Revija SRP 45/46

Barbara Cheh

 

MARIONETA

 

Noch se je spustila iz bozhjega mednozhja in pristala v objemu ene izmed gostiln super chistega, vzorno urejenega mesta, zhdechega nekje med pajchevinastimi meglicami in podezhelskim vonjem po gnoju.

Noch je bila neumna. Zakajen blues je bil she bolj neumen, ker ni bil pristen, ni bil iz srca, iz dushe, iz potrebe ali zhelje ali... Bil je skomercializiran. Skomercializiran blues v tisochkratnem, zhe vnaprej neuspeshnem poskusu komercializacije zakajene beznice.

Tiste nochi, ko je beznica she posebej dishala po citronastem pepelu, so se v njej zacheli zadrzhevati ljudje. Saj ne, da bi se je prej izogibali; tudi poletje, tako kot zima, pomlad in jesen, je bilo polno neumnega vrvezha; dnevi so bili polni neumnih kavic in chikpavz in shefov z njihovimi tajnicami. Bila je kot kakshna vojashka postojanka, vmesna bojna tochka, in v resnici je bila samo vojashka postojanka, vmesna bojna tochka. Zato je bila natakarica podobna marioneti iz obledelih otroshkih slikanic, medtem ko se je uchila hoditi z visokimi petami, si naslikati na obraz chudovit, bogat, barochni make-up in se stlachiti v mini minico. Poslovnezhi v sivih oblekah niso prihajali zaradi nje. Zares, njihove obleke so bile tako mochno sive, da so bile zhe skoraj srebrne. Tudi zahojenim shtudentom je dol viselo za njo. In niti malo je ni prizadelo!

Pod prashniki starega, cvileche dihajochega stropa so govorili ljudje. In ponovno mlada marioneta jim je nosila pijacho. Bilo je toplo, druzhbi je bilo kar pretoplo, od pogledov med sosednjima mizama, od marionetinih malce pijanih korakov, od pravnikove seksi odvezane kravate, od vonja, ki je vel iz pregretega klosharchka pri shanku.

Ta vecher... bil je utopija, in ti ljudje... bili so utopija, in ta beznica... bila je kot Noetova barka. Le marioneta je bila resnichna. Marioneta, ki je skorajda postala Antonieta, in je zdaj z zhivchno kretnjo, lastno njenemu vznemirljivemu znachaju, postavila pivo pred sivega mladega moshkega v chrni obleki, ki si je s prav tako zhivchno roko prizhigal cigareto. Okrashene vljudnosti je bilo v trenutku konec. Samo nasmeshek, nasmesek zmagoslavja na marionetinem obrazu, ko je nastavila lice, da so se ga hladna usta lahno dotaknila, in ko je umaknila ustnice, ko so jih hotela hladna usta strastno poljubiti. Na mladenichevem chelu so se zabrazdale razocharane gube in divje hrepenenje, tako drugachno od sicershnje sivine, obenem pa tako sorodno nervozi kretenj prej, in se mu je vzhgalo v ocheh. Marioneto je to zabavalo, strashno mochno jo je zabavalo, tako zelo, da jo je zhe skoraj zrajcalo. She bolj je zazharela v svoji malce pohotni, razkoshni lepoti in sivemu moshkemu je vzela dih. Koliko pijancev je zhe shlo chez ta barochni sij, koliko prepotenih postelj ga je zhe obrabilo, in zhe dolgo je ni vech prizadelo.

“Kje pa imash?”

Gledal jo je kot urochen, z velikimi belimi ochmi.

“Kaj zdaj zhelish, da ti dam vnaprej?”

Sploh ni mogel odmakniti pogleda z njene bele, mogoche belo popudrane kozhe, z njenih rdechih, zagotovo vishnjevo rdeche nashminkanih ustnic. In kako sladek glas! Kot bonbonchki iz tiste stare chokoladnice, ki se kar sami topijo v ustih, kot... Zardel je ob pregreshni misli, a vendar pustil, da se mu je kot toplo testo razlezla po telesu – kot hostije, ki jih je na skrivaj grizljal she kot ministrant v zakristiji.

“No, kaj, ali ti je muca pozhrla jezik?”

“Ali me ljubish, marioneta?”

Pozibavala se je na visokih petah, rahlo sklonjena nad mizo, rahlo nagnjena k njemu.

“Ljubim te, moj mali mashnik.”

“Pod mizo imam,” ji je odgovoril. In dalje: “Ni treba, da mi dash vnaprej. Sploh ni treba, da mi dash. Samo, che zhelish.” Ko je to povedal, se je pochutil olajshanega, marioneta pa se je sklonila pod mizo, potegnila izpod nje zavoj in odbrzela k shanku.

Pochasi je pil pivo in meshal pepel v pepelniku in hrepenel po marionetini blizhini. Ko bi ga vsaj she enkrat pogledala! Vechino shihta mu je neizprosno kazala hrbet in ni nashla vech nobenega usmiljenja zanj. Pa ko bi ga samo she enkrat pogledala! S svojimi ochmi... z njenimi ochmi...

Oh, razmishljati o marioneti je bilo prenaporno za njegove teoloshke mozhgane. Marioneta je zhivela v krogu svojega zhivljenja, zachrtanega okrog gostilnishkih pretepov, vreshchanja pijancev in polomljenih vrchkov od piva. Njena vechna rit se je usmilila vseh pozhreshnih pogledov, njene svezhe ustnice vseh sochnih kletvic, ki so zletale pod namerno pochrnele strope, pod tisochkrat na dan pobrisane shanke, med stokrat preglancane kozarce. To je bila njena vechna hisha, v kateri je za vechno vdana v usodo vechno zhivela marioneta. In to se nekako ni skladalo z njegovo predstavo o edinem vechno zhivechem Kristusu. To se sploh ni skladalo z nichimer, kar so ga uchili po cerkvah in semenishchih. Ker marioneta je bila zanj vechna; potem pa je shel, se vrgel pred oltar in mu je bilo zhal greha in she njegove tisochkratne reprize v posvecheni glavi.

Sveche so objemale zabetonirane stebre in niso vech ugashale v njegovih rokah. Razvadile so se v svoji unichujochi mochi, v nikoli razvozlanih sencah, ki so se vlachile po zidovjih, prebarvanih s freskami; po molchechih obrazih in bolechih ocheh. Brezdushje se je dvigalo k cerkvenim stropom. Chrna, dolga obleka starega zhupnika se je kot kravji rep odvlekla za pokonchno, zhilavo postavo, in za trenutek je bila podobna eni od senc, pa je kmalu spet prevzela svojo realno obliko, ko se je zhupnik obrnil in neizprosno zapichil pogled v drhtecho postavico pred seboj.

“Nikoli ne bova zmenjena!”

So samo she sveche dajale nekaj toplote tej prekleti kamniti, petsto let stari, umetnishko neprecenljivi grobnici?

“Che bo shlo tako naprej, bova oba... kaput!”

Drhtecha postavica se je she bolj vgreznila vase.

“Pa ravno zdaj, ko posel cveti kot v samem raju! Lahko bi prodala tisto Marijo, ki je zhe nekaj let odpisana, ker ni denarja za restavriranje in sam Bog ne ve vech zanjo... Ti pa gresh in ne vzamesh denarja od posrednishke zhenske... Gore denarja, na katerega shkofov tajnik tako hudichevo pohlepno chaka!”

Drhtecha postavica se je zhe skoraj zlomila, tako mochno se je tresla, a vendar je prishel glas iz nje: “Gospod, odpustite mi!”

“Eh, jaz ti zhe odpustim, samo tisti starinar, ko ne bo videl Marije... Marija Sveta!... tisti zhidovski goljuf, pasji sin... oba bova kaput!”

“Gospod, odpustite mi!”

“Kaj che pride vse ven iz tega bozhjega hrama, kaj potem? Da preprodajava to gotsko ali... barochno ali kakrshnokoli zhe kramo, kaj potem?”

“Gospod, odpustite mi!”

“Pa ne mechi se mi vech pod noge, neumnezh babilonski, raje...”

Nenadoma so sveche vzplapolale v nizki vodoravni chrti in vetrich izpod gub zhupnikove halje se je igrivo zapodil proti zrushenemu mashniku na tleh, ki se mu je drhtenje zhe zapisovalo v DNK celic. Zhupnik mu je prishel chisto blizu.

“Ta... posrednishka zhenska...”

“Oh, pustite jo!”

Kaj nenavadno je nenadna moch mashnikovega, sicer pritlehno klecheplaznega glasu zazvenela v starih ushesih. Celo vshech jim je bila, neizprosni pogled je postal za odtenek manj neizprosen, ko so pricurljale podrobnosti nekoch pogubno krvavechega, danes pa samo she invalidnega srca.

“Ljubish jo, kajne?”

“Preklete vlachuge ne moresh ljubiti!”

“Ne govori tako o svoji ljubezni!”

Zmedena tishina je obmirovala na hladnih ustih, da so skoraj okamenela, tako skristaliziran mraz je vladal na njih, a vendar so se presenetljivo, ponovno oglasila: “Gospod, odpustite mi!” Stari neizprosnezh pa je nadaljeval s svojo dobrohotno igrico: “Jaz ti zhe odpustim, jaz, ampak papezh... pa njegov celibat...” Ni bilo nemogoche trditi, da ni uzhival v sceni, ki se mu je nudila tako silovito in hrupno, teatralichno, obenem pa na neki nachin sila nedolzhno. Shchegetala ga je nekje v notranjosti in mochno ga je zanimalo, kako se bo konchala. Toda predstave je bilo predchasno konec, vsaj zdelo se mu je, da je bilo predchasno, saj je mladi mashnik zdaj zhe chisto miren vstal, si z rokami otresel prah s kolen in ga z dezhevno sivimi ochmi pogledal naravnost v obraz: “Odshel bom.”

“Ja, kam bosh shel, osel nejeverni? V Pakistan?!”

“Pakistan? Pa saj ste rekli, da imate karto. Letalsko karto za Chechenijo. Misijon v Checheniji.”

In sveche so bile chisto na miru, ko je odlochitev mehko legala nanje in so bile she sapice tezhje od nje. Stari zhupnik je z ochmi poiskal oporo v Bogu na stropu, pa ni bilo nobenega pravega uchinka, ochitno je bil starec z dvometrsko brado in srshenjim gnezdom belih las zhe prevech zglodan od cerkvenih podgan. Bozhji namestnik na zemlji je zato zamishljeno sklenil negovane roke na prsih in se zatekel po zadnjo pomoch she k preperelim grofom in drugim pokopanim starinskim zhivinam po kotih. Pochasi je pokimal, malce prizadet, ker mu nihche od teh bozhjih hudichev, niti najvishji med njimi, ni hotel priskochiti na pomoch.

“Pripravil bom kovchke.”

Spet je pokimal, tokrat she bolj zamishljeno kot prvich, stari zhupnik; na hitro upihnil za mashnikom stegujoche se plamenchke in sedel v prvo klop pred pozlachenim bozhjim oblichjem. Ni hotel, da bi se tako konchalo. Sploh se ne bi bilo treba tako konchati. Lahko bi se konchalo chisto drugache. Lahko bi... Zakaj se njegova lastna zgodba ponavlja? Mar nimash dovolj enega srca, ene do bolechine izpite krvi, Bog? Si res tako krvolochen? Nenasitno krvolochen vampir, konkurenca Drakuli, Bog? In zakaj si tako cinichen, Bog? Ne verjamesh, da Esmeralda res obstaja? In to govorish ti! Che nich drugega, vsaj sladkorno dobish v tvojih nebesih!

Mladi mashnik je polnil s chasopisnim papirjem pokrito dno samostanskega kovchka. Polnil ga je z redovnimi oblekami, razbarvanimi srajcami, spodnjim perilom in svetimi knjigami. In bilo mu je chudno pri dushi. Rekel si je, da bo opravil molitev, preden se bo spravil v posteljo, skoncentrirano bo stiskal jagode rozhnega venca s prsti in njegova dusha se bo zaupno pogovorila s Stvarnikom. Potem se bo chudnost uklonila premochi pobozhnosti, potem bo chustvo premagano od bozhjega razuma. Potem ne bo vech pomembno. Ne bo vech pomembno, da jo ljubi. Da ga ona pozhira. Da mu ni vech mar pleshochih las na preprogi, ker je zamotan v njeno nalakirano chupo, vkopan med njene osenchene veke... Da je ves urnik shel k hudichu, vsa odrekanja in trpinchenja in... da se je z njo dvigoval k Bogu, ne – ona ga je dvigala k Bogu... tako sladka, tako razvpita, tako nikoli njegova... marioneta.