Revija SRP 43/44

Tomazh Kosmach

POLNJENE PAPRIKE

(tri chrtice)

Mana je v jebozovni jutranjki stala za shtedilnikom in cmarila paprike.

"Bi jedel?"

Odkimal sem. Pil bi. In shlatal njeni polnjeni papriki. Deloma je prebrala moje misli:

"Saj vesh, kje je hladilnik!"

Da se shladim ali da si natochim? Jutranjka je bila krajsha od mini krila.

"Lepa si," mi je ushlo.

"Kosmo, ne padam vech na take fore!"

"Na kakshne pa padash? Lepa se mi zdish, jebiga!"

"Poglej, kakshen celulit imam," je povlekla haljo po stegnu do hm–hm.

Ni imela celulita. Pa chetudi bi ga imela! No, ja. Sicer pa: zakaj se zhenske kritichno ocenjujejo, zhelijo pa pohvalo? A se lishpajo za komplimente, ki naj bi jih prezirale?!

"Ostrigla se bom," je Mana stresla lase.

"Zakaj? Si nosecha?"

Ko plodnica dobi froca, izgubi razsodnost. Prekrije jo materinski nagon. Odpishe svoj lajf. Zhivljenje posveti pankrtu. Ostrizhe se, odebeli in vidi samo she tisto presrano prisesano bigo v narochju. Druzhbi zapre vrata. chez petnajst let jo shtruca razochara. Nashminkana stopi v svet in zlobno otresa jezik, ker je nihche vech ne shljivi. Z odebeljenimi glezhnji, visechim vampom, telechjimi ochmi in stegni, ki se drgnejo med hojo.

"Te zanima?"

"Pravzaprav niti ne."

"Me imash sploh she kaj rad?"

"Vedno bolj – jarka."

Navila je muziko. Shla sva v dnevno sobo in razshirila garnituro.

OCHE IN SIN

Zhvizhg je rezljal barchice. zhalosten in kisel v izrazu.

"Te ne izpolnjujejo vech?"

"Letargichen sem. Vesh, kaj je letargija?"

"Stopnja nizhje od apatije," sem vedel.

Na steni sem zagledal vabljivo sliko.

"Je tvoja?"

"Ja, dal jo bom sinu."

"Shkoda, ker nisem tvoj sin," sem zazvzdihnil.

Bila je modra. Trichetrt modre, odrezana chrta in nov motiv. Chisto nekaj drugega od zadetka. Vse je bilo v modrem. Jaz sem bil moder,

"Mi jo dash?"

"Za sina sem jo naslikal."

"Jebesh sina!"

Ozhivel je. Razkazal je vse barvne zhile in poudaril:

"Ne morem ti je dati."

"Saj jo kupim!"

Kakshen kurchev sin?! Zabrisal jo bo na podstreshje ali uokviril. Prah na ocheh ali prah pozabe, ista jeba. Nich mu ne bo pomenila. Spomin na fotra? Fotr je kot mati. Ena razsaja z vrecho cementa pod popkom, drugi se grebeni kot petelin na gnoju. A je res tak uspeh, che se nekdo sprazni v namishljenem orgazmu?

"Za sina je! Daj si dopovedati!"

"Prav, pizda! Mi lahko ponudish kaj drugega?"

Iz predala je povlekel modro kuverto. Sodnija mu je ochitala zlorabo kartice in nashtevala she pa josh neplachanih rachunov.

"Kako ti je pa to zneslo?" sem zmajal z butaro.

"Zlahka, che imash jajca. Che uspe, uspe; che ne uspe... in meni ni uspelo!"

"Enkrat si mi zhe omenil, ampak mislil sem, da kar tako ropotash."

"Zapomni si! Zvizhg nikoli ne lazhe!"

Zamizhal sem na eno oko in si mislil svoje.

"Reklamirali so Diners Club. Vzel sem posojilo, od samozaposlovanja sem dobil she nekaj kesha in s svojim ribjim poslom jamchil kritje kartice v enem mesecu. Hotel sem obogateti v desetih dneh."

Ribji magnat?

"Ja, v enem tednu se je vse odvrtelo. Prodal, pravzaprav oddal sem vso robo, nabavil she dvakrat in ruknil na up. Plachila od nikoder, kravatarji so me zaradi kartice stisnili za vrat, vmes me je zapustila zhena in vse se je sesulo."

Nazadnje se je odkrizhal vse zaloge, se napil in sklenil spichkati iz drzhave.

"Zakaj?"

"Vse mi je padlo dol! Vedel sem, da bo treba prej ali slej polozhiti rachune in pred tem she danes ne bezhim," se je zarezhal nad kuverto. "Toda prej sem hotel uzhiti svet! Zato sem zmeglil."

"In kje je pojnt te obtozhnice?"

"Pojnt je v tem, da sem kartico odplacheval, dokler je bil kesh od robe, kasneje pa zhivel v upanju, da mi bodo dolzhniki vrnili denar. Tega ni bilo in rekel sem si: kamor gre bik, naj gre she shtrik! Pa sem izkoristil kartico brez kritja v njihovo shkodo. En mesec sem jo lahko vnovcheval brez problema, ker sem bil poshten. Ker sem poshten!" je dvignil prst in se spet rezhal.

Ni si belil las. Belil mu jih je chas. Zhe je sanjaril:

"Za leto ali dve bom shel v jetnishke toplice, prihranil mancho in kupil choln. Potem se bom spustil po rekah Evrope."

"Sanjash ali sanjarish?"

"Kaj mi pa she ostane?" je razshiril oba chekana v cheljusti.

Izustil je letargichen stavek, ampak smeje. Po dolgem chasu sem zachutil starega Zhvizhga. Zhvizhga, v katerem plamti strast.

"Zhvizhg ne lazhe," je zopet poudaril.

Zhvizhg ne lazhe. Zhvizhg samo laja, sem bil skeptichen nad njegovim navdushenjem.

SKORAJ SE NE SPLACHA

V gostilni je bilo vsakdanje vecherno vzdushje. Nekaj osamelcev je slonelo za shankom, nekaj kinkalo ali sedelo za mizami. Vkljuchil sem se mednje in, sprijaznjen z danostjo, zhulil dva deci. Brez misli sem se osredotochil na televizijski ekran v zgornjem desnem kotu, ne da bi zares spremljal program. Na dnu zavetishcha sem ugledal Eliksirja in Sinico. Topo sta zrla predse.

"Kaj pochneta?" sem se jima priblizhal.

"Nich."

"Pa pozneje?"

Skomignila sta. Omenil sem dva blizhnja zaselka. V enem so nabijali Zmelkoowi, v drugem Miladojka Youneed.

"Gremo?"

Niti miga nista dala od sebe.

"Imata prevoz?" sem vrtal naprej.

Ko se v nekaj zapichim, se ne vdam tako zlahka. Odkimala sta.

"Pa gremo pesh ali na shtop!" sem spodbujal, prigovarjal, prosjachil.

"Ne da se mi," je zagodrnjal Sinica in poplaknil apaurin z vinom.

"Jaz bi shel," se je predramil Eliksir, in chez chas: "Samo malo pochakaj."

"Koliko?"

"Malo."

Pomahal je kelnerci in narochil novo rundo.

"Tudi s tabo ne bo nich," sem ugotovil.

"Kam se ti mudi? Usedi se za pol ure!"

Kozarec sem pustil nedotaknjen in ju zapustil. Obhodil sem mesto. Mrtvilo. Eliksirja in Sinico sem nashel v nespremenjenem polozhaju. Kozarec me je she chakal. Eksal sem in vprashujoche dvignil obrvi.

"Kam se ti mudi? Komaj osem je ura!"

"Ob devetih zachnejo."

"Sedi za pol ure!"

"Ma, jebita se!"

Vstal sem. Sinica se je zadeto rezhal, Eliksir je pomignil natakarici, naj prinese she enkrat.

Mrzim ljudi, ki gnijejo od jutra do vechera, od ponedeljka do petka, od spochetja do odmrtja! Zraven pa neprestano kvantajo, da se nikjer nich ne dogaja, sanjarijo in pletenichijo, razpredajo in spreminjajo svet!

Eliksir ob vsakem snidenju gobca, da bi rad delal stripe, ko bi le nashel pravo idejo. Nekoch sem mu prinesel tekste in skice, samo zrisati bi moral like v okvirchke, ker sam svinchnika ne obvladam. Pritiskal sem nanj in chez pol leta je rekel, da je OSEM slichic ZHE naredil. Hotel sem jih videti, a se je kar naenkrat spomnil, da jih je nekam zalozhil. Brzh ko sva bila dovolj stran od njegovega doma, se je spomnil, kje jih ima shranjene...

Na shtopu za Miladojko se mi je pridruzhila neznana shtudentka prava.

"Kaj bosh? Sodnica, tozhilka, odvetnica?"

"Ne vem she."

Upal sem, da bo sodnica in moja punca. Ljubezen me ne bi poshiljala v zapor, zhe sem jo nameraval zaprositi za roko, kar je malo pred dvorano zashchemela:

"Tam je moj fant! Oprosti, zhivjo."

Kakor bi mi v roke potisnila poziv za jecho.

Kupil sem vstopnico. V dvorani – tuga. Par ksihtov je chemelo na kinotechnih sedezhih, ki so jih organizatorji razporedili ob stenah. Vzel sem liter belega in se v osamljenosti zvalil na sedalo. Predskupina, Zablujena generacija, je zhe raztegovala strune. Planil sem pokonci in zajadral po plesishchu. Edini. Ko je konchala nastop, sem se sesul nazaj na sedezh. Obrnil sem bulo, tonil v dremezh in zaspal brez odgovora.

Za Miladojko niti ne vem, je igrala ali ne. V glavnem, koncerta je bilo konec in redarji so me treshchili v mraz. Neki mladci so me odpeljali domov. Obljubljal sem domache vino. Nagnetli smo se v sobo in dal sem flashkon na mizo. Potem je zmanjkalo filma.

Zbudil sem se sam. Zmanjkalo mi je vech kaset in vrh vsega so mi prasci pljunili she vokmen, za katerega sem odshtel krepkih dvanajst tisochakov! Slushalke so pustili. Rohnel sem, popizdeval! Da more biti folk tako pokvarjen! Bil sem ihtav kot stekel pes. She bolj kot to pa prizadet, razocharan do bolechine. Vchasih je veljal kodeks chasti. Ne jemlji tistemu, ki ima manj od tebe! Ne kradi tistemu, ki je prijazen do tebe! Saj bi mogoche celo spregledal, che bi svizci vsaj pili, se zakajali, tripali! Pa nich od njih.

Ochitno se staram. Ne sledim chasu. Ne hodim vshtric. Pa tudi nochem na tak nachin!

Dvignil sem roke, shel v mesto, v gostilno, se osredotochil na televizijski ekran v zgornjem desnem kotu, ne da bi zares spremljal program.

Na dnu zavetishcha sta brezizrazno chepela Eliksir in Sinica.

"Kaj pochneta?"

"Nich."

"Pa pozneje?"

Skomignila sta. Prisedel sem.