla in na namizni prt.

"V London bi shla! Tudi pesh!"

"Morda bi v Londonu spoznali kakshnega lorda. Postali bi milady. Tu pa imate lepo hisho, v elitni chetrti, pod hribom, na katerem je ustvarjal Cankar. In, gospa soseda, postajamo svetovna prestolnica, metropola."

"Kar norchujte se."

"Lepega in mladega, s kupom denarja. Nich vech ne bi bilo treba vsako jutro na raboto, in to s kolesom. Morda she lozho v Metropolitanki?"

"Nekaterim je zrasel plevel v glavah, gospod sosed. Pulijo se zaradi potk in plevela."

"Odisej, veliki popotnik, pa je komaj chakal, da se je vrnil domov. Nashe Lepe Vide pa odhajajo, kot bi jim gorelo pod nogami."

Spet zazvene akordi iz Wagnerjeve opere. Ob njih te prevzame srh. Tudi zato, ker se zavedash, da morajo pevci premagovati nechloveshke napore. Redkejshi so kot diamanti tisti, ki to zmorejo. Spravljajo v delirij svoje obozhevalce in obozhevalke. Predstave so razprodane za sedem let vnaprej. Poslushalci prihajajo v majhno nemshko mesto, v Bayreuth, v gledalishche, kot si ga je zamislil skladatelj. Spevi pa delujejo kot neskonchen orgazem. Ta glasba uresnichuje nekaj nadzemeljskega, umirja negotove in vznemirjene, spravlja jih same s seboj.

"Kaj pa Avseniki? Kaj pa Prleshka jesen?" vzklikne on bolj za shalo in she pomisli, da bi se prilegel kozarchek rizlinga, ampak od neposrednega proizvajalca.

"To je zame poden!" reche ona vzvisheno.

"Torej prisegate samo na Wagnerja?"

"Rada imam Wagnerja! Ljubim mozhe na konjih, ponosne osvajalce. Velikane duha. Samo kdor se danes uveljavi v Ameriki, nekaj velja."

"Mi, ki ostanemo, morda bo iz nas dobra kostna moka?" reche on pomirjujoche, sprijaznjen z usodo.

"Ta vash cinichni humor," odvrne ona in se malce nasmehne.

"Morda pa mi zhe imamo Ameriko? Tako pravijo nekateri, ki so videli svet."

"Kdo pa pride k nam? Koga pa mi sploh zanimamo?"

"Pridelujemo izvrsten fizhol. Senzacija je, da ponekod she izdelujejo zobotrebce rochno."

"In vi ste ponosni, ker ste pridelali nekaj paradizhnikov na vashem vrtichku?"

"Poglavitno je, da zna chlovek uzhivati v drobnih stvareh. Tudi takih, ki hodijo po dveh nogah. Koliko lepote gre vsak dan mimo nas. In tudi polna zrelost, izkushnje, bohotne obline. Kaj je lepshega kot sprehod po Plechnikovem nabrezhju ob Ljubljanici, pod vrbovimi vejami? Se zavedate, da takih dreves ni nikjer na svetu? Tudi frajtonarici rad prisluhnem. In nasha prelepa ljudska pesem!"

"Karto imam za Bayreuth," reche ona zmagoslavno.

Ozek, preluknjan trak, kot malo boljsha tramvajska vozovnica. Sedezh prav v zachelju, da lahko samo slutish, kaj se dogaja na odru. Vedno v avgustu, v sredo, ob sedemnajst petnajst bo prispela na posvecheni kraj.

"Gospa soseda, svetujem vam, da ob prihodu v Bayreuth poljubite tla, tako kot stori papezh na potovanjih. Takrat se vam bo izpolnila najsvetejsha zhelja."

"Nesramni ste, gospod sosed. Kaj pa vi? Vi obozhujete tistega Chajkovskega. Njegovega Onjegina."

"Obozhujem nezhne takte, zaljubljeuost Tatjane v prvem dejanju. Njen nemir, ko izpove najlepshe, kar je v zhenski dushi."

"Sanje osemnajstletnice?" odvrne ona prezirljivo.

"Ljubezen, ljubezen, gospa soseda, ki te prevzame kot vihar. Brez pomisleka, brez zadrzhkov. Rezhiser opere Onjegin skladatelja Chajkovskega je dejal pevki Vishnjevski, ki je gostovala tudi v Ljubljani, ko je pripravljala vlogo Tatjane: – Premisli, Tatjana je kot trenutek, ko se dekle spusti s sankami po hribu navzdol. Brez premisleka, vihravo, ne tako, kot jo igrajo ostarele primadone. – Nasproti nezhnemu Chajkovskemu, ki je prvich privedel na oder zhive ljudi, ne eksotichnih princes, pompozna velichina, neskonchno trajanje, ki te odvrne od sedanjosti. Wagner je pripravil Hitlerja do transa, da je po neki predstavi zapovedal napad na Poljsko. Sanje o vsemogochni slavi, sanje bogov, ki poskushajo obvladovati svet in zhivljenja ljudi na njem, dokler slava na zatone v nordijski Walhali, prebivalishchu bogov, v sozvochju smrti in intrig, zavisti in norosti."

"Brez dramatichnosti, brez dogajanja, ta vash Onjegin," reche ona s kanchkom posmeha.

"Vizije nadnaravnega in sposobnost vzhivljanja v najbolj nezhna chustva, to je Chajkovski. Ko je napisal prvo dejanje Onjegina, je poskushal samomor. Zato je Tatjanina tozhba tako preprichljiva, ko jo Onjegin zavrne. In on, vzvsheni postopashki gizdalin, svetovljan in brezchutnezh, mar je tezhko najti mnogo njemu podobnih tudi v danashnjem chasu?"

"Wagnerjevi junaki premikajo svetove, nadchloveshki so, vsemogochni."

"Resnichno. Pesnik Lenski v Onjeginu pa je preobchutljiv. Nekoch ste dejali, da je Onjegin brez dramatichnosti. Ali ni dovolj dramatichno, che dvorni lizuni in spletkarji ubijejo pesnika? Hitler je bil v transu, ko je poslushal slavne zbore. Zagorela so mesta in vasi. Ta moj Chajkovski pa je v Onjeginu naslikal podobo depresije, nemochi, ko se chloveku izmakne najpomembnejshe v zhivljenju. In tudi njemu, vsemogochnemu Onjeginu, niso prizaneshene muke, ko konchno spozna, da ljubi Tatjano. Depresije pa so znachilnost nashega chasa. In veliki spev Lenskega pred dvobojem. Vsa slutnja prehoda v vechnost, v onostranstvo?"

"Zhelim, zhelim poslushati celotni Ring, celotni Prstan Nibelungov," she reche ona in doda: "Vi pa kar poslushajte vashega Onjegina."

"Bolechine pesnikov so nekaj staromodnega. Najprej so bili moderni oporechniki, potem politiki, sedaj so na vrsti poslovnezhi. Mi pa se reshujemo iz dneva v dan. Z nekakshnim norim upanjem, da bomo naleteli na chloveka, ki bo sposoben dojeti nashe dvome."

Potem pa reche ona, da pojde nato she v Firence, in potem morda v Izrael. She k bolni prijateljici, ki ima raka, stopi na obisk. Morda she odlochen nasvet sinu, naj se oprime shtudija, ker ga ne bo vech vzdrzhevala. Morda pa odide v drugo galaksijo, kot je nekoch slikovito dejala. V lebdenje, ki je tudi nachin bivanja. Chesar vedezhevalka ni znala pojasniti, na tisto bo odgovorilo zhivljenje. Che ne sedaj, pa kdaj pozneje. Che ne v nashi generaciji, pa v naslednji.

Odhaja po poti, posuti z drobnim peskom. Kamenchki shkripajo pod stopali. Listje prijetno shumi. Nato pa se mu zazdi, da je v tleh rahlo zadrhtelo. Se bo znova oglasila prelomnica? Nekoch se mora oglasiti, ko vendar prebivamo na deveti potresni stopnji. Nato pa zazveni Tristanov akord, tisti znani akord iz Wagnerjeve opere, motiv v a-molu, ki je potem transponiran po tercah v c-mol ali v c-dur. Torej je tudi veliki skladatelj obchutil tesnobo in hrepenenje, nemoch chloveka. Toda njegova dela se lahko razlaga tako razlichno.

 

_____