Revija SRP 45/46

Andrej Lutman

 

 

ZAPISI O KNJIGAH

 

 

PESNIK, POSREDNIK BOZHJEGA

 

Janez Premk: MAGNETNA GORA

Ilustracije in naslovnica: Bogdan Sieberer

Mariborska literarna druzhba, Maribor, 2001, 120 strani

 

Magnetna gora je sedma pesnishka zbirka Janeza Premka, po izobrazbi pravnika, rojenega leta 1939 v Beogradu. Prva, z naslovom Pesmi, je po osmih letih chakanja izshla leta 1969. Sledile so: Chashchenje leta 1988, ki je zachela sklop pesnikovih samozalozhb, chez dve leti Masada, leta 1993 Podobe in spevi, chez tri leta Mrtvo morje in pred tremi leti Spominchice. Letos se mu dopolnjuje petdeset let stalnega knjizhevnega snovanja. Njegov stalni sopotnik postane tudi Bogdan Sieberer, ki lovi svet pesnika v svoje mrezhe chrt in ploskev, da se pokazhejo v likih in tistih podobah, ki naj bi bile starejshe od ljudi.

Pravzaprav je Janez Premk posebnezh in nekakshen osamelec v slovenski knjizhevni drushchini: pach vse pochne na sebi lasten nachin. Tu seveda mislim na njegove pes-nishke postopke, ki niso prav pogost pojav v nashih krajih. Uspeva mu zdruzhevati spremljanje in zapisovanje podob, ki jih kot bralstvo dozhivljamo skozi skupke chrk, a prav ti skupki chrk priklichejo podobe, ki niso besednega znachaja. Videnja in uvidi. Se pravi, da je pesnik prevodnik za tok, ki se njemu kazhe kot tok podob in jih kot pesnik zapishe, naredi do neke mere ponovljive in prenosljive, da pride s prebiranjem do ponovne vzpostavitve toka podob pri bralstvu. Ni nujno, da so podobe iste, celo redko se to dogaja, a so podobe, ki jih tako dobi bralstvo, sklicane po besedah pesnika. Tu uporabim besedo pisar ali kar zapisovalec. Skrajno trpni osebek. Kaj je torej pes-nik? Chrkar? Lutka?

Pesnitev, izshla pod vodstvom Marjana Pungartnika, ki je v slovenski prostor poslal zhe zavidljivo shtevilo predvsem pesnishkih zbirk, je domishljeno zasnovana. Ima torej trdno zgradbo, skelet, da lahko zdrzhi stik z nechim, kar nima imena, nima mo-zhnosti, da se zachrkuje in tako v besede in pesem zakuje. Je pach tu in vedno in tam in zdaj. Pa tudi to ni popolnoma, morda ni niti deloma res. In le trdna zgradba jezika lahko sprejme to, kar se najvztrajneje izmika opisu in zapisu, a se sochasno in na istem mestu brezmejno nudi. Neulovljivost na lovu. In pesnik se ukvarja prav s poimenovanjem tega, prav s prenashanjem tez in njih zanikanj in ponovnih vznikov. Kaj je tisto, kar se kazhe kot zhivljenje, kot stik in nato krch chrk?

Ko nas Magnetna gora pritegne in potegne, smo napoteni po stopinjah zhe mnogih, ki so odshli na potovanje, ki je pravzaprav vrnitev. Vrnitev na ali v nebo, od koder prav-zaprav smo. Smo padli nebeshchani in nebeshchanke, nikakor propadli, le morda pre-obupani in obtezheni sami s sabo, da bi se sploh zamislili ali morda odlochili za mo-zhnost, da se odpravimo she kam drugam. V lastne svetove, kot so pekel ali vice na primer. Obstaja namrech potovanje, ki se ga ne ponazarja na zemljevidih, saj takih zemljevidov pravzaprav ni: niso mogochi. Zhe z njihovim nastankom bi se spremenila podrochja, ki bi jih ti zemljevidi kazali. Sila neuporabna rech torej. Obstajajo pa na-potki, kako se odpraviti na eno izmed takshnih potovanj. Na podrochja svetega, bo-zhjega, tamkajshnjega, ki je tukajshnje. Magnet je, privlachnost tudi. Kaj nas torej za-drzhuje?

Obstaja pach vech magnetov, saj imajo le to nalogo, da od nas odvlechejo vse tisto, kar nas zadrzhuje. In te magnetne gore so lahko vice ali pekel ali karkoli tretjega. Ne-kaj skratka, kar ima moch ochishchenja. Tako potem prosti opilkov sebe lahko nadal-jujemo pot po gori in se vrnemo k Stvarniku, ki Janezu Premku predstavlja kljuchno dejstvo vrnitve. Kot bi vsi ponavljali zgodbo o izgubljenem otroku, ki se po uporu in pobegu vrne skesan domov. A prej je moral postoriti razna opravila, ki so ga usposo-bila, da lahko spet pogleda svojim v ochi in she kam. Tako Janez Premk na neki nachin ozhivlja starodavne epe, ko je junak skozi razne prigode dozoreval in vrshil razne na-loge, ki so bile vechinoma bozhanskega ali vsaj bozhjega izvora. No, in junak postane bozhanstvo, bog, boginja, ko izvrshi svojo nalogo, ki je pravzaprav njegova pot dozo-revanja. Za bozhje je potrebna zrelost in izkushenost. Pa she lastnosti, ki so v chislih: chistost in podobno. Odvisno od lika, ki ga predstavlja bozhje.

In pesnik? Izpolnjuje svojo nalogo, ko korachi po poteh in brezpotjih chrk, besed, smislov, podob, prispodob… in skozi takshen postopek pesnjenja spoznava svet pred in za domachim pragom. In s zbirko Magnetna gora privlachi s svojim svetom, ki je svet likov, ki se vlechejo skozi vechnost kot tishina skozi pesem.

 

 

 

ZEMLJEMEREC

 

Valentin Cundrich: DANO, ZAKOPANO

Oblikovanje Lea Dezhman

Samozalozhba, Jesenice 2001, 82 strani

 

Nova pesnishka zbirka gorenjskega pesnika Valentina Cundricha, naslovljena po otroshkem reklu DANO, ZAKOPANO, vsebuje enainsedemdeset pesmi. Se kar pomudim pri naslovu: chlovek je dan za zakop. Tako namrech – zelo skrcheno recheno – nagovarjajo njegove pesmi, ki pa niso kake zhalostinke, saj med verzi zazveni marsikateri bridek podsmeh (navedek iz pesmi Kmechka zhalost): Je v vashki breg en vol zaprezhen. / En puntar, nezhen. Zaprisezhen, / da zhalost skriva in taji; pa she (navedek iz pesmi Pesem o kachi): Iz te skrune moke / mesi kacha kruh / v mentrgi, pogreznjeni pod prag. / Kdo se bo nasitil s peko, grizel v kislo skorjo? / Dvakrat siromak; ter she (navedek iz pesmi Pesem, pesem): Za trugo tujo hodim. / Sva vse bolj svetla, sinja. / Kar sebe mrtvemu posodim, / sem iz mrlishkega rastlinja.

Vsi navedki kazhejo na skupno znachilnost vse njegove tokratne pesnishke bere: huda zamolklost, ugreznjenost, utesnjenost… kot bi se zbudili v pretesni krsti in se spomnili, da so vas pravzaprav vse zhivljenje tishchali chevlji, da ste nosili premajhna oblachila, sedeli na preozkih stolih za prenizkimi mizami… Tako rekoch ni tistega, kar bi oddalo vsaj malo topline, vsaj malo zasijalo, pa chetudi zgolj na soncu, kot odsev. A tega ni. So samo usmevi. Smo v alpskih sencah.

She bolje: v votlinah pod Alpami. In hrepenenje po chasih ledenikov, zveri, kolov in lovov, sanjskih zhivali in podob iz praspomina. Valentin Cundrich izklicuje preteklost v vsej njeni mogochni charni meri. Je pa to preteklost, ki je enaka s prihodnostjo, pravzaprav sta isti. Prek in preko je opna, je zavitost, je istost sama v sebi. V pesemskem tkivu ni ponavljanja, ni krozhenja, kolobarjenja. Je zgolj vznik in razpad. Brez prej in potem. Le goli zdaj, ko smo soocheni s svojo smrtjo, z umiranjem in lastno umrljivostjo. Kateri trenutek je trenutek odhoda? Prihaja ali pa je pravzaprav zhe ves chas tu? In nasha sprenevedanja glede neizbezhnega in nasha preprosta preprichanost, da ne she zdaj, ampak shele potem in she po tem.

Sporochilnost Chundrichevih pesmi je enolichna, enopomenska, enovita v svoji bojazni pravzaprav, da ne bo pozabe. Kljub premochrtni usmeritvi v raztrajanje, v pokop, ishche stik s chasi odsotnosti (navedek iz pesmi Pesem o dveh gospodih): Njegovo moje je telo. // Glas moj? // Zapisan v zhivi skali; in she (navedek iz pesmi Prva pesem o berachu C.): Padli ne umrje, / vzljubi zhrtvin stan. / Tipa skozi rastje, / v rablja se zazhre / kakor zhiv brshljan. In tudi Bog, ki se pojavlja ob svojem chasu, je Bog, ki je bolj ali manj tisti, ki se ne mesha, ki je zgolj izgovor, she prisoten v reklih, v navajenosti nanj. Nima pa kakrshnega koli vpliva, je pach tudi on dan in zakopan. Tako predstavlja lik pesnika Valentina Cundricha tudi lik podzemnika, grudarja, celo rudarja. Vse se pach prej ali slej srecha na zemlji ali pod njo. Tista ista vechna tema. In zalotim se, da mislim, kako se Cundrich tu pravzaprav potuhnjeno zabava: z nudenjem svoje smrtnosti bralstvu si kuje nesmrtnost. Razprodaja smrti za vechnost ali vsaj dolg spomin.

In tu je tudi opomin, saj pesnik zre v nekaj, kar zre vanj, in kjer se pogleda srechata, nastane pesem o smrti, ki jo pesnik prenese v zhivljenje zase in za vse, ki mu prisluhnemo. Pesnik ima stik s svojim bralstvom preko, onkraj, kar pa je pravzaprav ta kraj, ta zemlja in ta prst. Kot je prst lahko gruda, je tudi roka, pest, ki je tista, ki s prsti vzame, kar se ji da, in ne vracha: ne darila in ne zhivljenja. Je tudi zhivljenje darilo, ki se ga ne vracha?

Opozoril bi rad tudi na oblikovalkine slike, ki so kar preredko vlozhene med pesmi. Lea Dezhman je s svojim likovnim obchutkom zelo natanchno ujela obchutja pesmi: razpoke v chasu, v smislu, v meri, v smeri in usmeritvi, razbitost v podobah, prispodobah in podrobnostih ter razlitost hrepenenja po izlitju, po odteku. Ostajajo skorje, luzhe, mlakuzhe in mnoge sopare in zatohle sape.

Pesmi se berejo kot brevir, kot samosprashevalske prigodnice ene in iste prigode. Mislim, da pesniku uspeva biti smrtnezh in zanikovalec tega obenem, ko se nam skozi verze kazhe kot kaka stara prikazen, da mislimo, da je to nasha kazen, in prebiramo…

 

 

 

IHTA IN CHUSTVA

 

Marina Bahovec: SURABAYA

Uredil in spremno besedo napisal Marjan Pungartnik

Ilustrirala Marina Bahovec

Mariborska literarna druzhba, Maribor 2000, 204 strani

 

Na knjizhnem ovitku je Marina Bahovec, ki se je rodila leta 1946 v Ljubljani, predstavljena kot slikarka in knjizhevnica. Po angleshchini in francoshchini na Filozofski ter likovni pedagogiki na Pedagoshki fakulteti v Ljubljani jo je zvabila she Accademia de belle arti v Benetkah. Svoje slike je razstavljala v Sloveniji, Italiji, Angliji in Indoneziji, prozo in poezijo je objavljala v revijah in v treh samostojnih knjigah z naslovi Lauderdale House, Nola in Marengo, ki so izshle na zachetku devetdesetih. Ima tudi svoje spletne strani, kjer se predstavlja s svojima dejavnostima.

Pesmi v zbirki Surabaya so v glavnem nastajale – po naslovih sodech – od druge polovice osemdesetih do vkljuchno 13. junija 1998, saj je s tem datumom naslovljena zadnja pesem v knjigi. Pesmi so razvrshchene po nastanku in tako predstavljajo chasovno pahljacho. Beseda Surabaya, ki naslavlja knjigo, oznachuje davno kraljevsko mesto na otoku Javi. Obilje pesmi ochesu prijetno sekajo pesnichine risbice, ki nudijo oddih in razmislek ob prebiranju in razbiranju bogatih verzov.

Prejle sem omenil pahljacho, pa z njo nadaljujem. Zgodnejshe pesmi so nabite s svetobolno jezo, s silovitim uporom proti ustaljenosti in zatohlosti, kar se je ne nazadnje izkazalo v obliki shtudentskih demonstracij ob koncu shestdesetih, saj je to generacija, ki ji Marina pripada. V teh pesmih je chutiti brezkompromisnost, zajedljivost ter preprichanje, da je svet le svet prisile, svet omejenosti in usmerjenosti. Ni nakljuchje, da se je ta upornost izrazila v letih, ko se je razrushil politichni sistem socializma, ko so bile ponovno demonstracije z vrhuncem na Roshki. V pesmi Kakor ljubljanski Bozhich 88 krichi (navajam): sovrazhim realsocialistichno sceno / sive barake revshchine / stojnichno / prazno kramo brezciljnega zhivljenja / prazne marnje /praznih upov / praznjih marnj / prazne slame /mrke obraze sivih ljudi sivih plashchev / sivega vsakdana / obubozhane nacionalne prestolnice. Njen bes je takshen, da uporablja besede, ki jih moralnost oznachuje za vulgarne, se pravi pocestnishke, povsem v skladu z drugimi besedami in v njihovo podkrepitev, saj se upor dogaja dejansko na ulici in med psovkami. Kako drugache kot z najsochnejshimi psovkami izraziti svoj stud in bes nad politichnim sistemom, ki zatira in vzgaja le za svoj pritlehen namen? Obenem pa pesnica sledi tudi temu toku, se opazuje, kako tudi sama postaja psovka, in se sprashuje, ali je takshno zhivljenje sploh vredno zhiveti, saj lahko pochne she kaj drugega, kakor da zgolj psuje. Upor pa ostaja, le da se dogaja na drugih nivojih in z drugachnimi besedami. Tu se preusmerimo na del pahljache, ki ne pochne tako silovitih nihajev, a vseeno zajema zrak in dela veter. So nezhnejshi prijemi, je lepota in je veselje nad zhivljenjem. Takshne pesmi so shtevilnejshe v drugem delu knjige, ko se kritichnosti pridruzhuje she tezhnja po preseganju tega, ko je chas tudi za ljubezen, za ustvarjanje in ne le za rushenje. In spet samoopazovanje kot v pesmi Apokalipsa danes (navajam): moj brezpogojni umik in konec boja / mi ni prinesel potrebne umiritve / ujeta v ledeni mraz sovrashtva / in valove butajochega obupa / utrujena kot res zelo stara chudna kacha / nikdar vech ne bom nekdanja / odprta mehka zaupljiva / dobra ranljiva in sproshchena / zhenska kacha.

Pesnica pach ne more iz svoje kozhe upornishtva, chetudi se poskusha preleviti in odmakniti od pojavov, ki ji ne dajo miru. Ustvarjanje je vedno tudi upor proti ustaljenim oblikam, je njihovo preseganje. Vse, kar to ni, je ponavljanje, ki prehaja v dolgchas in enolichnost.

Zanimivost, ki ni zgolj to, pri pesmih Marine Bahovec, so njihovi naslovi. Naj jih nekaj nashtejem: Kakor moja ljubljena domovina, Kakor umreti v soncu, Kakor sodba v imenu ljudstva, Kakor ostrina zavisti, Kakor zhelja po smrti in podobno. Zhe v naslovu je prispodoba, ki nato med branjem pesmi tako posezhe v bralstvo, da prepricha she na nachin, ki kazhe na brezchasnost, na izmuzljivost pesmi, saj kazhe na nekaj drugega in hkrati nase. Tu se ponavlja nachin pesnjenja, ko pesem in s tem pesnica opazuje sebe ter tisto, kar pochne, ustvarja, pesni. Je hkrati ustvarjalka in opazovalka.

Druga zanimivost naslovov so neslovenske fraze, tujejezichni izreki in navajanje naslovov filmov ali znanih imen. Ti naslovi delujejo hkrati kot tujki in kot dopolnilo slovenshchini, saj domachi jezik umeshchajo med svetovne jezike. Tako pesnica tudi na takshen nachin zdruzhuje dve skrajnosti.

Marina Bahovec s svojo knjigo Surabaya dokazuje, da je zhenska, ki zdruzhuje mnoga nasprotja in premore precej poguma. Le prichakujemo lahko, da nas chimprej vznemiri s she kakshno svojo stvaritvijo.

 

 

 

DENDI PO SILI

 

Milan Klech: DOTA

Opremil Vili Vrhovec

Izdala in zalozhila DZS, Ljubljana 2000, 320 strani

 

Skorajda nedolochljivo shtevilo zgodb, zgodbic, prigod in prigodnic, pripovedi in bezhnih opomb je izbranih in znova zbranih v svezhenj, ki ga je Milan Klech poimenoval z Doto; s tem v zvezi razveseljuje, da ni kazala. Na dobrih tristo straneh se ne izve mnogo. Se pa mnogokrat, kar premnogokrat preobrnejo shtevilchno omejeni motivi: zhenske, ki so lahko dekleta, mame, tete, gospe… slehernica pach, dalje omejen krog ali temu podoben lik, ki ga junak, popotni pijanec, obvlada, pa samosmeshenje, ki prehaja v maniro, modo, fazon, biti “in”, ali drugache: kako she za chasa zhivljenja postati legenda, pa vse zabeljeno z ugotovitvami, ki so zgolj izreki samodejnega izrekovalca besed: so nalomljene besedne zveze, so namigi, so preprosti stavki, ki zevajo s svojo strumno naravnanostjo na bralstvo.

Milanu Klechu uspeva postajati legenda. To vsekakor. Saj morash sicer imeti veliko srecho, da te preberejo do konca. Tu je namrech edina tezhava tega pisanja: ponavlja se. Veselje po stotih prebranih straneh me je zachelo zapushchati, pa sem preshel na branje v poshevu, pa le she prelistavanje… ponavljanje tako rekoch istih strani – motivov vsekakor. Pri legendi pa se vztraja in ishche njene vishke in bolj umirjena obdobja ustvarjanja.

Odlika Klechevega pisanja ali opravljanja spisov je vsekakor v iskreni izpovedi, ki je brez ovinkov in ovinkarjenj, ki oznachuje sebe in svoje polje s povsem prepoznavnimi in enoznachnimi liki. Poistovetenje pach ni prenaporno, kot ni prenaporna proza, ki jo Milan Klech razdaja kar nekaj let. Prenaporen postaja pristop do iste tematike. Mislim, da tudi za pisatelja, saj gre tokrat s svojim pisanjem v samo semantichno mrezho, ki je bila do te knjige vech ali manj she nedolzhna, prvotna, izdelana, znana, avtorski zashchitni stilni znak. Tokrat pa je postala zanka, saj se tematika pach ni spremenila, pa bi se glede na stilni premik vsekakor morala. Prihaja do prevelikega razkoraka med hoteti povedati in povedanim, med silnim naklepom pisati in napisanim.

Vsekakor najzanimivejshi pojav z Doto pa je s te oblikovne plati v tem, da besedilo prehaja iz proze v pesem, v skoraj zhe in she razpoznaven klech verz, ki so ga prepolne njegove zgodnejshe pesnishke zbirke. Kot bi se v zadnji knjig nashli pesem in pripoved v par, ki pa she ni popolnoma dozorel za nov zarod in rod.

Ko opisi prehajajo v dvogovore, pogovore in samogovore in govore kar tako, da so, da nekaj steche, tedaj nastane sicer mozhnost za vznik nechesa, kar tako stanje presega, a najpomembnejshe in edino potrebno je namen to dosechi in presechi. Tu pa, mislim, ni tega vzgiba. Zadovoljitev, ki ni tudi nujno zadovoljstvo, nastopi na precej shiroki zasnovi, na shiroko dostopni fantazmatski in fantazijski figuraliki, ki ji je lahko odsev v dendijevstvu. A to je dendijevstvo na nash, domach nachin. Ni to svetobolno ali spovednishko, ni kricheche ali z mashkarado, je zgolj v hoji, gibanju v dolochenih, vsem dostopnih prostorih, v nachinu, kako obchujesh z ljudmi, che zhe obchujesh, precej pristne osamljenosti, shchepec samotnosti in pa ogromno chasa, toliko chasa, da se za chas ne ve vech. Ne za tega in ne za kakega drugega. Vse je zdaj in kar zhe je, je zgolj zdaj. Vse, kar – slovnichno vzeto – shtrli iz zdajshnjosti, je le stilna manira pisarja, je le s takshnim dolochilom, da rahlo olajsha pritisk brezchasnega zdaj.

Odlika najnovejshega Klechevega pisanja je tudi v tem, da lahko odpresh poljubno stran in prichnesh z branjem, nadaljujesh levo ali desno in tako prej ali slej preidesh skupaj v domeno klechevih poljan, ki se kar ne nehajo. Kot bi sharil po atlasu s pisanimi zemljevidi. Kogar to veseli, se lahko izgubi v tem in takem.

Menim pa, da bi za dober prikaz, ki bi bil lahko tudi razkaz, che je pach potreben, zadostovala tudi dobra tretjina dote, ki jo Milan Klech nudi. Morda pa je vsa stvar drugje. Morda pa je jedro vsega prav v stalni prisotnosti iste motivike, ves chas je isto v mnogih razlichicah, so stalne spremembe istega in vechnega. Tu sem ujet. Tu se ujamem v lepljive podobe mestnega sredishcha, kjer se gode premiki, zamiki, odmiki… vse pa hoche biti z mnogo najrazlichnejshega mika, da je char knjige, ki pa je res ne priporocham najbolj, tudi takrat, ko ne stremi po chemerkoli.

 

 

 

NA ROBU ZHENSKEGA

 

Dim Zupan: ZHAMETNI SOJ

Knjizhna oprema Vili Vrhovec

Izdala in zalozhila DZS, Ljubljana 2000, 184 strani

 

Dim Zupan, morda bolj znan po svojih besedilih, ki so oznachena za mladinska, svoje drugo delo, ki naj ne bi bilo le za mladino, uvede z navedkom iz Friedricha Hegla: Razumel me je samo eden in she ta napachno. Temu navedku zgledno sledi skozi vse pisanje. To pomeni, da junak pripovedi vztrajno ishche smisel, razumevanje, spoznanje, in ga je delezhen prek osebe ali skozi njo, ki jo najprej prepozna kot mamo, nato pa kot svojo edino in najvechjo ljubezen, she kasneje kot glasníco ali poslanko iz blodenj in sanj ter proti koncu kot resnico in smrt. Poglavitno poslanstvo te osebe pa je vratarstvo, saj ga ta oseba vodi skozi razlichna vrata, ko se junak zlekne v svoji mrachni, z vzdushjem Slavka Gruma zasvojeni sobi, po rahlem popivanju z mesarjem in kolesarjem v blizhnji okrepchevalnici, in se prepusti svojemu edinemu gonu: kako prepoznati in spoznati svoj obstoj, svoj namen, svoj razlog, da je.

Junak je obrobnezh, druzhbeni izmechek, nesposoben za tako imenovano normalno zhivljenje. Stik ima le z mesarjem, ki mu vsake toliko chasa podari zastarane konzerve, s kolesarjem, ki je tudi njemu podoben po druzhbenem polozhaju, le da ga ne zanima nich drugega kot ugajanje bogatemu mesarju, ki mu plachuje pijacho, pa z natakarico, ki mu vchasih, che pride pravi chas in ga kolesar ne prehiti, podari star kruh. Vsak mesec mu druzhba nakloni nekaj denarja, da poravna dolg pri istem mesarju ter placha najemnino za sobico. Zgodi se mu tudi, da obchasno zleze skupaj, in tedaj se zave v bolnishnici, kjer so ga zhe vajeni in ga le s pomilovanjem napote ven, saj vedo, da se kmalu spet vidijo. Drugih stikov s tako imenovanim normalnim svetom skorajda nima.

Ima pa stalen stik s podobo, z osebo, ki sem jo zhe uvodoma opisal kot nekaj, kar obstaja le zanj. Ta oseba se znajde ob njem, ko se prebudi, obut, lachen, brezbrizhen do sebe, drugih in drugega, in ga najprej pokara, da noche jesti, da se zapushcha, ga nato postavi pred dejstvo, da ga zapusti, che se ne poboljsha, ko pa ji zatrdno obljubi, da se bo potrudil ohraniti v tem svetu, ga uvede v svetove, ki so tam, za vrati.

Teh vrat je sedem. Skupaj jih obiskujeta le shest, saj so sedma vrata namenjena le za odpotovanje brez vrnitve. Zhenska, ki ji skozi vrata sledi, spreminja svojo podobo v skladu z njegovim pochutjem. Ko je mochan, nahranjen, poln svetlih sklepov, je mladenka, je ljubica, ko pa zaide na pota odrekanja, izginjanja, samosmiljenja, pa ta oseba postane starka, skoraj okostnjak, in grozi jima, da se ne vidita vech. Tega pa junak noche. In se trudi, da se ohranja v tem svetu, ki mu nudi le zanichevanje s strani mesarja in kolesarja, le stalno pehanje za tem, da bi si napolnil zhelodec, kar se mu izredno gnusi, tako da odlasha in bi najraje prenehal. Oseba ga prepricha, da mora nekaj ustvariti, nekaj, kar ga bo drzhalo tu in ga osmishljalo. Ko ji to tudi obljubi, mu je skoraj zhal, saj takshna obljuba pomeni, da bo moral spremeniti svoje zhivljenje. To pa mu ne gre najbolje. Glavni vzrok je v tem, da se prevech sprashuje, ali je kaj takega sploh smiselno, saj (nav.): Kljub temu, da se je neizmerno sovrazhil, se je imel tako rad. Zares tezhko se je uprl samemu sebi.

Razpet in razprt med samim seboj in svojim zanikanjem, se she najbolj poisti z muho. Kot muha poletava naokoli in z vishine opazuje predele okolja, ki ga obiskuje v svojem osovrazhenem chloveshkem telesu. Postaja sam sebi mrches, sam sebi zajedalec, sam sebi drug.

Vrtenje v krogu gnusa in vzhichenja, v krozhenju med sabo in njo, se junak odlochi za potovanje skozi sedma vrata. Tu se pripoved koncha. Zachne pa se razmishljanje in poskushanje razumevanja vzdushja, ki ga je v slovensko knjizhevnost vzorno razprl zhe omenjeni Slavko Grum. Na prvem mestu je odnos do vsega zhenskega, pa naj bo to mati, ljubica, sluzhabnica ali ljubezen, smrt, dobrota. Gre za odnos do druge in ne do drugega, za odnos, ki ne preide v stik, v zdruzhitev. Moshki pach stalno bezhimo od matere, pa trdimo, da ishchemo ljubico, stalno bezhimo od smrti, pa hochemo ohranjevalko, hranivko. Katera nas podoji? je stalno vprashanje. Ko je ni, postanemo togotni in zachnemo z izsiljevanjem, da se pach skonchamo, odmremo, che ne dosezhemo svojega. Cela druzhba naj nas redi, che zhe hoche, da smo, da jo ustvarjamo in sooblikujemo. Sicer se zapijemo in pobijemo, grozimo, in ne ostanemo le pri grozhnji. Od zhensk nato prichakujemo, da nas strezhejo, obvezujejo, tolazhijo, ohranjajo. Kako smo jim le pomembni, je nash, moshki dokaz samopomembnosti. Kaj pa je moshkemu pomembnejshe od zhenske? On sam, jaz sam, kakopak, in nezmozhnost biti sam. Seveda je vse skupaj zgolj slabotno izsiljevanje, ko pa so vsa vrata vedno odprta. Ishchemo vodnico, chastimo pa reshitelja, osvoboditelja, boga. Zavestno pozabljamo na Boginjo, na Svechenico, na najljubsho Hotnico, da imamo razlog za lastno zlo, neumnost, slabost in nerazumevanje. Predvsem zadnje.

Konchujem z oznako: pripoved Dima Zupana Zhametni soj je slovenski gnostichni roman, slovenska spoznavalska pripoved.

Pred kratkim je bilo mogoche videti v ljubljanskih kinematografih film Romana Polanskega z naslovom Deveta vrata. V tem filmu nastopa tudi zhenska z domeno angelke ali glásnice varuhinje, ki glavnega junaka, zbiralca starih knjig, pripravi na vstop skozi zadnja, deveta vrata. Kaj je za njimi, niti ni tako pomembno. Pomembneje je, da so in da je mozhno priti do njih in skozi. Najpomembnejshe pa je, da sploh hochemo vrata poiskati in da hochemo skoznje. To pa je odlika gnostikov ali spoznavalcev. In sprenevedanje glede zhenskega je pokonchano.

Koncham pa takole: menim, da je Zhametni soj Zupanovo doslej najpomembnejshe besedilo za mladino.