Revija SRP 45/46

Boris Vishnovec

SKRIVNOST V MOCHVIRJU III

 

SKRIVNOST V MOCHVIRJU

 

V

Katja si je pripravila blazino na polozhnem travnatem bregu v blizhini pomola, kjer je sameval njen choln. Nekajkrat je she pogledala po reki navzgor, kamor je izginil Brane. Parkrat se je she osvezhila v prijetno hladni vodi, vendar se je zadrzhala na plitvini, kjer ji je voda segala do kolen. Potem se je zastrmela v prelepo pokrajino onkraj reke, v travnike in oddaljene gozdove. Nato so jo rahlo uspavali prijetni sonchni zharki.

Prebudil jo je hlad, ki ji je oblil telo. Odprla je ochi in zagledala nad seboj kopreno oblakov, chez katere je she komaj prodiralo sonce. V daljavi onkraj reke se je pasel konj in vchasih zarezgetal ter nekajkrat udaril ob tla s kopiti. Nato se je pognal v tek po travniku. Griva mu je plapolala v vetru, ki se jo ochitno stopnjeval. Tam, od vikendov so prihajali razposajeni otroshki glasovi. Na odmaknjeni kmetiji, najblizhja tochka, sredi polj, na nekoliko privzdignjenem pobochju, je nekdo delal na njivi. Ko se je dodobra prebudila, se je shele zavedla, da sameva ob pomolu na neznanem rechnem bregu. Potem se je spomnila Braneta in pogledala na uro. Prichakovala je, da se bo vsak hip pojavil. Toda reka je samevala. She veter ni razgibal gladine. Oblaki pa so pochasi pricheli dobivati temnejsho barvo. Spomnila se je, da je znanec, pri katerem sta si izposodila choln, napovedal slabo vreme. Pomislila je, da se je zato Branetu tako mudilo s potapljanjem.

Mozhak, ki je delal v blizhini oddaljene kmetije, se je priblizhal reki. Dolgo jo strmel v dekle, ki je nestrpno chakala fantovo vrnitev. Spomnila se je, da ji je nekaj govoril o prigrizku. Pogledala jo napravo za zhar, poskushala sestaviti gorilnik in prikljuchek za plin, toda poskus je kmalu opustila. Pomislila je, da v vetru, ki je polagoma narashchal, ni primerno prirejati piknika. In kako se bova vrnila do avta, che bo veter narashchal? se je prichela sprashevati. Spet se je razjezila na Braneta, pomislila, da mu jih bo napela, ko se bo pojavil, vseeno pa jo je prichelo rahlo skrbeti. Kaj che se mu je pripetila nezgoda? Na koga naj se obrne? Vikendashi so pospravljali dvorishche in nalagali opremo na avtomobil.

– Kaj pa gospodichna? – se je pojavil ob bregu mozh, ki je pred tem delal pri oddaljeni hishi.

– Prijatelja chakam – je odvrnila.

– Ali boste choln kar pustili v vodi? – je dejal mozh, precej zanemarjenega videza. Zhe dolgo ni videl britvic in mila. V obraz pa je bil porjavel, kot bi se vrnil z letovanja. Precej obilen trebuh in zvedave ochi.

– Ko se prijatelj vrne, greva dol, tja, kjer sva si izposodila choln, – je mrko dejala.

– Pa vso opremo? Rajshi prichnite pospravljati. In choln morate dvigniti na breg, – je she dodal mozhak.

– Bo zhe prijatelj naredil, – je namrgodeno zamrmrala Katja.

– Chemu ga ni nikjer? – je bil mozhak radoveden.

– V reki je!

– V reki? Pa zdaj pred nevihto!

– Ko se je potopil, je bilo she lepo vreme.

– Tu pri nas se vreme hitro spremeni. A je vash fant potapljach?

– Shla sva na izlet, – je dejala Katja.

– Precej vej je v tolmunih. Da se ni zapletel v kakshne ovijalke?

– Ali naj grem ponj? Tako v kopalkah! Saj ima opremo, masko in vse ostalo.

– No, che se znajde pod vodo. Zhivo blato je mnogo bolj nevarno.

– Sem zhe slishala! Ali je povsod, kamor stopish?

– Tam chez, v jezercu v gozdu. Tam vedno nekaj raziskujejo. Tako je tam, kot che bi prishel sem pred tisoch leti, – je dejal mozhak in si ogledoval dekle, ki si je hitro obleklo pulover in navleklo nase hlache ter vetrovko.

– Upam, da danes ne pojdeva she tja, – je dejala Katja in pomislila, da je Brane res malo usekan, da bi ji hotel pokazati tudi kolishcharsko jezero.

– Danes prav gotovo ne, – je dejal mozhak in se nasmehnil. – Ob koncu poletja se tu viharji zdivjajo. Hladen zrak iz gozdov se spusti do sem. Ob takem viharju je nekoch lastniku vikenda skoraj odneslo otroka. Dva sta ga morala drzhati, da ga vrtinec ni odnesel.

– Kaj bom morala she dozhiveti? – je dejala Katja in nemochno opazovala, kako so se lastniki vikenda odpeljali po precej razmajanem kolovozu, tik nad grabnom, ki se je zlival v reko malo nad pomolom.

– Malo bom pritrdil choln, – je she dejal mozhak.

– Saj voda vendar ne bo narasla za pet metrov, – je zaskrbljeno vprashala Katja.

– Tu se nich ne ve! – je pripomnil mozhak, – she k zhivini pogledam. Ko se pa vash prijatelj vrne, se oglasita pri meni. In nich se ne obirajta. Tu treska vsevprek kot ob koncu sveta. In choln povlecita na breg, che se hocheta she kdaj peljati z njim.

Veter je polagoma narashchal. Tudi gladina je prichela rahlo valovati. Vendar od reke ni bilo nobenega znaka, da se bo kdo kaj kmalu prikazal. Samo kakshna riba se je vchasih pognala iz gladine in s pljuskom udarila nazaj. Kaj pochne? Da se mu ni kaj hudega pripetilo! je Katjo minilo tudi do jedi in prichela je pospravljati stvari v nahrbtnik, se skljuchila pod breg in prichela opazovati gladino.

 

_____

 

Brane jo obstal ob polici, na kateri je mirno zhdela riba velikanka. Ni se zmenila zanj tudi, ko je prichel pripravljati aparat in flesh. Nekakshen drget mu je shel skozi telo, kot che bi ga oplazila elektrika, in zdelo se mu je, da slishi nekakshen chuden zvok, ki ga ne zna pojasniti. Pomisli, da je to vse od razburjenja, ker se mu je izpolnila zhelja, da bo ribo velikanko lahko slikal in pokazal prijateljem fotografijo. Zijali bodo z odprtimi usti. Vsa je belkasta in gotovo skoraj slepa. Vse zhivljenje je prezhivela v globini in se samo v temnih nocheh, morda ob viharjih odpravila na izlet po reki. Trnkarji niso mogli do nje.

Pripravil je fotoaparat in prichel pritiskati na sprozhilec. Premaknil je podvodni flesh in zajel ribo iz drugega kota. Tako jo je lahko zajel v celoti. Nato se ji je priblizhal, da je zajel samo njeno glavo. Spet je moral popraviti razdaljo in zaslonko. Rachunal je oddaljenost in uposhteval dejavnik, ki ga je treba uporabiti zaradi loma vode. Potem pa je napravil she vech posnetkov s spremenjeno zaslonko, che bi se morda pri prejshnjih posnetkih kaj zmotil pri izrachunu in tudi zaradi osvetlitve, ker se je vse dogajalo v globini, do koder niso segali sonchni zharki.

– Pridna riba, – je govoril. – Saj bi te lahko pobozhal. Ne vesh, kako so se mi smejali zaradi tebe. Dejali so, da sploh ni mogoche, da bi v reki dochakala starost tako ogromna riba, in sploh, da she nihche nikoli ni videl tako ogromnega sulca.

In she en posnetek.

– Spet bom moral malo premakniti luch.

– Kazhe, da v blizhini tvoje police tok miruje. Najvechji sulec na svetu. In ti hlodi, ki se pregibljejo mimo naju, so morda tvoji sorodniki.

– Ampak ti si najvechji. Dobri duh reke. Gospodar tolmunov. Prijatelja sva. Lepo si mi poziral.

Tedaj se je velika riba premaknila. Sprva narahlo, potem obstala, kot bi chakala da ji sledi.

Pochasi plava za ribo. Sledi ji navzgor proti izviru, kjer voda postaja bolj bistra.

Tudi riba se dvigne blizhe povrshini. Obstane na krajih, kjer so nanosi mulja, kjer pogledujejo iz peska vbokline predmetov.

Tam prichne kopati z lopatko, ki jo nosi s seboj. Ne more verjeti… Nazobchana kamnita ost iz pradavnine, sulice iz kovine. Ko razkoplje mulj, najde koshchene trnke iz jelenjih rogov. Znova se ustavita. Kmalu bosta blizu mostu, kjer reko prechka cesta. Tok je tu hitrejshi. Na prelomu pod plitvino se riba ustavi. Nato se odmakne. Potapljach prichne kopati po mulju in kmalu naleti na kovino. Krasen mech iz bogve katerega spopada. Dragocene podobe na rochaju, malce rjasto rezilo, toda resnichna dragocenost. V blizhini prstan in zhensko okrasje.

Tam, na muljnatem dnu, pokrita skozi stoletja in tisochletja, sprijeta in stisnjena, nekakshna kovinska zmes, kot luskinasta preobleka chasa. Zave se, da se v njej skriva dragocena najdba, morda prgishche novcev, morda zhensko okrasje, morda drobci kovinskih sponk, ostroga ali darilna posoda. Zato pa bo potem dragoceno najdbo ochistil, odstranil nesnago in rjasto prevleko, da se postopoma izlushchi kot biser v shkoljki dragocen predmet iz davnine, da dobi lesk in sijaj, da zazveni v lepoti, ki je premagala tisochletja. In poleg sijaja in dragocenosti spregovori o lastniku ali lastnici iz davnega chasa, da lahko prisluhne dihanju in besedam, da prepozna obraze in dihanje in vzdihe in upanje ali strah in morda vechni strah, skrb za prezhivetje, za iskanje varnega prebivalishcha v krogu prijateljev. V lesku zakopanih novchichev, ki jih je skushal neznani lastnik pred stoletji prikriti pred zasledovalci, z upanjem, da se bo kmalu vrnil ponje, pa mu je zlo ali nesrechna okolishchina preprechila vrnitev. In nato prekrije dihanje in upanje sipki prah pozabe, gladina reke, ki vsrka zadnji chlovekov dihljaj, da ne prodre vech do njega topotanje divjih vojska, premikov, nasilja.

Klici, kriki, beg in upanje v vrnitev in morda chudezhna reshitev, vse do naslednjega pogroma, s spominom na ognjene zublje, na povelja in rozhljanje mechev. Klici obupne nemochi so v teh drobnih okraskih, ki jih odgrinja pozabi iz zbitih, muljnatih tal, v plapolanju vodnega rastlinja. Prikazhe se mladosten zhenski obraz z zlatimi nitkami v laseh, ko jo obchudujoche in vchasih pozheljivo spremljajo s pogledi. Lahko je v rahli laneni obleki, z zlatimi okraski na uhanih, z ogrlico iz dragocenih steklenih kroglic, chudovito presojnih in obarvanih, s sponko za obleko, z lasmi, povezanimi v chopke, da nato planejo kot osvobojeni in se razlijejo po nezhnem vratu in hrbtu. In potem ti znaki na okraskih, ki skrivajo svoj pomen, svojo prikrito izpoved, ki govore o prichakovanju, o upanju in o skrivnostih, da lahko nastane iz tega zgodba, pripoved in razumevanje. In tedaj ni vech meje med tisochletji, je samo she sporochilo.

Zato, morda zato je usmeril svoj korak v mochvirje, kjer so ohranjena sporochila iz preteklih zhivljenj, kjer v chudnih preobrazbah nastajajo podobe, ki segajo vse v danashnji chas. To je tista njegova skrita zhelja, ko zheli razbrati skrivnostno govorico voda in rechnega dna in teh sporochil iz preteklosti in vseh najdb, o katerih je slishal v mochvirju in je vsaka plast, vsak kanal, vsak jarek lahko zgovoren prichevalec in kazalo minevanja in hkrati tudi sporochilo in namig, namig, kako naj prezhivi to svoje zhivljenje, ki se tolikokrat znajde na razpotjih. Ta misel ga zhene po samotnih tolmunih, ta misel ga bo morda pognala k zvezdam, kjer se tudi skrivajo odgovori, in she najbolj skrit zapis v govorici mrtvih, ki jih skriva preobrazba in nastajanje, izginjanje in porajanje, in se misel lahko dvigne kot prelet mochvirne ptice, zakrinkana kot najdba v shoti ali rechnem dnu. Da, tu, tu so skriti odgovori, tu se lahko zave svojo ranljivosti, v sledeh o izginulem chasu, ki je zabrisan v plasteh rechnega dna, kamor je chlovek namenoma ali po nakljuchju odmetaval dokaze o svojem bivanju. Tu lahko najde vzroke za svoje nadaljevanje, opravichilo za svoje pochetje, zaklad, pravi zaklad, si misli, in obchutki, ki te preshinejo, ko lahko spregledash marsikaj, ko si lahko marsikaj dopovesh in ko si lahko ogledash dejanja, ki so onkraj nashih podob, pa se z nezmotljivo gotovostjo prenashajo od enega do drugega zhivljenja. To je prava skrivnost, ki jo je skushal odkriti, ko se je podal na negotovo pot, in lahko izgine brez sledu, razblini se kot dim v pushchavi, kot truplo v globini, kot prah v vetru. Ali pa razvozla skrivnosti na nevidnih straneh nebesnih teles, nevidne misli v chloveshkih dushah, ko prikliche nezavedno v zavedno in konchno spozna svoj lastni jaz, svoje lastne sence dvoma o smiselnosti svojega pochetja. Zato vsi ti prelomi v chasu, ta gibanja ljudstev, ti zidovi in meje, ki se pozhenejo iz notranjosti in skushajo premagati in zashchititi obstojeche stanje, da nato razpadejo sami od sebe, skrepenijo in izginejo brez sledu.

Dokler! …

Dokler se ne pojavi nekdo in skusha pogledati v skrivnost.

Spet sta se spustila chez plitvejshi del reke navzdol proti tolmunom. Svetlobo in prozornost plitvega dela reke je v tistem hipu prekrila senca. Gladina je potemnela in povrshino so pricheli brazdati valovi. Torej se priblizhuje nevihta, je pomislil Brane. Poslabshanje pa je prishlo precej prej, kot je prichakoval.

Mogochno ribje telo je v tistem hipu obstalo. Potapljach se ji je priblizhal. V dnevni svetlobi tik pod povrshino si jo je lahko she enkrat ogledal. Dotaknil se je gladke luskinaste povrshine, zdrsel z dlanjo po trupu. Riba je nato zamahnila z repom in se kot vodna vila oddaljila, obstala she za hip in se kot senca premaknila proti globljim predelom reke.

Potapljach se je s hitrimi zamahi zachel vrachati k samotnemu pristanu. Pomislil je, da je Katja gotovo zaskrbljena, da jo je morda obshla groza pred viharjem, ker takoj, ko v tej samoti izgine sonce, prevladajo poshastne sence. Zamahi vetra lomijo veje in upogibajo shope trsja. Voda prichne vznemirjeno valovati. Plaval je, kolikor hitro je mogel, ker ga je ovirala oprema in predmeti, ki jih je nabral v rechnem mulju. Skoraj ne bi mogel verjeti, da se mu je vse v resnici zgodilo, che ga ne bi o tem preprichali predmeti, ki jih je nabral tudi z ribjo pomochjo.

Obstal je ob pomolu, kjer sta se utaborila s Katjo. Dekle je veselo steklo do vode in podal ji je masko ter dele opreme, predvsem pa predmete, ki jih je nashel v reki. Najvechjo dragocenost pa je predstavljal film s posnetki.

Zabredel je v plitvino in stopil na breg.

Katjina prisrchna dobrodoshlica se je kmalu spremenila v ochitke, ker jo je pustil samo. Predvsem pa dejstvo, da bo v vetru, ki je narashchal, zelo nevarna vrnitev s cholnom do avta.

– Slikal sem ribo velikanko, – je dejal Brane in se ozrl po oblachnem nebu.

– Samo, da si se vrnil! Nisem vedela, na koga naj se obrnem?

– Zhelel sem si, da bi se potopila z menoj.

– Videla bom fotografije.

– Sedaj se mi ne bodo vech smejali!

– Prava figa, che bi se smejali. Spravi se iz potapljashke obleke.

Mozhak, ki je prej delal na polju in ogovarjal Katjo, se je znova priblizhal. Tudi on je zaskrbljeno pogledoval v nebo. Pregledal je vezi pri svojem cholnu in nato dejal:

– Pomagal vama bom spraviti vajin choln na breg!

Prve kaplje dezhja so prichele udarjati ob vodno gladino.

– Joj! Ne bova se mogla vrniti! – je zajavkala Katja.

– Kar pri meni bosta pochakala, da mine nevihta, – je dejal mozhak in pripomnil, da se pishe Jezernik. Katja je ob tej novici kar otrpnila. Toda veter je divjal vedno bolj in grozilo je, da se vsak chas ulije gost dezh.

– Zagrabita opremo. Pomagal vama bom, da jo odnesemo do mojo hishe.

Katja in Brane sta brez besed sledila njegovim navodilom in shla za njim po stezi chez travnike, po blizhnjici, ki jo je verjetno poznal samo on.

Veter je postajal vse mochnejshi. Kaplje so divje udarjale v obraz. Kmalu so bili vsi premocheni. Ohladilo se je. V mraku so prishli do hishe.

– Stopita v hisho. Prizhgal bom luchi. Stvari pustita v vezhi.

Katja in Brane sta obsedela na leseni klopi ob pechi v veliki dnevni sobi. Voda jima je curljala z obleke. Zeblo ju je. Bila sta lachna. Mozhak je medtem zunaj pregledoval gospodarsko poslopje in poskrbel za zhivino. Nato je vstopil, zapahnil vhodna vrata in oknice.

Vihar se je razdivjal.

– Malo si odpochijta, – je dejal mozhak, pri katerem sta se znashla, in dodal: – Najprej kozarchek zhganega, da se ne prehladita. Pozneje bom pogrel mleko. Preoblecita se. Tudi blazino imata. No, za silo se bomo zhe pretolkli.

Veter je prichel nabijati po oknicah.

Otrplo sta sedela ob pechi. Srkala sta toplo mleko in prijetna toplota se jima je razlezla po telesu. Brane se je shele sedaj prichel zavedati nevarnosti, v kateri se je znashel. Za las se je izognil nevihti, ki bi se utegnila v reki zanj tragichno konchati. Dosegel je tudi zazheleni cilj. Katjo je malo skrbelo, kaj porechejo domachi. Morda bodo pomislili, da je zaradi nevihte ostala pri kakshni prijateljici? Upa samo, da je ne bodo pricheli iskati in sprashevati vsevprek pri znancih.

– Pri chudnem patronu sva se znashla, – je Katja potihem dejala Branetu.

– Pravi chudak, – je odvrnil Brane.

– To bi bilo primerno ime zanj. Dejal je, da se pishe Jezernik.

– Imenujva ga Jezernik. Ne! Kar Chudak mu reciva.

– Pa naj bo Chudak! Samo slishati ne sme, kako ga imenujeva.

– Kot v kakshni charovnishki votlini. Vse te nagachene zhivali. Upam, da ne hrani chloveshkih okostij in lobanj.

– Ne strashi me! – se je Katja stisnila blizhe k Branetu.

S polic so vanjo zrla steklena ochesa nagachenih mochvirnih ptic. Race vseh vrst, pa zherjavi in shtorklje. Tudi nekaj eksotichnih primerkov ptic selivk, ki jih je Brane videl prvich, je popestrilo pisano druzhbo. Poleg tega je bilo na policah precej predmetov, ki so jih nashli pri raznih delih v mochvirju, pri kopanju jarkov in globljem oranju na polju. Pravo majhno arheoloshko najdishche.

Chudak se je zopet vrnil z dvorishcha in poskrbel, da je ogenj v pechi zagorel.

– Noch bo hladna, – je pripomnil Chudak. – Vchasih se sredi poletja spusti temperatura skoraj do nichle. Posebno se ohladi, che zapiha hladen veter.

– She pred nekaj urami smo skoraj umrli od vrochine, – je zastokala Katja.

– Sedaj je nemogoche, da bi se vrnila s cholnom po reki. Zadnji avtobus je zhe odpeljal iz vasi. Pa tudi pot do postaje je sedaj neprehodna, – je razlagal chudak.

– Zhivo blato, – je Katja pomenljivo pogledala Braneta.

– Od kod pa so vsi ti predmeti in nagachene ptice? – se Brane konchno ni mogel ubraniti radovednosti.

– Marsikaj se najde ob kopanju grabnov, pa tudi na plitvinah ob reki, kadar se ob sushi vodna gladina znizha. Zhivali, ki jih vidita, sem sam nagachil. Ko se zdani, vama pokazhem svojo zbirko nagachenih zhivali, tudi rib, v prizidku za hisho. Tudi za lovce in ribiche kdaj nagachim kakshno zhival.

– Vidim, da ste tudi arheolog? – je sprasheval Brane.

– Tu smo vsi arheologi. Tudi pravim arheologom pomagamo. Najemajo nas za izkopavanja, ali pa potem, ko je potrebno znova zakriti najdishche. Pa she vi povejte, – je bil tudi mozhak radoveden, – ali ste v reki nashli kaj posebnega?

– Vedno se kaj najde, je odvrnil Brane. – Danes mi je zmanjkalo chasa. Upam, da bo posnetek ribe uspel.

– Kakshne ribe? – je mozhak kar poskochil.

– Nashel sem ogromnega sulca. Pravega velikana. Prvich sem ga videl, ko smo se nekoch potapljali s prijatelji. Oddaljil sem se od ostalih. Prishel sem do izredno globokega tolmuna. Zhdel je pri tleh... Na neki polici... Potem so se mi vsi smejali, ko sem pripovedoval o tem. Imam ga na posnetku. Danes sem ga presenetil. Upam, da bo razvijanje uspeshno in da ga nisem kaj polomil pri slikanju zaradi globine in teme.

– Kako pa ste ga osvetlili?

– Pri potapljanju imam vedno s seboj baterijo. Pri slikanju si pomagam s fleshem.

– Rad bi videl sliko, ko bo narejena. Kaj takega! – je vzkliknil Chudak. – Veste, tudi jaz sem marsikaj nashel. Kar vidite v sobi, je samo neznaten del moje zbirke. Prave dragocenosti pa hranim v prizidku za hisho. Tam tudi delam, kadar moram nagachiti zhivali. Pa tudi opremo hranim, dragoceno opremo jezdeca in njegov mech in oklep.

Katja je medtem zhe pomalem dremala in si zhelela samo she, da se iztegne na blazini.

Brane pa je kar poskochil. Tudi Katja je spet ozhivela, ko je prichel mozhak pripovedovati, kako je prishel do dragocene najdbe.

– Do hishe se pride po komaj utrjeni makadamski poti. Potem pa se prichne malo boljsha pot, ki vodi do vasi, pravzaprav do zaselka. Na drugo stran pa se pride do ceste proti sredishchu vasi. In ravno tam, kjer je prikljuchek na glavno cesto, je bilo nekoch jezerce zhivega blata. Potem se je vishina talne vode zaradi odvodnjavanja in novih kanalov znizhala, kolikor je bilo mogoche, precej oster zavoj je tam, no, dejal sem, da smo tam kopali najprej kanal, da je voda dokonchno odtekla, vse do reke, zhivo blato je skoraj izginilo. Tedaj so najeli domachine, da smo pomagali pri gradnji ceste. Nekaj domachinov in jaz smo bili na odseku pri cestnem zavoju, in tam, ko smo prishli skoraj do peska, smo naleteli na konja in jezdeca. Popolnoma ohranjena! Jezdec v blestechem oklepu! V rokah je drzhal mech! Konj s sedlom in z uzdo, lepo okrasheno. She si lahko videl poteze na obrazu jezdeca, ko se je boril z globino, ki ga je goltala, konj pa je prestrasheno rezgetal, dokler ni najprej konja, nato pa she glavo jezdeca pogoltnilo mochvirje.

Vihar se jo stopnjeval. Sunki vetra so se zaletavali v oknice. Hisha se je vchasih stresla, da so se zamajala tla. Vchasih je prav blizu udarila strela.

– Lep vihar imamo, – je mozhak prekinil svojo pripoved. – Kaj che bi malo zaspali? Vidva tu na blazini. Dobro, da jo imata s seboj. She plahto vama prinesem, jaz pa grem v chumnato. Pa nich se ne bojta. Tu je zhe tako treskalo, da so to raziskovali neki znanstveniki. Oblaki se preprosto ustavijo nad tem podrochjem, skoraj nad hisho, in strele shvigajo, da je veselje. Najbrzh jo kakshna kovina v zemlji ali kakshna posebna ruda. Kdo ve, nikoli ne bomo vedeli, – je modroval mozhak.

Katja se je stisnila k Branetu in kmalu zaspala. Brane pa je she dolgo prislushkoval tuljenju vetra in pred ochmi se mu je she kar prikazovala riba velikanka. Nich kaj lagodno se ni pochutil ob vseh teh nagachenih zhivalih, she posebno, che je pomislil na konja in jezdeca, ki sta izginila v zhivem blatu. Nato se je polagoma potopil v rahel spanec in zdelo se mu je, da slishi mozhe, ki delajo pri cestnem odkopu.

Nato nekdo zakliche:

– Fantje, kaj je to?

– Res je, nekaj je v zemlji. Najbrzh kakshna zhival, ki jo je pozhrlo zhivo blato.

– Jaz pa mislim, da slishim odmev kovine.

– Dajmo, fantje, prav narahlo kopljimo, da ne poshkodujemo najdbe.

– Ali naj poklichemo arheologe?

– Tisti bodo vse samo zakomplicirali. Jarek bo zalila voda ob prvem dezhevju. Lahko kopljejo in raziskujejo drugje.

– Res je, mi pa to cesto potrebujemo, drugache se ne bomo nikoli izkopali iz mochvirja.

– In polja bo vedno znova zalivala voda.

Kopali so naprej in odstranjevali plast za plastjo. Pred njimi se je polagoma prikazoval jezdec na konju. Tak, belkast obraz, ki je na zraku polagoma temnel, nato oklep, roka, ki je oklepala sabljo, konjska glava in nato konjski trup, telo in noge jezdeca.

– Vsak bo nekaj vzel za spomin, – je dejal Chudak in Branetu se je zdelo, da she vedno slishi njegov glas.

– Prvi sem ugotovil, da je nekaj spodaj, – je nadaljeval Chudak. – Vzamem sabljo in oklep!

Vihar se je stopnjeval. Katja je zadrhtela v spanju in se tesneje stisnila k Branetu. Zunaj so udarjale strele in oknice so vechkrat zadrhtele, kot da bi kdo skushal vdreti v zgradbo.

Potem se je Branetu zazdelo, da znova slishi topot konjakih kopit, samo bolj glasno in razlochno kot tedaj v cerkvici za oltarjem. Tudi Katja je nekaj mrmrala v spanju.

Strela je udarila povsem v blizhini, da se je hisha znova mochno stresla in so oknice zaprhutale, kot bi nekdo sunil z mochnim predmetom. Lilo jo v nepretrganih curkih in zdelo se je, da ob hishi dere hudournik. Zdelo se je, kot da nekdo chofota po vodi in govori v chudnem, neznanem jeziku. In v trsju je zhdel mozhak, pri katerem prenochujeta.

Mozhak ochitno opazuje jezdeca in konja.

Topot konjskih kopit pa se nezadrzhno blizha. Neznanec na konju, ochitno vojshchak v oklepu, morda iz turshkih chasov, se je nezadrzhno blizhal in uzrl chloveka v trsju.

Z divjim klicem se je pognal za njim, she preden je uspel Brane zaklicati, naj se umakne, naj se skrije. Toda v spanju se ni mogel premakniti. Tisto je bila samo misel, ki jo je hotel izrechi.

Potem pa je nenadoma spoznal, da jezdec preganja gospodarja Chudaka, pri katerem sta z Katjo nashla zatochishche pred nevihto. Hotel je zakrichati, hotel je opozoriti chloveka v trsju. Jezdec se je nazadrzhno blizhal. Tedaj je chlovek v trsju spoznal, da gre jezdec naravnost proti njemu.

Topot konjskih kopit se je blizhal in z njim klici v neznanem jeziku, ki so spodbujali konja. Slishalo se je sopenje konja in rozhljanje kovinskih ostrog.

Jezdec je zaklical nekaj podobnega kot: Stoj!

Brane se je napol prebudil. Veter se je divje zaganjal v oknice. Pish zrachnega vrtinca je obdeloval zgradbo iz vseh strani. Bil je divji ples viharnih sil, da Brane ni vech vedel, ali se je v resnici znashel sredi mochvirja in nevidnih sil, ki usmerjajo zhivljenje, pa tudi tisto, kar je nevidnega in neznanega. Tudi Katja se je premetavala v spanju in se konchno stisnila k Branetu, ki se je kmalu spet potopil v spanje.

Toda konj in jezdec sta se znova prikazala. Tokrat mnogo blizhe chloveku, ki se je dotlej skrival v trsju. Chudak je bezhal chez travnik onkraj potoka, kjer je bil dotlej zakrit v trsju.

Jezdec se je nekoliko obrnil, se vrnil za kakih deset metrov proch od potoka. Begunec se je ozrl. Upal je, da ga nihche vech ne zasleduje. Pa se je jezdec samo odmaknil od potoka, da bi si pridobil zalet za skok chezenj.

She mochan klic, ki je spodbudil konja. Jezdec je v elegantnem skoku preskochil vodno oviro in se v hitrem drncu prichel priblizhevati beguncu. Ta je sedaj spoznal, da jezdecu ne more pobegniti.

Sunkovito je dihal in se poganjal proti koncu travnika, kjer se je znova prichel mochvirnat svet. Mozh iz mochvirja je konchno spoznal dotik nevidnih sil, ki so ga prebujale v viharnih nocheh. Podobe nochnih mor, topot neznanih konjskih kopit, ki so ga vchasih prebujala, so dobile otipljivo podobo.

Jezdec se je priblizhal na nekaj konjskih dolzhin in zhe prizhel upochasnjevati galop. Iz nozhnice je potegnil blesteche rezilo gladkega, rahlo ukrivljenega mecha, ki se je zalesketalo v soncu.

She malo ga je zadrzhal.

Begunec je kljub temu tekel naprej.

She nekaj trenutkov.

Jezdec se je igral z zhivljenjem begunca. Hotel mu jo samo podaljshati trenutke smrtne groze.

Zamahnil jo z rezilom tik ob begunchevi glavi.

Z rahlim skokom vstran se je begunec izmaknil rezilu. Slishal je dihanje jezdeca in njegov porogljivi smeh.

Sedaj je bilo samo she vprashanje trenutkov, kdaj bo jezdec konchal svojo kruto igro. Jezdec ali mashchevalec, dobri duh ali krutost v eni osebi.

Skochila sta obadva hkrati.

Begunec, ki je preskochil z vodo zalit jarek, in jezdec, ki je sklenil konchati igro zasledovanja in smrti.

Tla na nasprotnem bregu potoka so zanihala pod dvojno tezho, saj so bila napojena z vodo in so plavala na plasteh odmrlih vodnih rastlin.

Begunec se je v tistem hipu, ko je pristal na nasprotnem bregu, she enkrat izmaknil rezilu mecha. Jezdec je tedaj zaklel in pridrzhal uzdo. Tla so mochno zanihala pod tezho konja in jezdeca.

Begunec se je prevalil in se obdrzhal z rokama, oprijel se je shopa mochvirne trave, ki je rezala v roke, toda obdrzhal se je, da bi se izognil novi nevarnosti, katere se je zavedel v tistem hipu.

Hisha se je zatresla.

Brane se je prebudil ali pa se mu je samo zdelo, da se prebuja. Oranzhna svetloba je obsijala hisho. Strele so se spushchale nad domachijo kot rafali. Udarjale so na eno samo mesto. Hisha je podrhtevala kot ladja in slishalo se je sikanje plamenov.

Tak je torej konec, je pomislil Brane, ko ni vech vedel, ali so te podobe posledica neusmiljenega viharja ali pa predsmrtna videnja umirajochega begunca.

Begunec pa je v tistem hipu z olajshanjem oblezhal na bregu. Zavedel se je, da ne bi zmogel niti koraka vech. Drzhal se je shopa trave in pogledal proti jezdecu.

Jezdec je divje preklinjal v neznanem jeziku, udarjal po konju in skushal stopiti na trdna tla. Neusmiljeno je zabadal ostroge v konja in ga spet prichel prijazno spodbujati, nato pa udarjati po njem z onemoglim besom.

Toda noge konja so ochitno vedno bolj tonile v blatu. Del brega, kamor sta priletela konj in jezdec, je prichel toniti, odtrgal se je, kot bi bil spodjeden, in prichel izginjati v tonechem blatu, v brozgasti tekochini, kjer ni bilo videti nobene oporne tochke.

Jezdec je tedaj s krikom groze spoznal, da ga oklepa zhivo blato.

Ni se vech menil za begunca, ki je bil she pred nekaj trenutki obsojen na smrt. Ta se je splazil do ozke steze, ki ja vodila chez mochvirje, in opazoval nemochno naprezanje jezdeca, da bi reshil sebe in konja.

Voda je konju pochasi zlezla do trupa. Noge je imel ukleshchene v blato, kot bi bile prikovane. Samo zhivo blato je delovalo kot navit mehanizom, ki ne izpusti vech tistega, kar zagrabi.

Jezdec se je spustil s konjskega hrbta in skushal poiskati pod gladino oporo, vejo, kamen ali karkoli. Nichesar ni bilo.

Spet se je spravil na konjski hrbet, ki je bil zopet za nekaj dlani globlje v vodi.

Konj in jezdec sta nezadrzhno tonila.

Jezdec je tedaj prichel glasno moliti. Opustil je vsako upanje, da se bo izvlekel.

Potonila je glava konja, ki je she prej nemirno hrzal, kot bi prosil za milost.

Pochasi se je voda blizhala glavi jezdeca, ki je she nekajkrat zamahnil z roko, v kateri je drzhal sabljo.

Nazadnje je iz gladine gledala samo she konica sablje, ki je nekajkrat nemirno zatrzala, kot bi hotela presekati gladino.

Zaklokotali so zrachni vrtinci.

Nato so se krogi na povrshini vode umirili.

Beguncu se je zdelo, da nad mochvirjem she vedno odmeva zhivalski krik groze, ki ga je izpustil jezdec, preden je poslednjich zajel zrak.

Stene hishe so nehale podrhtevati. Brane se je prebudil. Spomnil se je, da je she pred nekaj urami poslushal pripoved o najdbi v zhivem blatu. Spomnil se je podrobnosti, kot bi se pred njegovimi ochmi prichel odvijati film.

Najprej se je iz mochvirnatih tal prikazal obraz s shiroko razprtimi ochmi, s chudnim pokrivalom na glavi. Nato roka, ki drzhi sabljo. Nato blestecha oprema jezdeca in konchno konjski trup, dragoceno sedlo in ostroge.

Ostali delavci so zaprepashcheni gledali, kako je najditelj, ki je prvi ugotovil, da se nekaj nahaja v blatu, pobral jezdecu shchitnik za oprsje, pokrivalo in mech, ostroge in moshnjo, v kateri je nekaj zhvenketalo. Mech se je bleshchal v chudovitih barvah. Na njem so bili vrezani prizori boja, konj in lep zhenski obraz. Na rochaju mecha so se bleshchali dragoceni kamni.

Obraz jezdeca, ki je bil v prvem hipu popolnoma bel, kot bi potonil she pred nekaj trenutki, je polagoma prichel temneti.

_____